VPLIV IGRE NA OTROKOV RAZVOJ OSEBNOSTI

Razvojna psihologija

Sabina Debelak
Predšolska vzgoja
Š.l. 1999/2000

OTROŠKA IGRA

Otrok se od pričetka življenja sam od sebe loteva dejavnosti, ki postaja postopoma čedalje bolj sistematična in ustvarjalna, torej vse bolj podobna delu. To je otroška igra. Psihologi skušajo pojasniti njen smisel na različne načine. Nekateri mislijo, da se otrok igra zaradi presežka moči in telesne energije v sebi. Drugi domnevajo, da otrok nezavedno ponavlja v igri ves svoj razvoj človeštva. Obstaja mnenje, da otrok v igri tudi sprošča čustveno napetost. Ni dvoma, da je igra zelo koristna za otroka, ne glede na teoretično mnenje o njenem smotru.

Igra precej vpliva na otrokovo telesno rast, na razvoj njegove inteligence, na pridobivanje izkušenj in znanja, potem na otrokovo čustveno življenje in na njegov razvoj v družbeno bitje. Kadar se otrok igra, vadi in si krepi mišice in živčevje pridobiva si razne spretnosti, spoznava svoje zmožnosti. V igri spoznava tudi fizično okolje in pravila, ki vladajo v njem. Na podlagi pridobljenih izkušenj ustvarja pojme, uči se mišljenja in poskuša reševati probleme, s katerimi se srečuje. Igra otroku omogoča, da spoznava vrstnike, uči se soočanja z drugimi ljudmi, pridobi si strpnost, tovarištvo, obzirnost, občutek za sodelovanje ….. Igra vpliva na otroka tako, da se nauči preko igre kaj pomeni poštenost med ljudmi, kako se kaže resnica in pogum. Otrok se preko igre vživlja v razne vloge, ki jih opaža pri doraslih osebah. Kaže čustva do njih bodisi pozitivna, bodisi negativna. Z otrokovo rastjo pa se spreminja tudi vsebina iger. Tako se pojavi:

• prosto igranje
• valno igranje
• konstruktivno igranje

 

PROSTO IGRANJE

Opažamo pri otroku v prvih dveh letih. Igra se sam, tako da raziskuje svoje telo. S tem si pridobiva temeljne izkušnje o sebi in svojem okolju.

Vzgojiteljice ga ne smejo ovirati v tej vrsti igre. Otrokovo razmetavanje, čečkanje, raztavljanje igrač ni so znamenja muhavosti, ampak je to otrokova naravna potreba. Dragocene predmete, kot so igle, škarje, noži je potrebno umakniti iz otrokovega dosega. Malčku je nesmiselno razlagati nevarnost, ki mu grozi od kakega predmeta. Šele ko bo sposoben pravilno uporabljati stvar, mu bomo dovolili da jo uporablja in ga poučili o tem. Najbolje je določiti prostor v stanovanju, kjer se naj otrok igra. Tam naj ima popolno svobodo, da se zabava, kakor hoče.

 

POSNEMOVALNO IGRANJE

Pojavi se v tretjem letu. Otrok tu posnema različna dejanja odraslih. Temu pravimo tudi imitativna igra. Otrok v igri aktivira svojo domišljijo in jo projecira v predmete okoli sebe. Za nežive predmete ima živa bitja, negibne stvari ima za gibljive… V lutki vidi svojega otroka in ravna z njo kakor, da je sposobna jesti, govoriti, spati. To vrsto igre imenujemo personifikacija ali poosebljanje.

Skozi igro pri otroku lahko ugotovimo, kako se doma do njega obnašajo starši. Npr. otrok, ki ga doma starši pretepajo, bo pretepal svojo lutko, v lutki vidi sebe, v sebi pa starše. Ali pa se dogaja ravno nasprotno: v lutki vidi vzgojitelja, ki se mu maščuje zaradi udarca, ki jih je prejel. To obliko igre imenujemo dramatizacija ali uprizarjanje. Otroku ni potrebno kupovati dragocenih igrač za igranje. Take dragocene igrače so v hiši samo za okras, ne pa za igranje. Npr. bogato okrašena lutka – otrok postane pasiven do nje in se z njo noče več igrati.

Primer:

Nekoč je prišel v svetovalnico oče, ki je prosil, da bi mu pojasnili obnašanje njegove petletne hčerke. Kadar koli se vrne s potovanja po tujini, ji prinese kako lutko. Prizadeva si, da bi ta bila čim lepša, čim dragocenejša. Deklica je vedno vesela, vendar se nikoli dolgo ne zabava z njo. Kmalu jo odloži med druge igrače in - pozabi nanjo. Toda zelo rada in vztrajno se igra z lutko iz cunj, ki je nekazna in razcapana; podarila ji jo je prijateljica iz sosedne hiše. Oče tega ne more razumeti: "Kako je lahko tako vesela tistega brezobličnega kupa cunj, ko ima na voljo neštete čudovite lutke? Ali je to normalno? Kaj se dogaja z njo?" Začudil se je, ko smo mu povedali, da je odnos njegove hčerke do dragocenih lutk popolnoma naraven. Zložila jih je na polico in jih doživlja kakor okras svoje sobe. Ničesar se ne dotika na njih, kajti oče je večkrat poudaril, da so zelo drage in mora zelo paziti nanje. Zaradi tega se ne igra z njimi, ne utegne jih vključiti v dejavnosti svoje domišljije. Igra se s staro lutko iz cunj, ki jo lahko spreminja, preoblači po mili volji, tj. lahko projicira vanjo, kar koli si zamisli.

 

KONSTRUKTIVNO IGRANJE

Pojavi se proti koncu predšolske dobe, ko ima otrok 5, 6 let se igra čedalje bolj ustvarjalno. To se pravi, da rad sestavlja, gradi razne predmete, zida hišo, šiva oblekice za lutke. Zunanji videz tistega, kar je naredil postaja čedalje bolj pomembnejše, kaže se občutek za lepoto in vedno bolj je kritičen do svojih izdelkov. Otroci se radi v tem obdobju igrajo družabne igre. Pri tem se lovijo, igrajo skrivalnice, žogajo. Poleg tega se začnejo zanimati za otroško tombolo, domino, karte Črnega Petra in Človek ne jezi se.

 

POMEN IGRE ZA RAZVOJ OTROKOVE OSEBNOSTI

Vzgojitelji, ki so zastopali stališče, da je treba otroško igro nenehno spodbujati in usmerjati, so šli predaleč ter so sami vnaprej določevali do posameznih nadrobnosti otrokovo dejavnost v igri. Pri tem so bili uverjeni, da s takim ravnanjem odpravljajo, nepotrebno igračkanje v otroški igri, ter vanjo vnašajo koristne izobrazbene in vzgojne smotre. V resnici je seveda tako, da igra, če jo nenehno določajo in usmerjalo odrasli na otroka negativno deluje, ker zavira njegovo ustvarjalno domišljijo, lastno iniciativnost ter samostojnost. Kakor vidimo, taka igra ne sprošča otrokove osebnosti in njenih sil, ne daje otroku poleta in zadovoljstva ter zato nima blagodejnega učinka.

S kritiko stališč, ki odobravajo skrajen in pretiran poseg odraslih v otrokovo igralno dejavnost, še ni rečeno, da je pravilno drugo stališče češ, otrok naj bo v igri popolnoma prepuščen samemu sebi, odrasli naj se ne vmešavajo v otroško igro. Praksa je pokazala, da je tudi tako stališče zgrešeno. Dogaja se, zlasti pri manjših otrocih, da imajo veliko željo po igri, vendar si ne znajo pomagati, niti pri iskanju sredstev, niti pri uporabi teh sredstev. V takih primerih je pomoč odraslih koristna. Njihova naloga je v tem, da pomagajo, če drugače ne gre. Ni pa prav, če v pomoči ' gredo predaleč, kajti, v takih primerih otroci izgubijo iniciativnost, , izvirnost in samostojnost. Tiste zamisli, ki so jih otroci sami zmožni uresničiti, je prav, da jih odrasli prepuste njim, naj se le potrudijo kolikor morejo.

Če je igra otrok izključno enostranska je prav, če odrasli skušajo s primerno spodbudo, ali z drugim igralnim sredstvom, zbuditi otrokom zamisel in veselje za druge oblike iger. S tem omogočimo otroku vsestranski razvoj.

Če prepustimo otroke popolnoma svobodne v igri, najdemo tudi primere igralne dejavnosti, v katerih pride do prikazovanja in posnemanja negativnih odnosov iz življenja. Tudi v takih primerih je poseg odraslih upravičen. Poseg navadno ni tako preprost, kajti z enostavno prepovedjo take igre kaj malo storimo. Igra postane prav zaradi prepovedi še bolj privlačna. Najboljša oblika posega v tako igro je psihološko primerna preusmeritev v druge igre, ki nimajo takih slabosti in so hkrati privlačne in primerne razvojnim zmogljivostmi. Prav tako je posredovanje odraslih potrebno, če otroci v skupini zapostavljajo določenega otroka, ga odklanjajo pri igri, ali pa mu dodelujejo take vloge, ki jih nobeden ne mara prevzeti.

Kakor vidimo, se z igro razvijajo otrokove funkcije in sposobnosti, Razen tega si otrok v igri tudi pridobiva izkustvo Pravzaprav ne moremo strogo ločiti vplivov igralne dejavnosti na eni strani na razvijanje otrokovih sposobnosti, emocij, osebnih lastnosti in na utrjevanje motivov za ravnanje, na drugi strani pa vpliv igralnih dejavnosti na pridobivanje izkustva. Dejansko otrok v igri hkrati razvija svoje funkcije v najširšem smislu besede ter hkrati pridobiva tudi nova izkustva. Ti procesi so v celotnem delovanju otrokove psihe mdsebojno povezani ter vplivajo drug na drugega.

Zlasti ne smemo prezreti vpliva igre na razvoj otrokove domišljije Proti koncu drugega življenjskega leta opažamo pri otroku začetke posebne vrste iger, ki jim pravimo domišljijske igre.

Otrokova domišljija omogoča izvirnost s tem, da povezuje v igri dejavnosti in lastnosti, ki v resnici niso povezane. S tako igro otrok prav posebno spodbuja in razvija domišljijo ter se tako v skladu s svojimi željami in potrebami tudi osebno izživlja. Njegove moči so še šibke, duševna zmogljivost je še majhna, zato se otrok še ne more udeleževati življenja odraslih, ki ga stalno opaža okoli sebe, Izpolnitev tudi takih želja omogoča otroku domišljija, ki deluje na obliko in vsebino igralne dejavnosti.

Na razvoj otrokove ustvarjalne domišljije zlasti v veliki meri vplivajo ustvarjalne igre, katerih začetke opazimo pri otrocih že v tretjem življenjskem letu, zlasti pa pridejo vsestransko do izraza v šestem življenjskem letu. Značilno za ustvarjalne igre je, da otrok ne deva stvari skupaj po principu poskušanja, ampak ima predstavno sliko o cilju svoje dejavnosti ter s tega vidika usmerja svojo dejavnost. Pri nastajanju takih predstavnih slik in tudi pri njihovi izvedbi, se nenehno zrcali poleg delovanja drugih funkcij, zlasti delovanja otrokove ustvarjalne domišljije.

Ustvarjalne igre ne pomagajo samo pri spoznavanju okolja, ampak so tudi sredstva za pri vzgojo moralnih kvalitet. V otroškem vrtcu se otroci pogosto igrajo po skupinah. Takrat je njihovo prizadevanje usmerjeno k dosegi skupnega cilja. V organizaciji in izvajanju takih iger so velike možnosti za pri vzgajanje začetnih navad družbenega dela v kolektivu. Nujno je, da vzgojitelji navajajo otroke k dobrim medsebojnim odnosom. Ustvarjalne igre imajo veliko vrednost zaradi tega, ker se ob njih otroci vesele. Konkretno delo in uresničevanje lastne zamisli vzbuja v otroku posebno zadovoljstvo, utrjuje mu vero v lastne moči in daje občutek dostojanstva.

Za ustvarjalno igro uporabljajo otroci pesek glino, kamenje in les. Z takimi igrami si otrok oblikuje zbranost, prizadevnost, da si doseže zastavljeni cilj, sposobnost, da se uresniči ustvarjalna pobuda na osnovi zbranega znanja, sposobnost za analizo, spretnost v pravilni orientaciji v prostoru. Vse te stvari pa bo otrok nujno potreboval v kasnejšem življenju.

Ustvarjalne igre z gradbenim materialom postajajo zelo cenjeno vzgojno sredstvo in kažejo temeljit vpliv na vsestranski otrokov razvoj. Z njihovo pomočjo se razvija zanimanje za tehniko in veča sposobnost za opazovanje. Otroci pridobe nekatera tehnična znanja in se seznanijo s preprostejšimi lastnostmi geometrijskih teles. Igre z resničnim materialom ustvarjajo pri otrocih takšne kvalitete, ki jih neposredno pripravljajo za delo: da si znajo zastaviti cilj, da planirajo svoje delo, da zberejo potreben material, da kritično ocenijo rezultate svojega dela in dela tovarišev. Pravilno organizirane igre z resničnim materialom pomagajo razvijati visoko delovno sposobnost in kulturo. Pri otrocih se razvije ustvarjalna otroška domišljija. Igre z resničnim materialom in ustvarjalne igre razvijejo pri otroku prostorske predstave.

Kakor pri delovnih nalogah, tako se otrok tudi pri igri srečuje z raznimi težavami in ovirami ter jih, čeravno na nekoliko svojstven način, vendarle premaguje. Večkrat gre celo za znajdenje v novih situacijah, kjer samo mehanična uporaba izkustva ne zadostuje, zato mora iskati novih poti. V takih primerih pride do izraza otrokova inteligentnost. Kakorkoli analiziramo otrokovo dejavnost v igri, pridemo do zaključka, da ima velik pomen za razvoj vseh otrokovih sposobnosti, vključno tudi inteligentnosti. Hkrati otrok v igri tudi sprošča in razvija svoja čustva s tem, ko doživlja vedno nek odnos do raznih dejavnosti, do določenih vsebin ter do članov igralne skupine.

V družabnih igrah se razvijajo tudi socialna čustva, npr. simpatija do človeka, naklonjenost, obzirnost, solidarnost, požrtvovalnost. Otrok v igri spoznava, da mu je soigralec potreben za izvedbo določenih iger se skupno z njim veseli itd. Zato smemo upravičeno zaključiti, da je igra važno sredstvo za razvoj otrokovih moralnih vrlin, ki vplivajo na moralno vrednotenje. Otrok se v igri vadi obvladovanja samega sebe ter hkrati upoštevati druge člane skupine in se i včasih tudi v korist kolektiva podrediti. S tem se otrok tudi usposablja za socialno življenje, brez katerega si ne moremo zamisliti sodobne družbe.

 

IGRA IN NJEN POMEN ZA DUŠEVNI RAZVOJ OTROKA

Igra pa je že sama po sebi otroku prijetna, ker ustreza njegovi podzavestni potrebi po udejstvovanju. V pojasnilo navedemo primer kolarja, ki dela voz, in njegovega sinka, ki se v njegovi delavnici igra, posnema očeta in dela svoj voziček. Voz, ki ga dela kolar, bo koristno prevozna sredstvo, voziček pa, ki ga dela njegov sinko, ni za nobeno rabo. Kolarjevo delo zasleduje vrednoten smoter, zaradi katerega se opravlja dejavnost, igralna dejavnost njegovega otroka pa ne zasledujo nobenega praktičnega smotra. Otrok opravlja dejavnost samo zaradi tega, ker ga zadovoljuje. Drug primer: mati zamesi testo, da bi spekla kolač. Tudi mala Metka hoče peči kolače. Imeti hoče svoj kos testa, posnema mater in naredi iz koščka testa kolače ki so malce podobni materinim. Toda njenih kalačev nihče ne je, vtem ko so materini kolači užitna hrana. Materino delovanje je doseglo svoj praktični smoter, delovanje hčerke pa takega smotra ni doseglo, temveč je ostalo le igra, ki je otroku pripravila veselje. Motiv otrokove igralne dejavnosti je torej zabava, motiv dela pa je vedno kakšen vrednoten praktičen smoter.

Razlikujemo dve vrsti iger. Ena vrsta so poskusne igre. To so igre, v katerih otrok preizkuša svoje moči in ustvarjalno sposobnost. Druga vrsta iger so družabne igre, v katerih se otrok čustveno izživlja v družbi so vrstnikov. Vzemimo kot primer dečka, ki bi rad jahal. V ta namen vzame palico, ki jo zajaha, v roke pa šibo, da poganja namišljenega konja, nakar se spusti v dir. Deček se pri tem obnaša, kakor bi jahal resničnega konja. Deček opravlja dejanje, ki si ga je zaželel, v svoji domišljiji, prepojeni s čustvom neodoljive želje. Tako psihično stanje bi mogli imenovati namerno iluzijo. Na takšni iluziji je zasnovana tudi igra gledališkega igralca, ko se zatopi v misel, da oseba, ki jo predstavlja, opravlja resnično dejanje. Otroku gre v igri za to, da zadosti svoji želji po dejavnosti, od katere si obeta doživeti veselje. Otrok se z igro razveseljuje. Razveseljevanje je temeljni motiv njegove igralne dejavnosti. Tega se otrok tudi jasno zaveda.

Nekateri menijo, da se otrokova igralna dejavnost razvija po treh stopnjah in trdijo, da je najprvotnejša oblika otroške igre poigravanje z lastnimi udi, predvsem z nogami, s katerimi brca brez prestanka, ali z rokami, ki jih krči in nateza, in s svojimi prvimi glasovi, ki jih neprestano ponavlja. Ni dvoma, da so tudi taki refleksni gibi udov vir otrokovih doživljajev ugodja, toda verjetneje je, da imajo taki refleksi svoj temelj v otrokovi podzavestni potrebi po gibanju, ne pa v težnji po igralni dejavnosti. Otrokova igralna dejavnost se javlja šele v njegovem počenjanju s predmeti. Otrok kaže v igri težnjo, da bi s predmeti nekaj naredil. Sprva, ko se je otrok predmeta polastil, se niti ne zaveda, kaj bi z njim napravil, ko pa je slučajno nekaj zadel, ta posnema in se tako s predmetom naprej igra. Otrok, ki je prijel žličko, jo drži nekaj časa v roki in ko z njo zadene ob krožnik, nastane ropot. Ko to opazi, začne tolči z žličko pa krožniku. To mu pripravlja veselje, ker s tem zadošča svoji potrebi pa dejavnosti.

Sledi nova stopnja v razvoju otrokove igralne dejavnosti. Otrok si poišče predmete, s katerimi poskuša napraviti vse mogoče stvari, posnemajoč pri tem odrasle osebe. Tu poseže v otrokovo igralna dejavnost posnemalna funkcija. Posnemanje dejavnosti odraslih oseb je glavni moment, po katerem se ta skupina igralne dejavnosti loči od prejšnje stopnje. Tu se že kaže zavesten smoter, ki ga hoče otrok uresničiti. Pri tem preizkuša svoje sile in tako raste njegova zavest, da more aktivno posegati v okolni svet in ga po svojih željah in močeh spreminjati. Te otrokove ustvarjajoče težnje se kažejo v njegovem igranju v pesku, kjer zida in podira, da zopet kaj drugega napravi. V drugih primerih si otroci napravljajo iz vrbovega lubja piščalke ali pištole iz bezga ipd. Vse te stvari služijo otroku kot sredstvo za izvajanje njegove igralne dejavnosti. Take igre se imenujejo poskusne igre.

Na višji razvojni stopnji otroške igralne dejavnosti se pojavljajo družbene igre; ki nastajajo ob sodelovanju več oseb. Tako si otroci mečejo ali brcajo žogo ali izvajanja kakšna drugo družabno dejanje. Otroci na vasi radi posnemajo svatbo ali pogreb. Dečki se radi igrajo vojake in se igraje med seboj vojskujejo. Pri takih igrah išče otrok socialni stik z drugimi otroci. Pri tem se razvijajo otrokove socialne emocije. Družabne igre zahtevajo v povečani meri delovanje domišljije, s pomočjo katere se otrok vživlja v razne situacije in ga usposablja razumevati drugo osebo.

