Vsi indoevropski narodi so poznali arijskega Boga - Stvarnika. Njegovo prvo ime je bilo po hindujsko Djaus Pitar (nebeški oèe). To ustreza vrhovnemu grškemu bogu, ki je bil Zeus Pater, latinskemu Jupiter ali Deus (bog), nordijskemu Thor ali Thur.
V indijski mitologiji je bil to Indra. Prinašal je dež in s tem plodnost, postal je "duh žita", "èlovekov prijatelj", oblikovalec vesolja s svojimi strelami, ubijalec zmaja. Indra naj bi že zelo mlad ubil strašnega demona suše, zmaja Vritro, ki je zadrževal oblake.
Zeus se je boril s strašnim zmajem Tifonom, ga premagal in ga vrgel pod vulkan Etno. Zato so še danes potresi.
V babilonski zgodbi o stvarjenju sveta se hoèe pošast Tiamat (morje) polastiti sveta in skuje zaroto proti bogovom. Bel ubije Tiamat in iz ene polovice njenega telesa napravi nebesa, iz drugega svet.
Majevski bog dežja Tlaloc se bori z zmajem, ki zadržuje oblake in dež.
Vrhovni bog je sèasoma postal povsod bog neba, oblakov, strele in groma. Zato je s temi imeni povezan tudi slovanski vrhovni bog groma Perun oz. litovski Perkunas, kjer besedni koren per pomeni udarjati, tolèi.
Zeus in Jupiter tudi vihtita strelo in nordijski Thor svoje kladivo
Sanskrtska beseda sat pomeni Najvišjega, (vsega) Polnega in tako se imenuje tudi Saturn (poln nebes). Miti pravijo, da je iz Prasaturna nastalo naše osonèje. Sanskrtski sat in slovenski sad(ež) je ista beseda, enako latinski saturus (poln).
Drugo ime je bilo nebeški (sanskrtsko varuna, grško ouranos in od tu tudi Uran, kar pomeni "nebo, nebesa" (ali"prijatelj").
V grški mirologij Kronos ubije oèeta Urana in prav tako Zeus ubije oèeta Kronosa. Tudi Indra ubije oèeta (Dyaus - Nebo). To morebiti izhaja iz indijskega preprièanja o reinkarniranju. Mož naj bi bil sin svoje žene in reinkarnacija svojega oèeta. Kdor ni pokopal oèeta se ni mogel reinkarnirati.
VEÈNO (?) KROŽENJE
V grški mitologiji ne poznamo konca. Zeus vlada veèno zahvaljujoè nektarju in ambroziji. V nekaterih mitologijah pa se pojavi cikliènost mita. Svet bo unièen in na novo poustvarjen.

V indijski mitologiji obstajajo štiri dobe, takoimenovane juge, ki imajo vse doloèeno èasovno obdobje in naslednika. Po preteku vseh štirih dob, kar znaša 12000 božjih let (pri èemer je 1 božji dan enak 365 èloveškim dnem) in ustreza enemu dihu Brahme, se svet unièi v kataklizmi. Najprej je nekaj let suša in nato se na nebu pojavi veè žareèih sonc, ki izsušijo še zadnje kapljice vode. Potem svet zajame ognjeni vihar, ki použije ves univerzum. Nato dežuje dvanajst let, dokler niso gore, gozdovi, mesta preplavljeni z vodo. Oblaki bodo izginili in Brahma bo ustavil vetrove in zaspal. Ko torej Brahma izdihne se svet unièi in spet se èas vrne v prvo dobo. Tisoè takih ciklov je en dan Brahme. Njegovo leto ima 365 dni in doživi 100 let; potem umre.
Naslednje unièenje prinese bog Šiva v podobi kozmiènega plesalca. Nekoè naj bi Šivo napadel demon medtem ko je opravljal askezo. Šiva je zaèel plesati po njem in ga teptati, dokler se nista zaèela tresti zemlja in univerzum. Prestrašeni bogovi so ga prosili naj neha. Odnehal je, vendar se je zaobljubil, da bo nekoè odplesal svoj ples vsesplošnega unièenja.

