Ne glede na to, kaj sem se namenila na tem mestu napisati, ne glede na svoje prepričanje, da sem lahko nepristranska, ne glede na vse – ko beseda nanese na splav, objektivnosti ni. Vsakdo od nas ima svoje stališče in vsakdo ima na nek način prav. Predvsem pa – vsak od nas ima veliko povedati – vse do trenutka, ko se znajdemo v situaciji, ko se je potrebno odločiti. Takrat besede zamrejo in najbolj racionalne misli izrineta strah in negotovost.

Pravica do splava je pravica vsake ženske.

Ne vem več, kolikokrat sem že to slišala. Kot čisto reprezentativna predstavnica svoje vrste se načeloma strinjam s to trditvijo. Jaz sem jaz, moje telo je moje telo in nihče me ne more prisiliti, da bom svoje trebušne mišice žrtvovala zaradi nezaželene nosečnosti. Prav tako premorem svoje življenje in cilje in zavedam se, da bi otrok vse to prekleto spremenil. Ženska mora imeti pravico izbirati, kako bo živela, samo ona ve, ali lahko preživi otroka, ali ima ob sebi primernega partnerja, ali si končno – otroka sploh želi. Nihče ne more oporekati temu, da se z odločitvijo za otroka najbolj spremeni življenje ženske. Moški bo vedno opazovalec, ne glede na to, da je mogoče čudovita oseba z neverjetnim smislom za očetovstvo. Nikoli ne bo moški hodil naokoli s trebuhom, ki zakriva pogled na nožni palec, nikoli ne bo moški tisti, ki bo zjutraj bruhal, ponoči hodil naokoli s pekočim občutkom v želodcu, nikoli ne bo vedel, kaj pomeni imeti res otekle noge in kako super je ponoči vstajati in si stiskati mleko iz dojk. Mogoče se kasneje, ko otrok dopolni kako leto starosti, stvari spremenijo in moški lahko prevzame enakovreden položaj v starševstvu ali celo preseže delež, ki ga prispeva mati, vendar pa je, vsaj v izhodišču, ženska tista, ki mora dati največ.

Zatorej – ja, splav je pravica in odločitev vsake ženske. In če se ženska odloči, da ni pripravljena na otroka, potem mora biti dotični zdravniški poseg izveden tako, da se naredi čim manj škode. Prepoved splava bi nas (med drugim) vrnila v dobo čarovnic in mazačk, ki bi za drage denarje z umazanimi pripravami strgale notranjosti ženskih teles.

Doba čarovnic je mimo

Ampak na srečo je doba čarovnic in mazačk že davno mimo in medicinska stroka je napredovala. Pa ne samo v načinu odstranjevanja »tujkov« iz teles, ampak tudi v preprečevanju, da ti »tujki« v telesa sploh zaidejo. Čisto verjetno je, da »se zgodi«, seveda obstajajo posilstva in mogoče še kakšna druga neprostovoljna oblika zanositve, a žal – večina splavov ni posledica takih radikalnih dogodkov. Sploh ne.

Večina splavov se zgodi, ker ne ženske in ne moški ne pomislimo, da se igramo z življenjem in smrtjo nekega bitja, da vsak naš skok med rjuhe lahko pomeni začetek novega življenja. Zdi se mi malo nesmiselno zapletati se v filozofske debate o tem, kaj življenje je in ali je zarodek sploh že živo bitje. Mogoče ne čuti na tak način kot jaz, mogoče je manj vreden od mene, ker ne more odpreti ust in glasno protestirati ob mojih odločitvah in ja – mogoče res nič ni, ker nič ne more, pa vendar – kdo sem jaz, da bom sodila? Kako vem, da je nerojeno bitje manjvredno in zato nevredno življenja?

Saj je res, da bo otrok spremenil moje življenje v celoti. Res je, da moj trebuh nikoli več ne bo tako lepo napet kot nekoč in čisto jasno mi je, da se bom morala marsičemu v življenju odreči. Pa vseeno – je to zadosten razlog, da ubijem nekaj, kar živi v meni, nekaj, kar se ni spočelo po lastni volji?

Manjša škoda bo narejena, če – splavimo

Ne gredo mi iz glave besede znane slovenske umetnice, ki je v nekem intervjuju izjavila, da je manjši greh otroke ubijati, kot pa jih rojevati na ta grozni svet. Če bi imela na izbiro samo to dvoje, potem bi se z njo absolutno strinjala, ker pa so mi mati in učiteljica nekoč povedali, da otrok ne nosijo štorklje in da imam nekaj opraviti pri njihovem nastajanju, se mi ta izjava zdi grozna, pa vendar tako zelo resnična. Tako namreč razmišljamo. Manjša škoda bo narejena, če splavimo (besedi ubijemo se namenoma izogibam), kot če rodimo to nebogljeno bitje, ki nas bo povsem zaznamovalo, okupiralo in spremenilo in ki seveda – brez nas ne bo moglo čisto nič. Prav mogoče je tak način razmišljanja pravi, kadar smo že postavljeni pred dejstvo, vsekakor pa ni edini, dokler imamo možnost izbire. In prav slednjega se mladi ne zavedamo dovolj. Saj je res, da v trenutku, ko smo si z nekom res blizu, da v trenutku, ko nam je res lepo, ne razmišljamo o tem, kaj se bo zgodilo jutri, a vendar verjetno večina med nami pozna tisti negotovi občutek – po tem. In kdorkoli je to kdaj izkusil na lastni koži, si tega ne želi več ponoviti. Pa še vedno kar vztrajamo v tej ignoranci. Zakaj nas mora usoda udariti po glavi, da se zamislimo, zakaj ne znamo v naprej reči – ne, ne brez zaščite? Zakaj se moramo igrati?

O(b)staja tudi pravica in dolžnost – do izbire

Mladi živimo svoje življenje, urnike imamo natrpane od jutra do večera in predvsem – vseskozi imamo občutek, da smo šele na pragu življenja, da nas vse še čaka. Toliko je še ciljev pred nami in toliko želja, ki bi se ob otroku razblinile. Pravimo, da na otroka še nismo pripravljeni. Nimamo stanovanja, nimamo diplome, nimamo službe in stalnega vira dohodkov. Ampak – enkrat bomo vse to imeli, takrat pa nam bo manjkalo boljše stanovanje in boljši avto, mogoče celo boljši partner. Na otroka se ne da pripraviti, ne glede na to, kako zelo si to želimo in kako močno smo v to prepričani. Otrok je vedno presenečenje in otrok vedno spremeni naše življenje. In čisto mogoče, da sedaj, ko smo mladi in malo manj obremenjeni s predsodki, zdaj, ko imamo vse še pred sabo, ko še sanjamo svoje sanje – otroka lažje sprejmemo.

Nikomur ne morem povedati, kaj je prav in kaj ne in nihče se nima pravice odločati namesto drugih. Pravica do splava mora ostati. Zavedati pa se moramo, da ostaja tudi pravica in dolžnost do – izbire. Ne čakajmo in ne razglabljamo o tem, ali je prav roditi nezaželenega otroka ali ne. Premislimo, preden smo v to prisiljeni.