POVRŠINA

Med vsemi pokrajinami sredozemskega sveta so Brkini z dolino Reke še najmanj primorski in predstavljajo vezni èlen s celinsko Slovenijo.
Prevladuje flišno površje, ujeto med visoki apeninški planoti SNEŽNIK na SV in ÈIÈARIJO na JZ, ki prepreèujeta izrazitejše uveljavljanje sredozemskega podnebja. Južni, najveèji del pokrajine zavzemajo hriboviti Brkini, ki so dobili ime po znaèilnih zaobljenih kopah, brdinih. Brkine delimo na Z, osrednje in V Brkine. Na skrajnem JV pa je še nekaj nižji flišni odrastek, ki ga od "pravih" Brkinov loèi JELŠANSKO PODOLJE: Severni manjši del pokrajine je dolina, ki spremlja tok 50 km dolge reke ponikalnice REKE. Sestavljajo jo: Podgora, Ilirskobistriška kotlina, debrski del doline in Vremska dolina. Podgora je razširjeni zgornji povirni del doline Reke pod strmimi poboèji Snežnika na S in blagimi flišnimi poboèji Jelšanskih brd na J. Znaèilni so moèni kraški izviri izpod kraškega robu in vršaji. Ravnina ob reki je precej mokrotna in skoraj neposeljena. Naselja se nahajajo na stiku ravnine in poboèij ter ob vznožju slednjih. Ilirskobistriška kotlina obsega ozemlje med Brkini in Snežnikom. Potoki Moljo, Pilo in Bistrca tvorijo z reko Reko sotoèji v naravnem mokrem delu. Na severnem obrobju se je ob pomembni prometni poti Kvarnerju razvilo mesto Ilirska Bistrica, ki je postala središèe pokrajine. Vremska dolina je poleg Temniške naša najveèja slepa dolina. Nastala je na flišnih naplavinah nanešenih na apneniško podlago, ki se proti zahodu na široko odpira proti Krasu. Krajevno središèe je Vremski Britof. Reka Reka teèe po poglobljeni dolini vrezano v apeninško podlago. Košanska dolina na desni strani reke je "vezna" pokrajina med Brkini na J ter zakraselim površjem VREMŠÈICE na Z, Slavinskega ravnika na S in Zgornje Rivke na v.
Severni del neizrazite, dokaj široke doline je kraški, v preteklosti izrabljen za pašnike, namenjene predvsem ovèjereji. Uravnan osrednji del in južna flišna poboèja so za kmetijstvo najugodnejši. Èeprav dolino preèka glavna cesta Postojna-Reka in je odmaknjena od veèjih mestnih središè, še kaže moèno nazadovanje števila prebivalcev. Prevladujejo gruèasta naselja, med katerimi imata Doljna Košana in Šmiheè vlogo krajevnih središè.
POVRŠINA=342 km2
Povpreèna nadmorska višina 525,6m
Povpreèni naklon 11,5%
Deelež gozda 42,4%

KAMNINE, POVRŠJE, VODE

Kamninska sestava pokrajine je razmeroma enotna. 3 površja sestavlja: fliš eocenske starosti, ki zapolnjuje sinklinalno med Èièarijo in Snežnikom. Med flišem najdemo tudi kremove prodnike. Na znižanih robovih flišne gmote so najprej poleocenski skladoviti apnenci, ki sestavljajo del severozahodnih Brkinov in podnožje Vremske doline, nato pa apnenci iz zemeljskega srednjega veka, najveè v košanski dolini ter na stiku Brkinov s Podgrajskim podoljem, nekaj pa tudi v bližini Jelšan. " Vremske plasti" iz zgornje krede najdemo pri Vremskem Britofu. V njih se nahajajo manjše premogovne plasti, ki so jih nekoè izkorišèali. Na levem bregu Reke je ponekod lapor kredne starosti, le tega najdemo tudi v okolici Ilirske Bistrice. Južno od Ilirske Bistrice med Kosezami in Malo Bukovico se nahaja plast temnosivih, in modrih ali rjavkastih glin pliocensko-plistocenske starosti. Med to plastjo pa na veèjih globinah naletimo tudi na plast lignita. Glina nakazuje na nekdanjo ojezenitev dna Ilirskobistriške kotline, ali vsaj obièaino moèvirje. Z naplavinami je pokrito tudi dno slepih dolin.
Osrednji in zahodnji, najvišji del Brkinov sta hribovita, V del in jelsansko brdo pa zaradi manjših višinskih razlik bolj spominjajo na grièevje. V zahodnem delu se najvišje vzpneta vrh pri cerknici sv. Socerba nad Artvižami (817 m) in vrh Ajdovšèina (804 m) tik nad Rodikom. Najvišja toèka pokrajine je vrh Kozlek (997 m) vzpetina strmega kraškega roba nad Podgoro.