V nordijski mitologij se konec božjega in èloveškega imenuje Ragnarok. Pred samim unièenjem bodo veè let le krute zime z mrzlimi vetrovi. Velikani in demoni bodo napadli bogove, ki se bodo hrabro spopadli s smrtjo. Thor se bo spopadel z Midgardsko kaèo, ki obkroža svet, jo premagal, a tudi sam podlegel njenemu strupu. Volk Fenrir se bo strgal z verige in požrl sonce in luno. Vse bo umrlo, vsi trije svetovi (nebo, naš svet, podzemlje) bodo unièeni v ognju. Zemlja se bo potopila v ocean in èez nekaj èasa se bo spet dvignila zelena in cvetoèa in pripravljena na novo življenje.
ŠTIRI DOBE
Grki so poznali štiri dobe oziroma rodove odkar obstaja svet.
Prvi je bil zlati rod, ko je vladal Kronos. Ljudje so živeli kot bogovi; niso se postarali, niso zboleli, ampak so uživali mir in varnost. Umirali so mirno v spanju in po izumrtju njihovega rodu so postali zašèitniki naslednjih rodov. Sledil mu je srebrni rod, ki ni veè znal krotiti svojih strasti in je objestno grešil proti sebi in bogovom. Tudi božjih daritev niso veè hoteli opravljati, zato jih je Zeus pogubil.
Naslednji je bil bronasti rod. Bil je hudoben, krut in nasilen. Zato je Zeus poplavil zemljo. Preživela sta samo Devkalion in Pira, ki sta ustvarila homerski rod iz gline. Ta je bil praviènejši in bolj plemenit kakor prejšnji. Bil je rod božanskih herojev, polbogov. Izkrvavel je pred sedmerimi vrati Teb in pred Trojo in živi v Eliziju sreèno in brez skrbi. Nekateri pravijo, da je ta rod izmišljen in da ga je pozneje vrinil Heziod. Zadnji in najbolj temaèen je železni rod.

Hindujska mitologija pravi, da je bila prva juga popolna. Obstajala je le ena vera in ljudem ni bilo treba opravljati svetih obredov, da bi se oèistili grehov, zakaj bili so èisti. Ni bilo ne bogov ne demonov, ni bilo bogatih in revnih, ni bilo potrebno delati zakaj vse kar je èlovek potreboval je pridobil s pomoèjo volje. Najvišja vrlina je bila opustitev vseh zemeljskih užitkov. Ni bilo bolezni, zla, sovraštva, napuha, strahu, žalosti. Svetovna duša je bila bela.
V drugi jugi je svetovna duša rdeèa. Zaèela so se žrtvovanja in krepost se je zmanjšala za èetrtino. Èloveštvo je iskalo resnico z dajanjem in delanjem.
V tretji jugi se je vera zmanjšala za polovico. Svetovna duša je rumena. Resnica se je skrila in prišli so poželenje, bolezni in nesreèe; kajti ljudje so morali trpeti, ker je prevladal greh.
V èetrti in zadnji jugi je svetovna duša èrna. Ostala je samo še èetrtina prvotnih vrlin in resnice. Svet je prizadet, ljudje so hudobni. To je železna doba pri Grkih.

Mehiški Indijanci poznajo prav tako štiri dobe. V prvi dobi je svetu vladala voda, dokler ga ni naposled preplavila in unièila. Ljudje so se spremeniliv ribe. Moški in ženska (Adam in Eva) sta splezala na drevo in preživela ter spoèela novi rod. Druga doba se je konèala z unièevalnimi vetrovi in ljudje so bili spremenjeni v opice. Rešila sta se le moški in ženska, ki sta se skrila v votlino.tretja doba se je konèala s požigom sveta. Èetrta je bila, kot indijska, doba pomajkanja in hudobe.
AB ORIGINE
Na zaèetku je bil Kaos. Iz Kaosa so se izvili Gea,Eros, Erebus in Nyx. Gea je rodila Urana in Pontos. Gea je z Uranom zaplodila titane iz katerih izhajajo olimpski bogovi.

V hindujskih svetih spisih lahko preberemo, da na zaèetku ni bilo nièesar. Prva se je pojavila misel, ki je postala dim, žarek in kaplja. In misel (Brahma) je ustvarila sebe Prajapatija, ki je jokal, ker je bil ustvarjen iz neobstojeèega. Solze, ki so padle v vodo so postale zemlja, tiste, ki jih je obrisal veter, tiste, ki so stekle po njegovih licih zrak. Potem je iz svojega telesa ustvaril bogove, temo, meseèino, somrak, dan, demone, mleko in Somo in na koncu smrt.
Ker je Brahma ciklièen obstaja veè mitov o stvarjenju. Brahma je svetovna duša, vse v vsem, prvobitnost iz katere vse izhaja in v katero se vse povrne, bit v bogovih, èloveku, zveri, ribi, soncu, življenje življenja, edina resniènost, nespremenljiva bit (Atman), ki prežema celoten univerzum. Znan je tudi kot Nerojeni, Rojen iz lotosa, Samoobstajajoèi in Štiriobrazen. Rodil naj bi se iz zlatega jajca in ustvaril svet in vse na njem. Po drugi zgodbi naj bi prišel iz lotosa, ki je zrasel iz popka Višnuja, drugega velikega hindujskega boga.

