Učitelj predstavlja osrednjo figuro v šoli, saj je neposredni uresnicevalec vzgojno-izobraževalnih nalog. Sam se vsakodnevno in neposredno srecuje z učenci, jim podaja znanje, hkrati pa vpliva na oblikovanje učenceve osebnosti, ce se tega zaveda ali ne. Je vez med strokovnimi delavci in učenci. Ob njem se lomijo kopja strokovnih spoznanj na eni strani in potreb učencev na drugi. Pri svojem delu z učenci pa mora postavljati v ospredje stroko. To pomeni, da je od njega odvisna kvaliteta šole.
Na podlagi njegovega položaja v šoli lahko ocenjujemo sam šolski sistem. Vloga in položaj pa sta determinirana s pomocjo razlicnih relacij, kajti na učitelja vplivajo tako subjektivni kot tudi objektivni dejavniki. Ob vsem tem pa ne sme pozabiti, da je njegov dominanten in formalen položaj položaj učitelja.
Učitelj se izkazuje oziroma nastopa v šoli v treh položajih:
- učitelj kot uslužbenec
- učitelj kot strokovnjak
- učitelj kot oseba in osebnost
a. kontraktualno ali pogodbeno odgovornost, ki se povezuje z položajem učitelja kot uslužbenca (učitelja veze pogodba, zakonodaja in v skladu s predpisi mora opravljati svoje delo)
b. profesionalno odgovornost, ki je povezana s položajem učitelja kot strokovnjaka (učitelj je dolzan delati z učenci v skladu s stroko in strokovnimi spoznanji, za svoje delo je odgovoren učiteljskemu zboru, ravnatelju - kot pedagoškemu vodji in navsezadnje svojim sodelavcem iz stroke)
c. moralno odgovornost (se izraza predvsem v neposrednem odnosu do staršev in podrejenih - učencev, nad katerimi ima po eni strani moc - vertikala, po drugi pa prihaja z učencem v odnos, kot clovek s clovekom - horizontala)
Pri delu učitelja lahko zasledimo v vsakem trenutku vse tri položaje. Toda specificna ucna situacija definira dominantnost posameznega položaja. Tako je potrebno med temi položaji najti ustrezno usklajenost, kajti razbitje le te vodi v razdvojenost učitelja in njegovega dela.
2. UČITELJ KOT USLUŽBENEC
Družba izkazuje močno zeljo po kontroliranju izobraževanja otrok. Ustvarila je šole, z zeljo, da bi podajala kulturno dedišcino predhodnih rodov. Skuša zagotoviti pri otroku vešcine, poglede in znanja, ki je potrebno za to, da je nekdo "ustrezen" drzavljan. Hkrati pa skuša pripraviti otroke za njihovo spoznanje odgovornosti pri delu in druzbenih vlogah. Šole so druzbeni zavodi, financirane in regulirane, da bi izpolnjevale druzbene namene.Družba ima vrednote, standarde obnašanja in poglede, ki jih šola mora prenesti otrokom. Ti standardi so se ustvarjali skozi dolgo periodo casa in predstavljajo našo sedanjo kulturo. Šole niso in verjetno tudi ne bodo namenjne za poucevanje učencev v antidružbeni ali nemoralni ideji obnašanja. Navsezadnje jim družba niti ne bo tega dovolila. učiteljem je dan položaj zaupanja s strani družbe, za razvoj mladine v produktivne, pozitivne in sodelujoce drzavljane. Manjšina učiteljev, ki izrablja svoj položaj za unicenje družbenih vrednot, izgublja zaupanje družbe. Zaupanje se zagotovo najhitreje skrha z inkorporiranjem negativizma, nihilizma ali cinizma v šolske klopi. V tem primeru si družba oziroma drzava prilašca pravico omejiti, zavreci ali odstaviti od poucevanja tiste, ki škodijo družbenim interesom.
S strani družbe morajo šole izrazati in uveljavljati vrednote skupnosti. Ucenci predstavljajo zelo "gnetljivo" skupino ljudi, kar velja še posebej za učence nizjih razredov. učitelji se morajo zavedati, da imajo izjemno moč oblikovanja idej in obnašanja mladih ljudi. Prav tako so oni tisti, ki so odgovorni za to, da je kultura skupnosti pravilno prenesena. Moc in prenosna zmogljivost poucevanja zavezujeta k resni odgovornosti tiste, ki se za ta poklic odlocajo. učiteljem je podeljena njihova avtoriteta iz tradicionalne predpostavke, da sluzijo kot posredniki za skupnost. Zato si družba prizadeva, da učitelji, katerih vrednote niso identicne družbenim, ne bi smeli imeti pravice prenašanja svojih osebnih pogledev na mlade. Poucevanje, ki izpodbija mesto socialnih vrednot, po mnenju zagovornikov tega položaja učitelja, nima mesta v šoli in je to tudi vzrok za neodobravanje in odpustitev.
Šola kot institucija vsebuje torej pri svojem delovanju vrsto pravil in predpisov, ki jih morajo upoštevati vsi, ki se na kakršenkoli nacin vkljucujejo vanjo. To še posebej velja za učitelja, ki mora ob tem upoštevati še predpise, ki ga obvezujejo s podpisom pogodbe o delovnem razmerju. Polozaj učitelja in njegove naloge v tem primeru se determinirajo na podlagi ciljev vzgoje, vrste šole in sistema upravljanja s šolo. Naloge predstavljajo standard, ki ga morajo upoštevati tako šole kot tudi učitelji, hkrati pa omogočajo, da šolski sistem ne zaide v anarhijo. Pri tem je nujno potrebna šolska upravna struktura, ki ugotavlja identicnost dela učitelja z določenimi predpisi. Ob morebitnih odmikih pa ga mora usmeriti na pravi tir. Ravno to pa pogojuje dejstvo, da upravni aparat drzave v tem primeru potrebuje bistveno boljše poznavalce zakonov kot pa pedagoške strokovnjake.
Poiskuse absolutiziranja tega vidika je moč opaziti v socialno determiniranih šolskih sistemih, ki so po svojem nacinu vodenja in upravljanja avtoritarni. V teh sistemih prevladuje upravni vidik usmerjanja, kontrole in ocenjevanja učiteljevega dela. Tako se vloga učitelja prelevi v uslužbenca, ki je podrejen oblasti in opravlja narocila, ki prihajajo v pisni ali ustni obliki z "vrha". V primeru, da se učitelj odmika od predpisanih nalog, je kazensko odgovoren in se pogosto pojavijo sankcije. učitelju ob tem ne pomaga upiranje na neke tehtne razloge za tovrstna dejanja, kajti nadzor je osredotocen zgolj na ugotovljeno situacijo v danem trenutku.
Naslednje vprašanje, ki se pojavlja ob tem, je vprašanje nadzora izobraževanja in s tem tudi šole. Le tega lahko zagotovo razdelimo med centralno in lokalno oblast. Oba sta del družbenega sistema, ki sluzita volilcem in sta njim politicno odgovorna. Na šolo vplivajo tako, da kontrolirajo informacije in izobraževanje učiteljev z raziskavami, izdajanjem knjig in drugih materialov. Naslonitev na izobraževani sistem v Veliki Britaniji nam zelo natancno prikazuje delitev centralne oblasti na: člane parlamenta, DES (Department of Education and Science - Oddelek za izobraževanje in znanost) in HMI (Her Majesty¨s Inspectorate - Inšpektorat Njenega Velicanstva). Sami člani parlamenta prihajajo vanj z oblikovanim mnenjem o izobraževanju, ki je tesno povezano s politicno stranko, ki ji pripadajo. Na podlagi mnenja strank skušajo oblikovati cilje in sredstva, ki bi jim lahko koristila. DES predstavlja administrativno roko centralne oblasti, hrati pa so rezultati njihovega dela zakonski okvirji znotraj katerega delujejo lokalne oblasti in šole. Sestavljajo jo civilni uslužbenci, o katerih bi lahko na prvi pogled trdili, da so popolni laiki, toda njihovo delo v tem organu je tako dolgotrajno, da si uspejo pridobiti vrsto izkušenj. O pedagoških vprašanjih pa se učitelji lahko naslonijo na HMI, čigar profesionalna vloga sega na področje zakonodaje. V tem telesu so prisotni strokovnjaki iz področja pedagogike. Lokalna oblast ima enake funkcije kot centralna oblast, kar pomeni, da vključuje politične, administrativne in profesionalne elemente na lokalnem nivoju. Delijo se na: lokalne svetnike, inšpektorje in uslužbence LEA (Local Education Authoroty - Lokalna izobraževalna oblast). Naloga uslužbencev LEA je predvsem izpolnjevanje predpisanih nalog, interpretiranje predpisov in zakonov centralne oblasti. Pri svojem delu so odgovorni politikom (lokalnim svetnikom). Inšpektorji so po funkcijah identicni s HMI na centralni ravni, kar pomeni, da gre za strokovnjake s pedagogike. Predstavljajo pa vmesno vez med administratorji in šolo.
Sistem, ki favorizira tak položaj učitelja, izhaja iz filozofije enakosti vzgoje in izobraževanja. Kar pomeni, da je potrebno za izenacevanje učencev v znanju in sposobnostih, zagotoviti vsem učiteljem iste vrste šole, pogoje za izvedbo enakih metod, oblik, nalog in ciljev učnega dela. To pa je moč izvesti le s pomočjo natancno predpisanega nacionalnega kurikuluma. Tako interpretiran kurikulum lahko pojmujemo kot "socialni imperativ", ki zagovarja stališce, da naj bi to, kar se poucuje v šolah, odrazalo potrebe družbe v celoti. Pojavlja se kot uporaben instrument, ki bi naj zadovoljeval družbene zahteve. V ekstremni obliki dopušca dokaj malo moznosti za razmišljanje in odstopanje od doktrine, ki jo diktira politična oblast drzave. Ta sistem skuša drzati učitelja na distanci do učencev. Pristaši tega sistema menijo, da bi pretirana orientiranost na otroka pomenila odmik od socialne orientiranosti. V tej smeri se torej preprecuje tako moznost individualnosti šole kot tudi učiteljev. Tako se učitelju, ki nima moznosti odločanja o lastnem delu, odvzame velik kos odgovornosti, ki pa je prenešena na višjo stopnico v tovrstni hierarhiji, predvsem na "kreatorje" kurikuluma. Rezultati njihovega dela pa pogojujejo uniformiranost.
Tak sistem pa zagotovo še ne pomeni apriori, da učitelj za svoje delo ni odgovoren. Njegova odgovornost je vezana na uresnicevanje zapisanega v različnih zakonikih in predpisih. Prvi v hierarhiji, ki mu je učitelj neposredno odgovoren, je zagotovo ravnatelj. Hkrati pa predstavlja ravnatelj osebo k kateri se učitelj v nerazumevanju predpisov najprej obrne.
Učitelj v takem sistemu ni popolnoma odrinjen od moznosti, pravic in pristojnosti odločanja. Je pa po drugi strani res, da mu je odvzeto mnogo maneverskega prostora na področjih in vprašanjih, kjer bi bila avtonomija učitelja samoumevna. Nezazeljeno je na primer, da bi učitelj sam iskal inovacije in eksperimentiral. učitelju se utemeljeno prikazuje mnenje, da je zaupanje s strani oblasti omejeno na najnizjo mozno raven. Z upravnega in administrativnega vidika je mnogo enostavneje in zanesljiveje, ce učitelj naloge uresnicuje v klasicnih, standardnih in za izvedbo najenostavnejših okvirjih dela.
Če pa se predpisi in z njimi nacionalni kurikulum obravnava kot okvir, v katerega je potrebno vnesti še mnoge podrobnosti, potem imajo učitelji kljub povecani centralni kontroli še vedno precejšnjo mero svobode, da razvijajo vsebino kurikuluma in izberejo nacin poucevanja. V tem primeru je potrebno vzpostaviti ravnotezje med avtonomijo in potrebo po doseganju uspehov, ki se dajo meriti z določenimi standardnimi nalogami.
3. UČITELJ KOT STROKOVNJAK
Družba, ki zeli biti svobodna, mora v prvi vrsti omogočati učiteljem in šolam, da se pocutijo svobodne. Ravno z decentralizacijo drzave in moznostjo individualnega razvoja šole se daje za to primerne pogoje. Za razliko od položaja učitelja kot uslužbenca se učitelj kot strokovnjak ravna pri delu po strokovnih spoznanjih. Pri tovrstni obliki učiteljevega dela prihajajo na površje pedagoška, psihološka, didakticna, metodicna in strokovno predmetna spoznanja, ki se jim prilagaja upravni vidik. To pa zahteva, da se naslanja na različnost ravnanj. Uniformiranost učiteljevega dela je temu vidiku tuja. učitelj skuša svoj nacin dela cimbolj priblizati tako zeljam, potrebam, sposobnostim in osebnostnim lastnostim učencev kot tudi specificnosti šolske situacije. Da bi se učitelj priblizal zeljenemu cilju, je v prvi vrsti potrebno, da identificira posebnosti učne situacije, ki jih stokovno obdela. Strokovni vidik torej zahteva analizo situacije. učitelj mora biti vedno na tekocem o snovi in o spreminjanju šolske situacije. Potrebna je torej vsestranska ocena stvari in na podlagi tega podano strokovno mnenje. Ravno ti razlogi pa dolocajo posebnosti avtonomije učitelja, njegove pravice in dolznosti. Prvi pogoj, ki je neobhodno potreben, da se avtonomija učitelja lahko sploh razvije, je zaupanje v njegove sposobnosti, osebnostne kvalitete. To pa pomeni, da se lahko učitelju prepusti odločanje o vseh tistih stvareh, ki ne rušijo bistvenih nacel enotnosti šolskega sistema.Po drugi strani pa so učitelji skušali ravno pod krinko akademske svobode, namerno izpodbijati tradicionalne vrednote in tudi skrivati neodgovorno poucevanje. Pri tem se moramo zavedati, da sta akademska in učiteljska svoboda dokaj različna pojma. Akademska svoboda je v osnovi namenjena za dajanje omejene zašcite znanstvenikom na univerzitetne ravni, ki so strokovnjaki na njihovih področjih, zato bi bilo napak uporabljati isti koncept tudi za predavatelje pod fakultetno ravnijo. Torej lahko trdim, da učiteljeva svoboda ni neomejena in brez obveznosti. Nobenega dvoma pa ni, da si učitelji zasluzijo spoštovanje in nekaj svobode za dolocitev nacina poucevanja, seveda v mejah lastne odgovornosti. Zato se učiteljeva svoboda mora razlikovati od akademske svobode, ki je namenjena znanstvenikom, za zašcito njihovih pravic pri prikazu rezultatov njihovih raziskav.
