V soseščini Domovoja so bili drugi duhovi, ki jih smatrali za njegove bližnje sorodnike.
  To so bili, kot na primer Dvorovoj, duh dvorišča, duh Banik, ki izhaja iz besede banja - živel je v izbi, v poslopju, katerega so kmetje uporabljali za kopanje in umivanje, Ovinnik pa je bil duh skednja.
  Ti bogovi so bili bolj dolgo ločeni od človeške družbe kot Domovoj, bili so manj prijazni kot on, brez tega, da bi bili divji kot gozd in vodni izvir.
  Zlasti Dvorovoj je sovražil vse živali z belim krznim, zlasti bele mačke, pse in konje. Samo bele kokoši se niso bale Dvorovoja, kajti njih je varovalo posebno božanstvo bog kokoši. Ta se je kazal v okroglih luknjastih kamnih, ki jih včasih najdemo na polju.
  Kdor se je hotel Dvorovojem pobotati je položil v hlev malo ovčje volne, nekaj malih bleščečih predmetov in rezino kruha. Med tem opravilom je moral reči "Car Dvorovoj, gospod, prijazen najhen sosed, ponujem ti ta tri darila v znak hvaležnosti. Bodi prijazen z živino pazi nanjo in dobro jo hrani". Če se je Dvorovoj slabo obnašal, ga je lahko kaznoval, tako da je zabodel vile v leseno ograjo okoli dvorišča ali pa z pretepanjem demona z bičem, ta pa je moral biti tkan iz niti mrtvaškega prta. Dvorovoj se je prav tako bal mrtvega telesa na polju obešene srake.

Banik

  Včasih so se Dvorovoji zaljubili v ženske. En od njih je hrepenel za dekletom in nekaj let je živel  z njo. Njene lase je spletel v kito in ji prepovedal kito razplesti. Ko je bila stara petintrideset let, se je obločila, da se bo omožila in na poročno večer si je počasala lase. Naslednje jutro so jo našli mrtvo; v postelji, jo je zadavil Dovorovoj.
  Bannik je živel v banji (kopališču). Dovolil je trem skupinam kopalcev, da vztopijo, četrti pa je bil on. Na obisk je povabil hudiče in gozdne duhove. Če ga je kdo motil medtem, ko se je umival, je na vsiljivca vlil vrelo vodo in včasih ga je celo zadavil. Ko je kdo zapustil kopališče je nujno zapustil nekaj vode na Banika.
  Banik je lahko napovedoval prihodnost. Če si jo hotel izvedeti, si moral pokazati nagi hrbet nasproti napol odprtih vratam banje in počakati. Če te je Banik udaril s svojo šapo je bilo slabo znamenje; če pa te je nežno pobožal z mehko dlanjo na njegovih rokah, je prihodnost bila ugodna.

Ovinik, duh skednja

  Ovinik (duh skednja) je navadno živel v kotu skednja. Imel je videz velikega razkuštranega črnega mačka. Lahko je lajal kot pes in se njemu smejal v obraz. Njegove oči so sijale kot goreč premog. Tako slabo se je obnašal, da je bil zmožen sedeti na gorečem skednju.
  Samo en domač duh je bil ženskega spola. To je bila Kikimora, v nekaterih predelih je prikazana kot Domovojeva žena. Številni miti, bajke in legende o Kikimoti ne dajo njene natančne slike. Včasih je njena izključna dolžnost bila skrb za prerutnino; včasih je sodelovala pri vseh domačih opraviih in to samo, če je bila gospodinja marljiva in delavna. Če je bila lena, ji je Kikomora delala precej težav, ščegezala je tudi otroke med nočjo. Edini način s katerim si se ponovno spoprijateljil s Kikimoro je bil ta, da si šel v gozd nabral praprot in pripravil praprotov čaj s katerim so morali biti v kuhinji oprani  vsi lonci in vsa posoda.
  Prepričanja, še živeča, v vse te domače bogove ni nič več kot kult preživetja, s katerim so se primitivni Slovani prikupili božanstvom, ki so jim varovala njihova ognjišča.

Avtor: Kolektiv SVAROG