Trichomonas vaginalis je protozoa, ki povzroča trihomoniazo, spolno prenosljivo bolezen. Prvi ga je našel Donné leta 1837 v izločkih genitalnih organov žensk in moških.

Pri ženskah povzroča Trichomonas vaginalis vnetje nožnice (vaginitis), pri moškem pa akutno ali kronično vnetje sečnice (uretritis), obsečnice (prostatitis), redkeje tudi nadmodkov (epididimitis).

Trihomoniaze so zelo pogoste. Na leto se pojavlja približno 170 milijonov primerov bolezni po svetu. Večina je tudi asimptomatskih trihomoniaz, ki povzročajo širjenje infekcij s spolnim kontaktom. ženske, ki so noseče in so okužene s Trichomonas vaginalisom imajo večjo predispozicijo za prezgodnje trganje placentarne membrane, prezgodnji porod in znižano telesno težo novorojenčkov. S trihomoniazami je povezan tudi karcinom cervixa, atipično pelvično vnetje in neplodnost. Infekcija s Trichomonas vaginalisom povečuje predispozicijo za HIV infekcijo, saj povečuje prenos HIV-a s tem, da povzroča lokalno akumulacijo HIV inficiranih ali HIV občutljivih celic, kot so limfociti in makrofagi.

Trichomonas vaginalis je najbolj raziskan parazit.

MORFOLOGIJA

Trichomonas vaginalis varira v velikosti in obliki. V kulturi je hruškaste oz. ovalne oblike, ob stiku z vaginalnim epitelijem postane ameboiden. Meri približno 10 x 7 žm, čeprav njegova dolžina varira od 5 do 30 žm. Ima 5 flagel. Štiri so lokalizirane v anteriornem delu parazita, kjer se nahaja tudi valovita membrana, ki sega do polovice telesa. Membrano spenja ob telesu upognjen biček, ki je njegov peti flagel. Pri korenu ondulirajoče membrane izhaja bazalna nit imenovana rebro ali costa. Po sredini telesa pa poteka palička ali aksostil, ki štrli iz telesa. Jedro parazita se nahaja v njegovi sprednji tretjini. V spolnih organih se na sluzi hrani z bakterijami in levkociti. Ustreza mu višji ali nižji pH od normalnih vrednosti. V primerno tekočem mediju se živahno giblje. Razmnožuje se po dolgem z delitvijo na dvoje.

Trichomonas vaginalis obstaja le kot trofozoit, cistične oblike nima. Njegov življenjski ciklus še ni povsem raziskan. Lahko se pojavlja tudi v okrogli obliki, za katero še ni pojasnjeno v kateri del življenjskega cikla spada. Nekateri mislijo da gre za pseudocisto, vendar je najbolj verjetno, da je to degenerativna oblika T. vaginalisa, ki se pojavlja v slabših življenjskih pogojih.

KULTIVACIJA IN RAST

Trichomonas vaginalis se lahko kultivira v številnih trdnih in tekočih brezceličnih medijih, v tkivnih kulturah in kurjem embriu. Poenostavljen serum Tripticase se navadno uporablja za semenske kulture.

Najbolj popularen medij je Diamondov TYI-S-33 medij, ki vsebuje serum Tripticase, ekstrakt kvasovk, železo ter dodatek fetalnega bovinega seruma in vitamine. Uporabljajo še tudi Linsteadov DL7 in DL8 medij, ki vsebuje bovini serumski albumin, holesterol, mešanico maščobnih kislin in 8 različnih soli, različne aminokisline in prekurzorje nukleinskih kislin, 7 ogljikovih hidratov in 16 vitaminov.

Meysick in Grabner sta pa razvila kulturo seruma z uporabo McCoy celičnih kultur.

Optimalno rast Trichomonas vaginalis doseže pri temperaturi 35° - 37° C pod anaerobnimi pogoji, manj dobro pod aerobnimi pogoji. Optimalni pH in vitro je 5,5-6,0 , zato je tudi trihomoniaza hujša pri ženski z višjim vaginalnim pH.

PATOGENEZA IN KLINIČNA SLIKA

Trichomonas vaginalis povzroča degeneracijo epitelija v genitalnem traktu. Infekcija je pri ženskah dolgotrajna, pri moških pa traja kratek čas. Bolezen se najpogosteje pojavlja v reproduktivnih letih, le redko pred menarho ali po menopavzi. Inkubacijska doba je od 4 do28 dni. Niso še povsem pojasnili drugih vplivov, ki so pri bolezni pomembne, razen kot so aktivnost estrogenov, vaginalni pH in priložnostne okužbe z drugimi mikrobi. Bolezen poslabšajo čustveni pretresi.

