SEMINARSKA VAJA (KNJIŽNO POROČILO)
PRI PREDMETU PEDAGOGIKA
DRUGI DEL DRUGE KNJIGE

UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA

Janez Oblak
1. letnik geo.-zgo.
v Mariboru, 01. 4. 1996

UČENJE NA PAMET, ZLASTI BASNI

    Rousseau, se sprašuje, kakšno korist bi imel njegov gojenec od tega, da bi se na pamet moral učiti basni, ki bi jih lahko napačno razumel, oziroma jih sploh ne bi razumel tako, kot si je to želel avtor sam. Kot primer navaja basen o Krokarju in lisjaku. Kratka basen govori, kako je krokar našel košček sira in ga na veji držal v kljunu, ko pa je ta kos zavohal lisjak, je pričel hvaliti krokarja kako lepo poje in da je najlepši med vsemi ptiči, ta se je naposled pustil premamiti in je od veselja zapel, pri tem pa mu je iz ust padel sir, ki ga je vzel lisjak. Ta navidez preprosta basen je lahko zelo komplicirana in lahko otroka pouči, naj posnema lisjaka in vzame drugim to, kar so si priborili, ne pa krokarja, ki ga je ta ogoljufal. Za otroke je namreč značilno, da se neradi poistovetijo s ponižanimi, ampak so dosti raje tisti, ki zmagajo, način tu ni važen. Avtor tudi opozarja na kopico besed, ki so otroku v tej dobi še neznane in so rabljene v basni zgolj zato, da se ta rima. Takšne besede lahko otroka zavajajo, nam pa onemogočajo razlago. Otrok se torej iz prve basni nauči najnižjega prilizovanja, iz druge brezsrčnosti, iz tretje nepravičnosti, iz četrte posmehljivosti in pete neodvisnosti. Zakaj bi se torej Emil moral učiti te basni napamet, če pa niso v skladu z načrtom, ki ga izvaja Rousseau, zato mu ne bo dovolil, da se jih nauči, dokler mu ne dokažejo, da so, tudi če jih četrt ne razume, zanj lahko koristne.

BRANJE, POUK V BRANJU

    Učenje branja je lahko za Emila velik bič, še posebej, če v tem ne vidi koristi ali smisla, zato je potrebno otroku dokazati, da mu branje veliko koristi. Pozornost Emila je pritegnil z pismi, ki so mu jih pošiljali sorodniki, ti so ga vabili na kosilo, ribolov, sprehode in zabave, ker pa Emil tega ni znal brati in mu Rousseau nalašč ni želel biti ob strani, da bi mu vedno prebral vsebino pisma, je mali Emil večkrat zamudil povabilo in mu je bilo žal, če je večer prebil na vrtu, kot pa, da bi ga z očetom ob reki, kjer bi lovila ribe. Z tem je pritegnil Emilovo pozornost do branja in nadaljno delo je bilo lažje. Vendar kljub vsemu Rousseau trdi, da: "Mnogo ljubše pa bi mi bilo, da se ne bi nikdar naučil brati, kot pa da bi moral to znanje odkupiti za ceno vsega tega, kar mu lahko koristi."

