Ko poganski Slovan naslovi svojo molitev v nebo in reče. "nebo, ti me vidiš!, nebo, ti me slišiš! On ni uporabil metaforičnega izraza. Mislil je na nebo kot na boga, najvišjega bitja.
  Kasneje, ko so antropomorfični elementi prodrli v primitivno religijo poganskih Slovanov so personificirali nebo, kot bog Svarog. Korenina imena (svar - svetel,čist) izvira iz Sanskrita.
  Nebo (Svarog), je dal življenje dvema sinovoma, sin sonca Daždbog in sinu ognja Svarogič.
  John Malala, bizantinski kronolog povzema mitološko kozmogonijo poganskih slovanov v teh besedah:
  Svarog je vladal nad svojim sinom, Soncem imenovanim Dažbog in drugim sinom Ognjem imenovanim Svarogič, ki je omenjen v delu prastarega avtorja, imenovanega

  "Neznan oboževalec Kristusa", ki je govoril o poganskih Slovanih:
  "... Oni prav tako naslavljajo molitve ognju, ki ga kličejo Svarogič.
  Svarog (nebo) je vendarle oče vseh bogov.
  Sklicujoč se na staro slovansko mitologijo, je Svarog, ki je vladal nad celotnem
univerzumom, prenesel svojo kreativno suvereno moč na svoje otroke. V mnogih slovanski deželah ljudje na podeželju še danes ohranjajo mistično spoštovanje do ognja, ki je imel vedno značaj svetosti. Starejši prepovedujejo mlajšim preklinjati ali kričati v trenutku, ko se v hiši prižiga ogenj.
  Legende in ljudske zgodbe še vedno ohranjajo poetične sledi prastarih mitov, ko govorijo o "Ognjeni kači", krilati pošasti, ki je bruhala plamene iz ust.
  Ruski učenjak Afanasijev govori o Svarogovem drugem sinu, Dažbogu:
"Svarog, poosebljeno nebo, včasih obvetljeno s sončnimi žarki, včasih pokrito z oblaki in bleščečo od strele, se je smatralo kot oče sonca in ognja."
  V sencah oblakov  je on zanetil strelin plamen  in tako je postaj stvaritelj nebeškega ognja. Zemeljski ogenj je bil nebeški dar zemlji. Zato Slovani slavijo ogenj kot Svarogovega sina. Ko je poslal ogenj v obliki strele na zemlje je razprl oblake in povzrčil, da se je prikazalo sonce, ali v slovanskem metaforičnem jeziku, prižgal je bakljo sonca, ki ga je iztrgal demonom in sencam.
  Ta poetični jezik se je uporabilo tudi, ko se je jutranjo sonce prikazalo iz pajčolana noči. Z vzhodom in ponovnim zanetenjem ognja se je povezovala ideja ponovnega rojstva. svarog je tako dal ponovno življenje soncu in rojstvo Dažbogu.
 Sklicujoč se na Slovenski mitologijo je sonce živelo na vzhodu, k deželi večnega poletja in obilja. Tam je imel zlato palačo, od koder se je pojavil vsako jutro v svojem svetlem vozu, ki so ga vsekli beli konji, ki so bruhali ogenj, da bi obšli nebeški svod.
V popularni poljski zgodbi je sonce vozilo svoj dvokolesni diamantni voz, vpreženem z dvanajstimi belimi konji z zlatimi grivami.
  V drugi legendi je sonce živelo na vzhodu, na svojo pot je šel vozom, ki so ga vlekli trije koje, srebrni, zlati in diamantni.
  V srbski verziji je sonce bil mlad in lep kralj. Živel je v kraljestvu stetlobe, na prestolu polnem zlata in škrlatine. Ob njegovi strani sta bili dve lepi devici, Jutranja in Večerna zarja, sedem sodnikov (planeti) in sedem selov, ki so leteli po vesolju v obliki "repatih zvezd" (kometi). Prisoten je bil tudi njego plešast stric, Mesec.
  V ruski mitologoji je sonce imelo dvanajst kraljestev, to je dvanajst mesecev ali znakov zodijaka. Živel je na solarnem disku in njegovimi otroki, med zvezdami, služile so jim "sončeve hčeri", ki so jih kopale, skrbele za njih in jim pele.
Dnevno potovanje sonca čez nebesni svod je bilo prikazano kot spremembo njegove starosti, rodil se je zjutraj, prikazal se je kot lep otrok, dosegel zrelost opoldne in umrl zvečer kot starec. Letno gibanje sonca razlagajo na analogijski način.
  Nekateri slovanski miti in legende dajejo antromorfično (počlovečeno) razlago odnosa med Soncem in Mesecem. Čeprav naj bi Mesec bil moškega spola, se v mnogih legendah Mesec prikazuje kot mlada lepotica, s katero se Sonce poroči na začetku poletja, jo zapusti pozimi in se vrne pomladi. Nebeški par, Sonce in Mesec sta imela veliko otrok, to je zvezd. In ko sta bila zelo slabe volje ali sta prišla v spor, je prišlo do potresov.
  V drugih mitih je vloga zamenjana, Mesec je mož in Sonce je žena. Ukrajinska pesem govori o nebesnem svodu, ki je palača, katere gospod je bleščeč Mesec s svojo ženo soncem in otroci, zvezdami.
  Celo dandanes je v nekaterih uroki najti klice k "lepem mladem Mesecu" in jo prosijo naj ozdravi bolezen, v nekaterih ukrajinskih pesmih najdemo, kako heroj v pesmi:
"Malo sonce, Bog, pomagaj mi". Bog - sin Dažbog, veliko božanstvo dneva, luč dneva,
osvajalec senc, mraza in nesreče je postal sinonim sreče. Človekova usoda je bila odvisno od njega. On je kaznoval zlobne in nagradil krepkostne.
  Slovani v Galiciji še vedno govorijo, ko želijo komu bolezen: "Naj te sonce ugnobi".
Hrvati rečejo: "Naj me sonce maščuje".
  Prej smo govorili o legendi v kateri smo omenjali dve sončni hčeri, Zarji, ki sta bili
ob strani očetu, Soncu.
  Tudi zarji so smatrali kot božanstvi. Jutranja Zarja je odprla nebeški vrata, ko se je oče Sonce odpravljal na svojo vsakodnevno potovanje preko neba. Večerna Zarje je zaprla nebeški vrata, ko je Sonce končal svojo pot. Mit o ponavljanju govori o posebnih nalogah Zarje: "Tam na nebu so tri male sestre, Jutranje, Večerna in Polnočna. Njihova naloga je čuvati psa, ki je privezan z železno verigo k ogrodju Malega medveda (Mali voz). Ko se bo veriga pretrgala, bo to konec sveta.
Tri male Zarje so zato zaščitnice celotnega vesolja.
  V nekaterih mitih dve sestri Zarje spremljata dve zvezdi, zvezda Danica in Večerna zvezda. Zvezdi delita delo z zarjami, saj usmerjata Sončeve bele konje.
Zvezda Danica zamenja Sonce, ki je žena Meseca (moški).
Kot govori srbska pesem, Mesec stopi do Danice: "Kje si bila Danica, kje si izgubila dneve, tri svetle dneve?"
  V starem ruskem uroku se Danice pojavlja kot božanstvo, skoraj enako največjemu božanstvu: "zjutraj vstanimo in molimo Bogu in Danici".
  V drugem uroki je naslovljena večerna zvezda: "Večerna zvezda, mati moja, tebi se pritožim, zaradi dvanastih hčera, dvanajstih zlobnih deklic (bolezni).
Poganski Slovani so verjeli v boga ali bogove vetrov. Sledove teh verovanj zasledimo v starih urokih:
"Na morju, oceanu, na otoku Bujan, živijo trije bratje, vetrovi: Severni veter, Vzhodni veter, Zahodni veter.
"Pihajte, pihajte vetrovi, neznansko žalost (tej in tej delici), da ne bo mogla živeti niti enega dneva, da ne bi pomislila name"
Zahodni veter, nežen in božajoč so imenovali Dagoda.
V nekaterih legendah je bilo sedem vetrov. Nekaterima slovanska plemena so častila boga vetrov, Striboga. Govorili so tudi o bugu vetrov Varpulu, ki jr spremljal boga Peruna in povzročih hrup pri viharju. Erisvorš je bil bog svetega viharja. No, ta zadnja imena spominjajo na besede germanskega ali litvanskega izvora.

Mali slovanski bog. Stari bronasti kipec

 Mati-syra-zemlja

  Poganski slovani so častili zemljo kot posebno božanstvo, a je v njenem čaščenju in kultu samem le malo znanega. Med številnimi slovanskimi narodi lahko sicer zasledimo različne navade, ki bi se lahko nanašale na ta kult, vseeno pa ostajajo glede Matere-zemlje neodprta vprašanja. Rusi so tako poznali božanstvo Mati syra zemlja (personificirana vlažna zemlja). Mitološki in ritualni spomini matere syre zemlje so zaznavni predvsem v različnih običajih in obnašanju slovanskih kmetov.

Čaščenje zemlje

  V nekaterih pokrajinah se je v mesecu avgustu odvijal poseben ritual. Ljudje so se ob svitu zbrali na poljih in s seboj prinesli lonce napoljnjene s konopljinim oljem. Nato so se obrnili proti vzhodu in govorili: "Mati syra zemlja, obvladaj vse umazano in nečisto biti, da nas ne more uročiti ter ne škodovati." Med to molitvijo so polivali olje po tleh. Za tem so se obrnili proti zahodu in dejali: "Mati syra zemlja pogoltni nečiste moči v tvoj vreli pekel, v tvoje žareče ognje." Ko so se obrnili še proti jugu so spregovorili: "Mati syra zemlja pomiri južne vetrove in slabo vreme. Umiri peščene sipine in zračne vrtince." Končno so se obrnili še proti severu: "Mati syra zemlja pomiri severne vetrove in oblake, obvladaj snežne viharje in mraz." Pri vsaki teh molitev so polivali olje, na koncu, ko je naposled lonec bil prazen, so le-tega vrgli ob tla.
  Zemlja je predstavljala človeku razvitejše bitje, čustveno in pravično. Kdor je razumel njen skrivostni jezik, temu je lahko napovedala prihodnost. V nekaterih delih rusije je verovanje šlo tako daleč, da so ljudje s palico ali kar z roko skopali luknje v zemljo, nato pa sklonili glavo nad njo, ter tako poslušali zemljine besede. Ako je nekdo v takem primeru zaslišal zvok podoben tistemu, ki so ga delale dobro obložene sani, drseče po snegu, je to zanj pomenilo, da bo njegova letina dobra. Nasprotno je pomenil zvok, kateri je spominjal na prazne sani, slabo letino.
  Zemlja je bila pravična in prevarati jo je bilo prepovedano. Tako so skozi stoletja nekateri slovanski narodi reševali zemljiške spore, sklicujoč se na zemljo kot pričo. Če je nekdo zaprisegel tako, da si je na glavo poveznil grudo zemlje, je bilo tako početje spoznano kot obvezujoče in neizpodbitno.
  Sledovi starega čaščenja zemlje so vidni še v rituali, ki se je na območju Rusije vršil v noči pred prvo svetovno vojno in katerega so sodelujoči opravljali, da bi njihove vasi branili pred epidemijami, kugo ali kolero. Ob polnoči so starejše ženske obhodile vas in skrivaj zbrale še druge žene, ne, da bi moški o tem kaj vedeli. Nato so izmed prisotnih izbrale devet devic in tri vdove, ki so zapustile vas in si slekle obleke. Device so spustile svoje lase, vdove pa pokrile svoje glave z belimi šali. Eno od vdov so druge zavezale za plug, katerega je poganjala druga vdova. Vseh devet devic je istočasno zgrabile za koso, med tem ko so ostale ženske pograbile različne predmete tudi take straha vzbujajoče, kot so lobanje živali. Tako sestavljena procesija se je za tem pomikala po vasi, spremljalo pa jo je tuljenje in vreščanje. Ob tem so delale brazdo, ki bi naj dopuščala duhovom zemlje priti na dan in uničiti kali zla. Če je imel kak moški to nesrečo, da je procesijo srečal, so ga žene brez usmiljenja podrle na tla in razkosale.

Avtor: Kolektiv SVAROG