Trichomoniaze klasificiramo kot akutne, kronične ali asimptomatske.

Znaki akutne infekcije so: difuzni vulvitis; penast, rumen oz. zelen, mukopurulenten izcedek; na vaginalni in cervikalni sluzi vidne majhne hemoragične lezije. Pri akutni infekciji so znaki in simptomi ciklični in se poslabšajo ob času menstruacije.

Znaki kronične infekcije so: pruritus in dispareunia, prevladujoči simptomi so blagi in vaginalni sekret je pomešan z mukusom. Ta oblika bolezni je epidemiološko najpomembnejša, saj pacientke najbolj prenašajo parazit na svoje spolne partnerje.

Asimptomatska trichomoniaza se pojavlja pri 25 do 50% žensk, ki imajo normalen vaginalni pH (3,8-4,2) in normalno vaginalno floro. Pri pacientkah se bodo v 6. mesecih pojavili simptomi.

Trichomoniaze povzročajo vaginitis, endometritis, neplodnost, erozijo cervixa, občasna vnetja Bartolinove žleze, nizko porodno težo novorojenčka in povečan prenos virusa HIV.

Trichomoniaze se prav tako pojavljajo pri moških, ki so običajno asimptomatski prenosniki parazita. Pri moškem povzroča okužbo spolnih organov in sečil, vendar v lažji obliki. Vnetje lahko spremlja bolečina pri mokrenju, rahel jutranji izcedek, ki je lahko prozoren do mukopurulenten, blag pruritus in pekoč občutek takoj po spolnem odnosu. Trichomoniaze povzročajo prostatitis, epididimitis, nespecifični uretritis in neplodnost.

DIAGNOSTIKA

Pri ženskah pregledujemo nativni preparat (najbolje s faznim kontrastnim mikroskopom) iz vaginalnega izločka ali odbriska. Redkeje najdemo parazit tudi v Bartolinovih ali Skenerjevih žlezah. Pri moškem pregledujemo izcedek sečnice ali izcedek, ki ga dobimo pri masaži prostate.

Gojimo jih lahko tudi na Loefflerjevem gojišču.

Od seroloških testov je v rabi indirektna hemaglutinacija (IHA), gel difuzija (GD), vendar je makroskopska slika nativnega preparata še najzanesljivejša.

TERAPIJA

Za zdravljenje se uporabljajo halogenirani hidroksikinolini:
metronidazol (Efloran, Flagyl)
tinidazol (Fasigyn)
klotrimazol (Canesten)
ornidazol (Tiberal)

Raztopine, praški in svečke z mlečno, borovo in drugimi slabimi kislinami pa povrnejo normalen pH v nožnici, ki ga je okužba s parazitom premaknila v alkalno smer.

Pacientovega spolnega partnerja je treba zdraviti istočasno. Postmenopavzalne pacientke pa zahtevajo še terapijo z estrogeni, da izboljšajo stanje vaginalnega epitelija.

EPIDEMIOLOGIJA IN PREPREČEVANJE

Trichomonas vaginalis se prenaša navadno pri spolnem odnosu. Vir okužbe so ženske, moški so pa prenašalci. Prenos je mogoč tudi z okuženimi toaletnimi predmeti ali ginekološkimi instrumenti. Parazit so izolirali tudi iz dihal in očesne veznice novorojenčka. To kaže na možnost okužbe otroka pri rojstvu, če je mati okužena.

Preventivni ukrepi pred okužbo s parazitom so skrbna osebna higiena, zdravljenje okuženih oseb, izogibanje spolnemu odnosu z okuženo osebo ter uporaba kondoma.

LITERATURA:

-Petrin D., Delgaty K., Bhatt R., Garber G. Clinical and Microbiological Aspects of Trichomonas vaginalis. Clinical Microbiology Reviewes, Apr 1998; 11(2):300-17

-Logar J. Medicinska parazitologija. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1991:23,24

-Heyneman D. Medical parasitology. In: Jawetz, Melnick & Adelberg's, eds. Medical Microbiology. USA, 1995:561,562

Avtor: