Poglavje iz: Kos F. PSIHIČNO DOŽIVLJANJE HOSPITALIZACIJE,  Diplomsko delo. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo. 2001

 Splošno je znano, da naj bi bili ljudje hospitalizirani le takrat ko je to potrebno, še posebej pa to velja za otroke. Saj vsaka ločitev od staršev otroku pomeni zastrašujoč in žalosten dogodek. Poleg same ločitve od staršev pa ga obremenjujejo tudi neprijetni simptomi bolezni ter neprijetni diagnostični in terapevtski posegi. Hospitaliziran otrok, kadar ne najde primernega nadomestka  svoje mame oz. staršev, reagira z značilno reakcijo. Spitz jo je poimenoval hospitalizem. Izraz je dobil ime po bolnišnici, ker so tam najpogosteje opazili to reakcijo (Havelka, 1990).

Najbolj občutljivi so otroci v starosti od šestih mesecev do štirih let. V povprečju  so fantki bolj občutljivi od deklet. Pomembna pa je tudi dolžina bivanja v bolnišnici, saj so posledice hospitalizacije težje, če je otrok daljše obdobje ločen od matere.

Stacey navaja, da  otroci iz naslednjih skupin še posebej burno reagirajo na hospitalizacijo:

1.        edinci, majhni otroci in otroci iz večgeneracijskih gospodinjstev;

2.       otroci, ki tudi drugače negativno reagirajo na tuje osebe;

3.       otroci, ki gredo redko na obiske;

4.       otroci, ki že imajo travmatske separativne izkušnje (npr. začeli so hoditi v šolo, v družini se je rodil nov otrok in podobno);

5.       otroci, katerih mame izrazito kažejo pretirano zaskrbljenost ali nezainteresiranost zaradi otrokovega sprejema v bolnišnico;

6.       otroci, ki negativno reagirajo na poskuse odraslih, da bi z njimi komunicirali (Stacey, 1970 cit. po Havelka,1990).

Faze odzivanja na hospitalizacijo pri otroku

Ko je otok sprejet v bolnišnico se pri njem pojavijo nekatere  spremembe, ki si sledijo v značilnih fazah. Otroci skozi te faze izkazujejo svoje psihološke težave in reakcije na hospitalizacijo. Opazovanje otok v bolnišnici pokaže, da jih večina potuje skozi tri faze in sicer prvo fazo ali fazo protesta, drugo ali fazo obupa, in pa tretjo  fazo navidezne prilagoditve (Robertson, 1958 cit. po Havelka, 1990).

Faza protesta

V fazi protesta, ki običajno traja prve dni po prihodu v bolnišnico, otrok s svojimi reakcijami izraža popolno zavračanje nove sredine. Otrok joka, kriči, skače po postelji, zavrača hrano, ne more spati, opazuje vse okoli sebe, da bi kje zagledal svojo mamo. Za to fazo je značilna splošna hiperaktivnost otroka (Havelka, 1990).

Faza obupa

V tej fazi se otrok motorično umiri, ne kaže aktivnega zavračanja svojega okolja, je večinoma apatičen in kaže regresivno obnašanje: običajno začne sesati palec, izgubi kontrolo nad sfinktri, ne jé sam, nazaduje v govoru. Otroci v starosti od 6 do 8 mesecev zapadejo v motorni regres v tem smislu, da v njihovi muskpaturi zopet prevlada tonus fleksorjev.

To je faza, ki jo zdravstveni delavci smatrajo kot začetek prilagajanja otroka novemu okolju in da v tej fazi ni dobro, da starši obiskujejo otroka. Saj se otrok po vsakem odhodu staršev obnaša kot v fazi protesta. To mišljenje je popolnoma zgrešeno, ker vsak obisk staršev otroka prepričuje, da ga niso pozabili in da skrbijo zanj. Otroci, ki v bolnišnici ostanejo krajši čas se nahajajo v fazi obupa, daljše bivanje pa privede do naslednje faze – faze navidezne prilagoditve (Havelka, 1990).

Faza navidezne prilagoditve

Otrok v tej fazi ni več zaprt vase, pokaže več interesa za svojo okolico in na prvi pogled  je videti, da se je popolnoma prilagodil bolnišnični sredini. Do te faze pride, ker otrok ne more več prenesti negativnih emocij izzvanih z ločitvijo od matere. Zato poskuša najti zadovoljstvo drugje. Otrok ob odhodu mame ne joče več, vendar ni niti zainteresiran za njen prihod. Po obnašanju otroka v tej fazi bi lahko zaključili, da je z njim na njegovem psihičnem nivoju vse  v redu, vendar se po povratku domov pokažejo negativne posledice začasne ločitve otroka od matere zaradi hospitalizacije (Havelka,  1990).

