SEMINARSKA VAJA (KNJIŽNO POROČILO)
PRI PREDMETU DIDAKTIKA
In am Al Mufti: UČENJE SKRITI ZAKLAD,
LJUBLJANA OKTOBER 1996, str. 35-46

UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA DIDAKTIKO

Janez Oblak
2. letnik geo.-zgo.
v Mariboru, 13. 4. 1997

    Svet je danes eno samo prizorišče, ki-naj to hočemo ali ne-v neki meri določa usodo vsakega posameznika. Svetovna gospodarska, znanstvena kulturna in politična soodvisnost, ki jo vselej prinaša odpiranje meja pod pritiskom teorij o svobodni menjavi, se je po zlomu sovjetskega bloka okrepila. Vendar pa kljub upom, ki izhajajo iz globalizacije, vznik novega sveta, težko razumljivega in še težje predvidljivega, ustvarja ozračje negotovosti, celo bojazni, zato je iskanje resnično svetovnega pristopa k problemom še toliko bolj negotovo.

VSE VEČJA GNEČA NA NAŠEM PLANETU

    Svetovno prebivalstvo izredno narašča, kar povzroča prenekatere probleme. Čeprav je indeks rodnosti v zadnjih dveh desetletjih nekoliko upadal, se število prebivalcev na svetu zaradi predhodne rasti še vedno veča. Leta 1993 je doseglo 5,57 miljarde, predvidoma bo ta številka leta 2000 6,25 miljarde in leta 2050 nekje do deset miljard. Velike razlike pa obstajajo med različnimi deli sveta, oz. posameznimi območji. Delež nerazvitih držav pri naraščanju svetovnega prebivalstva je dosegel celih 93%, medtem, ko se je rast prebivalstva v mnogih industrijsko razvitih družbah ustavila oziroma je ponekod rodnost že manjša, kot umrljivost. Posledica tega je staranje prebivalstva, ki pa ne bo vplivalo le na način življenja, temveč tudi na financiranje javne porabe. Po drugi strani pa se je absolutno število mlajših od 15 let povečalo s 700 miljonov leta 1950 na 1,7 miljarde v letu 1990. To je vzrok za nezaslišan pritisk na izobraževalne sisteme, od katerih se marsikdaj pričakuje preveč, kot zmorejo. Število šoloobveznih danes presega miljardo, leta 1953 jih je bilo le kakih 300 miljonov.

NA POTI H GLOBALIZACIJI ČLOVEŠKIH DEJAVNOSTI

    V zadnjih 25 letih se je globalizacija dejavnosti najprej pokazala v gospodarstvu. Sproščanje predpisov in odpiranje finančnih trgov, ki ju pospešujejo dosežki informacijskih tehnologij, krepijo občutek, da ti trgi niso več zaprti oddelki tržišča velikega svetovnega kapitala, ki ga obvladuje peščica velikih finančnih središč. Svetovni finančni trgi, za katere je značilna logika kratkoročnih ukrepov, niso več odsev težav gospodarstva kake države, temveč marsikdaj kar določajo njeno nacionalno gospodarsko politiko. Gospodarska soodvisnost je vzrok, da industrijske krize najrazvitejših dežel tako odmevajo po vsem svetu. Velika gospodarska združenja morajo to negotovost in nova tveganja vključiti v svoje strategije. Globalizacija je spremenila gospodarski zemljevid sveta. Na robu Tihega oceana so se pojavila nova središča živahne rasti, ki temeljijo na svetovni trgovini. Celovito gledano globalizacija, ki od vsake države terja sposobnost, da opredeli svoje posebne prednosti za sodelovanje v razvoju mednarodnih gospodarskih odnosov, še poglablja prepad med zmagovalci in poraženci v tem razvoju. Značilnosti globalizacije, ki prav tako poglablja neenakost, je tudi vzpostavitev znanstvenih in tehnoloških omrežij, ki povezujejo raziskovalne centre z velikimi podjetji po vsem svetu. V ta omrežja lahko vstopajo predvsem tisti, ki imajo kaj prinesti: informacije ali denar. Raziskovalci in podjetniki najrevnejših držav so največkrat izključeni iz njih. Tako se prepad v znanju širi, to pa odriva tiste z manj znanja na rob dogajanj. In nazadnje še hujša grožnja, da se bo tudi kriminal globaliziral. Večja prepustnost mej za informacije in denar lajša nezakonito trgovanje z mamili, orožjem, jederskimi snovmi in celo z ljudmi, omogoča ustanavljanje terorističnih in zločinskih mrež ter razširja pranje denarja.

UNIVERZALNA KOMUNIKACIJA

    Z novimi tehnologijami vstopa človeštvo v stoletje univerzalne komunikacije; približevanje te tehnologije močo vpliva na oblikovanje jutrišnje družbe, ki prav zaradi tega ne bo več ustrezala nobenemu preteklemu modelu. Najnovejše in najnatančnejše informacije so pogosto takoj dosegljive vsakomur in kjerkoli na svetu, tudi na najbolj odročnih območjih. Ta smer razvoja se bo še naprej razvijala in izboljševala. Vendar ne smemo pozabiti, da je velik del revnajšega prebivalstva še naprej izključen iz tega razvoja, na primer na območjih brez elektrike. Prav tako več kot polovica svetovnega prebivalstva nima dostopa do različnih storitev, ki omogoča telefonsko omrežje. Negativni učinki informacijskih sistemov; še zmeroma so dragi in za mnoge dežele težko dostopni. Nadzor nad temi sistemi velikimi silam ali pa zasebnim interesom omogoča, da kulturno in politično vplivajo na ljudi, posebej na tiste, ki jih izobraževanje ni usposobilo za razvrščanje sprejetih informacij po pomembnosti, za njihovo razumevanje in vrednotenje. Izobraževanje ima nedvomno pomembno vlogo v vseh prizadevanjih za obvladovanje bujno rastočih in prepletajočih se komunikacijskih omrežij, ki omogočajo, da se svet posluša, kar nas vse spreminja v sosede.

ŠTEVILNI OBRAZI SVETOVNE SOODVISNOSTI

    Svetovna prepletenost javnih in zasebnih odločitev ter dejanj, ki je bila najprej vidna na ravni gospodarskih in tehnoloških dejavnosti, se postopoma širi na mnoga druga področja človekove dejavnosti. Posledice za okolje daleč presegajo meje držav in mogoče je dokazati, da so negativni učinki industrializacije zelo nepravično porazdeljeni, saj so pogosto najbolj prizadete najmanj razvite države. Na vzgojno-izobraževalne sisteme negativno vplivajo tudi številne mednarodne migracije. Selitve, ki so znane že daleč iz zgodovine in poznajo najrazličnejše oblike se bodo le še stopnjevale, predvsem zaradi neenakomerne stopnje razvitosti posameznih področij . Neenaka rast gospodarstva po svetu še zdaleč teh razlik na zmanjšuje, temveč jih poglablja. Zapleteni družbeni proces preseljevanja, ki mu sledi mešanje prebivalstva, je tudi gospodarski proces svetovnega pomena, podobno, kot je trgovina s surovinami in proizvodi. Naporno popotovanje ob migracijah ima velike vplive na človeka, ki jih še docela nismo raziskali. Preseljevanje prebivalstva je vsakdanja živa podoba svetovne soodvisnosti. Prijazen sprejem priseljencev v državah, kamor se zatekajo, ter sposobnost priseljencev, da se vključijo v novo okolje, sta merilo za ocenjevanje, koliko sodobna družba sprejema tuje. Prihodnost otežuje tudi številčnost jezikov, ki pa so izraz kulturne raznolikosti človeštva. Na svetu naj bi obstojalo 6000 jezikov, od katerih je le ducat takšnih, ki jih govori več kot 100 miljonov ljudi. Komunikacija dobiva zaradi gibljivosti prebivalstva in razvoja sredstev javnega obveščanja vse večji pomen. V globlji presoji na jezikovno raznolikost ne smemo gledati kot na oviro, pač pa jo moramo obravnavati kot bogastvo, kar daje večji pomen učenju jezikov. Zahteve globalizacije in kulturne samobitnosti se ne izključujejo, temveč dopolnjujejo.

