Meteori so trdni delci malih dimenzij. Nekateri od njih niso večji od zrna peska. Ko ta zrnca predirajo atmosfero, se segrevajo zaradi trenja in za sabo svetlo sled. Če je meteor večji, za sabo pušča daljšo in svetlejšo sled.
 Meteorska materija se koncentrira v obliki potokov ali rojev. Vsaki od teh rojev ima določeno orbito okoli Sonca. V trenutku ko se orbita roja prekriža z Zemljino, pravimo da ima roj maksimum aktivnosti. Tedaj lahko v enem trenutku opazimo tudi do nekaj sto meteorov. Meteori se v prostoru premikajo paralelno in zato se nam z Zemlje zdi, kot da vsi prihajajo iz ene točke. To točko imenujemo radiant meteorskega roja. Če gre Zemlja skozi skozi središčno cono nekega roja, tedaj se pojavljajo plohe meteorjev in prizor izgleda kot kakšen ognjemet. Dokazano je, da so nekateri roji nastali z razpadom kometov.
 Nekateri meteori imajo večje mase in pri prehodu skozi atmosfero postanejo zelo sijajni. Tedaj jih lahko opazovalci opazujejo tudi podnevi, kako se z veliko hitrostjo preko neba premikajo, kot ognjene krogle. Takšne meteore imenujemo bolidi. Bolidi se lahko prebijejo do same površine Zemlje. Košček materije, katera pade na površino imenujemo meteorit. Niz stoletij ljudje zbirajo te komade, kateri izgledajo kot skale. Nekateri imajo podobno sestavo kot skale in jih imenujemo skalni ali kamneni meteoriti. Drugi so sestavljeni iz železa in nikelj in se zato imenujejo železni. V tretjo grupo se štejejo tisti, ki imajo lastnosti enih in drugih. Zato se imenujejo kamneno-železni meteoriti.
 Meteoriti izjemno velikih dimenzij, ki padejo enkrat na deset ali sto tisoč let, lahko na mestu udarca velike kraterje. Tako obstoja krater z imenom Hudičeva podkev v Arizoni. Polmer mu znaša okoli 1200 metrov. Najtežji dosedaj najdeni meteorit je Hoba v Južni Afriki. Meteorit je imel maso okoli 50 ton.

Avtor: Aleksander Ros