POVODJE

Z Ajdovšèino se zaène glavno razrodno sleme, ki na vzhodu doseže najvišjo toèko. Od tukaj se na severno stran spušèa 300 m globoko potok Šušica, ki se pri Škofijah izliva v Reko. Iz vzhodnega dela odtekajo vode proti dolini potoka Padež, ki potisne glavno brkinsko razrodno sleme precej proti J. Na J, strani Brkinov sta do te toèke s SZ smeri že dve veèji dolini brezoviška ob potoku Loèica in odolinska ob potoku Brsnici. Iz osrednjega dela Brkinov poteka glavno razrodno sleme v JV smeri. Severno od razrodnega slemena potekata dve vzporedni dolini. Dolina potoka Suhorice in pritoka Šmagurske je usmerjena proti SZ, proti Padezu, dolini potoka Postiri pa proti JV, V in celo SV proti Reki. J od glavnega razrodnega slemena je v V delu osrednjih Brkinov globoka dolina potoka Klivnika JV. Povirje potoka Klivnika je zaradi obsežnega zaledja precej razvejeno. Nato se razvodje spet pomakne na jug proti Podgrajskemu podolju, kjer imajo doline manjše vodno zaledje. V vzhodnih Brkinih je pomembno omeniti erozijsko vloko potoka Klivnika, Kukurjevca, Dolenjega potoka in Veliškega jarka, ki se združijo v Moljo, ki teèe po Ilirskobistriški kotlini.
Zaradi prevlade flišnega površja je rodno omrežje v pokrajini medpovpreèno gosto, kar 1,5 km/km2 in ima pomembno vlogo pri preoblikovanju površja. Glavna vodna žila je reka Reka. Zunaj njenega poreèja se le manjši del odmaka proti Podgrajskemu podolju in naprej po kraškem podzemlju v Rižano ali proti Kvarnerju. Reko imenujejo domaèini tudi Velika voda, Italijani pa za Zgornji Timov, nekateri so jo imenovali tudi za Brkinska Reka ali Notranjska Reka, èesar pa domaèini niso nikoli sprejeli. Reka Reka izvira v gozdu Dletno JV nad Podgoro; streljaj onstran državne meje na Hrvaškem. Do ponora v Škocjanskih jamah je dolga 51,6 km. Njena struga je na levem flišnem bregu natanèno doloèena na desni strani pa je zaradi kraškega površja razmejitev samo domnevna. Pri Škocijanskih jamah ima reka Reka srednji letni pretok slabih 9 m3/s, najveèji pa 300 m3/s, predvsem v mesecu novembru, decembru in januarju. Najmanjši pa je avgusta. Posledice tako izrazitega nihanja so bodisi suha struga in smrad bodisi velike poplave, ki prizadevajo slabo tretjino dolinskega dna. Poplave so vsakoletne in se povpreèno pojavljajo kar 6x/ letno vendar so kratkotrajne, saj voda ostaja le nekaj ur. Kljub izgradnji zadrževalnikov so poplave leta1987 in 1992 povzroèile veliko škode. Z zadrževalniki na potoku Klivniku danes regulirajo tudi strugo reke Reke ob sušnih obdobjih. Tako sta nastali dve veèji umetni jezeri Mola in Klivnik.Najdaljši levi pritok Reke je Molja dolga 19,1km ostali daljši pritoki so še Padež 9,6 km,Positev 9,3km in Sušica 5,1km.Z desne je najdaljši pritok Muzlek 8,6 km, ki priteèe iz Košanske doline.Najbolj nodnat je Bistrica, ki pa je dolga le 1,7 km.Tik pred Ilirsko Bistrico je izvir Pila Potoke napajajo jo majhni potoki, katerih so ozke dolinice žlolièi prièajo o moèni eroziji ob obilnih padavinah.

DOLINE IN KOTLINE

Na desnem bregu Reke na flišno površje izpod kraškega roba priteka v Reško dolino veè manjših potokov, ki so urezali vzporedne grape, vmes pa so razmeroma poboèna slamena, vrh katerih so naselja.Na levi je flišni pas dokaj širok nato pa se v smeri proti Ilirski Bistrici povsem izklini.

ILIRSKOBISTRIŠKA KOTLINA-je nastala s tektonskim ugrezanjem, ki se je prièelo v pliocenu. Poglobilo se je v dinarski smeri. Tukaj so še vedno prisotni potresi, kar kaže na živahno tektonsko obmoèje ( potresi IB ´86, ´92 in 95´ in Klave na Koroškem). Osrednji del IB je raven in ob sotoèju reke, Molje in Bistrice mokroten. Ob reki Reki navzgor se nahaja dolina Podgora, enako se kotlina razširi tudi ob reki Molji.

VREMSKA IN KOŠANSKA DOLINA se po videzu precej razlikujeta od doline Reke in Brkinov. Vremska dolina se zaène že pri Topolcu v bližini Ilirske Bistrice ožiti in ostane deberska vse do Gornjih Vrem, kjer se na široko razpre v ravnico Vremsko polje. Vremska dolina se sklene v mogoènih Škocijanskih jamah. Košanska dolina leži nad desnim bregom reke in ima flišni južni del in zakraseli severni del. Razgibano površje se znižuje proti jugu ob sotoèju potokov Sušica in Mrzleka. Osrednji del doline ni tako razkrasel, zato je tukaj veè obdelovalnih zemljišè in precej naselij. Na obmoèju Narina in Nadnjega sela v njenem JV delu je ob potoku Strženu nekoliko veèja naplavna ravnica.

PODNEBJE

Lega odlièujoèe vpliva na lego pokrajine na prehodu med primorsko in celinsko Slovenijo. Prehodnost podnebja se kaže v temperaturnih razmerah in znaèilnih vetrovih. S celine piha burja, z morske strani pa toplejši vetrovi. Srednja letna temperatura je 9,6°C, letna kolièina padavin pa je 1522 mm. Na Brkinskih hribih so temperature nižje. Moènejši vpliv sredozemskega podnebja prepreèuje visoka Èièarija na JZ. Srednja januarska temperatura je višja od 0°C razen na visokih Brkinih in hkrati srednja julijska temperatura nikjer ne presega 20°C. letna kolièina padavin narašèa od Z proti V. zaradi neenakomerne razporeditve padavin so vselaj možne suše. Snega je na Brkinih manj kot v Pivki, a veè kot na Krasu. V dolinah so pogosto prisotni dnevi z meglo ob koncu poletja in jeseni, enako je s pojavom slane. Brkini so v tako imenovanem žlednem pasu Slovenije. Nad 5 cm debel žled se pojavlja vsakih 30 let, kar Brkine uvršèa med z žledom najbolj ogrožene slovenske pokrajine. Žled vpliva tudi na sadjarsko dejavnost in gozdarstvo. Veliko je potrebnih obnov sadovnjakov. Zadnja takšna katastrofa je bila novembra 1980.

PRST IN RASTJE

Prst je kislega PH, saj so se razvile humosne silikatne prsti s tankim humosnim slojem na flišu. Tovrstno prst imenujemo rankerjeva prst. Najbolj rodovitna prst je na temenih slemen, kjer se je razvilo do 50 cm debela plast pešèene prsti, ki jo domaèini imenujejo "prhlica".z narašèanjem strmine se prat tanjša in postane skoraj skeletna.proti eroziji so se ljudje borili že v preteklosti. Prenehali so pasti ovce, ogrožena obmoèja so zaèeli zasajati s sadnim drevjem ali gozdom. V razširjenih in mokrotnih dolinah je prst oglejena ilovnata in debela. Najbolj rodovitna je na Vremskem polju in na višajih v Podgori. Podobno prst najdemo tudi v uravnanem delu Košanske doline, v njenem Z delu pa so predvsem v uvalah in vrtaèah na karbonatni podlagi rdeèkastorjave prsti. Na apnenèasti podlagi na veèjih strminah prevladujejo rendzine.
Prvotni gozd se je ohranil le v globokih, ozkih in težko dostopnih grapah. Znane so naèrtne seènje lesa za Beneèane, domaèini pa so les sekali predvsem za kurjavo. Posledice pretirane seènje so skalnati kraški pašniki in celo gola kamenišèa. V zadnjih letih pa zaradi opušèanja košnje gozd ponovno zarašèa iz globali proti slemenom. Ploska vzdolžna dna dolin porašèa manj vredna kisla trava, pomešana z brezami, vrbami in topoli. Po katastrofskih podatkih so gozdovi leta 1994 pokrivali dobro tretino površja pokrajine, še leta 1900 pa komaj èetrtino. Gozdna sestava je raznolika, saj polovioco gozdov sestavlja gozd bukve, kostanja in razliènih hrastov, gabrovca in belega gabra.

PREBIVALSTVO IN NASELJA

Sodeè po številnih prazgodovinskih gradišèih, lahko sklepamo na naseèjenost pokrajine že v èasu pred antiko. O tem prièajo imena nekaterih naselij Gradišèica v Brkinih. Posebej so bagata arheološka najdišèa v okolici ponora Reke. Pred prihodom Slovanov so na ozemlju Brkinov in Reške doline živeli poromanjeni Japodi, ki so se ukvarjali z poljedeljstvom in živinorejo. Fevdalni odnosi so se od 12. Stoletja dalje krepili pod okriljem oglejskih patriarhov, med 13. In 16. Stoletjem pa pod goriško in devinsko fevdalno rodbino. V 16. st. so bila pogosta turška ropanja in beneško-habsburške vojne. Zaradi pomanjkanja delovne sile so se z ozemelj današnje Hrvaške naseljevali uskoki, na katere še danes spominjajo znaèilni neslovenski preeimki.
S krepitvijo Trsta in Reke je narašèala navezanost na obe središèi. V brkinih se je v 17. st pojavila kmetijska prenaseljenost in uveljavljati se je prièelo sezonsko zaposlovanje. Možnosti izseljevanja so se pojavile ne prelomu 20. Stoletja. Pomemben dejavnik preselitve je bila bližina vode za poganjanje vodnih koles. Zaradi splošne deagrarizacije in slabljenja gospodarske povezanosti s Trstom so naselja številèno nazadovala. Za novejši èas je znaèilna tudi rast Ilirske Bistrice zaradi razvoja industrije in boljše infrastrukture(promet). Upadanje števila prebivalstva v okoliških naseljih se je zmanjšalo v zadnjem desetletju, ko je industrija v IB zašla v krizo.
Število ljudi je doseglo višek leta 1910, nato pa se je število prebivalstva do druge svetovne vojne zmanjšalo na raven iz 19. st. Leta 1961 je sledil padec za dobrih 2000 ljudi. V prometno odmaknjenih Brkinih se je število prebivalcev najhitreje zmanjšalo. Delež kmeèkega prebivalstva je med leti 1961-1991 moèno nazadovalo iz 40% na 9%. Veèina zaposlenih odhaja v razvita središèa in tudi druge pokrajine. V preteklosti se je število prebivalstva zmanjševalo zaradi izseljevanja v zadnjih letih pa je upad zabeležen zaradi zmanjšane rodnosti. V pokrajini je 95 naselij. Gostota poseljenosti v celotni pokrajini je bilo ob zadnjem popisu 1991 48 ljudi/ km2 v Brkinih pa le 25 ljudi/km2. Z nadmorsko višino pa se gostota poselitve in povpreèna velikost naselij zmanjšujeta.
Pri gradnji naselij so v preteklosti upoštevali ohranjanje najbolj kakovostnih zemljišè in varnost pred poplavami. Naselja v osrèju kotlin imajo znaèilno slemensko lego, ki je znaèilna za Brkine. Navadno so postavljena tam, kjer je sleme bolj ozko in strmo, v vzhodnih Brkinih pa predvsem na vrhu kopastih vzpetin, kot je vas Veliko Brdo. Skoraj vsaka manjša slepa dolina ima na robu svoje naselje Vremski Britof. Za veèino naselij je znaèilna strnjena gruèasta pozidava, tako da se ohrani èim veè razpoložljive kmetijske površine. Prevladujejo podolgovate, po slemenu raztegnjene vasi. V novejšem èasu mnoge hiše v vaških jedrih propadajo, nekatere pa spreminjajo v poèitniške hiše. Posebno je to najbolj vidno v Z in osrednjih Brkinih, kjer se je število hiš vse do danes zmanjšalo za petino. Veèina tradicionalnih hiš je zgrajenih iz fliša. Prevladujejo enonadstropne stavbe, kjer sta pod isto streho stanovanjski del in hlev za živino. Stavbe so krite s krovci in zaradi burje ponekod obtežene s kamenjem. Središèe pokrajine je Ilirska Bistrica z 4880 prebivalci in stoji ob vznožju Snežnika na severnem robu ilirskobistriške kotline. Infrastrukturna povezava omogoèa cestno in železniško povezavo od Postojne do do reke, kjer se odcepijo tudi stranske ceste do Pivke, preko Brkinov do Podgrada. IB je po 2. svetovni vojni še le leta 1911 , mesto pa 1933. Nekoè se je tukaj razvilo žagarstvo in v 17. Stoletju so bile znane številne žage na moènejših ppotokih in Reki. Veèina žaganega lesa je šla v Trst in na Reko za potrebe ladjedelništva. Žagarstvo, mlinarstvo in trgovina so omogoèili razvoj mešèanstva in nastanek prvih manjših industrijskih obratov. Tudi nekdanja JLA(jugoslovanska ljudska armada) je imela tukaj dokaj moèno središèe.

