Kot dodatek k že opisanim božanstvom, nam slovanska mitologija ponuja dva zelo zanimiva in slikovita bogova, katerima bi lahko nadeli ime bogova radosti - veselja. Imenovala sta se Jarilo in Kupala.

 Jarilo

  Samo ime - v prepisih ga najdemo tudi pod imenom Erilo, bi lahko izviralo iz grške mitologije in sicer kot nadomestek boga Erosa. V primeru, da bi takšna obrazložitev bila sprejemljiva ali preprečljiva, bi to izredno poenostavilo mitološko raziskovanje, saj je Jarilo predstavljal boga telesne ljubezni. Vseeno najverjetneje ime izhaja iz pridevnika jarj, kar pomeni strasten, nekontroliran, goreč. Na drugi strani pa je beseda jarovoj uporabljana, ko se govori o žetvi žitaric spomladi, kot nasprotje besedi ozimoi, ki predstavlja tisto, kar je posejano jeseni.
  Tako v imenu Jarilo lahko povežemo idejo o pomladnem prebujanju in regeneraciji ter seksualno strastjo.
  Kult Jarila je bil daleč razširjen in globoko ukoreninjen pri nekaterih Slovanih, tako, da je celo v 18. stoletju pravoslavni patriarh Voronezh moral določiti stroga merila in sankcije zoper tiste pripadnike škofije, ki so še vedno podlegali temu verovanju. Šlo je za čaščenje malika Jarila, kateremu v čast so priredili slavje in posebne, z vero povezane igre, ki so trajale več dni.
  Znane legende iz Belorusije, so nam ohranile nenavaden opis zunanjega videza boga Jarila. Bil je močan in vesele narave, jahal je belega konja in bil oblečen v bel plašč. Na glavi je nosil krono narejeno iz divljih rož. V levi roki je držal kopico pšeničnega klasja, ter bil bosih nog.
  Iz poganskih ritualov sta prešla dva elementa, ki se nanašata na Jarila in praznovanja v povezavi z njim, ter se uveljavila v času krščanstva, kot neke vrste festivala.
V Belorusiji so se v 19. stoletju vaška dekleta zbirale in izbrale najlepšo v zboru, ki bi jo nato oblekli v bela oblačila, kakršna naj bi nosil Jarilo. Pokrito z rožami so dekle posadili na belega konja. Okrog prisotnih se je zbral khorovod (Slovanska različica grškega zbora).  To je velik krog plesočih deklet okrašenih z rožami. Praznik se je odvijal na poljih, ki so bila tik pred setvijo, v prisotnosti starih mož in žena iz vasi. Ob tem je khorovod navadno pel pesmi, ki so opevale božji blagoslov.
"Kamor stopi njegova noga,
žito rase v gorah;
kamor usmeri bežen pogled,
zrnje dobro uspeva."
Poleti so praznovali Jarilov pogrebni ritual. Ta je bil zelo razširjen med vzhodnimi in tudi Slovani v zahodnih krajih, ter je skozi stoletja kljuboval napadom krščanskih pridigarjev - predvsem v Rusiji.
  Med prazniki so se moški, ženske in dekleta zbrali na skupnih veselicah, kjer se je jedlo, pilo in plesalo. Ob sončnem zatonu so na kraj praznovanja prinesli slamnato podobo mrtvega boga. Ženske omamljene s pijačo in plesom so se približale maliku ter ihtele: "Mrtev je, mrtev je." Nato so prihiteli možje, prijeli podobo, jo začeli tresti in ob tem jokali: "Res je, žene niso lagale. Dobro ga poznajo in vedo, da je slajši od meda." Tarnanje ter molitve so se nadaljevale, nato pa je malik v spremstvu žena bil odnešen na mesto, kjer so ga pokopali. Po tem sprevodu, pa se je zopet začelo rajanje s pijačo, hrano in plesi.

Čaščenje boga Svanovita med baltskimi Slovani

Kupala

  Kakor Jarilo je tudi Kupala božanstvo radosti. Samo ime izhaja iz glagola kupati, kar pomeni se kopati. To nam razlaga tudi dejstvo, da so se med praznovanjem Kupale, kar je bilo v juniju, ljudje kopali v rekah in se umivali z "Kupalovo roso" - rosa zbrana v prazničnih nočeh. Tudi oboževanje in verovanje v čudežno moč vode, je eden od elementov, ki sestavljajo kult o Kupali.
  To verovanje je bilo splošno zelo razširjeno med poganskimi slovani. Narodne pripovedke govorijo o "mrtvi vodi" in "živi vodi", ki imata čarobno moč. Če je bil ubit kak legendarni junak in je bilo njegovo telo razkosano na dele z mečem sovraga, ga je vila rešila tako, da ga je poškropila z "mrtvo vodo", katera je učinkovala tako, da so se razkosani delci zopet sestavili in tvorili enotno telo. Ko pa je njegovo podobo poškropila še z "živo vodo" je bil junak oživljen.
  Stari Slovani so častili svete pomladi, s katerimi povezujemo najdišča prostorov in oltarjev za žrtvovanje. V nekaterih državah so vse do konca 19. stoletja ohranili nenavaden običaj; "prositi vodo odpustitve".  Ko so hoteli ozdraviti bolano osebo, je ta začela prositi vodo odpustitve tako, da ja v vodo vrgla kos kruha, jo pozdravila in trikrat ponovila starodavno zaobljubo:
"Prihajam k tebi, mala voda-mati, s sklonjeno glavo in skesan.
Oprosti mi, odpusti mi - in tudi vi, predniki, dedje vode."
Omenimo še, da so velike reke, ki so namakale slovansko zemljo - Donava, Dnjeper, Don, Volga - bile čaščene, poosebljane, skoraj oboževane v ruskih epskih pesnitvah iz vidika legendarnih junakov, pol bogov, pol ljudi.
  Čaščenje vode je bilo tesno povezano s kultom Kupale: kopanje, umivanje, metanje rožnatih venčkov v vodo, je sestavljalo pomemben del rituala.
  Nič manj pomembno pa ni bilo čaščenje ognja. Sveti ogenj in sveta moč Kupale sta vsebovala očiščevalne elemente. Častilci vile, so se zbrali v khorovode okoli takih ognjev in jih preskakovali. Po uradnem koncu poganstva, še vedno najdemo slamnato podobo Kupale, oblečeno v žensko obleko, okrašeno s trakovi in ženskimi ovratnicami - ogrlicami. Včasih je slamnat malik dobil lesene roke iz katerih so viseli venci iz cvetja in okraski za ženske. Ob sončnem zahodu so podobo odnesli v procesiji do reke, kjer so jo potopili, ali drugje zažgali na svetem ognju. Med poganskimi Srbi, pa se je ohranilo, da so malika skopali namesto potopili.
   Dodaten element v kultu Kupale je bilo čaščenje dreves, zelišč in rož. Med praznovanjem so malika postavili pod drevo, ki je bilo posekano in pritrjeno na tem mestu. Med baltiškimi Slovani je za sveto drevo veljala breza. Ženske vprežene za voz so v obhodu odšle v gozd, kjer so si izbrale brezo, ki je bila slovesno prinešena na kraj praznovanja.
  Drevesu so nato odžagale vse veje razen tistih v samem vrhu, tako, da so izgledale kot nekakšna krona iz zelenja. Enako slovesno so drevo pritrdili v tla in nanj obesili venčke iz rož. Vse to so opravile ženske same, moški se svetega drevesa niso smeli dotakniti.
  Pred tem ritualom so bila opravljena darovanja svetemu drevesu. Pri katerih so navadno darovali peteline.

   Še bolj slikovita in skrivnostna stran kulta Kupale, pa je nedvoumno iskanje svetih in čarobnih zelišč in rož.

Plakune-trava  

  Ob sončnem vzhodu na dan praznika, se je eden izmed vaščanov odpravil iskati plakune-travo t.i. solzni plevel. Njegove korenine naj bi imele moč umiriti zle demone. "Čarobnik", ki je travo našel je moral, da je prišlo do zaželjenega učinka izreči posebno zaobljubo:
"Solzni plevel, solzni plevel, jokalo mnogo si in dolgo časa, a doseglo si le malo.
Naj tvoje solze ne tečejo v odprto polje in naj se tvoje ihtenje ne sliši prek modrega morja.
   Prestrašeni brezbožni demoni, pol-demoni in stare čarovnice, če se ti ne vdajo,
potem jih utopi v solzah tvojih. Ako pa pobegnejo pred tvojim bliščem, pahni jih v prepad in pekel.
Naj bo govor moj trden in čvrst še za stoletja in stoletja!"

Razryv-trava

  T.i. zelišče ki lomi, je moralo biti nabrano v toku dneva. Posedovala naj bi moč ( zlato, železo, srebro in baker) zdrobiti v majhne drobce, že ob samem dotiku. Če je kosa naletela na to zelišče, se je zlomila. V takem primeru je moral kosec vso pokošeno travo vreči v vodo, tisto, kar je ostalo na površju in ni utonilo, je bilo "zelišče ki lomi".
Neko drugo zelišče, ki pa ni imelo imena, je imelo še bolj skrivnostno moč. Tisti, kateri je nosil tako biljko na svojem telesu, je bil zmožen brati misli drugim ljudem.

Avtor: Kolektiv SVAROG