SVET ŠTEVILNIH TVEGANJ

    Z rušenjem sovjetskega imperija leta 1989 se je obrnil še en list svetovne zgodovine, konec hladne vojne, ki je zaznamovala prejšnja desetletja, se je paradoksalno iztekel v še bolj zapleten, negotov in nedvomno nevarnejši svet. Hladna vojna je po vsej verjetnosti dolgo prikrivala tleče napetosti med narodi, etničnimi in verskimi skupinami, ki v tem ponovnem prebujenju povzročajo številna trenja in odprte spore. V zlomu nekaterih totalitarnih sistemov bi lahko videli pohod demokracije in svobode, vendar bo ta pot še dolga. Vsak opazovalec sprememb pa se mora soočiti z neštetimi paradoksi: totalitarna oblast se je izkazala za krhko, a njene posledice ostajajo; nacionalna država po eni strani razpada, po drugi pa se porajajo nacionalizmi; mir se sicer zdi bolj dosegljiv kot med hladno vojno, a hkrati postaja verjetnejša tudi grožnja vojne. Tekmovanje v najbolj učinkovitem orožju ostaja in ni več stvar nekaterih držav, danes se v tekmo vključujejo neuradne politične skupine in združenja teroristov. Bolj kot jederskega orožja, se danes bojimo vrhunskih kemijskih in bioloških orožij. Nevarnost spopadov med narodi zamenjuje nevarnost državljanskih vojn in nekakšnega razpršenega nasilja, pred čimer se velike svetovne organizacije počutijo nemočne, predvsem OZN, a tudi druge državne vlade.

LOKALNO IN GLOBALNO

    Negotova prihodnost povzroča občutek neugodja, ki se še stopnjuje z vedno jasnejšo zavestjo o velikih razlikah na zemeljski obli in o številnih napetostih, do katerih prihaja zaradi lokalnega in globalnega. Rastoča soodvisnost je še bolj osvetlila številna neskladja: neravnovesje med bogatimi in revnimi deželami; socialni prepad med bogatimi in izobčenimi v posamezni državi; brezobzirno uporabo naravnih virov, ki vodi v pospešeno uničevanje okolja. Razlike v razvoju se ponekod še povečujejo, kot to poudarja večina mednarodnih poročil; gre za pravo razsulo najrevnejših držav. Informacijska in komunikacijska sredstva širijo poznavanje te vpijoče neenakosti. Pogosto samovšečno predstavljanje načinov življenja in potrošništva bogatih, ki ga občila pogosto posredujejo, vzbuja pri najrevnejših jezo in frustracije, celo sovražnost inn zavračanje. Hitro spreminjanje človeške družbe ob prelomu stoletja poteka na dveh ravneh: h globalizaciji, na številnih področjih pa hkrati k iskanju lastnih korenin. Zapletenost sodobnega sveta, ki zabrisuje ustaljene oporne točke, posameznika navdaja z občutkom nemoči: svetovna sodobnost, ki delno nasprotuje njegovi osebni pripadnosti raznovrstnim temeljnim skupnostim, ga sicer privlači, a možnosti za dejansko uveljavljanje nima. Občutek nemoči vzbujajo še: strah pred katastrofami in spopadi, ki bi načeli njegovo integriteto; strah pred brezposelnostjo, do katere prihaja zaradi spreminjanja v strukturah zaposlovanja; vsesplošno občutenje nemoči pred globalizacijo, v kateri lahko sodelujejo, kot se zdi, le redki izbranci. Človeka pri vseh teh strahovih zavaja paradoksalna misel, da bi se zaprl sam vase in v domačo skupnost, a ta dozdevna varnost kaj lahko privede do zavračanja drugega. Problem je v tem, da ne vemo kako naj razlike in nasprotja, ki nastajajo med globalnim in lokalnim razrešimo.

