Celje leži v jugovzhodnem delu Savinjske doline. Ugodna lega je zamikala
že prazgodovinska ljudstva. To nam potrjujejo najdbe iz keltskih èasov.
Ko so okupirali naše kraje Rimljani, je bila v Celju že strnjena naselbina,
ki je morala biti precej velika ( keltska kovnica na Bregu v Celju ).
Rimska naselbina je hitro rasla in je že za vladarja Klavdija ( 41 - 54
) dobila mestne pravice, postala je municipium Clavdium Celeia.
Mesto je bilo križišèe važnih cest, ki so se tukaj stekale
z vseh strani. Iz Emone je peljala cesta preko Trojan in Savinjske doline; proti
jugu je šla pot po soteski Savinje proti Rimskim Toplicam in èez
Savo v Neviodunum ( Drnovo pri Krškem ). Skrb za ceste in njihovo vzdrževanje
potrjujejo številni ob njih najdeni miljniki. Bogato najdišèe
the sta bili Škofja vas pri Celju in Ivenca. Tudi v samem mestu sta bila
najdena dva miljnika. Najveèjo skrb so cestam posveèali za èasa
vladarjev Trajana, Hadrijana, Antonina Pija, Marka Avrelija in Septimija Severa,
torej v 2. in 3. st. V samem mestu so bile poleg naštetih cest, ki so se
križale v njem, tudi tlakovane ulice, pod katerimi je bilo bogato omrežje
odtoènih kanalov, ki so delno še danes v rabi.
V 2. st je mesto doseglo najveèji obseg in razcvet. Njegove približne
meje: na južni strani je šla meja po obronkih Miklavškega hriba,
kjer je stalo še danes vidno Heraklejevo svetišèe, na vzhodni
je potekala ob Voglajni, na zahodni je šla ob Gregorèièevi
ulici na severu pa je mesto segalo do današnje Aškrèeve ulice,
od koder izvira tudi najveè napisnih kamnov.
Prostor ob severnem delu meje ( Stanetova ulica ) je bil verjetno forum.
Etnièni sestav prebivalstva je bil precej pester. Zelo veliko je bilo
Keltov, ki pa se so ob rimski okupaciji asimilirali z Rimljani, a pri tem ohranili
svoje etniène prvine. Številèno so bili Kelti zdaleè
moènejši, saj se je Rimljanov preselilo k nam le malo. Sodeè
po materialnih virih je bilo sožitje med njimi in Rimljani dokaj dobro.
To potrjujejo medsebojne poroke in pomembne službe, ki so jih Kelti zasedali
v rimski upravi in javnem življenju.
Na èelu rimske uprave mesta sta bila duo viri iure dicundo, pomagala
pa sta dva edila. Vsi štirje so imeli v pomembnejših zadevah le izvršilno
oblast in so delali po navodilih mestnega sveta - ordo decurionum. Èlani
mestnega sveta so se imenovali decuriones in so opravljali to službo do
smrti. V mestni svet so lahko prišli le pripadniki premožnejšega
patricijskega sloja in je èlanstvo v njem kmalu postalo dedno. V mestu
so živeli tudi priseljenci ( cives; incolae ), nekateri celo iz Sirije,
Grèije in Afrike, in seveda še sužnji, ki so bili popolnoma
brezpravni, èeprav so opravljali veèino del in je bila blaginja
odvisna prav od njihovega dela. Èe se je suženj posebno odlikoval,
ga je gospodar osvobodil. Postal je osvobojenec
( libertinus ), s èimer se je njegov socialni položaj bistveno izboljšal.
Sužnji niso bili zasebni, imelo jih je tudi mesto.
V Celeji je delovalo veèje število obrtnikov. Zelo razvite so bile
lonèarska, kovaška, zidarska, še prav posebno pa klesarska
obrt. Kamnoseki so opravljali vsa klesarska dela za potrebo mesta in okolice.
Sodeè po dosedanjih najdbah so bile vse delavnice na današnjem Bregu.
V zvezi z obrtniškimi združenji je zanimiva njihovemu božanstvu
Vulkanu posveèena napisna plošèa. Podobna plošèa
je bila posveèena Merkurju, varuhu trgovcev.
Ko so Rimljani prišli v naše kraje, so zaèeli uveljavljati
pri nas tudi svojo vero. Skoraj na vseh posvetilnih žrtvenikih sreèujemo
ime najvišjega med bogovi -
Jupitra ( Jupiter Optimus Maksimus ). Poleg Jupitra so èastili še
boga ognja in kovaštva Vulkana, boga trgovine, zašèitnika trgovcev
in popotnikov Merkurja, boga vojne Marsa, Boga vod Neptuna in boginjo zmage
Viktorijo.
Hiše so jim varovali Lari.
Bogove so radi upodabljali in z njihovimi kipi krasili svetišèa,
pa tudi svoje domove.
Poleg božanstev, ki so jih prinesli k nam Rimljani, so ostala v èasti
tudi stara, od Keltov podedovana božanstva. Epona je bila boginja konj,
èastili so sveto Norejo ( Noreia Sancta ) in sveto oz. božansko
Celejo ( Celeia Sancta ). Štirje v Celju najdeni reliefi, ki predstavljajo
rogatega vodnega boga Aheloja, so verjetno v zvezi s èašèenjem
reke Savinje, ki je prebivalcem povzroèala zaradi poplavljanja nemalo
skrbi.
Številnim božanstvom se je ob koncu 2. st. pridružil še
sonèni, odrešujoèi in nepremagljivi bog Mitra - nepremagljiv
kot sonce samo, katerega èašèenje je prodrlo k nam z vzhoda.
Najveè èastilcev je bilo med vojaki, ki so ta kult najbolj razširjali.
Svetišèa v Celju niso odkrili, vendar prièata dva napisa
o njegovem èašèenju tudi v tem mestu.
Istoèasno z Mitrovim kultom je prodiralo k nam kršèanstvo.
Vendar ni v Celju nobenih tvarnih dokazov zanj pred Konstantinom Velikim ( 313
- 337 ). Uspeh kršèanstva je pripisovati predvsem temu, da je prevzelo
mnoga rimska božanstva, ki so bila pri ljudstvu najbojl priljubljena, v
vrsto svojih svetnikov.
Zadnja stoletja imperija, zlasti pa nemirno 6. stoletje je prineslo mnoge spremembe.
Velika svetovnozgodovinska dogajanja, ki so bila v zvezi s preseljevanjem narodov,
tudi našim krajem niso prizanesla. Bilo je èutiti, da ni veè
daleè èas, ko bo konec obdobja, ki mu je dala svoj peèat
visoka rimska kultura in civilizacija. Vsak val ljudstev, ki je preplavil naše
ozemlje, je prinesel svoje. Konec je bil, da se je rimski naèin življenja
moral umakniti novi tvarni in duhovni kulturi,
Literatura:
Vera Kolšek
Celeia - kamniti spomeniki
| Avtor: |
|
|