OTROKOVA MUHAVOST

    Nekoč je nekaj tednov skrbel za otroka, ki je bil ne le navajen, da dela, kar se mu zljubi, temveč tudi, da si podreja vso okolico, in je bil zato poln najčudovitejših domislekov. Vstal je ob polnoči in prižgal luč, vendar brez razloga. To je storil večkrat, dokler ni sklenil, da mu to razvado odstrani.. Ko je enkrat želel, da mu prižge luč tega ni storil, otrok je tekal po sobi sicer previdno, vendar je povzročal hrup in ni kazalo, da se bo kmalu spet umiril. Rousseau je vstal, ga prijel za roko in odpeljal v sobo, kjer so bila okna zaprta in ni bilo ničesar, kar bi se dalo razbiti, tu ga je pustil čisto samega brez luči, zaklenil vrata in šel spat. Temu je sledil grozovit hrup, še kasneje pa se je sprijaznil z usodo in od izmučenosti zaspal. Še zjutraj je spal na kavču, ko je Rousseau vstopil. Ko pa je mati to izvedela je bilo vsega konec. Napravil se je še bolnega, da so morali poklicati zdravnika, ta je sicer vedel, da dečku nič ne manjka, vendar je nalašč napisal zdravila, da bi bil otrok zadovoljen in mati srečna. Ker je prvo bitko izgubil, je sklenil razvajenost odpraviti na drug način. Nek dan, ko se je dolgočasil, kar je imel zelo rad, sem ga povabil na sprehod, odklonil je, kljub mojemu ponovnemu pozivu. To njegovo podreditev je zaznal. Ko pa se je drugi dan Rousseau naredil zelo zaposlenega, je otrok želel, da preneha z delom in da ga pelje na sprehod. Ker ta ni želel z njim, je šel sam, kljub strahu. Rousseau pa je iz varnostnih razlogov poprosil prijatelja, da naj popazi na otroka, ko se bo ta sprehajal po ulicah. Kaj kmalu pa je spoznal, da ga ljudje brez starejšega spremstva ne spoštujejo in da svet ni takšen kot je takrat, če je Rousseau šel z njim na sprehod. Tako se je ves ponižan čez pol ure vrnil iz svojega velikega podviga. Naslednji sprehod, ki sta ga opravila v park je bil velik uspeh, ker je gojenec stopal ob njem kot zmagovalec in ni nikdar več želel iti sam na sprehod. S tem je dosegel, da mu ni bilo več potrebno postavljati pravil ali pridigati, če je govoril, je bil vesel, če pa je molčal je to gojenca plašilo.

OTROKOVA OBLEKA

    Za vzgojo je pomembna krepkost duha. Pomembna je tudi obleka, ki mora bito neutesnjena, udi telesa morajo biti pokriti z ohlapno obleko, ki ne sme ovirati njihove rasti. Vesele barve bolj ugajajo mladim, ko pa ti začnejo dajati prednost modnim okraskom vemo, da to ni izšlo iz njih samih, ampak so le želja po razkošju.Dokler še nismo podredili otroka svojim predsodkom, je vedno njihova prva želja, da so svobodni-neutesnjeni. Ker mi otroke v splošnem oblačimo pretoplo, kar je napak, ker jih učimo prenašati vročino, ne pa mrazu, bo on storil drugače. To je značilno še zlasti za najmlajšo dobo.

UTRJEVANJE TELESA

    Njegov gojenec pa lahko mirne volje dobi piti, tudi kadar je razgret mrzlo vodo, le potrebno je napraviti pot do studenca dolgo, da se malo ohladi.
    Kar se tiče bioritma Rousseau pravi, da je najbolje, če je ta naraven, ko sonce vzhaja vstanemo, ob sončnem zahodu pa ležemo. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da moramo biti pripravljeni tudi sredi noči vstati in da moramo biti vedno sposobni biti iznad tega naravnega zakona. Kar se tiče ležišča naj bo raje trdo, kot pa mehko, kajti tisti ki lahko spi na trbi postelji, bo lahko spal povsod, medtem, ko bo razvajen človek imel težave z spanjem. "Najboljša je tista postelja, ki nudi najbolj zdravo spanje." Včasih bo Emila zbudil, ne zato, ker se boji, da bi se ta navadil na dolgo spanje, pač pa zato, ker ga želi navaditi na točno vstajanje in na morda kakšen zahteven poklic. Kadar ne bo spal dovolj mu bo naslednji dan prikazal zelo dolgočasno jutro in si bo želel, da bi ga prespal, če pa bo spal predolgo, mu bo obljubil zabavo, za katero ve, da jo ima rad.
    Če želimo otroka cepiti imamo samo dve možnosti, prva je po naravni poti, da otrok dobi koze, le če pride v stik z njimi in druga možnost, da ga sami izpostavimo tej bolezni. "Če ga cepijo, imamo to prednost, da vidimo naprej bolezen in jo poznamo: to je nekaj vredno. Če pa dobi na naraven način koze, smo ga obvarovali pred zdravnikom, in to je še več vredno."
    Kmalu ga bo naučil plavati in pravi, " da bo Emil v vodi pravtako doma, kot na kopnem." Moramo pa paziti, da se pri takih situacijah, kot so učenje plavanja ne zmedemo prehitro in naredimo večjo škodo. Če pa bomo za njegovo življenje poskrbeli, kot za svoje lastno se nimamo ničesar bati.