Igra je torej priprava za poznejše poklicno delo. Z igro si otrok nedvomno pridobiva spretnosti za poznejše poklicno delo, čeprav se tega ne zaveda. Toda malo verjetno je, da se otrok igra s tem namenom. Otrok se igra zato, ker čuti potrebo po udejstvovanju. Zavest, da se tej potrebi v igri zadošča, mu pripravlja veselje. Nadaljnji nazor o izvoru otroške igre nam podaja teorija počitka. Po tej teoriji je igra ena izmed oblik počitka, druga pa je spanje. Igra je aktivna oblika počitka, spanje pa je njegova pasivna oblika. Aktivna oblika počitka nastane, ko se prikaže potreba po dejavnosti, ki prinaša otroku veselje, dokler ga igra ne utrudi.

Pri igri je otrok udeležen s celo svojo osebnostjo. Pri otroških igrah ne gre samo za mehanično posnemanje, ampak za otrokovo udejstvovanje, pri katerem se uveljavlja njegova osebnost. Ker daje igra učinkovito pobudo za otrokov duševni razvoj, ni priporočljivo, da bi otroku vsiljevali igre, ki so za tak razvoj neustrezne ali igre, ki celo prenapenjajo njegove psihične sile. Otrok se mora v igri čutiti sproščenega, svobodnega, kajti le svobodna igralna dejavnost pripravlja otroku veselje in mora pospeševati njegov duševni razvoj. Svobodna igra dviga otrokovo samozavest.

Igra pospešuje ne samo otrokove intelektualne funkcije, zlasti predstavljivost in domišljijo, temveč ugodne vpliva tudi na razvoj njegovih socialnih emocij, kajti v socialnih igrah se razvije tudi emocija obzirnosti do drugega človeka. Družabni igri se otrok uči obvladati svoje egoistične težnje in brzdati samovoljo, ko se mora ozirati na druge osebe, ki z njim sodelujejo v igri. Tako se izkaže igra kot izdatno sredstvo za vzgojo otrokovega moralnega značaja.

 

IGRE ZA BOJŠI SPOMIN

DOMINE

Vplivajo na otroka tako, da se otrok uči števil in začne primerjati enako z enakim.

 

ČAJ IN KLEPET

Z otrokom se pogovarjamo o preživetem dnevu. Kaj si počel danes zjutraj? S kom si se igral? Koga si videl v parku? Ta navada otroka vzpodbuja, da načrtuje, kaj bo povedal, dejanja pa prevede v besede. S to igro si širi otrok besedni zaklad.

 

DVOJICE

Na mizo položimo karte z enakimi slikami. Na začetku so vse karte razporejene z hrbtno stranjo navzgor. Igralec vzame dve karti in če sta isti ju vzame in igra se nadaljuje, dokler ne zmanjka kart.

Dvojice krepijo otrokov spomin in pomagajo razvijati prostorsko domišljijo.

 

IGRANE RIME

Otrokov spomin temelji na dejanju in rime, ki spodbujajo dejanja in se jih malček igra s starejšimi otroci. So čudovita vaja za spomin. V številnih rimah so besede, ki so otroku morda neznane, ali pa jih drugače naglašamo. Rima je pomembna sestavina kasnejše bralne spretnosti, ker spodbuja otroke, da prisluhnejo glasovom, ki sestavljajo besede. Igrane rime so:

• Barbara
• Biba leze, Biba gre
• En, dva smo doma

Take igrane rime le redko pozabimo in se še jih otrok spomni, ko odraste v starejšo osebo.

IGRA Z VODO

Igra z vodo je predvsem zabava, otroka pa še uči številne druge stvari. Otrok ugotovi, kako hitro in počasi se polni kozarec, kaj povzroči, da steče voda čez rob, iz katerih predmetov vodo najlažje zlivamo, kako nastanejo mehurčki, zakaj mehurčki izginjajo in zakaj letijo. Seveda vse to spoznaš če se igraš z vodo. Vse te lastnosti otrok spozna:

• ob igri v kadi
• z igro pomivanja posode
• ugotavljanje kako s pipe kaplja voda

IGRA Z GLASBILI

Otrok ob igri z glasili spozna kaj je ritem in kaj ton. Otroški ksilofonček je najobičajnejše otrokovo glasbilo. Od otroka ne moremo pričakovati, da bo zaigral prvo skladbo ampak mu ta igra s ksilofončkom omogoča da spoznava različne tone. Sem spadajo različne igre z ropotuljicami, tamborini triangli in piščali. Otroku igra z glasbili razvija:

• sposobnost poslušanja
• ljubezen do glasbe, ki bogati kasnejše življenje
• ohranjanje ritma za gimnastiko in ples
• pesmi, ki se rimajo, širijo otrokovo besedišče in prispevajo k pripravi za razvoj bralnih spretnosti

IGRANJE NA PROSTEM

Igralne dejavnosti na prostem se radi udeležujejo živahnejši otroci. Najboljša igrača za igranje na prostem je drugi otrok. Vrtovi so pravi raj za živahne igre. Otok se veliko lažje sprosti če ima ob sebi tovariše – ki se skupaj igrata in tovariš ga spodbuja za igranje. Igre na prostem so:

• bazen za čofotanje
• kolesa za na vrt
• jahanje konjička
• zalivanje vrta
• hoja po cvetličnih lončkih

 

Igre na prostem otroku razvijajo:

• igra po cvetličnih lončkih izboljšuje otrokovo ravnotežje, sposobnost načrtovanja ter usklajeno gibanje
• bazenčki z vodo omogočajo otroku da premaga strah do vode in si pridobi zaupanje do nje
• igranje z blatom nudi otroku odlično zadovoljstvo
• otrok z lovljenjem listov začne razlikovati med tistimi vejicami, ki plavajo na vodi in tistimi ki potonejo; tako si otrok razvija predstavo o predmetu
• zalivanje vrta, otrok se ob tem nauči, da je voda dragocena in da brez nje cvetlice ovenijo

GOVORNE IGRE

Igre, v katerih je poudarek na govorjenju izboljšujejo otrokove verbalne spretnosti.

• pogovor o igri: otroku pove, da se zanimate za to, kar počne. Dejavnost od otroka zahteva, da uporablja jezik
• pesmi, rime, pravljice: pomaga otroku razstaviti besede na glasove. To je življenjsko pomembna spretnost za pravilno izgovorjavo in kasnejše branje.
• telefončki: vsakokrat ko sporočilo prenesemo dalje pride do manjših sprememb, morda sta drugačna le eden ali dva zloga. Igra otroku pomaga razločiti te glasove, v nizu glasov, kar je pomembno za kasnejše branje
• hotel pod stopnicami: ta igra izboljšuje otrokov spomin in spodbuja igranje vlog. Pomaga mu, da uporabi besede, ki jih še ne pozna in redkeje uporablja. Npr.: recepcija, dobrodošli, vratar, račun…
• zgodbe brez knjig: takšne zgodbe izboljšujejo otrokove sposobnosti domišljije in spodbujajo sporazumevanje z besedami

IGRE ZA SNEG, DEŽ, VETER IN SONCE

Te igre vplivajo na otroka tako, da opazuje vreme in tako loči letne čase. Nudi mu oporne točke. Rojstni dan otrok praznuje poleti, za božič običajno sneži, v jeseni odpada običajno listje z dreves. Otrok spozna, da se sneg razlikuje od dežja, da sonce dela senco, da veter odpihne stvari proč. Take igre so:

• sneženi mož
• stopinje v snegu
• kotaljenje po travniku
• sporočilo v steklenici: če smo z otrokom na morju spozna kaj je plima in kaj oseka

ZABAVNE IGRE S PAPIRJEM IN LEPENKO

Obračanje listov:

• spodbuja otrokovo domišljijo
• izboljšuje njegove spretnosti poslušanja
• pomaga razvijati otrokov spomin
• spodbuja pozitivno povezavo med knjigo in zanimivimi podatki.

Izdelava modelov:

• izboljšuje prostorsko zavedanje
• otrok se uči spoznavati različne materiale
• dokler otrok ne poskuša nalepiti valja, ne ve kako težko je to je to in dokler ne uporabi sponke, ne more vedeti, da mu ta v primerjavi z lepilom omogoča določeno stopnjo gibanja, lepilo pa ne. Lepljenje otroku razvija koordinacija, oko – roka.