V ameriški družbi je učiteljeva svoboda zašcitena s tradicijo skupnosti in ustavno pravico svobode govora. Zagovorniki prvega položaja učitelja so mnenja, da ameriška ustavna pravica svobode govora velja za vse drzavljane enako. To pomeni, da je le ta vec kot zadostna za učitelje. V primeru odmika od tega morajo učitelji temu primerno sprejeti konsekvence. učitelji imajo torej pravico do izrazanja svojih pogledov. Vendarle pa to ne pomeni, da je učiteljeva sluzba bolj varna kot sluzba nekoga, ki dela v privatni firmi in daje nasprotujoce se informacije v javnosti. Vsak, ki ima zeljo po javnem izrazanju, se mora zavedati tveganosti, ki jo ta prinaša. učitelji se morajo še bolj kot ostali prebivalci zavedati odgovornosti, ki jo prinaša javna razprava. Podzigajoci komentarji lahko pripeljejo do javnega nasilja nad učiteljem. Šolski učitelji naj ne pricakujejo zagotovljene sluzbe, ce dajejo izjave proti šoli, skupnosti ali svojemu narodu. Prav tako ne smejo pricakovati zašcite svoje sluzbe, ce uporabljajo propagando v ucilnici ali pa uporabljajo netocne ali provokativne materiale za poucevanje učencev.
Privatne šole v Zdruzenih drzavah Amerike lahko pricakujejo od svojih učiteljev vecje prilagajanje šolskim in starševskim vrednotam, kajti šole lahko učitelje hitreje odpušcajo iz sluzbe kot bi se to zgodilo v drzavni. Javne šole imajo nekaj omejitev zaradi tega zakona, toda morale bi biti bolj agresivne pri izkljucevanju neizobraženih učiteljev. Vsak izobrazavalni odbor šole ima odgovornost, da zagotovi otrokom informacijo, vešcine in niz socialnih vrednot ter moralne osvešcenosti, ki ojacajo družbo. Ta odgovornost se ne sme prekiniti pri učiteljih, ki predstavljajo vmesno fazo med odborom in samimi učenci.
Ucenci so skupina oseb na katero lahko učitelj prenaša svoje vrednote in napetosti. Ucenci v starostnem obdobju otroštva in mladostništva še niso osebnostno zreli. Veliko lazje se da vplivati na njih, kot na tipicne odrasle in so lahek zalogaj za manipulativnega učitelja. Kljub temu pa mnogo učiteljev pricakuje, da bodo njihova delovna mesta zagotovljena, ne glede na to, kar povedo ali delajo v javnosti ali ucilnici. Tako gledanje na akademsko svobodo jo predstavlja kot pooblastilo in ne svobodo.
Vsakemu, ki podpira svobodno družbo, se zdi samoumevno, da je potrebno podpirati akademsko svobodo šolskih učiteljev in njihovih učencev. Nadaljevanje razvoja demokracije zahteva nadaljnjo razširitev akademske svobode v šolah, tako za učitelje kot tudi za učence. Ob tem se mi pojavlja vprašanje: kdo bi pa sploh lahko bil proti akademski svobodi v obdobju demokraticnega razvoja družbe.