Psihične posledice hospitalizacije

Hospitalizem je skupen pojem za vse psihološke  in fizične motnje, ki so posledica dolgotrajnega bivanja v bolnišnici oz. v drugi podobni instituciji (Eysenck in sod., 1975, cit. po Havelka, 1990). V psihološkem smislu je hospitalizem sindrom negativnih psiholoških efektov kateri se pojavljajo pri malih otrocih, ki bivajo  v kakšni instituciji daljši čas ali pa odraščajo v specialnih domovih za otroke (Havelka, 1990).

Otroci pa nimajo težav s prilagajanjem samo med svojim bivanjem v bolnišnici, ampak se posledice dolgotrajne ločitve otroka od staršev, še posebej matere, kažejo še kasneje.  Vsaka daljša ločitev otroka od staršev upočasni tako psihični kot telesni razvoj otroka. Ireverzibilne spremembe se pri otroku pojavljajo kadar je le ta od matere ločen več kot 5 mesecev. Mnogi avtorji smatrajo, da ima 50% hospitaliziranih otrok  značajske psihološke motnje, ki so posledica same hospitalizacije. Simptomi, ki se lahko pojavijo kot posledica ločitve otroka od matere, lahko razvrstimo v nekaj skupin:

slabe navade v prehranjevanju, osebni higieni, spanju, socialnem obnašanju; motnje obnašanja, kot so napadi besa, laganje, nedružabnost, okrutnost, destruktivnost in podobno; nevrotske težave, kot so hudo ljubosumje, motnje spanja, hoja v snu, močenje postelje, izguba teka, ravnodušnost; psihosomatske težave, npr. bruhanje, vrtoglavica, astma, kožne bolezni, občutek utrujenosti in izčrpanosti; motnje govora kot je npr. jecljanje (Havelka, 1990).

Večina teh težav se pojavlja, po odhodu otroka iz bolnišnice in kažejo na resne posledice, ki jih lahko ima otrok kot posledico hospitalizacije.

V preteklosti so naredili nekaj raziskav pri otrocih, ki so bili dlje časa ločeni od staršev. Douglas in Blomfield sta proučevala okrog pet tisoč otrok od katerih jih je bilo 52% zaradi hospitalizacije oziroma drugih podobnih razlogov ločenih od svojih staršev v starosti do 6 let. Iz te skupine sta nato izločila tiste, ki so bili od staršev ločeni več kot mesec dni in jih primerjala s tistimi, ki nikdar niso bili ločeni od staršev. V prvi skupini je bilo opaziti večje število  motenj psihičnega razvoja ko so npr. slabe navade,  nočne more, nespečnost, motnje govora itd (Douglas in Blomfield, 1958 cit. po Havelka, 1990). Ti simptomi pa kažejo na motnjo, ki se imenuje separativna anksioznost ali tesnoba zaradi ločitve.

Druga taka raziskava, ki jo je izvedel Faust in njegovi sodelavci, je preučevala 140 otrok, ki so bili razdeljeni v dve skupini. V prvi skupini so bili otroci pripravljeni na bivanje v bolnišnici, starši  so veliko časa preživeli z njimi v bolnišnici, pred vsakim medicinskim postopkom pa so bili z njim seznanjeni. Drugo skupino  so predstavljali tisti otroci, ki so bili zdravljeni po rutinskem postopku. Ugotovili so, da so tri mesece po hospitalizaciji, pri tistih otrocih, ki so bili pripravljeni na hospitalizacijo, opazili veliko manj težav kot pri ostalih (Faust in sod., 1952 cit. po Havelka, 1990).

Negativnim psihičnim posledicam pri hospitalizaciji in po njej se lahko izognemo s tem, da otrok, če to ni nujno potrebno ne hospitaliziramo, oz. hospitalizacijo, če je mogoče, zaradi določenega medicinsko – tehničnega postopka  preložimo na kasnejše obdobje, ko otrok ni več tako občutljiv (npr. tonzilektomija). Deloma se lahko posledicam izognemo tudi s čim pogostejšimi obiski staršev v bolnišnici oz. dobro pripravo otroka in staršev na njegovo hospitalizacijo. Seveda pa moramo upoštevati tudi posamezne značilnosti otrok. Otroci, ki v starosti  od 1 – 3 let bivajo v jaslih in so v oskrbi drugih ljudi, na bivanje v bolnišnici ne reagirajo tako burno kot  ostali. Saj so doživeli separativno izkušnjo že ob odhodu v vrtec. Najbolj so za ločitev od staršev občutljivi otroci:

·        za katere mama skrbi tekom celega dneva,

·        edinci – za katere prav tako mama skrbi čez cel dan,

·        tisti otroci, ki izhajajo iz družin z nevrotskimi motnjami (Havelka, 1990).

Avtor: Franc Kos