SEMINARSKA NALOGA:

ONESNAŽEVANJE OKOLJA

Mentorica: ga. Anica Lorenčič, prof.

Avtorja naloge: Grega Rakovnik, 3.b

Sašo Ferk , 3.b

V Mariboru, 17.3.2000

UVOD:

Onesnaževanja, kateremu pravimo tudi polucija okolja je neposredno ali posredno spreminjanje kemijskih, termalnih, bioloških in radioloških lastnosti okolja tako, da postane sprememba nevarna za zdravje in življenje kateregakoli živega bitja. S svojo dejavnostjo človek onesnažuje tla, vodo, zrak in biocenoze, katerih del je tudi sam.

ONESNAŽEVANJE VODA:

Voda je življenjsko potrebna dobrina. Celotna biosfera temelji na tej preprosti kemijski spojini. Tudi v gospodarstvu igra voda nadvse pomembno vlogo, saj je neobhodna dobrina, industrijska surovina, prenašalka energije in celo energetski vir, lahko je transportno sredstvo in tako dalje. To povzroča kvalitativne in kvantitativne spremembe v oskrbi z vodo, ki pa ima svoje vplive na družbo, na način gospodarjenja in na človeka samega.

Kljub temu, da živimo v Sloveniji, ki ima takšne klimatske razmere, da je vode skozi celo leto dovolj, nastajajo problemi pri oskrbi z vodo. To pa še ni vse. Tudi v bodoče se nam ne obetajo boljše razmere, saj se bodo ti problemi še zaostrili. Prav zato je potrebno vse vodne vire in tekoče vode iz ekološkega stališča tudi zaščititi. Pojem onesnaževanja že zelo star, povežemo ga lahko z nastankom mest. Škodljive stvari pridejo v vodo po različnih poteh, predvsem iz atmosfere s padavinami in kot direktne polucije v tekoče vode. V tekoče vode in hidrosfero prihajajo predvsem snovi, ki so odpadki najrazličnejših dejavnosti človeka. Odpadki gospodinjstev in izrebki ljudi ter živali se v kmetijskem okolju vračajo kot gnoj in gnojnica na njive. V preteklosti, ko v mestih še ni bilo urejene kanalizacije, so primestni kmetje čistili hišne greznice in z njimi gnojili travnike in njive. Tako so hranilne snovi krožile med kmetijsko proizvodnimi in mestnimi potrošnimi območji. Dobra stran tega je bila v vračanju hranilnih snovi v prst, slaba pa v nehigieničnosti postopka in možnosti razširjanja zajedalcev. V sodobnih mestih mnogo organskih ostankov iz gospodinjstev in fekalije spuščamo v kanalizacijo v reke, jezera in morja. Ko jih vodotok odnese in potonejo v globino, res niso več na očeh, toda posledice ostanejo.

Kdaj so imeli prvo kanalizacijo? Kanalizacijo im. »cloaca maxima«, ali veliki kanal, je imel že antični Rim, vodila pa je iz mesta v reko Tibero.

Najbolj pomembno je ločevanje odpadnih voda. (odpadna voda so voda, kateri je človek s svojo dejavnostjo spremenil fizikalne, kemijske in biološke lastnosti). Po načinu izrabe vode, vsebnosti primesi in virih onesnaževanja jih delimo v več vrst, to so: komunalne, industrijske, kmetijske in druge. Med seboj se razlikujejo predvsem po vnesenih sestavinah, ki jih vsebujejo. Če se v odpadnih vodah mešajo različne vrste odplak, lahko nastanejo iz njih nove spojine.

KOMUNALNE VODE gospodinjske ali komunalne vode sestavljajo odpadki, ki nastajajo pri pripravi hrane in vsebujejo v glavnem različne ogljikove hidrate, maščobe in beljakovine. Sem štejemo tudi fekalije, mila, pralna sredstva, različna čistila. Povečan obseg komunalnih odplak povzroča tudi turizem. (vsebujejo le mikrobiološko razgradljive snovi)

Odpadne vode, ki jih prispevajo komunalne odplake, so običajno v razmerju z uporabljeno vodo skoraj 1 : 1 ( 80 : 78 ). Nekatere od teh voda lahko brez predhodnega čiščenja spustimo v mestno kanalizacijo, nekatere pa šele po čiščenju pred iztokom v kanalizacijo.

INDUSTRIJSKE ODPADNE VODE: nastajajo pri uporabi vode za hlajenje v različnih elektrarnah (JE., TE.). Zaradi tehničnih postopkov pri pridobivanju rud in proizvodnji izdelkov sprejemajo industrijske odplake različne snovi.

Pri industrijskih odpadnih vodah je razpon porabe vode na enoto proizvoda (običajno na 1 tono ) zelo različen, zato ji ločimo industrijo v dve skupini :

- OBRATE S TEHNOLOŠKIMI POSTOPKI, ki potrebujejo veliko vode, drugače jim rečemo tudi - MOKRA INDUSTRIJA

- OBRATE IN TEHNOLOŠKE POSTOPKE, ti pa potrebujejo malo vode, drugače - SUHA INDUSTRIJA

KMETIJSKE ODPADEN VODE: Vse odpadne vode iz živilske industrije imajo visok odstotek predvsem organskih spojin, torej močno zvišan BPK5. Omembe vredna je tudi povečana količina fosforja in kalija, posebno v tistih predelavah, kjer imamo opravka s celičnim sokom kot dodatek - na primer predelava krompirja...V tekočo vodo in podtalnico pa lahko pridejo tudi kemikalije, ki jih uporabljamo v kmetijstvu, saj jih izperejo vode z agrarnih površin. Običajno gre za ostanke raznih herbicidov, insekticidov, fungicidov in mineralnih gnojil (dušik, fosfor, kalij). Z gnojišča pri hlevu pa pogosto odteka kar prosto na travnik ali v bližnji potok gnojnica. Sem sodi še gnojnica, ki nastaja v sodobnih hlevih, kjer iztrebke govedi in prašičev odplavljajo z vodo. V primerjavi z drugimi državami posvečamo premalo pozornosti podtalnici in čistim vodotokom. Premalo tovarn ima vgrajene čistilne naprave in druge, vse več kot potrebne stvari.

METODE ČIŠČENJA ODPADNIH VODA:

Odpadne vode ( odplake ) so vse tiste vode, v katerih je povečana količina snovi, ki se nahajajo v naravni vodi in tiste primesi, ki jih v naravni vodi ni (živo srebro, železo, svinec, baker, krom, nikelj, in druge težke kovine).

Prva pomoč za naravne vode so čistilne naprave. Preden spustimo odplake iz mestne kanalizacije v reko in jezero, jih moramo očistiti. Popolno čiščenje obsega mehansko, biotsko in kemično stopnjo. Mehansko, ko z rešetkami zadržimo velike odpadke in plastiko. Biotsko, ko se razgradijo organski ostanki v rudninske snovi. Kemično, ko odvzamemo odtoku hranilne snovi (nitrate in fosfate), ki bi pognojile reko ali jezero in s tem povzročile drugotno onesnaženje. Na žalost pa večina čistilnih naprav deluje le mehansko in biotsko.

Zgradba čistilne naprave:

Nečistoče so v odpadnih vodah v topni ali netopni obliki.

Med tema dvema tema dvema skrajnostima pa poznamo še suspenzije in emulzije, ter koloidne raztopine, ki povzročajo v vodi motnost - KALNOST VODA. Večje delce odstranimo s pomočjo mehanskih filtrirnih naprav, ki so lahko po konstrukciji zelo različne in prilagojene potrebam in namenu ciščenja... Manjše delce pa izločimo iz odplake z sedimentacijo, oziroma s posebnimi ločilniki ( posnemalnik ).

Posedanje, oziroma posnemavanje lahko izvedemo na zelo različno tehnično izvedljive načine. Kateri postopek pa izberemo, pa je odvisno od raznih faktorjev. Med odločujoče spadajo :

- hitrost posedanja

- hitrost razpadanja

- emulzije

- količina odpadne vode in njena sestava

V glavnem gre za tehnike, ki so znane v kemijski tehnologiji ( filtriranje, dekantiranje,... ).Posebno težavo pri čiščenju odpadnih voda povzročajo koloidi. S specifičnimi barvnimi sredstvi lahko rešimo tudi te težave. V vodi raztopljene snovi izločimo na dva načina :

- kemijski način

- biokemijski način

Med zelo velike onesnaževalce voda štejemo :

- škrobarne in sladkorne tovarne

- velike klavnice

- rafinerije olj in nafte

V obratih, kjer potekajo razne fermentacije, je potreba po vodi zelo različna. Vinarstvo in pivovarstvo običajno smatramo za neproblematične porabnike vode. Toda fermentacija hmela v smeri citronske kisline, mlečne kisline, pekovskega kvasa, etilnega alkohola in druge povzročajo s svojimi odpadki resno ekološko nevarnost za vodotoke. Enako je pri fermentaciji v smeri antibiotika in vitaminov.

Razen mest, ki nimajo čistilnih naprav, ogrožajo naše reke še galvanski obrati, usnjarne, tekstilna in papirna industrija, rudniki, obrati kemične industrije in živalske farme.

Najpogosteje je, da te vrste industrije nimajo čistilnih naprav ali pa so neprimerne. Poleg vseh razlogov pa so krivi za tako stanje tudi neusklajeni pristopi k sanacijam. Vzroki za tako stanje so med drugim tudi v neusklajenosti komunalnih služb za preskrbo s pitno vodo, za kanalizacijo in za odstranjevanje

odpadkov. Povsod v Sloveniji je praktično neprimerna zaščita podtalnice - varnostne cone pa so neurejene. Že leta 1967 so strokovnjaki izračunali, da Slovenci onesnažujemo reke tako, kot bi nas bilo sedem milijonov. Leta 1973 so 'izračun' ponovili in 'smo se že namnožili' na osem milijonski narod.

KAJ OGROŽA VODNE EKOSISTEME V SLOVENIJI:

Kakovost vodnih ekosistemov in njihova živa bitja ogrožajo v Sloveniji podobni pojavi kot drugod po svetu:

1.odplake iz mest, industrije in kmetijstva,

2.promet, izlivi kemičnih snovi in nafte iz karamboliranih vozil, neurejene avtopralnice,

3.gradnja jezov za hidrocentrale in zbirališča vode, regulacije rek, hidromelioracije močvirij, namakanje,

4.preveliko črpanje vode iz rek in odvajanje te vode na druga mesta, kar spreminja vodno raven v rekah in podtalnicah.

BOHINJ IN BLED

Gorenjci so po malem že zaskrbljeni zaradi Bohinjskega jezera, ki začenja ob bregovih kazati prve znake umazanije, že dolgo in resno, pa zaradi Blejskega jezera. Govorijo tudi že o tem, da je turizem mnogo hujši onesnaževalec okolja, kot industrija.

NAŠE NAJBOLJ ONESNAŽENE REKE

Poleg dela Save in Sore so najbolj kritično onesnažene reke: Mura, Notranjska Reka, Paka, Savinja, Voglajna, Meža, Idrijca, Drava, Ljubljanica, Krka in celo nekdaj 'bistra' Soča in še deset in deset potokov, v katerih so se še pred petnajstimi leti sprehajali 'občutljivi' raki.

JADRANSKO MORJE IN SREDOZEMLJE:

V to našo veliko kotanjo odpadkov (zraven še v Sredozemsko morje) so nekoč obmorske države zlile, na leto kakih 300 000 ton nafte ali njenih derivatov. Leta 1975 naj bi po predvidevanjih ta količina presegala 500 000 ton, leta 1980 pa 650 000 ton.

RIBE IZ JADRANA

Ribiči že vlečejo iz Jadrana zastrupljene ribe. Iz številnih raziskovanj, pa tudi od podjetniških organizacij in ne nazadnje tudi od ribičev, nenehno dobivamo opozorila, da v Jadranu zdaj,zdaj ne bo več mogoče loviti škarpin, osličev, orad, rakov, zobatcev in zlasti ne najkakovostnejših rib. Podobno kot mi, ugotavljajo tudi Italijani in Španci. Sporočajo, da so nekatere vrste rib v njihovem delu morja že izginile. Računajo pa, da bo čez deset let povsem zmanjkalo hrane za obstoj rib. Jadranski ribiči vedo povedati, da strupi, ki jih zlivamo v morje, pri

ribah verjetno učinkujejo na okostje in oči.

Sicer pa oboleva vse več ljudi, ki se kopajo v tako onesnaženem morju. Dobe izpuščaje na koži in še razne druge stvari. Tržačani, ki so prepovedali kopanje v svojih vodah dobro vedo, kaj je morje -LEGLO NESNAGE !

Piran in Izola sta sorazmeroma dobro uredila odtoke v morje, vendar pa ostaja nerešeno vprašanje Kopra in Koprskega zaliva, kjer degradacijski procesi hitro naraščajo, poleg tega pa je tu še pristanišče, ki še dodatno onesnažuje Jadransko morje. Zaenkrat velja načelo, da morje ob slovenski obali ni nevarno za zdravje kopalcev. Res pa je, da so stalno nevarna področja znotraj Koprskega zaliva, od Žusterne pa do izliva reke Rižane,celotna obala Izole, od avtokampa, pa vse do rta pred Simonovim zalivom, piransko pristanišč… Med tem so nekaj žarišč že umirili, nastajajo, oziroma porajajo pa se vedno nova.

Tudi to dokazuje, da je človek že začel razmišljati o EKOLOGIJI!?