Razne groznje in pritiski s strani administracije, staršev, posebnih interesnih skupin in nasprotnikov učiteljev lahko omejijo to zahtevo po svobodi idej. Bojkot in posmeh se prav tako lahko pricakuje pri učitelju, ki izpolnjuje to odgovornost. Pogled nad zgodovino šolstva nam prikazuje, da so učitelji vcasih bili ob sluzbo ravno zaradi stvari, ki bi jih vsa družba morala sprejemati kot napredne. Vsi ti napori za omejevanje akademske svobode učiteljev in študentov so šolam nalozili nekatere oblike cenzure. To nam natancno prikazuje skupina "Ljudje za ameriški nacin", ki objavlja letno porocilo o dosezkih cenzuriranja na šolah in v knjiznicah. Kljub temu, da ta skupina ne more objaviti natancnih podatkov, kajti nekatere šole in knjiznice jim jih nocejo poslati, navaja njihovo najnovejše porocilo porast kršitev cenzure. S tem pa se, tako v javnosti kot tudi znotraj oblasti, pojavljajo ostrejši napadi na akademsko svobodo. Število napadov na akademsko svobodo se je namrec v ZDA med leti 1982 in 1990 podvojilo. Nekatere druge študije prav tako potrjujejo krhkost akademske svobode na šolah. Tako same šole nadaljujejo cenzuriranje literature, šolski odbori in administratorji poskušajo širiti svojo kontrolo na materiale z raznimi navodili, sodišca pa izvajajo nekonsistentne odločitve o zašciti učiteljske svobode. Vsakemu učitelju se lahko ob tem povsem opraviceno pojavlja vprašanje, ali se splaca trud, da bi zagovarjali akademsko svobodo ob neprekinjenem napadanju učiteljev in šol s cenzuro in političnim omejevanjem.
Samo avtonomijo učitelja tako dolocajo naslednji dejavniki: stopnja decentralizacije in demokratizacije šol, organiziranosti rezima šolskega dela v konkretnih šolskih pogojih in navsezadnje tudi ravnateljev nacina dela. učitelj, ki ima relativno visoko stopnjo avtonomnosti, je svoboden pri izbiri metod, oblik in sredstev vzgojno-izobraževalnega dela, hkrati pa lahko učencu nudi vecjo moznost participacije pri izbiri in nacrtovanju vsebine pouka. Hkrati pa se mora učitelj zavedati, da je svoboda tudi v tem primeru omejena, saj je učitelj za svoje delo odgovoren. Odgovornost, ki se pojavlja v tem primeru, pa ima drugacno smer kot pri položaju učitelja kot uslužbenca. Če je kot uslužbenec odgovoren nadrejenim in ni odgovoren za napake v programu, potem je učitelj kot strokovnjak odgovoren strokovnim organom, institucijam in kolegom, ob tem pa se pojavlja odgovornost za samo kvaliteto programov. Odgovarjati mora tako za samo znanje učencev kot tudi za njihovo motivacijo, uporabljene metode in oblike dela. Vse to pa lahko veckrat pogojuje odmik učitelja od zelje po avtonomnosti.
Pri razlagi uvajanja inovacij v šolski sistem, kjer je dominanten položaj učitelja kot uslužbenca, sem omenjal, da je za pripravljanje inovacij odgovoren strokovni "vrh" v hierarhiji šolskega sistema. Pri učitelju, ki je v prvi vrsti strokovnjak, pa se pojavlja moznost, da tudi sam uvaja določene novitete v šolsko delo. Da bi mu to uspelo pa je nujno potrebna njegova avtonomija. Pri tem se lahko naslanja na supervizorja, s katerim je v kolegialnem odnosu. Supervizor predstavlja osebo s strokovno avtoriteto, ima ugled, znanje in je ekspert. Njegova naloga je predvsem usmerjena v uvid strokovnega dela učitelja. S svojimi priporocili lahko usmerja in spreminja učiteljevo delo. Ali se bo delo v razredu res spremenilo, pa navsezadnje ostaja v rokah učitelja, ki nosi vso odgovornost za delo z učenci. Razen stalne pomoči supervizorja (tudi šolskega pedagoga ali ravnatelja) pri strokovnih vprašanjih in avtonomije, je nujno potrebna za uvajanje inovacij ustrezna učiteljeva izobrazba in usposobljenost, materialni pogoji in navsezadnje tudi ustrezno nagrajevanje. Ucni proces je sestavljen iz določenih etap, ki jih lahko razdelimo na pripravljanje učne snovi, predavanje, preverjanje in ocenjevanje. Ob teh etapah pa se pojavlja vprašanje učiteljeve avtonomije. Gre za vprašanje: ali naj bo učitelj usposobljen tudi za programiranje ali ne. Če definiram, v tem primeru, avtonomijo v širšem pomenu besede, kot priloznost učitelja, da lahko sam pripravlja ucni program, potem je pri svojem delu bistveno bolj odgovoren. Hkrati pa se pojavlja vprašanje smiselnosti in ekonomicnosti takega dela. V primeru, da dela vsak učitelj svoj program, je na eni strani tezko ugotoviti v znanju učencev neko skupno rdeco nit. Po drugi strani pa učitelji porablijo mnogo nepotrebne energije in casa za izdelavo svojega programa, hkrati pa jim je potrebno dati bistveno vec znanja.