VEŽBANJE IN IZOBLIKOVANJE ČUTOV

    Rousseau meni, da je vaditi čute ne samo uporabljati jih, ampak jih moramo obvladati v toliki meri, da znamo občutiti. Potrebno je meriti, šteti, tehtati, primerjati in ne uporabljati moči, dokler nisi ocenil odpora. Navaditi je potrebno otroka, da se ne napreza nezadostno in tudi ne prekomerno, kajti, če se bo na izkušnjah svojih napak učil bo tudi bolj preudaren.
    Za razvoj čutil predlaga Rousseau veliko nočnih iger, ki pa morajo biti dobro zrežirane. Noč naravno zastrašuje ljudi, ker ni enaka dnevu in nam vid, ki ga največ uporabljamo podnevi prav malo koristi. On bi raje videl, da ima Emil oči na prstih, kot pa v trgovini najbližjega svečarja. "Nič ni bolj žalostnega kakor tema," pravi Ruosseau in zato je potrbno otroke navaditi k temu, da v temo in iz nje stopajo nasmejani, dokler pa so v temi jih naj veselijo razvedrila iz domišljije. Kot primer navaja, kako je še kot mlad deček bil na deželi pri svojem bratrancu in se je postavljal pred njim, da se teme ne boji prav zato, ker je vedel kako zelo strašno se je boji ta. To je pripeljalo tako daleč, da mu je neke noči pastor dal ključe od cerkve in mu velel, naj gre na pridežnico po biblijo, ki jo je tam pozabil, seveda, če si upa. Pri tem je prečkal pokopališče, a ga ni bilo strah, ker ga na odprtem prostoru nikdar ni bilo, ko pa je stopil v cerkev, ki je bila še bolj temačna se je tako zmedel, da je iskal prižnico na desni strani, čeprav je dobro vedel, da je ta na levi. Obupal je in od strahu se je po več neuspelih poizkusih vrnil domov. Tik preden pa je odprl vrata v izbo je poslušal razgovor pastorja z domačimi in njegovim bratrancem, ki je komaj čakal, da ga gredo iskat in mu nudit pomoč pri neuspeli akciji. Ko je zaslišal smeh in se zavedal ponižanja, ki bo sledilo, se je spustil v dir, v cerkvi našel biblijo in jo doma položil na mizo še preden je prišla pomoč. Od tod smatra, da je smeh in spomin na toplo izbo in domače lahko dovolj velika motivacija pri premagovanju strahu pred temo. Ta sposobnost njegovega gojenca, bi mu dala veliko prednost pred sovrstniki. Če pa ga kdo napade, dovoli Emilu, ki je kot otrok šibkejši, da se brani in udarja z vso močjo okrog sebe, dokler ne ve z kom ima opravka.

