- Matica je duša vsej družini:
s svojim bivanjem v panju poživlja
in vzpodbuja vse.
(A. Janša)
| |
s svojim bivanjem v panju poživlja in vzpodbuja vse. (A. Janša) |
I. ZGODOVINA ČEBELARSTVA IN VZREJE MATIC NA SLOVENSKEM
Matica je bila v čebelji družini že od nekdaj predmet posebne pozornosti. V Starem veku in še daleč v srednji vek so jo imenovali vodja-kralj. Že takrat so ugotovili, da je kakovost čebeljih družin v največji meri odvisna od kakovosti matice. Od lastnosti matice je odvisen donos medu, pridelava voska, mirnost čebel, rojivost in dovzetnost na bolezni.
Ta spoznanja so posegla v posebno vejo čebelarstva-vzrejo matic. Vzreja matic v naših krajih sega v čase Antona Janše, ki je pred več kot 200 leti, ne samo zaradi svoje bistroumnosti, temveč tudi na podlagi znanja in izkušenj, ki jih je prejel od svojih starejših rojakov, postal prvi strokovni učitelj čebelarstva na Dunaju.
Slika l - Anton Janša
Anton Janša, (1734 - 1773) iz Breznice na Gorenjskem je odkril več nadvse
pomembnih spoznanj o matici. Uporabljal, opisal in narisal je dve vrsti matičnic in iznašel
postopek za dodajanje matic v panj.
Janša je v letu 1771 prvi učil, da se matica plemeni (oplodi) izven panja v zraku. To odkritje so do nedavnega pripisovali švicarju F. Huberju. Kot prvi je ugotovil, da matico oplemeni več trotov in ne le eden, kot so na splošno mislili do sredine našega stoletja.
Že pred Dzierzom (1811 -1896), kateremu pripisujemo odkritje partenogeneze, je v pravi luči spoznal spolne razmere pri vseh treh čebeljih bitjih in učil nauk o deviškem nastajanju trotov-nauk o partenogenezi. Že takratje v večih točkah nauka o čebelarstvu opisoval, kako matice vzgajamo, jih hranimo in dodajamo drugim panjem. Tako izčrpnega navodila za vzrejo maticnismo zasledili v nobeni dotakratni čebelarski knjigi. Zato imamo Janšo po pravici za prvega utemeljitelja vzreje matic na svetu. Poseben razmah je vzreja matic doživela z razvojem trgovine s čebelami. S Kranjske je leta 1857 poslal v tujino prve čebele Franz Rotschutz.
V letih 1866 - 1890 so naši čebelarji razposlali po svetu okoli 43000 rojev in matic. Mihael
Ambrožič iz Mojstrane je leta 1902 izvozil nad 70 000 rojev, poleg tega pa še nešteto matic.
Slika 2 - Izvoznik M. Ambrožič pri enem od svojih desetih čebelnjakov
Trgovci s čebelami, ki so nakupovali roje in matice po deželi, so odklanjali družine,
katerih čebele so imele na zadku rumenkaste lise ali celo rumene obročke, tako imenovane
italijanske čebele. Iskali so matice kostanjeve barve. Zanimalo jih je tudi, kako matica zalega.
Trgovina s čebelami, je napravila pravo revolucijo v čebelarstvu nekaterih dežel
uvoznic čebel. V svetu se je uveljavila kranjska čebela (lat. APIS MELLIFICA CARMCA) in izrinila iz mnogih dežel (Nemčija, Švica, Češka) domačo temno čebelo. To vrednost ima
kranjska čebela še danes.
II. ČEBELJE PASME IN NJIHOVE ZNAČILNOSTI
Z imenom pasme nam takoj stopi pred oči vsa zunanjost, dobre in slabe lastnosti, ter življenjski pogoji omenjene skupine živalskega plemena. Pogoj pa je, da pasmo poznamo. Prav tako je tudi pri čebelah. Tudi pri njih razlikujemo več pasem. Vsak čebelar mora zaradi lastne selekcije poznati poleg domače pasme, še tiste, ki imajo zanj kak večji pomen, ki lahko kvarno ali dobrodejno vplivajo na kakovost domače ali na novooplojene pasme.
Slovencem ni treba mnogo povpraševati po dobrih čebeljih pasmah in jih izbirati, saj je splošno znano, da ima naša dežela čebele, ki smo nanje lahko ponosni, saj ima ves čebelarski svet o njih najboljše mnenje.
Vsa srednja in severna Evropa je imela temno nemško čebelo. Nemci še posebej svojo
vresno čebelo. V Italiji je doma svetlejša, preko zadka rumenoprogasta - italijanska čebela. Še bolj temna kot nemška čebela, sta egiptovska in afriška čebela, bolj rumeni kot italijanska pa sta po svoji hudi naravi znani ciperska in še sirijska ali palestinska čebela. Posebni čebelji pasmi sta v Indiji živeči orjaška in pritlikava čebela. Delavke orjaške čebele so tako velike kot naše matice, delavke pritlikave čebele pa so za eno četrtino manjše od naših čebel.
Kakor smo že v prejšnjem poglavju omenili, je konec 19. stoletja trgovina s kranjskimi čebelami v srednji in severni Evropi, kakor tudi v Ameriki spremenila s križanjem lastnosti čebel in ponekod tudi izrinila avtohtone čebele. Povpraševanje po kranjski čebeli je še dandanes zelo veliko.
Slovenci imamo, kakor smo že prej povedali, odlično čebeljo pasmo. Toda naše čebele niso vse enako dobre. Sčasoma so se pri nekaterih pojavile, ali se vtihotapile spremembe, ki lahko njihovo vrednost zmanjšajo ali pa povečajo. Če hočemo vzrejati v vsakem pogledu dobre čebele, moramo poznati njihove redne in izredne značilne znake in lastnosti.
III. ZUNANJI IZGLED ČEBEL
Telo čebele se sestoji iz glave, oprsja in zadka. Zadek je povezan z oprsjem s takoimenovanim ščitcem. Površje zadka je sestavljeno iz obročkov, ki so vtaknjeni drug v
drugega približno tako, kakor deli starejših daljnogledov. Zato se lahko zadek pri dihanju
daljša in krči.
Slika 3- (Po dr. Zandru.) Deli čebeljega telesa: g = glava, o = oprsje, z = zadek, 1-7 hrbtni in trebušni obročki, šč = ščitec
Barva gole glave, oprsja in zgornjega zadkovega dela ni pri vseh pasmah enaka. Lahko je enakomerno črna, zelo temno rjava, rjava, svetlo rjava, ter zelo svetlo rjava. Razlika barv je večkrat tako majhna, da jo zanesljivo spozna le za sprejem barv občutljivo in izvežbano oko. Pri severnih čebelah prevladuje črna in zelo temnorjava, pri južnih pa svetlo rjava barva.
Odbor slovenskega čebelarskega društva je leta 1939 sklenil, da dajemo prednost maticam kostanjeve barve. Mišljena je barva plodov pravega in ne divjega kostanja. Še eno zelo vidno barvno razliko imajo čebelje pasme na zgornjem delu oklepa.
Italijanske čebele, zlasti v srednjih in južnih delih Italije, imajo ob prednjem robu drugega in tretjega zadkovega obročka in na prvem obročku bolj ali manj široko pego, ki je rumene barve. Vsak vzrejevalec kranjskih čebel mora biti na te pege pozoren in jih s selekcijo izločiti.
Čebele so po vsem telesu pokrite z dlačicami, ki se razlikujejo po dolžini, barvi, obliki
in legi. Poznamo dolge, pokonci stoječe, kratke in ležeče. Dolge so na glavi, oprsju ter na prvem in petem zadkovem obročku. Pokonci stoječe dlačice pa so na ščitcu in na petem zadkovem obročku. Na zadku pa so tudi še kratke in ležeče dlačice. Dolge dlačice kranjske
čebele na trebušni strani so sive barve, zato tudi našo čebelo imenujemo kranjska sivka.
Slika 4- Domača čebela: a = matica, b = delavka, c = trot
K čebelji družini spada matica, 10 000 - 60 000 čebel delavk, v poletnih mesecih pa še
zalega in nekaj sto trotov. Matica je večja od čebele, krila pa ima v primerjavi s telesom precej krajša, njen zadek pa je zašiljen. Še težje, kot od delavke jo ločimo od trota. Trot ima širši zadek kot matica in čebela, njegova krila pa segajo preko zadka. Biološko se med
čebeljimi bitji najhitreje razvije matica, najpočasneje pa troti. Poznamo tri razvojne stadije
zalege: odkrita zalega, pokrita zalega in odrasla žuželka. pri matici čebeli trotu
| pri matici | čebeli | trotu | |
| iz jajčeca se izleže žerka | 3. | 3. | 3. dan |
| celica je pokrita | 8. | 8. | 10. dan |
| izleže se žuželka | 16. | 21. | 24. dan |
Matica je mati vseh članov družine. Od nje podedujejo čebele vse zunanje znake in
gospodarske lastnosti. Te lastnosti je matica dobila od svojih prednikov, poleg tega pa še v svoji semenski mošnjici hrani lastnosti trotov, ki so jo oplemenili na svatbenem poletu. Matica odlaga v satne celice oplojena jajčeca iz katerih se razvijejo
čebele ali matice in neoplojena jajčeca, iz katerih se razvijejo troti. Dnevno lahko odloži po teži tudi nekajkrat več jajčec, kot je sam težka. Čebelja matica začne zalegati ob lepem vremenu že konec januarja in traja njeno zaleganje do oktobra. Zalega v glavnem čebeljo zalego, v poletnih mesecih pa tudi trotovino (trotovsko zalego). Poleg zaleganja pa matica s svojo prisotnostjo oživlja in bodri vso družino. Izloča posebne snovi -feromone, ki privlačijo čebele in jih odvračajo od tega, da bi zgradile matičnjake (matičnjak je celica zalege, iz katere se razvije matica).
Slika 6- Odkrita in pokrita zalega z matičnjakom
Čebele zgradijo matičnjake iz treh nagibov: v sili, ob rojenju in ko prelagajo. Če
družini odvzamemo matico ali jo ob pregledu panja nehote stremo, začno čebele izdatno
krmiti nekatere odbrane žerke, ki so bile namenjene za vzrejo čebel s tako imenovanim
matičnim mlečkom in zgradijo zasilne matičnjake.
To ugotovitev, ki je znana že iz Janševih časov, da čebele vzredijo matico s
pospešenim krmljenjem čebelje žerke z matičnim mlečkom, uporabljajo vzrejevalci matic še danes. Poleg zasilnih matičnjakov poznamo tudi rojeve matičnjake, ki nastanejo na višku razvoja čebelje družine (maj, junij). Vzrok temu je prenatrpanost čebelje družine, zato ob izlegi nove rojeve matice, stara matica z mladimi čebelami zapusti panj (roj). Rojevim matičnjakom so po zunanjosti podobni matičnjaki v družini, ki prelega, ko si čebele vzredijo novo matico, ko je še navzoča stara. Do preleganja pride, če je matica stara, poškodovana ali iz nekaterih drugih razlogov.
a) Spolni organi matice
Spolni organ matice, se sestoji iz dveh jajčnikov, ki imata hruškasto obliko in napolnjujeta velik del matičnega zadka. Vsak jajčnik se sestoji iz snopa okoli 160-180 jajčnih cevk. Cevke so na notranji strani pokrite z zarodnim epitelijem, kjer se razvijajo jajčne celice. Ko so jajčeca zrela, se spuščajo v parni jajčni vodnici. Obe jajčni vodnici se združita v kratki neparni jajcevod, ki prehaja v vrečasto nožnico. Ta vodi skozi nožnično predverje, do nožnične odprtine. Nožnična odprtina, ki ima premer 0,65 mm je ožja kot sama nožnica. V nožnični vodnici je zatič, ki zapira prehod iz nožnice v parno jajčno vodnico.
Nožnični zatič ima važno vlogo pri zaleganju, zlasti pa pri umetnem osemenjevanju, ker ne dopušča konici brizge, da bi vstopila v nožnico. V nožnično vodnico vodi cevka semenske mošnjice.
Semenska mošnjica meri v premeru 1,0 - 1,5 mm. Pri normalno oplojeni matici je v mošnjici 5 - 6 mio. semenčic, kar zadostuje matici za celo življenje (3 - 5 let).
Ko pride jajčece iz jajčne vodnice v nožnično vodnico, pride v stik s semenčicami, od koder potuje do spolne odprtine, nakar ga matica s pomočjo žela, postavi v celico satja.
V vsaki jajčni cevki lahko dozori do 8 jajčec na dan, to se pravi, da v vseh cevkah obeh jajčnikov lahko dozori 2000-3000 jajčec na dan.
Slika 7- Ženski spolni organi (A) in jajčna cevka ovarija (B): 1 jajčnik, 2 jajcevod, 3-skupni jajcevod, 4-nožnica, 5-spermateka, semenska nošnjica, 6-ductus spermaticus, 7-žleza semenske mošnjice, 8-vaginalna odprtina, 9-nedifirencirane zarodne celice, 10 jajčna celica, 11-folikularne celice
b) Spolni organi trota
Moški spolni žlezi ali moda, sta pri trotu na približno istem mestu, kot jajčnika pri matici. Moda sestavljajo semenske cevke. Iz vsakega moda poteka semenska vodnica, ki je v začetnem delu tanka in poteka vijugasto, ter se razširi v semenski mehur. Ta mehur se zoži in preide po tanki cevki v vrečasto služno žlezo. Na tistih koncih, kjer vstopata semenski vodnici, sta sluzni žlezi združeni. Z mesta združitve pa poteka dolga pentljasto zavita štrcalna cevka. Ta je z nasprotnim koncem priključena spolni trobi, to je spolnemu udu trota.
V spolnem udu se spolna troba razširi v izboklino, ki ji pravimo čebulica, nato pa se zopet zoži in končuje v široki spolni odprtini.
Semenčice potujejo iz mod v semenska mehurja in tam ostanejo nepomešane s sluzjo, dokler ne pride do izbrizganja-ejakuacije. Semenčice so dolge okrog 250mm in imajo premer O,Smm. Glava spermija, ki nosi genetski material, je dolga l0mm.
Slika 8- Spolni organi trota (A) in spolna troba, delno izbočena iz zadka trota (B): 1-testis, 2-semenska vodnica, 3-semenski mehur, 4-sluzni žlezi, 5-štrcalna cevka, 6-penis, spolna troba, 7-čebulica penisa, 8-vrat penisa, 9-bursa, 10-rožička
c) Spolni organi čebel delavk
Čebele imajo podobna spolovila kakor matica, le da so slabše razvita. V jajčniku čebele je 1 - 24 jajčnih cevk. V določenih okoliščinah, ko matica propade in čebele nimajo možnosti
graditi matičnjake, čebele izberejo izmed sebe eno, ki prevzame vlogo matice. Ta čebela polaga seveda neoplojena jajca, iz katerih se razvija trotarska zalega. Takemu panju pravimo trotar. Če te spremembe v panju ne opazimo pravočasno, in ne
vstavimo druge matice, sili v propad, kajti ta družina se obnavlja samo s troti.
Vse lastnosti čebelje družine, (donos medu, kakovost zalege, mirnost, rojivost, odpornost na bolezni) so v veliki meri odvisne od kakovosti matice. Lastnosti matice so odvisne od podedovanega genetskega materiala, pa tudi od načina, kako ravnamo z matico v
njenih prvih razvojnih stadijih, se pravi kako jo vzrejamo.
Zaradi teh dejstev, se je v čebelarstvu pojavila posebna panoga - vzreja matic. Ta nudi čebelarjem selekcijsko najboljše in oplojene matice. Pomen oplojene matice je tudi v tem, da ne pride do prevelike prekinitve v čebelji zalegi, ker vstavljena oplojena matica takoj po
sprejetju v družini že prevzame svojo dolžnost.
l. NARAVNA OBNOVA MATIC V PANJU
Kakor je že omenjeno, si čebele vzredijo mlade matice iz naslednjih razlogov:
a) Kadar družina iz tega ali onega vzroka izgubi matico, čebele začno izdatno krmiti z
matičnim mlečkom, nekaj mlajših ličink v čebelji zalegi (6 - 8) in zgradijo zasilnematičnjake.
b) Med rojilnim razpoloženjem v družini, ki je na višku svojega razvoja (maj, junij - takrat so družine najmočnejše), zgradijo čebele 8 - 20 matičnjakov. Največkrat matica, ki se izmed
teh matičnjakov prva izleže, postane bodoča matica te družine. Vse ostale matičnjake
čebele uničijo. Stara matica z mladimi čebelami zapusti panj - ta pojav imenujemo rojenje.
c) Ob preleganju čebele zgradijo največ 3 - 4 matičnjake, ki so lepo grajeni in podobni
rojevim. Do tega pojava pride, če je matica že stara (matica je sposobna dobro zalegati tudi do treh in več let) in slabo zalega, ker je mogoče pohabljena in ima slabo zalogo semenčic. S slabo zalogo semenčic, pade matici nivo feromona (hormon) in zaradi padca le tega,
matica ne more več odvračati čebel, da ne bi zgradile matičnjakov. Če čebelarjem stara matica po gospodarskih lastnostih ni več donosna, je stara ali nam celo podleže, se poslužujemo vzrejenih matic, ki naj bi bile kvalitetne in naj bi imele vse dobre lastnosti v kar največ odstotkih.
2. VZREJA MATIC V VELIKEM OBSEGU
Sodobna vzreja matic, naj bi se vršila na tako imenovanih plemenilnih postajah.
Plemenilna postaja mora biti toliko oddaljena od bližnjih čebelnjakov, da je izključena
možnost nezaželene oploditve.
Slika 9 - Plemenilna postaja s plemenilniki vzrejevalca M. Debevca iz Vrhnike
Oddaljenost je lahko različna. Na ravninah, na obsežnih travnikih in poljih mora biti
večja, kot v dolinah in med gozdnimi zemljišči. Dokazano je, da se je matica oplodila, četudi je bila 10 -15 km oddaljena od najbližjih trotov. Za plemenilno postajo, si izberemo prostor
obrnjen proti jugu, dovolj sončen in ki ni porasel z visokim drevjem.
2.1. PRIPRAVA VZREJNEGA MATERIALA
Vzrejevalec pridobi matičnjak s posebno metodo presajanja ali precepljanja ličink. Iz pravilno in pravočasno presajenih in negovanih čebeljih ličink, dobimo vse matice, ki imajo enako dobre lastnosti in so rojevim vsekakor enakovredne. Vzrejevalec čebeljih matic izbere čebeljo družino, ki je številčno dovolj močna in ima tudi veliko število mladih čebel. Te mlade čebele so zlasti pomembne za krmljenje vstavljenih nacepljenih matičnjakov z matičnim mlečkom. To družino imenujemo štarter ali rednik. Osem dni po odvzemu matice iz štarterja, družini potrgamo zasilne matičnjake, zato je sedaj pravi čas za vnos vzrejnega satu.
Ko imamo pripravljen rednik ali štarter in mine osem dni od odvzema matice, si poiščemo čebeljo družino z najboljšimi gospodarskimi lastnostmi in čistostjo pasme kranjske sivke. To družino ali panj imenujemo matičar. V tej družini poiščemo sat z razvojnim stadijem čebelje zalege stare cirka 2 dni (10 ur od izvalitve iz jajčeca). Iz tega satu ometemo čebele, da nas pri cepljenju ne ovirajo. Predhodno pa moramo imeti pripravljen prazen, s spodnjega roba odrezan sat s približno štirideset umetnimi, nalepljenimi matičnjakovimi nastavki. Ti nastavki so napravljeni s posebnim modelom premera '7,9 mm ki ga približno 1 cm globoko pomočimo v raztopljen čebelji vosek. Te nastavke nato z električnim grelnikom nalepimo na spodnji rob omenjenega satu. Nalepljeni so v dveh vrstah. V te matičnjakove nastavke nalijemo pogret matični mleček, kateremu smo primešali enako količino vode. Ko je vse to pripravljeno, pričnemo s presajanjem ličink.
Slika 10- Prenos mladih žerk v matične nastavke je eno od zahtevnejših opravil pri vzreji matic
To delo zahteva veliko natančnosti, zbranosti, ter topel prostor, da se zalega ne prehladi. Iz satu, ki smo ga vzeli iz matičarja in vsebuje čebelje ličinke pravilne starosti, s posebno, žlički podobno cepilko, s pritrjenim povečevalnim steklom in natančno usmerjeno svetlobo, zajamemo ličinko iz celice satu in jo narahlo spustimo v matični nastavek z matičnim mlečkom. To opravimo tolikokrat, kolikor imamo matičnih nastavkov v vzrejnem satu, v našem primeru 40 krat. Ko smo vse to opravili, sat polijemo s sladkorno raztopino, da privabimo pozornost čebel, in ga vstavimo v štarter.
2.2. PRIPRAVA NA IZLEG MATICE
Ker v naravi čebelja družina pri izlegi prve matice uniči vse ostale še ne izvaljene,
moramo biti zelo pozorni, da ne zamudimo roka, ko je treba iz štarterja vzeti matičnjake.
Slika 11- Vzrejni sat z matičniki na spodnjem robu
Razvojni štadij matične zalege traja 16 dni. Ker smo mi vcepili že 2 -3 dni stare
ličinke, 2 dni pa moramo vzeti predrezerve, moramo biti na razvojno dobo, posebej pozorni, se pravi, da moramo vzrejni sat vzeti približno 11 dni po tem, ko smo ga vstavili v štarter. Z vzrejnega satu zopet ometimo čebele, iz njega skrbno izrežemo
matičnjake in jih vstavimo v Zandrovo valilko matičnico.
Slika 12- Valilna matičnica dr. Zandra.
To matičnico damo v električni inkubator s potrebno vlago in stalno temperaturo 34 -
35 °C, ter počakamo približno 2 dni oz. toliko časa, dokler se matice ne izležejo.
Slika 13- Doma izdelan inkubatorje dober pripomoček za povečanje števila vzrejenih matic.
Čebelja družina - štarter redko kdaj izdela vse matičnjake. Za dober rezultat štejemo
vse kar je nad 50 procentov.
2.3. DODAJANJE MATIC V PLEMENILNIK
Izvaljeno matico namestimo iz inkubatorja v posebno matičnico za dodajanje matic.
Ta matičnica ima na enem koncu odprtino, skozi katero vstavimo neoplojeno matico, nakar
odprtino zalepimo s plastjo voska oz. satnice. V matičnico kanemo tudi kapljo medu, ki služi
matici za hrano. Vse tako pripravljene matičnice z maticami prenesemo na plemenilno postajo, koder imamo že v naprej pripravljene plemenilnike za sprejem matic. Plemenilnik je majhen panj čebel, (v njem je približno 1/10 normalne čebelje družine) ki je namenjen samo za oploditev matic. Sezona za vzrejo matic so meseci dobre čebelje paše, se pravi od maja do
avgusta.
Slika 14- Trisatni plemenilnik po Jordanu.
Poznamo več vrst plemenilnikov. V sedanjem času, se je zlasti uveljavil tri-tretinski AŽ (patent Anton Žnideršič) plemenilnik. Ta plemenilnik vsebuje 3 pokončne enotretinske sate, ki jih po končani vzrejni sezoni združimo v en sat normalnega AŽ slovenskega panja. Ta sat lahko naslednjo sezono ponovno uporabimo za plemenilnik tako, da ga zopet razdružimo. Ker je v plemenilniku majhna družina in ker je ta družina med posameznimi ciklusi oploditve tudi brez matice, (brezmatično stanje je za čebele stres) jo dodatno krmimo. Za krmljenje uporabljamo beljakovinsko pogačo, ki jo napravimo iz 9 delov mletega sladkorja in enega dela kvasa kot beljakovina. To pogačo namestimo v prostor za pitanje. Te čebelje pogače namestimo toliko, kolikor naj bi jo zadostovalo za čas oprašitve in zaleganje ene matice. Ko imamo vse to nared, vstavimo vzgojeno matico z matičnico vred v plemenilnik
med dva satnika. Prehodno se moramo še prepričati, da v plemenilniku ni druge matice, zasilnih matičnjakov ali odkrite zalege. Če bi katero od teh stvari izpustili, bi nam družina vstavljeno matico umorila. Včasih pa nam jo plemenilnik kljub vsemi izpolnjenimi pogoji za dodajanje matice ne sprejme. V takih primerih postopek ponovimo.
