Rojstvo bogov Nebo in njegovi otroci Mala kmečka božanstva Drugi domači bogovi Vodni duhovi - vodanoji Mestni duhovi in duhovi vojne Bogovi radosti Poganska mitologija med slovani v krščanski dobi

   Danes imamo nekaj natančnih podatkov o slovanskem svetu v dnevih poganstva. Imamo samo del zapiskov o Slovanih, ki so jih zapisali grški in rimski zgodovinarji, imamo nekaj površnih opazovanj arabskih geografov, prav tako pa tudi površne kronike pravoslavnih menihov. To pa so tudi vsi viri s katerimi lahko spoznamo pogansko zgodovino in njihova religiozna prepričanja. Telesni in duhovni razvoj Slovanov je bil bolj poznejši in počasnejši, kot pri latinskih in germanskih ljudstvih zahodne Evrope.
  V nedavni zgodovini slovanskih ras najdemo sledi in spomine preteklega obdobja. To dejstvo nam pomaga, da lahko iz sedanjosti spoznamo preteklost.
  V 6. stoletju so se Slovani prvič predstavili svetu z raznolikostjo in okretnostjo množic, ki so poselile Balkan, Centralno in Vzhodno Evropo. Po vsej verjetnosti so se Slovanska plemena začela iz Zakarpatja seliti na sever, zahod in jugozahod. Slovani so tako tvorili tri velike etnične skupine, Južni, Zahodni in Vzhodni Slovani.
  Pokrajina, na katero so Slovani prodrli in poselili je bila, skoraj povsod poraščena z ogromnimi površinami pokritimi z gozdovi, ki so bili prekinjeni z močvirji, jezeri in rekami. Živeli so od ribolova in lova, skrbeli so za živino v gozdnih jasah in na naravnih travnikih. Na zemlji so pridobivali tudi nekaj žita. V gozdu so pridobivali les s katerim so gradili svoje hiše.
  Živeli so v majhnih skupinah družin, čutili so se izolirane in nemočne pred mogočnimi silami narave, pred skrivnostmi dneva in noči, spremembami letnih časov, nevihtami in viharji, poplavami rek, nepravilne zaporednosti bogov in slabe letine.
Za rešitev večne bojazni, pred temi skrivnostnimi pojavi narave, so stari Slovani čutili potrebo po razlagi teh pojavov. Zaradi tega najde v mitologiji razlago naravnih fenomenov, ta pa je zgrajena na njihovi kozmogoniji in na vsej skromni znanosti, ki jo imel slovanski svet.
 Stari Slovan se ni fizično mogel boriti s silami narave, zato si je prizadeval za krotitev hudobnosti, ki je izhajala iz njega samega. Zato je bilo nujno najti nekoga na katerega se je lahko obračal. Morali so se sami podrediti prevladi skrivnostnih sil narave, podredil pa je te tudi prevladi ostaliim silam, ki jih poosebljajo številna božanstva s katerimi je naselil oblake in zemljo, gozdove in reke, svoja žitna polja, hleve in hišo, ki je dala zavetje njegovi družini.
  Tako se je počasi oblikovala mitologija, ki je bila skupna vsem slovanskim plemenom. Ta je bila skrajno podeželska, saj je bila popolno prilagojena na okoliščine primitivnega življenja. Bila je le zatošišče slovanskega sveta - kjer so opogumljali svoje ljudi - tako so je ustvarile bolj zapletena verovanja s tem pa se je razvila mitologija, ki je imela manj podeželskih značilnosti. Samo Kiev in ob primorju baltiškega morja (na otoku Rugen) najdemo, med slovanjskimi sledmi, bolj ali manj ustaljeno hierarhijo nadrejenih božanstev z krutimi maliki, duhovnimi in obredi.
  Na nasplošno v slovanski mitologiji ne najdemo dovolj točnih izrazov, ki bi prikazala natančno obliko svojih božanststev. Ostaja nejasena in brezličena, takšna kot je večina pokrajin, katero poseljuje slovanka rasa.

Avtor: Kolektiv SVAROG