VEŽBANJE OČI V ZVEZI Z DRUGIMI TELESNIMI VAJAMI

    Vid spada med tiste čute, ki nas najpogosteje slepijo, zato, ker z enim samim pogledom pregledamo pol obzorja, hkrati pa nimamo nobenega čutila, ki bi na tako veliko razdaljo temu čutu lahko oporekal. Stvari vidimo večje ali manjše na podlagi kota, ki se tvori v očesu in je tudi odvisen od oddaljenosti od predmeta, ki ga presojamo. Da pa bi se naučili dobro presojati mere različnih predmetov moramo namesto, da opazovanje poenostavimo, opazovanje podvojiti. To pomeni, da moramo vidni čut brzdati, oziroma podrediti čutnemu organu. Če ne storimo tako in se iz napak ne učimo, so naše presoje lahko zelo netočne. Dokaz, da je bistvo v vaji so inženirji, arhitekti,... Kot primer navaja Rousseau, da je nekoč pazil dečka, ki ni nikdar želel početi drugega, kot, da je lenaril. Njegova naloga je bila, da ga izuri v teku. Ko sta se odpravila v park je s seboj vzel tri kolače, enega je pojedel sam, drugega je dal dečku tretjega, ki si ga je ta tudi zaželel, pa je dal na voljo enemu od tistih dveh fantov, ki bi bila pripravljena zanj tekmoveti (zmagovalcu). Določil jima je progo. To je storil več dni zapored, imel je vedno več tekmovalcev in občudovalcev, ki so vzpodbujali in vzklikali zmagovalcu. Deček pa ni več želel le opazovati druge, kako se sladkajo in je na skrivaj začel vadit tek. Nekega dne, ko je spet želel dobiti kolaček, ga je Rousseau sprovociral tako, da je za ta kolaček moral tekmovati, s to zmago ga je prepričal, da je tudi tek lahko zabaven. Kasneje pa je Rousseau začel spreminjati dolžine prog tako, da so eni imeli korist, drugi pa ne. Ko so dečki to ugotovili, so bili prisiljeni z hitrim pogledom oceniti ali je proga enako dolga za vse ali ni, ker bi jim merjenje z koraki bilo zalo zamudno in nenatančno delo.
    Želel pa je Rousseau tudi, da bi njegov gojenec spretno risal in je ugotovil, da ne moremo spretno soditi o prostornini in velikosti teles, če se ne naučimo spoznavati njihovih oblik. Za Emila, ki je kot vsak drug otrok nagnjen k posnemanju, je edini pravi vir, ki bi mu ga Rousseau pustil posnemati narava. Nikdar pa ne bi pustil, da riše na list papirja stvari, ki si jih je zapomnil ali pa so plod njegove domišlije. Želi pa, da bi Emilu bile te vaje zgolj za kratkočasje in da bi v njih imel edinega tekmeca njega, ki pa bi kljub mogoče boljšim risarskim sposobnotim sprva narisal človeka le v osnovni matematični obliki, ki ne bi bila v pravem resničnem razmerju človeka. Šele kasneje, ko bi Emil spoznal, da ima noga debelino, in da prsti na roki niso tako dolgi kot noga, bi ga malo prehitel ali ostal vsaj sporedno z njim. Risbe, ki bi jih na ta način narisala, bi dal v okvire in bi jih izobesil po vsem stanovanju, pri tem bi dal prve najslabše v zelo lepe in pozlačene okvirje, najlepše pa v čisto normalne, da bi tako Emil ugotovil, da lepote ni potrebno krasiti z dodatki, ker je sama po sebi lepa.
    Geometrija je za Emila zgolj spretnost, da zna pravilno uporabljati šestilo in ravnilo, nikakor pa to ne sme zamenjati prostoročnega risanja. Ta geometrija bi bila zelo preprosta (s koncentričnimi krogi dokažemo Emilu, da so vsi trikotniki, ki so risani z osnovnico, ki je enaka premeru in so grajeni dalje s koti 60 stopinj vedno enaki, neglede na velikost kroga). Pri teh in pa podobnih vajah pa moramo biti pozorni, da pustimo, da Emil sam ugotovi napako in nas popravi.

IZOBLIKOVANJE SLUHA

    Človek ima tri vrste glasov: izgovorni-artikulacijski, pevni-melodični in zanosni-poudarni. Emila je učil preprosto in jasno, natančno in brez izumetničenja izgovarjati, seznanite ga s slovničnim naglasom in z meroslovjem, da bo vedno zadosti glasno in razumljivo vsakomur govoril, vendar nikdar glasneje, kot je potrebno. Prav tako se potrudite, da postane s petjem njegov glas čist, enakomeren, prožen, zvočen in njegovo uho občutljivo za takt in harmonijo. Rousseau tudi ne želi, da bi se premlad moral učiti notne zapise, poudarja pa, da če želiš pravilno razumeti glasbo moraš znati komponirati. Melodija naj bo vedno preprosta in lahka za petje in naj bo vedno sestavljena iz glavnih tonov tonske lestvice, nikdar pa naj Emil ne poje brez spremljave klavirja. Glasba mu mora biti zgolj v zabavo.

OKUS, JEDILA IN PREHRANA

    Rousseau je mnenja, da je človek po naravi nagnjen k temu, da je zdravo hrano, ki je zanj tudi neškodljiva, čim pa pride do socialnega vpliva na posameznika pa izgubljamo svoj naravni okus. Okus mora biti čim preprostejši, naša prva hrana je mleko, šele polagoma pa se privadimo na jedi ostrega okusa, ki so nam v začetku zoprne. Rousseau tu navaja sadje, sočivje, zelenjavo in končno nekaj mesa brez začimb in soli. Za alkoholne pijače pa pravi, da jih danes uživamo le zato, ker so nas na njih privadili v mladosti, kdor pa te ni okusil do svojega dvajsetega leta, se jih ne bo nikoli navadil. Otroku moramo torej ohraniti njegov prvotni okus, kolikor je le mogoče dolgo. Dokaz za to, da ni za človeka poželjenje po mesu nič naravnega, je ravnodušnost, ki jo kažejo otroci do vseh mesnih jedil, kakor tudi to, da imajo vsi raje rastlinsko hrano, kot so to mlečna jedila, pecivo, sadje,... Otroke moramo navaditi, na navadno in preprosto hrano, toda pustiti jih moramo, naj jedo, skačejo in se igrajo, kolikor jih je volja in ti ne bodo nikdar imeli težav z prebavo, ali pa, da bi želeli prekomerno jesti. Če pa jih pustimo polovico časa stradati, tedaj bodo takoj, ko se jim pokaže priložnost po vseh svojih močeh nadoknadili izgubljeno.

VONJ

    Vonj je za okus to, kar je za vid tip. Obvešča ga, kako bo ta ali druga tvarina delovala nanj in mu omogoča, da jo išče, ali se ji izogiblje, odvisno od vtisa, ki ga dobi vnaprej. Je čut domišljije in močno draži živce, zato mora tudi zelo razburjati možgane. Trenutno poživlja, izčrpava pa, če traja dolgo. V zgodnji življenski dobi pa ne sme preveč delovati. Domišljija je v tej dobi le malo občutljiva za čustveno razgibanost; znano je dejstvo, da je pri večini otrok ta čut še slab, skoraj popolnoma top. Vzrok temu pa ni rahla občutljivost, ampak to, da otroci vonja še ne povežejo z občutkom zadovoljstva ali bolečine.

ŠESTI ČUT

    Ali kot ga drugače imenujemo obči čut, si ga izoblikujemo s pravilno uporabo vseh ostalih čutov. Manjka mu poseben organ, sedež ima v možganih in njegova notranja opažanja imenujemo pojme ali ideje. Število teh idej določa obseg našega znanja; v njihovi pravilnosti in jasnosti je ostrina našega duha; spretnost, primerjati jih med seboj, imenujemo človeški razum.

UČINEK UPORABLJENE VZGOJNE METODE

    Ljudje, ki mu bodo dali mesto v družbi, naj pričakujejeo samo naravno in preprosto resnico brez leporečji. Priznal bo to, kar je storil slabega prav tako kot to, kar je storil dobrega. Četudi se ni nikoli učil na pamet ve veliko iz izkušenj, četudi ne bere tako dobro, kot ostali otroci iz knjig, bere bolje v knjigi narave, govori en sam jezik, vendar razume, kar govori. Ne sledi nobenemu zgledu ne od avtoritet, ne od primerov, dela in govori le, kot se mu zdi dobro. Če mu govoriš o dolžnostih in pokorščini ne ve o čem mu govoriš, če pa mu boš uslugo vrnil z uslugo, bo takoj pohitel, da ti ustreže. Vsi ljudje so v njegovih očeh enaki. Vseeno mu je ali je zaposlen, ali pa se zabava, ker so igre njegove zaposlitve. Po telesnih sposobnostih je boljši od vseh sovrstnikov. "Zelo neprijetno pri tej prvi vzgoji je, da spoznajo njegovo korist le ljudje, ki jasno vidijo, dočim vidijo navadne oči le nepridiprava v otroku, ki je tako skrbno vzgojen."

Avtor: Janez Oblak