Nordijski miti se zaènejo s praznino iz katere se je rodil velikan iz ledu Ymir. Odin ga je ubil in iz njegovega telesa ustvaril svet. Njegovo meso je postalo zemlja, kri voda, kosti gore, lasje drevesa, zobje kamni. Odin je postavil Ymirjevo lobanjo za nebo in možgane za oblake.

Kitajski mit pravi, da je bil na zaèetku kaos. Vesolje je bilo v obliki jajca. Ko se je jajce zlomilo je iz njega skoèil Pan Ku skupaj z dvema prvinama; Jinom in Jangom. Jang, ki je lažji, je oblikoval nebo, Jin, ki je težji in bolj neèist se je kondenziral v zemljo. Pan Ku, ki je bival in bil med Jinom in Jangom, je zrasel 3 metre vsak dan in tako veèal razdaljo med zemljo in nebom. Po 18000 letih je Pan Ku umrl. Iz njegove glave sta nastala sonce in luna, iz njegove krvi vodovje, iz njegove sape veter, iz njegovega glasu grom. Navsezadnje so nastali ljudje iz bolh na njegovem telesu.

Podobni tem so tudi mezopotamski, azijski, afriški in celo ameriški miti.
NEBEŠKO MLEKO
Olimpijci se hranijo z nektarjem in ambrozijo, ki ju ohranjata nesmrtne, veèno mlade in neranljive. Tudi v hinduizmu najdemo sladko pijaèo, ki daje bogovom božanskost - Somo ali amrito.
Ko so se nekoè bogovi bojevali z demoni (titanomahija, gigantomahija) so morali pridobiti moè. Zato so na veliko želvo, inkarnacijo Višnuja, postavili goro in okoli nje ovili Ananto, tisoèglavo kaèo. Nato so jo bogovi zgrabili za rep in demoni za glavo in zaèeli vrteti goro. Iz oceana so prišle najprej Apsare, ki so postale nimfe v nebesih, potem boginja Lakšmi (tudi Afrodita se je rodila iz morske pene), Indrin beli bojni slon in na koncu amrita s katero so bogovi premagali demone.

Tudi nordijski bogovi so pili božanski Kvasir, ki ga je Odin prinašal iz vodnjaka na koncu sveta. Perzijska mada se imenuje Haoma.

ŽRTVOVANJE
Za nastanek živega se je moral Prajapati žrtvovati. Zato je najvišji cilj žrtvovanje - ker rekonstruira stvarjenje. Hindujci so žrtvovali živali, vèasih tudi otroke. Najvišja žrtev je ashwameda. Kralj je spustil konja, da je ta taval po svetu. V katerokoli deželo je stopil, to je moral kralj z vojsko osvojiti. Po enem letu so se vrnili v domovino in žrtvovali konja. Konj se razlaga kot inkarnacija Stvaritelja, ki po enem letu umre in iznièi in požre vse grehe - odrešitev (Kristus).

Rimljani so žrtvovali bele konje Marsu, Grki soncu. Skiti, verjetno mongolskega porekla, so konje žrtvovali plodnosti in mrtvim.

EPILOG
Vse mitologije poznajo Veliko mater, poleg tega si je veliko karakternih oseb podobnih. Tu so še junaki, ki jim pomagajo bogovi, razliène pošasti, ki imajo povsod enako podobo, verovanje v podzemlje in preseljevanje duš, bivališèa bogov in ostalih nadnaravnih bitij, veliki epi, svetovni potop, iste dobe èloveštva….
Tu sem podal le nekaj povezav, saj jih je preveè in vse (še) niso niti (z)(n)apisane. Tudi kršèanstvo je obilno zajemalo iz poganskih religij. Mitologije sveta so povezane in èe ne govorijo o predzgodovinski kulturi, ki je te mite predala starim civilizacijam, govorijo o univerzalnosti èloveškega uma, ki je kot tabula rasa vedno isti.

Avtor: