Venera je drugi Soncu najbližji planet. Že od nekdaj je vzbujala pozornost zaradi moćnega sijaja in faz. Po prostornini in masi je le malo manjša od Zemlje. Že M. V. Lomonosov (1761) je opazil, da ima Venera atmosfero, in pravilno domneval, da je gostejša in obsežnejša od Zemljine. Spektralna opazovanja so odkrila v Venerini atmosferi veliko CO2.      Ker Venero obdaja gosta plast belih oblakov, z optičnimi opazovanji ni bilo mogoče ugotoviti, kakšno je njeno površje in kolikšen je njen vrtilni čas. Meritve so pokazale, da je temperatura nadoblačne plasti Venere okoli -40 Co, tako na njenem dnevnem, kot tudi nočnem delu. Radijska opazovanja pa so odkrila dve nepričakovani dejstvi. Izkazalo se je, da se Venera vrti okoli svoje osi v nasproten smislu, v katerem krožijo planeti okoli Sonca. Glede na zvezde se Venera zavrti v 244 dneh, glede na Sonce pa v 188 dneh. Obhodni čas okoli Sonca je 255 dni.

    Ko Venera enkrat obide Sonce, mineta na njej približno dva dneva. Radijska opazovanja so odkrila na tem planetu zelo visoko temperaturo: okoli +400 C na ekvatorju. Kemična sestava Venerine atmosfere je približno takšna: okoli 95% je CO₂, nekaj odstotkov je dušika, ostalo pa so vodne pare, kisik in drugi plini. Atmosfera Venere je mnogo gostejša od Zemljine in ima popolno drugačno sestavo. Ko so se avtomatske vesoljske postaje, ki so pristale na Veneri, začele potapljati v oceane CO₂, so se zrušile zaradi visokega tlaka (100 atm), še preden so dosegle močno razbrazdano Venerino površje. Razmere na površju planeta so podobne topli gredi, vendar ta pojav težko razloži obstoj oceanov raztaljenih kovin in mineralov, ki so, kot se zdi, prava slika Venerinega površja.
    Na Veneri verjetno ni življenja. Avtomatske postaje, ki so letele mimo nje, so odkrile, da nima magnetnega polja in tudi ne radiacijskega pasu.

Avtor: Aleksander Ros