2.4. NARAVNO PARJENJE MATIC
Ko plemenilnik (družina) sprejme matico, so posamezne čebele do novorojene
(vstavljene) neoplojene matice sovražne in jo začno celo obkoljevati. To razpoloženje v panju spada med obvezne priprave na svatbeni polet. Do svatbenega poleta pride že peti dan po izlegi, če je matica izključno med starimi čebelami. Normalno zleti matica na oplemenitev med 6. In 7. dnem, v slučaju slabega vremena, se to lahko tudi zavleče. Znano je dejstvo, da se matice parijo izven panja.
Slika 15- Shema domnevnega položaja trota in matice pri parjenju. Levo zgoraj:
začetni položaj. Levo spodaj: položaj med parjenjem. Desno: trot se loči od matice, spolna
troba poči, trot pade na tla (po Garyju, 1963).
Do parjenja pride 10 do 30 m nad zemljo. Trot se približa matici od zadaj in se od
spodaj z nogami priklene nanjo. V trenutku združitve je trot nad matico in objame njen zadek,
ona pa razširi svoj želni prekat. Trot močno zakrivi svoj zadek in vtakne svojo spolno trobo v želni prekat. Ob tem slišimo rahel pok. Istočasno z obrnitvijo šrtcalne cevi trot ohromi, pade vznak in se loči od matice. Matica se nato vzdigne v zrak, se znebi trota, ki pade mrtev na tla. Njuno spajanje traja le nekaj sekund. Ob združitvi z matico, se spolna troba obrne navzven.
Ker se trotu pri kopulaciji spolovila izobrnejo, ta pogine. Na enem poletu se matica spari s 6 do 10 troti. Dobro oplojena matica ima v svoji semenski mošnji 6 - 7 mio. semenčic. Če njena mošnjica ni zadostno napolnjena, se hitreje izčrpa, tedaj začne matica zalegati neoplojena trotovska jajčeca. Je torej kratkoživa. Družina tako matico preleže že prvo ali drugo leto. Največ semenčic imajo tiste matice, ki zletijo 2 do 3 krat na parjenje. Odločujočo vlogo pri tem ima tudi prostornina semenske mošnjice.
Matica naj bi bila oplojena v približno desetih dneh od vstavitve v plemenilnik, V času petih dni od vstavitve matice v plemenilnik pregledamo njeno prisotnost oz. pregledamo ali je plemenilnik matico sprejel. Od 5 - 12 dneva od vstavitve matice v plemenilnik pa le tega ne bi odpirali in po nepotrebnem razburjali čebel in mlade plahe matice. 2 -3 dni po končanem
svatbenem poletu, naj bi matice že zalegale. V kolikor opazimo zalego, menimo, da je matica sprejeta in oprašena. Ko matica zaleže ves plemenilnik (ga založi z zalego) in ko začno čebele novo zalego pokrivati, je matica godna za odvzem iz plemenilnika. Ko v plemenilniku po 8-ih dneh ni več odkrite zalege, potrgamo zopet vse zasilne matičnjake in ponovno vstavimo drugo neoplojeno matico. Ta postopek ponavljamo, vendar je v Sloveniji zaradi kratkega obdobja čebelje paše tak postopek mogoč največ do štirikrat.
2.5. UMETNO OSEMENJEVANJE MATIC
Poleg naravnega osemenjevanja matic, poznamo tudi umetno osemenjevanje, se pravi
vnos trotovske sperme v rodila čebelje matice. Ta metoda pri nas ni razširjena, zaradi neekonomske podlage in potrebnega znanja. Prve uspehe pri umetnem osemenjevanju je leta 1927 dosegel L. Watson, od leta 1960 pa se je ta metoda osemenjevanja začela razvijati na Češkem, kjer ta način umetnega osemenjevanja še danes najbolje obvladajo.
S pomočjo razširjene cevke, se matico usmeri do držala za matico, ki je prav tako cev. Iz odprtine držala morajo gledati ven samo trije zadnji zadkovi obročki matice, ki jo osemenjujemo. Drugi konec držala je spojen s cevko, ki dovaja plin C02 kot
narkotik. Narkoza se aplicira dvakrat, pri samem osemenjevanju največ 5 minut, poosemenjevalno narkozo pa damo 24 ur po osemenitvi. Narkoza matice ima dva pomena. Prepreči poškodbe pri samem osemenjevanju, ter deluje stimulativno na prvo zaleganje.
Slika 16- Umetno osemenjevanje matic
Preden vnesemo konico igle napolnjeno s spermo, razpremo komoro matičnega zadka. Ta se razpre z dvema kaveljčkoma, ki sta pomična na vse strani, ter vnesemo iglo v srednji jajcevod matice. Pri vodenju igle moramo paziti na poševni prekat, ki lomi porodno pot matice, torej ko začutimo odpor pri vodenju inseminacijske igle se ustavimo in iglo nekoliko dvignemo. Pri naletu na poševno oviro se matica zdrzne, kar je dokaz, da smo z iglo že skoraj na koncu poti. Iglo nato še nekoliko dvignemo, prodremo v notranjost tako, da oviro obidemo. Nato z mehanizmom in seminacijske brizge potisnemo spermo iz igle. Samo osemenjevanje opravljamo pod binokularnim mikroskopom pri 16 do 40 kratni povečavi. Kontrakcije jajcevodov po osemenitvi povzročajo, da sperma steče iz jajcevodov v semenski mošnjiček. Pri odbiri sperme moramo paziti, da odbiramo zares čisto speremo, da v inseminacijsko iglo ne bi zašla sluz, ki lepi jajcevode matic in s tem seveda povzroči pogin osemenjene matice. Vedeti moramo, da sperma vedno plava na semenski čebulici trota. Pri rutinskem obvladovanju inseminacijskega postopka ni potrebna kontrola zaleganja osemenjenih matic, zato lahko pošljemo matice na uporabo že dva dni po inseminaciji. V tem je tudi prednost pred naravno oploditvijo matice, ki traja tudi do 20 dni.
2.6. OZNAČEVANJE MATIC
Označevanje matic je širokega pomena, kljub temu, da to delo obvlada le peščica naših vzrejevalcev. Čedalje več čebelarjev, ki se oskrbujejo z maticami pri vzrejevalcih, zahteva označene matice. Taka matica je zagotovilo o kakovosti matice. Zgodi se, da je bila kupljena matica slaba, družina jo je morda že isto leto prelegla, čebelar pa ni vedel, da je v panju nova matica. Čebelarji dajo prednost označenim maticam v panju, zaradi evidence o starosti. To je poglavitni pomen označevanja matic. Poleg tega pa označeno matico na satu hitreje vidimo.
Slika 17-Označeno matico se zelo hitro opazi na satu
Matice lahko označujemo takoj po rojstvu ali pa že osemenjene, ko jih vzamemo iz plemenilnika. Za označevanje se poslužujemo štirih barv: rumene, rdeče, zelene in bele in sicer za vsako leto eno barvo. Matice označujemo na več načinov.Uporabimo lahko lak v štirih barvah. Matici tako pobarvamo vrh oprsja z določeno barvo za tisto leto. Drugi od načinov označevanja pa je, da s posebnimi naravnim lepilom prilepimo na vrh oprsja barvasto, plastično oštevilčeno ploščico. Matico ponavadi označujemo v roki, zakar je potreben poseben občutek, da matice ne stremo. Za nanašanje laka uporabljamo tanek
čopič, v pomoč pri lepljenju plastičnih ploščic pa uporabljamo drobno paličico ali zobotrebec. Označevanje rodovniških matic v mednarodnem prometu zahteva natančnejše označevanje. Matico spremlja šifra, ki se sploh ne nanaša na številko, ki jo matica nosi na oprsju.
Primer take označbe C 93 057 EM SI:
C - carnica (pasma matice)
93 - leto rojstva
057 - zaporedna številka matice v rodovniški vzreji EM - šifra vzrejevalca
SI - država
2.7. ODPREMA OPLOJEMH MATIC
Oplojene matice je najbolje odpremiti (spraviti v prodajo) takoj, ko začno zalegati jajčeca. Oplojene matice vstavljamo iz plemenilnikov v transportne matičnice, ki so lahko lesene ali plastične. Poleg matice, naselimo v transportne matičnice še čebele spremljevalke, ki morajo biti iz istega plemenilčka, kot so matice. Lahko pa napolnimo matičnico s čebelami iz drugega panja, toda v tem primeru moramo odbirati zgolj mlade čebele, ki jih najdemo na odkriti zalegi s plodišča. Stare čebele iz medišča ali pa celo z brazde panja, bi tujo matico zanesljivo umorile. Ob tako napolnjeni matičnici in z dodano medeno pogačo, lahko matice brez vsake s ode prenesejo poštno odpremo ali osebni prevzem tudi do 5 dni. Seveda pa matic ne moremo izpostavljati previsokim ali pre nizkim temperaturam.
Poštna kuverta v kateri odpošljemo matico, mora imeti ob robu luknjice za zrak, ki jih napravimo s pisarniškim luknjačem. Razen točnega naslova napišemo na kuverto z velikimi črkami POZOR ŽIVE ŽIVALI!
2.8. DODAJANJE OPLOJEMH MATIC K ČEBELJI DRUŽINI
Poglavitni pogoji za dodajanje oplojenih matic:
a) v družini ne sme biti druge matice
b) v družini ne sme biti odkrite zalege
d) v družini ne sme biti nobenega matičnjaka
2.9. DIREKTNO DODAJANJE MATIC
Slika 18- Ko je matica v transportni matičnici (brez škode 5 dni), je velika kot zimska matica. Pravo velikost doseže v panju po najmanj sedemdnevnem zaleganju, tedaj se določa
velikost matice.
To metodo uporabljamo s pomočjo transportne matičnice, v kateri čebelar dobi matico. Preden vstavi matičnico v panj, mora predhodno odstraniti staro matico in prerezati plastiko na robu matičnice. S tem čebelam iz družine omogočimo dostop do medene pogače, ki jo pojedo in osvobodijo matico. Ta metoda je 40 - 70 odstotna in se jo poslužujemo samo v sili. V veliki meri je sprejem matice odvisen od števila mladih čebel v panju, kajti znano je, da so stare čebele sovražno nastrojene napram mladi matici.
2.10. DODAJANJE MATIC S PREDHODNO PRIPRAVO DRUŽINE NA TO
Ta metoda je zanesljivejša in skoraj 100 odstotna, če dosledno upoštevamo postopek
dodajanja. 8 dni pred dodajanjem matice, odstranimo staro matico, po 8 dneh pa potrgamo vse zasilne matičnjake. Po tem času v panju ni več odkrite zalege in družina ne more več zgraditi
matičnjakov, zato družini ne preostane drugega, kot da sprejme novo matico. To dodamo
ravno tako, kot pri prejšnjem postopku, da predhodno matičnico zarežemo in vstavimo na podnico panja.
V obeh primerih naj bi po približno sedmih dneh ugotovili, če matica že zalega. Prej ni priporočljivo, da odpiramo panj, da ne bi po nepotrebnem begali mlade matice.
Poleg teh dveh postopkov poznamo še vrsto drugih z različnimi pripomočki. V vseh primerih pa je seveda potrebna natančnost in doslednost, kajti ni vseeno, če nam družina umori (ne
sprejme) tako dragoceno matico.
S pojavom trgovine s čebelami, se je v Evropi in tudi v Ameriki pojavilo veliko povpraševanje po kranjski sivki. To so bili prvi pogoji za načrtno vzrejo čebeljih matic. Dandanes pa matice vzrejamo zaradi lastnih potreb po izbrani čisti pasmi kranjske sivke.
V Sloveniji obstaja približno 15 vzrejevalcev čebeljih matic, katerim veterinarska uprava s svojimi delavci izdaja potrdila za zdravstveno neoporečnost družin v vzrejnem postopku. Nad celotnim vzrejnim postopkom pa bedi stalna strokovna služba za čebelarstvo pri Kmetijskem inštitutu Slovenije in komisija vzrejo matic pri Zvezi čebelarskih društev¸¸
V času po prvi svetovni vojni je po naši krivdi trgovina s čebeljimi maticami v večji meri zamrla Jugoslavija, tako stara kot socialistična, ni imela posluha za čebelarstvo, kaj šele da bi pospeševala vzrejo in izvoz čebeljih matic. Zato mi na tem področju zaostajamo. Pasmo slovenske sivke vzrejajo in izvažajo čez Atlantik avstrijski in švicarski čebelarji.
Čebelarstvo, ta opevana dejavnost, se že nekaj časa koplje v krizi ekonomskih neskladij, razmerij med odkupnimi cenami pridelkov, onesnaženostjo okolja in bolezni čebel. Temu pridajo piko na i še slabe letine in uvoz nekakovostnega cenenega medu z vzhoda. Zato
je upadla tudi morala čebelarjev.
Ponovna vzreja matic v velikem obsegu, se je pričela pri nas okoli leta 1980.
Kljub velikemu povpraševanju tujine po slovenskih maticah, mi tem potrebam nismo in še danes ne moremo zadostiti. Vzrok temu je, da v preteklosti sploh nismo računali na izvoz, čeravno naša matica dosega na zahodu štirikratno vrednost naše cene.
Pri tej seminarski nalogi sta mi bila v veliko pomoč mentorja prof. Tadej Eiselt, ki me je bodril in vzpodbujal pri delu in poklicni čebelar Marko Debevec. Slednjemu se moram še posebej zahvaliti za dolgoletno dajanje strokovnih nasvetov in poučevanja o čebelarstvu.
* E. F. PHY,LIPS - Vzrejanje matic 1911
* Prof. Josip Verbič - Vzrejamo najboljše čebele 1947
* Dr. Joži Rihar - Vzrejamo boljše čebele 1972
* Ivan Esenko - Vzreja čebeljih matic 1990
* Dr. Aleš Gregorc - Od čebele do medu 1998
| Avtor: Andraž Drašček |
|
|
 |
 |
 |
|