RAZUMEVANJE SVETA, RAZUMEVANJE DRUGEGA

    Najpomembnejša naloga vzgoje in izobraževanja je pomagati, da bomo soodvisnost, ki je dejstvo, spremenili v želeno solidarnost. V tem duhu je cilj vzgoje in izobraževanja usposabljanje posameznika za razumevanje samega sebe in za razumevanje drugih na temelju boljšega poznavanja sveta. Da bi bil posameznik sposoben doumeti vedno bolj zapletene svetovne pojave in da bi mogel obvladovati iz tega izvirajoč občutek negotovosti, si mora najprej pridobiti skupek znanj in se nato naučiti povezati dejstva ter pokazati spospbnost kritične presoje množice informacij. In prav pri oblikovanju kritičnega vpogleda se bolj kot kdaj prej pokaže nenadomestljivost izobraževanja, ki spodbuja resnično razumevanje dogodkov. S tem se preseže njihova poenostavljena ali zmaličena podoba, kot jo včasih ponujajo množična občila. Vsem bi morala pomagati, da bi vsaj deloma postali državljani tega nemirnega in spreminjajočega se sveta, ki se rojeva pred našimi očmi. Ne gre zato, da bi dodajali nove predmete že tako prenatrpanim učnim programom, temveč za to, da bi obstoječe predmete s pomočjo naravoslovnih in družboslovnih znanosti osredotočili na celostno podobo odnosov, ki moške in ženske združujejo z njihovim okoljem. Pri vseživljenskem izobraževanju bi tako izpopolnjevanje lahko omogočili vsem državljanom. Po drugi strani se z zahtevo po solidarnosti na svetovni ravni predpostavlja, da bodo težnje po zapiranju človeka v samega sebe nekoč premagane in da bo spoštovanje različnosti spodbudilo razumevanje drugih. Pri tem je odgovornost vzgoje in izobraževanja bistvena, a hkrati kočljiva, saj se pojem samobitnosti lahko razlaga na dva načina: kot uveljavljanje različnosti, iskanje temeljev svoje kulture, utrjevanje solidarnosti ene skupine - vse to je lahko za posameznika pozitivno in osvobojevalno. Če pa je vse to slabo razumljeno, lahko privede do težav in celo prepreči srečanja in pogovore.Vzgoja in izobraževanje si zato morata prizadevati, da v posamezniku vzbudita zavest o njegovem izvoru in rodu, na kar bi se lahko oprl pri umeščanju v svet, in ga obenem naučita spoštovati druge kulture. Poučevanje nekaterih predmetov igra pri tem pomembno vlogo. Tako je na primer pouk zgodovine pogosto krepil občutke narodnostne pripadnosti, poudarjal razlike in poveličeval občutek večvrednosti, in to predvsem zato, ker ni temeljil na znanstveni metodi. V nasprotju s tem nas zahteva po resnici, ki privede do spoznanja, "da si skupine ljudi, ljudstva, narodi in celine niso vsi podobni", prisili, da pogledamo dlje od trenutne izkušnje, da sprejmemo različnost, jo prepoznamo in odkrijemo, da imajo tudi druga ljudstva bogato in poučno zgodovino. Poznavanje drugih kultur privede do spoznanja o edinstvenosti lastne kulture, a tudi do spoznanja o obstoju skupne dediščine vsega človeštva. Razumevanje drugih torej omogoča boljše poznavanje samega sebe.
    Odgovornost vzgoje in izobraževanja je torej še posebej velika pri ustvarjanju bolj solidarnega sveta in Komisija misli, da bi se morale šolske politike tega dobro zavedati. Izobraževanje in vzgoja morata spodbuditi nov humanizem z bistveno etično komponento; v njej bosta poznavanje in spoštovanje kulturnih in duhovnih vrednot različnih civilizacij zavzemali pomembno mesto, kot protiutež, ki jo globalizacija nujno zahteva, da ne bi opažali le njenih ekonomskih in tehnicističnih vidikov. Občutek, da imamo enake vrednote in skupno usodo, mora postati temelj vsakega projekta mednarodnega sodelovanja.

Avtor: Janez Oblak