GOSPODARSTVO

Vse do konca 20 stoletja je bila poglavitna gospodarska panoga kmetijstvo. Najveè zaslužka je prinašala prodaja živine, mleka, drv in sadja. Gojili so predvsem pšenico, rž in oves. Za domaèo prehrano pa so sadilo krompir
Vse do konca 20 stoletja je bila poglavitna gospodarska panoga kmetijstvo. Najveè zaslužka je prinašala prodaja živine, mleka, drv in sadja. Gojili so predvsem pšenico, rž in oves. Za domaèo prehrano pa so sadilo krompir, fižol in zelje. Med krmnimi rastlinami je prevladovala detelja, precej manjša je bila vloga pese in korenja. Precej je bila razširjena tudi vinska trsta, vendar je kakovost grozdja bila slabša kot drugod, vendar pa je trto unièila trtna uš in peronospora. Sadjarstvo je bilo že v preteklosti pomembna gospodarska panoga, pa danes ponovno oživlja. Vse bolj so prisotne nove in hitro zoreèe sorte. Nasadi sliv so še vedno predvsem na robovih teras in namenjeni tudi utrjevanju zemljišèa. Najugodnejši za sadjarstvo je višinski pas med 500-650 m z manj slane, zato na tej višini predvsem v zahodnih delih uspevajo tudi èešnje.
V živinoreji je bila nekoè najpomembnejša ovèereja, ki pa je do leta 1950 bila izkoreninjena. Danes je tukaj prisotna govedoreja z pridelavo mleka in predelavo mleka. Z osamosvojitvijo se je zmanjšala prodaja mleka na Hrvaškem in tudi tukaj se je živinoreja znašla v krizi.
Industrija je omejena na IB, razen nekaj manjših ind. Obratov. Najpomembnejša je predelava lesa, ki je ostala po tradiciji poglavitna dejavnost te regije. Postopki predelave pa so presegli v okolje z onesnaževanjem vodotokov, zato si v industriji prizadevajo preiti na suh naèin predelave lesa. V manjši kolièini se je ohranila tudi proizvodnja organskih kislin. Pomembno je tudi prevozništvo. Manjše tovarne so v Vremskem Britofu in nekaj perutninskih farm v Neverkah. Nekaj prebivalstva pa je zaposlenega v sosednjih pokrajinah v Divaèi, Pivki, Hipeljah itd.
Razvojna vizija pokrajine temelji na okolju prijaznim, varni in èisti industriji z visoko stopnjo dodelave, razvoju obrti, razvoju mejne in obmejne trgovine ter štipedicije, razvoju prometa in prometne infrastrukture, sonaraven turizem in celostno urejena podeželja z dodatno dejavnostjo na kmetijah.

Avtor: