Zaradi svoje barve in bližine, je bil Mars predmet velikih špekulacij. Tako so se pojavile domneve, da ima Mars gosto atmosfero in podobne temperature kot Zemlja, kar je pripeljalo do teorije, da je planet naseljen. Nekateri so predlagali, kako bi lahko prišli v stik z Marsovci. Razmišljali so, da bi naredili ogromne geometrične simbole s širokimi pasovi dreves v Sibiriji ali vodnimi prekopi v Sahari. Nekateri pa so hoteli dajati ognjene znake, ali pa s pomočjo velikanskih zrcal pošiljati svetlobne signale.
Z iznajdbo kratkovalovnih radijskih naprav, se je končno pokazala možnost za komuniciranje s prebivalci drugega planeta. Leta 1924, ko je bil Mars najbližje Zemlji, so poskušali sprejemati radijske signale . Te poskuse so izvali domnevni nizkofrekvenčni signali, ki so jih sprejemali v raziskovalnih laboratorijih firme Marconi.
Leta 1877 je Giovani Schiaparelli izdal zemljevid Marsa, ki je prikazoval mrežo črt, ki so potekalo po vsem planetu. To mrežo črt so imenoval kanali ali prekopi, s čimer so hoteli poudariti, da gre za umetne vodne poti.
Mnogi opazovalci so potrdili njihov obstoj, nekateri pa so priznali, da niso videli ničesar. Ameriški astronom Percival Lowell je postavil tezo, da so to umetne vodne poti, ki jih je zgradila neka civilizacija v boju proti suši in smrti. Sistem prekopov naj bi spravil vodo iz polarnih območij na žitna polja na ekvatorju. Očitke, da bi bilo prekope nemogoče videti z Zemlje so odvrnili s tem, da prekope obdajajo njive in da so zaradi tega še posebno dobro vidni.
Leta 1907 je Darwinov sodelavec Russel Wallace menil, da je Mars preveč mrzel in preveč suh, da bi lahko bil obljuden in da je na njem življenje nemogoče. Leta 1930 so spoznanja o atmosferi dokončno razbila predstavo o naseljenem Marsu. Zrak na njem naj bi bil dvakrat redkejši, kot je na Mount Everestu. Planet s tako brezosnovno atmosfero ni sposoben akumulirati toplote, zakar je zelo mrzel. In v takem okolju ne morejo bitja, podobna ljudem dihati.
Leta 1965 je bil opravljen prvi polet na Mars. Vesoljska sonda Mariner IV. se je planetu približala na 10.000 km in poslala veliko slik, na katerih, se je na veliko začudenje pokazalo, da je površina podobna Lunini.
Planet je bil posejan s kraterji, nekateri od njih so imeli do 75 km in so kazali na udarce meteoritov v preteklosti. Ni pa bilo nikakršnih sledi prekopov in živih bitij.
Atmosfera na Marsu je bila sestavljena iz ogljikovega dioksida, atmosferski tlak pa je znašal komaj en odstotek zemeljskega. Pri tako malo atmosfere mora biti Mars docela zmrznjen in popolnoma nezavarovan; izpostavljen ultravijoličnim žarkom s Sonca.
MARINER IX. ki je bil leta 1971 izstreljen v vesolje, pa je naredil drugačne posnetke, ki so zopet obudili idejo o nižji obliki življenja na Marsu. Posnel je vulkane, med njimi tudi največji vulkan Olympus Mons, ki je visok kar 24 km in ima premer 560 km. Posnel je tudi razpotegnjene doline, ki so bile videti kot posušene rečne struge. Posnetki vulkanov so najbolj razveselili biologe. Pri izbruhu vulkanov pride plin v atmosfero v obliki vodne pare, ki potem pade na na tla kot dež in napolni rečne struge, ki jih vidimo še danes. S tem nastane gostejša atmosfera in planet se segreje. Astronomi zato razmišljajo, ali se v takšnih razmerah ni razvilo življenje.
Novo poglavje raziskovanja na Marsu se je začelo s pristankom ameriške vesoljske sonde Viking I., ki je na Marsu pristala 20. julija 1976. VIKING I. so izstrelili 11 mesecev prej iz Cape Canarevala, tri tedne pozneje pa so izstrelili proti Marsu še drugo podobno sondo. S tem se je začelo iskanje življenja na Marsu. Opremljena je bila z elektronskimi kamerami ki, so pregledovale okolico sonde, avtomatskimi nosovi, ki so ovohavali atmosfero in z mehanskimi rokami, s katerimi je vzela vzorce tal, katere je potem analizirala v popolno avtomatskem laboratoriju v notranjosti sonde.
Prve slike marsove površine so pokazale, da je podobna kamniti puščavi v Peruju ali Arizoni. Pesek na Marsu je bil v resnici rdeč, to pa zato ker vsebuje velike količine železovega dioksida, vsakomur znanega kot rja. Presenetljiva je bila rdečkasta barva neba, ki pa so jo povzročali drobni prašni delci v redki atmosferi.
Meteorološke naprave so pokazale surove razmere na Marsu. Poleti znaša temperatura minus 23 stopinj Celzija, proti večeru pa se spusti na minus 85 stopinj Celzija. Nikjer na planetu se temperatura ne dvigane nad ledišče.
Atmosferski tlak znaša približno 7,5 milibara, kar ustreza tlaku 35 km nad zemeljsko površino. Atmosfera na Marsu vsebuje 2,5 odstotka dušika in 95 odstotkov ogljikovega dioksida. Na Marsu torej najdemo vse tri sestavine potrebne za življenje-dušik, ogljik in vodo.
Najbolj zanimivi so bili poskusi z vzorci tal v laboratorijih obeh sond. Pokazali so se rezultati na osnovi katerih je bilo možno sklepati da so v tleh mikroorganizmi, kar pa so z nadaljnimi preizkusi, s plinskokromatografskim masnim spektrometrom zavrgli. V vzorcih ni bilo nikakršnih kompleksnih mulekul, najden je bil samo ogljikov dioksid v tleh. Rezultate so si razlagali z kemično reakcijo, vendar si niso znali razložiti s katero.
Leta 1997 je NASA presenetila svet z novico, da je morda našla oblike življenja, kar tukaj na Zemlji. V koščku meteorita, so našli fosilne odtise mikroskopsko majhnih živih bitij, ki pa še vedno niso dovolj pojasnjeni.
Drugo poglavje raziskovanja Marsa se je začelo z pristankom ameriške sonde PHATFINDER na Marsu 4. julija 1997. S svojim vozilcem, imenovanim ROVER, je preiskovalo okolico pristajališča. Niso našli nobenih novih dokazov o življenju, naredili pa so nekaj odličnih posnetkov Marsove površine.
Raziskovanje Marsa pa se še vedno nadaljuje in dobiva nov zagon. NASA načrtuje pošiljanje sond na Mars vsakih nekaj mesecev in dela načrte za prvi pristanek človeka na površini Marsa, kar bi se naj zgodilo med letoma 2007-2010. Med letoma 2015-2020 pa se načrtuje že vspostavitev prve kolonije na Marsu.
Najzanimivejša vizija Nase pa je, da bi na Marsu naredili atmosfero. Temu procesu se reče TERAFORMING. Z njim bi približno do leta 2200 vzpostavili podobne pogoje kot jih imamo na Zemlji. Tako bi Mars lahko postal naš drugi dom.
| Avtor: Aleksander Ros |
|
|