Raziskave med učitelji nam prikazujejo, da povecevanje usposabljanja učiteljev o izdelavi programa vpliva obratno sorazmerno na znanje realizacije tega programa. Ob tem pa sta še pomembna dva bistvena razloga, ki govorita bolj v prid usposabljanja učitelja za realizacijo programa, kot pa programiranju in realizaciji. To sta: pomanjkanje usposobljenosti učiteljev za evaluacijo (ob tem tudi slaba opremljenost šole za tovrstno delo) in mnogi učitelji se niti ne zelijo usposabljati v programiranju (manj prostega casa, večja odgovornost...). Tako bi bil dober učitelj tisti, ki bi vedel od zunaj posredovani nacrt prilagoditi specificnim potrebam in ga temu primerno realizirati.
Samo strokovno avtonomijo zagotovo ne gre absolutizirati. Kajti to bi lahko privedlo v nekontroliranje dela učitelja, hkrati pa bi se tezko našel skupni imenovalec v znanju učencev, kajti vsak učenec bi se ucil zgolj to kar bi ga zanimalo. Pri reševanju tega problema nam priskoci na pomoč upravni vidik šolskega sistema, ki korigira šolski sistem s splošnimi predpisi. učitelju in šoli je tako potrebno dati proste roke na vseh tistih področjih, kjer ne more priti do rušenja družbenega in šolskega sistema.
4. UČITELJ KOT OSEBA IN OSEBNOST
Idealna družba, kot teoreticen pojem, je sestavljena iz druzin, cigar vrednote in vedenje je ekvivalentno zeljam družbe. Šole morajo torej v tem primeru predstavljati podaljšek teh druzin. To je popolnoma drugacen koncept od vsesplošne ideje, da je družba vlada brez obraza ali sestavek posameznikov. Druzbene inštitucije potrjujejo in priznavajo druzino, pa ceprav nekatere druzine ne izpolnjujejo svoje odgovornosti. Zato zapori, vzgojni domovi, mentalni inštituti, sirotišnice, programi za druzine, poboljševalnice in sodno določene razdvojitve predstavljajo poskus družbe, da bi na ta nacin izpolnjevali odgovornost, ko to ne uspe druzini. Te inštitucije skušajo opravljati svoje "dobro" delo pri nadomešcanju staršev, toda pri tem imajo velike tezave, kajti njihov zacetek je rezultat dela staršev, ki na otroka niso vedeli ali mogli vplivati spodbudno. Ti zavodi so lahko v javnosti priznani kot negativni, ker obstajajo zaradi popravljanja problemov v druzini in družbi.Šole pa so seveda pozitivni socialni zavodi. Namenjene so posebno in predvsem temu, da nadaljujejo razvoj otroka, razširjajoc druzinski vpliv k proizvodnji dobrih drzavljanov za družbo in dobrih članov bodocih druzin. Otroci niso v šoli zaradi kazni ali pa zaradi popravljanja druzinske neodgovornosti. Šole obstajajo z namenom, da bi podpirale in širile za družbo "koristne" druzine. Zato morajo prav zaradi tega nadaljevati s kulturno dedišcino in podajanjem pozitivnih družbenih in druzinskih vrednot mladim.
Največja odgovornost učitelja je odgovornost do njegovih učencev. Zaradi učenceve nezrelosti in neizobikovane osebnosti skušajo mnoge institucije spoznati učiteljev vpliv na učenca. Zaradi tega je učiteljeva svoboda omejena z odgovornostjo.
učitelji se morajo zavedati, da posedujejo veliko potencialno moč nad zivljenjem otrok. Moc jemljejo iz zrelosti, fizicne velikosti in položaja na katerega so postavljeni s svojo zaposlitvijo. Otrok pa je ranljiv, še posebej, ce gre za nekoliko mlajše osebe. Pri oblikovanju in preverjanju idej, pogledov in obnašanju se pogosto otrok obrne k učitelju za nasvet. Sama otrokova narava pogojuje njihovo radovednost in pozitivnost, toda pri mlajših otrocih pogosto opazimo, da še niso popolnoma razvili razlikovanja med dobrim in slabim, pravilnim in nepravilnim. Dosti tistega, kar niso uspeli starši predati svojim otrokom pred šolanjem, je predano učiteljem v obdobju šolanja. učitelji so odgovorni nadaljevati z moralno in eticno vzgojo, ki so jo starši zaceli. Kot dodatek pa morajo učitelji razviti navade duha pri učencih, ki pomagajo pridobiti znanje in cenjenje jezika, zgodovine, znanosti in umetnosti njegove družbe.
Šole imajo tudi posebno obvezo biti dovzetne do starševskih skrbi za njihove otroke. To je tudi vzrok, ki stoji za zakonskimi koncepti, ki učitelje upošteva kot druge starše. Ta koncept, ki ima globoke družbene in zakonske korenine. učitelja in njegova dejanja šciti discipliniranje učenca in ocenjevalne procedure. To pa zahteva od učitelja obcutljivost pri interesu staršev do pouka in dela z njihovimi otroci.
Starševske pravice in odgovornosti se zacnejo ob samem rojstvu otroka, ce ne ze prej in veljajo vse do odraslosti. Starši ponavadi ne jemljejo teh obveznosti zgolj le kot tehnicne zahtevke. Skrbni starši cutijo custveno predanost do otroka, ki zagotovo presega zgolj zakonska in družbena pricakovanja. Starši zelijo in pricakujejo najboljše za svoje otroke. učitelji, ki stojijo na mestu staršev, prevzemajo podobno odgovornost za otrokov razvoj in zašcito. Čeprav učitelji nimajo popolnoma iste odgovornosti pri skrbi za otroke kot starši, pa imajo vendarle, ob varnem in zdravem okolju razreda, še moralne, eticne in zakonske obveznosti. Ob vsem tem pa je njihova naloga še skrb za formalno izobraževalnje. Otroke morajo nauciti znanja in vešcin, da bi se ti lazje znašli v družbi.
Učitelji pa zagotovo ne morejo imeti dovoljenja za vsakršno delo z učenci, naj gre za fizicno ali mentalno. Nihce se dandanes ne bi strinjal s fizičnim kaznovanjem otroka, ceprav bi bila potrebna določena in omejena fizicna kontrola otrok, da bi se zadržalo ustrezno vzdušje pouka. Povsem opraviceno je, da lahko učitelji zahtevajo od otrok, da ostanejo sede na svojih mestih, da zamenjajo sedez, grejo v pisarno ali pa da se zvrstijo za kako dejavnost. učiteljem pa je strogo prepovedano udarjanje učencev. Dober učitelj nikoli ne bi posegel po takem dejanju, kajti to je izven standardov profesionalnega poucevanja. Mentalna zloraba se prav tako mora obsoditi, ceprav je to dosti tezje odkriti, kajti "modrice" pri mentalnem zlorabljanju niso tako vidne kot pri fizičnem. To pa niti slucajno ne pomeni, da je tako pocetje manj škodljivo, tako za učence, starše in navsezadnje tudi za družbo.
Mentalna zloraba se lahko sestoji iz verbalnih napadov na osebo, proti družbenim vrednotam ali obnašanju, ali manipulacije z otrokovim znanjem proti staršem ali moralnostjo. Starši imajo pravico zahtevati, da se to ne zgodi njihovim otrokom, toda vcasih se niti ne zavedajo tega, dokler škoda ni ze opazna. Tako imajo pravico nadzorovati, kaj se njihovi otroci ucijo in tudi poklicati šolo na odgovornost ob ugotovitvi odmikov od zastavljenega ter tako pravocasno skušajo zaustaviti morebitno nastalo škodo.
Kot sem ze povdaril, je šola družbena institucija, ki je namenjena otrokom zato, da se seznanijo z znanstvenimi spoznanji prejšnjih generacij, po drugi strani pa je potrebno otroke navajati tudi na to, da naredijo od trenutnega stanja korak naprej. Glede na vse pravkar povedano, je naloga uctelja podrediti se učencu in dati vse od sebe, da učenec do popolnosti razvoje svoje potenciale. Toda tak pogled je nekoliko poenostavljen. učitelj je navsezadnje tudi oseba in osebnost. Za ta poklic se je odločil na podlagi določenih vzgibov. učitelj ne prihaja v šolo zgolj z znanjem, ki se je oblikovalo v casu njegovega dolgoletnega šolanja, pac pa tudi z določenimi vrednotami, potrebami in navsezadnje tudi s predsodki. Od šole pricakuje, da mu bo mudila določeno moznost participacije, kajti to je edini pogoj da postane del nje in realizira svoje zelje. Hkrati pa je to nacin, ki omogoča boljšo in uspešnejše delo. Šola, ki se odmika od učitelja in mu ne zaupa, ne vzpodbuja njegove motivacije za delo. Glede na dejstvo, da je učitelj prvi in edini, ki se neposredno srecuje z učencem v šoli in prevzema nase vso odgovornost za njegov ravoj, je vsako potlacevanje zelja učiteljev odmik od uspešne šole.
Vecina staršev tako pricakuje, da dobiva sproti informacije o šolski politiki in metodah dela. Hkrati morajo imeti moznost spraševanja in tudi izrazanja svojih dvomov, zagotovilo, da bodo o problemih pravocasno obvešceni in motivirani za pomoč ter to, da imajo moznost priti v šolo s svojimi skrbmi.
Če sta učitelj in starši v odnosu kot ponudba in povpraševanje, kjer imajo starši kot potrošniki pravico izbrati med šolo, potem je logicno, da morajo preden se odločijo, v katero šolo bodo otroka vpisali, izvedeti o šoli in tudi učitelju cimvec informacij.
Pogled učitelja, ki ga imam trenutno v percepciji, se neizogibno naslanja na etiko in moralno odgovornost učitelja tako do učenca kot tudi do njegovih staršev. učiteljeva naloga je v prvi vrsti, da spozna, da ima pred sabo ljudi, cigar osebnost je v fazi nenehnega spreminjanja in oblikovanja. Zato je potrebno, da dela v korist učenca in tezi za tem, da ponudi učencu to, kar je v njegovi moči. Po drugi strani pa je odgovoren tudi staršem. Le ti pošljejo svoje otroke v šolo z namenom, da bo le ta nadaljevala tam, kjer so oni "končali".
5. ZAKLJUČEK
Avtonomija učitelja je tesno povezana s samo avtonomijo šole. Slednja bi se naj interpretirala znotraj razmerja z drzavo, njenimi strukturami oblasti in izvenšolskimi vrednotami in prepricanji. Njeno avtonomnost lahko definiramo kot moznost neoviranega delovanja, v kolikor cloveško in strokovno neoporecno opravlja svojo vzgojno-izobraževalno dejavnost. Enako definicijo avtonomnosti lahko uporabimo tudi za učitelja. Da bi bilo to mozno izvesti, je potreben odmik od poiskusov povelicevanja upravnega vidika. učiteljevo delo je lahko v tem primeru posedovano na vsa tista področja, ki ne rušijo družbenega in šolskega sistema.Kljub mnogim organizacijam in ustanovam, ki se zanimajo za izobraževalne zadeve, so učitelji koncni razsodniki tega, kar se dogaja v njihovih ucilnicah. učitelj je torej poglavitni oblikovalec formalne izobrazbe in vzgoje učenca. Pri realizaciji te naloge pa prihaja med nekaterimi učitelji hote ali nehote do zlorabe same avtonomije. Njihovo delo v razredu je naravnano predvsem na to, da skušajo učencem vsiljevati lastne vrednote in poglede. Tovrstno zagovarjanje in absolutiziranje avtonomije zagotovo ni niti primerno niti opravicljivo, kljub mnogim zeljam učiteljev in njihovih sindikatov.
Čeprav je strokovna avtonomija pogosto po nepotrebnem odrinjena na stranski tir, ni noben trud povezan z njo zastonj. V današnji družbi obstajajo tako demokraticni, izobraževalni in profesionalni temeljni pogoji kot tudi družbeni razlogi, ki zahtevajo zašcito in razširitev strokovne avtonomije, predvsem za učitelje, ki so s svojim delom pokazali njeno opravicenost. Strokovna avtonomija je vec kot le zakonik, spis in sodna odredba. Morala bi biti osnovno pricakovanje za šole in svobodno družbo, saj predstavlja središcno idejo iz katere izhaja strokovno delo učitelja.
Učitelj mora ostati pri svojem delu v prvi vrsti odgovoren otroku. Kajti sama šola je postavljena zaradi njega in mu mora temu primerno koristiti. S to vrsto odgovornosti je tesno povezana odgovornost do temeljnih cloveških kulturnih meril in vrednot družbe. Toda vse to vendarle ni dovolj. učiteljevo delo mora biti strokovno utemeljeno in neoporecno. Šele vsota vsega tega daje učitelju moznost, da je odgovoren ravnatelju, kot učitelju nadrejenemu pri ugotavljanju ustreznosti ravnanj v skladu s predpisi šole, staršem, ki jim mora zagotavljati, da bo potek njegovega dela identicen tistemu, ki so ga sami zacrtali in šolskim oblastem, ki z zakonskimi normativi korigirajo njegovo delo.
Učitelja, ki ga zahteva sodobna družba, odlikujejo lastnosti kot so: usposobljenost za prilagajanje učne snovi in zahtevnosti le te sposobnostni ravni vsakega učenca, znotraj okvirno postavljenega normativa. Pri svojem delu mora biti preprican v to kar dela, izogibati se mora tako avtoritarnosti kot tudi grobosti in nasilnosti nad učencem. Svoje poglede naj ne vsiljuje učencem, ampak naj jim daje svobodo pri odločanju o lastnem ravnanju. Dober učitelj pri svojem presojanju izhaja iz tega kar ve in cuti v danem primeru in trenutku, da je najbolj primerno in pravilno.
| Avtor: Dejan Hozjan |
|
|
