Luna

Luna je edini Zemljin naravni satelit in nam najbližje nebesno telo. Zaradi tega je tudi vedno privlačil pozornost ljudi. Pravilnost njegovih faz se je že v začetku človeštva uporabljala za merjenje časa. Srednja odaljenost Lune od Zemlje znaša 384 000 km. Njegova krožnica je eliptične oblike. Premer našega naravnega satelita je 3476 km. Po svoji velikosti je Luna eden izmed največjih satelitov v Sončnem sistemu. Masa Lune je 81 krat manjša od mase Zemlje.
 Teleskopska opazovanja so nam že davno pokazala da Luna nima atmosfere. Vesoljski poleti in spust prvih ljudi na Luno so to popolnoma potrdili. Zaradi tega na Luni ni vode ali katerekoli druge tekočine. Njegova gravitacijska sila je mala in ne more zadržati mulekule plinov. Tudi če bi voda obstajala, bi izparela pod vplivom Sončnega sevanja in na koncu bi pobegnila v vesolje v obliki vodne pare.
 Že z prostim očesom je mogoče opaziti osnovne oblike reliefa na Luni. To so velike temne površine, katere so si ljudje v preteklosti napačno predstavljali kot morja. To so v bistvu velike ravne površine. Ko se pogledajo skozi teleskop, se opazi da so spresekane z velikim številom kraterjev, razpok in brazd.
 Najzanimivejše oblike reliefa so kraterji. Premeri se jim gibljrjo od nekaj metrov do 240 km (Klavius in Grimaldi). Ti kraterji imajo ponavadi izgled krožnih površin zagrajenim s prstanovim zidom. V središču se pogosto nahaja vzpetina. Poleg kraterjev imamo na Luni tudi planinske verige in kanjone.
 Največ podatkov o Luni je bilo dobljeno od prvih vesoljskih poletov k njej. Najprej so podatke prenašale ameriške in ruske sonde, pozneje pa tudi ljudje, ki so bivali na njej. Nova raziskovanja so pokazala, da je eno število kraterjev vulkanskega porekla in da so nastali v zgodnji zgodovini Lune. Drugi, večinoma manjših dimenzij, pa so nastala z udarci meteoritov v tla Lune. Raziskovanja koščkov Luninih kamenin so pokazala, da so nekatere kamenine stare 4,6 miljard let.

 Polmer                                              1738 km
Površina                                            3,796×10E7 km
Prostornina                                        2,199×10E10 km2
Masa                                                7,35×10E22 kg
Povrprečna gostota                           3,34 kg/dm3
Gravitacijski pospešek na površju     1,61 m/s2
Srednja odaljenost od Zemlje           384400 km
Povprečna hitrost na tiru                   1,02 km/s
Druga kozmična hitost                      2,4 km/s


Ali je luna naseljena ?

S pristankom na Luni in kljub ogromnim številom vesoljskih raziskav, skriva to nebesno telo še veliko neodkritih skrivnosti.
Luna je 75 odstotkov manjša in tehta 80 odstotkov manj od Zemlje. Lunina površina je pusta, po njej se dvigajo višavja, katerih gore so višje kot Mount Everest. Pod višavji se vlečejo ogromne ravnine, katerih razsežnosti so vidne z Zemlje celo brez pomoči daljnogleda. Te ravnine so poimenovali morja in oceani, v resnici pa so to ravninska področja posuta s kraterji.
 Zdi se neverjetno, da bi lahko tu obstojalo življenje, saj na Luni ni ne vode ne zraka. Še preden so do Lune prispele prve sonde, se je vedelo, da je Luna opustel puščavski planet, nekakšno pokopališče brez kisika v sončevem sistemu.
 Z prihodom APOLLA 11 so ljudje s posebnimi oblekami prvič stopili na sivo lunino površino. S pomočjo vzorcev kamenin, ki so jih prinesli s seboj, so ugotovili, da je Luna že milijarde let mrtva in nespremenjena. Tri četrt tone, do podrobnosti raziskanih Luninih kamenin, bi moralo razjasniti vse probleme. V resnici pa so sprožili poplavo novih vprašanj.
 Nejasen je ostal tudi nastanek Lune. Zato so nastale tri glavne teorije o njenem nastanku.
Nekateri so mislili, da se je Luna utrgala od Zemlje in nato nadaljevala svojo pot kot njen satelit.
Drugi so mislili, da je nastala iz iste prameglice kot Zemlja. Spet tretji pa trdijo, da je nastala nekje v Sončnem sistemu in se nazadnje ujela v Zemljino težnost. Odprave na Luno pa niso mogle niti potrditi, niti ovreči vseh treh teorij.
 Vendar pa še vedno nekaj zagrizencev verjame, da je nekoč obstajalo življenje na Luni, še več, da obstaja življenje na Luni še danes. Verjamejo, da je nekoč tuja oblika življenja privedla Luno iz neskončnih širjav vesolja v zemeljsko krožnico.
 V svoji knjigi SOMEONE ELSE IS ON OUR MOON Georg H. Leonard trdi, da so ogromna živa bitja na površini izkopala kraterje in luknje, ter postavila ogromne hiše in stolpe. Prepričan je tudi, da NASA ve za te prebivalce in da skriva podatke.
Odprave misije APOLLO naj ne bi bile znanstvene odprave, ali politično tekmovanje, temveč so z njimi hoteli ugotoviti, kaj ti prebivalci počnejo. Ko naj bi našli velike stroje, in niso vedeli čemu služijo, se je ameriška vlada odločila, da ne bodo več izvajali misij s človeško posadko. S pomočjo fotografij Luninega površja, je Leonard naletel na pravilnosti, ki kažejo k temu, da so umetnega izvora. Pri kraterju BULLIARD je odkril vrsto zobatih koles, v kraterju TYCHO osmerokotno umetno področje in na njem napis PAF. Poleg tega je našel še druge znake kot so AS, XS in PS. Ti znaki naj bi bili orientacijske točke, s pomočjo katerih, bi se lahko prebivalci Lune orientirali med letom nad Luninim površjem. Našel je tudi ovalne leteče predmete, premera 45-60 metrov. Ovalni predmeti naj bi bili označeni z znakom Y; podobni hebrejski črki Z, oziroma drevesu življenja. Če bi obrnili zgornjo črto pri ipsilonu, bi nastala takšna oblika, kakršno je imel znamenit Soccorov UFO, ki ga je menda videl policist v New Mexicu.
 Drznejša je izjava o odkopavanjih, ki jih opravljajo prebivalci Lune, s pomočjo "iksastih trotov". To so cevi, prekrižane v obliki črke X z razponom do 5 km. Troti naj bi s pomočjo tolkačev razbijali kamenine in odsesovali prah. Na eni od slik, ki jo je posnela posadka APOLLA 14,  naj bi bila dva velika bagra. Posadka naj bi stroja dokončala in ju prekrila s kodami "ANNABEL" in "BARBARA".
 Don Wilson pisec knjige OUR MYSTERIUS SPACESHIP MOON prav tako misli, da NASA zadržuje informacije. Prepričan je, da se dajo iz fotografij razvideti nenavadne strukture, vendar pa gre še naprej in trdi, da je Luna delno votla-da je vesoljska ladja, katero so izvenzemeljska bitja iz neskončnih širjav vesolja pripeljala sem. Wilson se opira na Vasina in Aleksandra Šerbakova s Sovjetske akademije znanosti in navaja njun članek " ALI JE LUNA PRODUKT INTELIGENTNIH BITIJ", ki je leta 1970 izšel v reviji SPUTNIK. Predlagala sta možnost, da je Luno k nam pripeljala neka tuja inteligenca. Površina Lune naj bi bila le tanka skorja, bivalna površina naj bi se začela 80 km v notranjosti; 50 km naj bi imeli bivalnega prostora, 30 km pa je varovalne plasti. Ta naj bi jih varovala pred udarci meteoritov. Če bi bila Luna votla, bi se dalo razložiti njeno manjšo gostot.
Povprečna gostota Zemlje znaša 5520 kilogramov na kubični meter, Lune pa komaj 3340 kilogramov na kubični meter.
Prepričan je tudi, da so izvenzemeljska bitja obiskovala Zemljo in jo še obiskujejo. To dokazuje z radijskimi pogovori vesoljcev in si vsako odstopanje od angleščine razlaga kot skrivno kodo.
  Znanstveniki in astronomi mislijo, da je Luna mrtva pokrajina in v geološkem smislu neaktivna. Luna je satelit na katerem, do prvega pristanka ni bilo nikoli življenja. Obstaja dovolj dokazov, ki so jih nabrale odprave Apollo, ki skoraj vsakogar prepričajo o tem, da Luna nima prebivalcev in da ni vesoljska ladja, temveč naravni satelit. Tudi votla ni, kot so pokazale seizmične raziskave. Naravni potresi na Luni dokazujejo majhna gibanja v bližini Luninega središča. Nemogoče bi bilo, da bi tem valovom uspelo prodreti skozi votle prostore do seizmografov, ki so jih na Lunini površini pustile odprave Apollov.
Seizmične raziskave so pokazale, da se lunine kamenine nikakor ne nehajo 30 km pod površino, temveč nasprotno-postajajo vse bolj goste in masivne. Tudi nizka gostota Lune je razjasnjena. Kamenine v Lunini notranjosti vsebujejo le malo železa ali pa sploh ne in niso tako stisnjene kot v Zemljini notranjosti.
 Čeprav odklanjamo nerealistične misli o tuji civilizaciji na Luni, pa vseeno moramo priznati, da je Luna nenavaden kraj, predvsem zato, ker ne vemo, zakaj je ravno tam. Po šestih poletih na Luno s človeško posadko in številnih brez nje, nam še ni uspelo, da bi prišli skrivnosti do dna. In vsak novi pristanek na Luni prinese ravno toliko odgovorov kot novih vprašanj.
Avtor: Aleksander Ros



V kolikor želite sodelovati z nami, vas vljudno vabimo, da se nam pridružite, pošljete članke, ali pa samo izrazite vaša mnenja.