Vodanoj je bil vodni škrat oz. vilinec in kakor že ime pove, izhaja
ime vodanoj iz besede voda.
Bil je zlobno in nevarno božanstvo, ki je naseljevalo jezera, studence,
ribnike ter reke in potoke. Najraje je lovil v soseščini mlinov na vodo.
Pod velikim mlinskim kolesom se je včasih zbralo tudi po več Vodanojev.
Vodanojev izgled je močno variral, nekateri so imeli človeški obraz,
toda bili so opremljeni z neverjetno velikimi prsti, šapami namesto rok,
dolgimi rogovi, repom in z očmi žarečimi kot goreče oglje. Drugi so bili
podobni možem velikanske postave pokritimi z travo in mahom. Lahko so bili
precej črni z ogromnimi očmi in nosom dolgim kot škorenj ribiča. Mnogokrat
so se Vodanoji prikazovali kot starci z zelenimi lasmi in brado, ki je
spreminjala barvo in postala bela, ko je Luna pojemala.
Vodanoji so se včasih pojavili pod krinko gole ženske, ki je sedela
v vodi na koreninah dreves medtem ko si je česala tekočo vodo z las.
Opazili so jih tudi kot veliko ribo pokrito z mahom, pa kot deblo
opremljeno s krili, ki je letelo vštric s tokom vode.
Bili so nesmrtni, toda mlajšali in starali so se z mesečevimi fazami.
Vodanoji niso marali ljudi in so ležali čakajoč na neprevidneže z namenom,
da jih potegnejo v vodo. Tisti, ki se jim je to zgodilo so postali njihovi
sužnji. Živeli so v kristalni palači, okrašeni z zlatom in srebrom iz potopljenih
ladij, osvetljeni z magičnim kamnom, ki je svetil tako močno kot Sonce.
Podnevi so Vodanoji počivali v globinah svoje palače, zvečer pa so
šli na površje in se zabavali, tako da so s šapami udarjali po vodi in
s tem povzročali zvok, ki je bil slišen kilometre daleč. Če so ujeli moške
ali ženske, ki so se kopali po sončnem zahodu, so jih ugrabili.
Kadarkoli je Vodanoj naletel na mlinsko kolo, ga je poizkusil uničiti
z namenom, da bi lahko voda svobodno tekla. V Rusiji so še nedolgo tega
mlinarji, da bi dosegli dobro voljo pri Vodanoju, porivali zapoznele mimoidoče
v mlinsko kolo.
V jezeru v regiji Olonetsa v severni Rusiji je živel Vodanoj z veliko
družino. Da je lahko nahranil številne sorodnike, je rabil veliko število
trupel živali in ljudi, toda narod, ki je ob jezeru živel je bil vse preveč
previden, da bi zajemal vodo iz jezera ali se celo v njem kopal.
Tako so se navsezadnje morali Vodanoji preseliti v drugo jezero.
Rusalke
Če je dekle utonilo-v nesreči ali v nameri- je postalo Rusalka. To verovanje
je bilo skupno vsem Slovanom. Toda podoba tega vodnega božanstva ni bila
povsod enaka. Lahko bi rekli, da se je speminjala vzporedno s klimo, barvo
neba in vode. Med Slovani "modre" Danube je bila Rusalka, imenovana Vila,
čudovito bitje, ki je ohranilo del svoje dekliške lepote. Med severnimi
Rusi se je to čudovito bitje Danube in Dnjepra transformiralo v zlobna
dekleta z nepočesanimi in razmršenimi lasmi, torej povsem neatraktivna.
Bledi obraz junžnih Rusalk je bil podoben mesečini. Obraz njenih severnih
sester je bil bled in razpadajoč, kakor telesa potopljenih in njihove oči
so svetile z hudobnim zelenim ognjem. Južne Rusalke so se pogosto pojavile
v oblekah iz megle, medtem ko so bile severne čisto razgaljene. Južne Rusalke
so pele čudovite pesmi, ki so bile severnim popolnoma neznane. Začarale
so mimoidoče s svojo lepoto in sladkim glasom. Tiste severne pa so mislile
le na brutalno ugrabljanje ljudi, ki so ponoči neprevidno hodili ob robu
voda, jih potiskale v vodo in jih utopile. Smrt v rokah Rusalke iz dežele
sonca in modrega neba je bila skoraj znosna, nasprotno z severnimi, ki
so svoje žrtve podvrgle strašnemu mučenju.
Slovanske legende pripisujejo Rusalkam dvojno exsistenco, vodno in
gozdno. Do začetka poletja- v bistvu do " tedna Rusalk"- so živele v vodi.
Med omenjenim tednom pa so odšle iz vode v gozd. Tam so si izbrale vrbo
žalujko ali brezo z dolgimi vitkimi vejami, ki so se naslanjale na vodno
površino in splezale nanjo. Ponoči v mesečini so potresale z vejami se
tako sklicale in odšle plesat na jase. Južni Slovani so menili, da je bila
tam kamor so med plesom stopile Rusalke trava gostejša in žito bogatejše.
Toda njihovo obnašanje je lahko tudi škodovalo. Medtem ko so se igrale
v vodi, so kaj lahko splezale na mlinsko kolo in ga ustavile in s tem polomile
mlinske kamne, uničevale so jarke in mreže ribičev. Lahko so poslale neurja
in močna deževja nad polja, pa kradle spavajočim ženskam platno in sukanec.
Na srečo je obstajala zanesljiva metoda za odganjanje zlobe Rusalk: nekdo
je moral v roki držati samo list abscinta "prekletega zelišča".
Miti, ki se nanašajo na Rusalke reflektirajo osnovna verovanja Slovanov
na temo smrti in mrtvih. Zelena drevesa, so bila glede na to verovanje,
zatočišče mrtvih. Ko Sonce še ni "vstopilo na cesto poletja" so Rusalke,
duše mrtvih, lahko ostale v temnih in hladnih globinah voda. Toda, ko so
te vode ogreli žarki življenja dajajočega Sonca Rusalke niso mogle več
tam ostati. Vrnile so se k drevesom, zatočišču mrtvih.
| Avtor: Kolektiv SVAROG |
|
|