Gubanje papirja:

• tu postanejo prstki spretnejši, dejavnost pa ustvari osnovo za prepoznavanje oblik deljenja in geometrijo

SKRIVALNICE

So preproste različice tradicionalnih tem, so najboljši način kako otrdimo otrokova spoznanja po predmetih.

• ku-kuc: ta igra ne potrebuje razlage. Izginete se ponovno prikažete. Ob tem nekaj rečete, kar koli pač. To je del igre. To je čudovita družabna igra, katero so otroci vedno pripravljeni igrati
• skrivališče za zofo: spodbuja otrokovo domišljijsko igro

Take igre so še : toplo hladno, prazen predal, škatlice za vžigalice. Ta igra razvija otrokove domišljijske spretnosti.

TEORIJE O IGRI

TEORIJA ODVEČNE ENERGIJE

Eden od prvih teoretičnih konceptov je razumevanje igre kot aktivnosti, pri kateri izloči otrok odvečno energijo, ki nastaja kot odvečni produkt v procesu nagle rasti. Otrok pri tej teoriji troši odvečno energijo pri različnih aktivnostih, ki imajo pogost simboličen pomen. Kako lahko pojasnimo trošenje energije, če se otroci pogosto igrajo do onemoglosti, če se igrajo tudi bolni otroci, in otroci, ki so povsem izčrpani in sestradani. Težko je pojasniti igro predšolskih otrok in šolskih otrok, ki se po končanem pouku prično igrati in se igrajo ure in ure. Od kod dobijo to odvečno energijo? Tej teoriji je nasprotna

 

TEORIJA KARLA GROOSA

Teorija Karla Groosa temelji na bioloških podmenah. Smisel igre pri živalih in človeku vidi Groos v njihovih prihodnostih. Po njegovem je igra biološko vnaprej določena in omogoča vadbo prirojenih instinktov. Groos vidi bistvo igre v pripravi na kasnejše življenje. Ta teorija je pozneje doživela veliko kritik, ker je preprosto enačila biološke funkcije pri živalih s celotnim človeškim razvojem. Bistvene razlike med človekom in živalmi predstavljajo materialni pogoji življenja in vpliv družbenega okolja. Otrok je od rojstva naprej družbeno bitje in večina otroških iger je skupinskih zlasti to velja za starejšega predšolskega otroka. Torej igra ni samo biološki ampak tudi socialni pojav. Sporna pa je tej teoriji tudi trditev, da je igra namenjena prihodnosti. Izhaja pa iz otrokove sedanjosti.

 

TEORIJA STANLEYA HALLA

On prav tako gradi na biologističnih osnovah le da ni usmerjen v prihodnost temveč izhaja iz preteklosti. Avtor teorije meni da se skozi otrokovo igro ponovi celoten zgodovinski razvoj človeka, kot to velja za telesni razvoj v nadaljnjem obdobju.

 

TEORIJA: PSIHOANALITIČNI VIDIK RAZLAGE IGRE

To so igre, ki so nastale pod vplivom psihoanalitičnega koncepta, duševnega razvoja posameznika. Otrokovi igri se v teh teorijah pripisuje simbolična vrednost in vedenje otroka v igri se skuša razvozlati prek simboličnih dimenzij. Vse igralne aktivnosti še zdaleč nimajo simboličnega pomena in tudi njihove simbolične vrednosti ne moremo reducirati na posamezne ključne postavke posameznih psihoanalitičnih šol. V igri otrok potlači občutek manjvrednosti in igra mu daje občutek lastne moči.

LITERATURA:

1. Dorothy Einon: Vodnik za zgodnje učenje, Založba Didaktika, Radovljica 1998
2. Otrokove ustvarjalne igre, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana 1998
3. Landa Nobert: Z vsemi čuti, Založba Didaktika, Radovljica 1997
4. dr. Ivan Toličič: Otroka spoznamo v igri, Ljubljana 1961
5. Ingeborg Ballhausen: Otroška duša je ranljiva, Založba Kres, Ljubljana 1994
6. Ursula Mäberli – Nef: Koliko svobode potrebuje moj otrok, Založba Kres, Ljubljana 1996
7. dr. Marijan Košiček: Otrok moja skrb, Založba obzorja Maribor 1992

Avtor: Sabina Debelak