Rousseau se v Veroizpovedi savojskega vikarja postavi na geslo nazaj k naravi. To pomeni, da je delo človeških rok v nasprotju z naravo in kvari samega sebe in ostale pripadnike človeštva. Delo človeških rok se interpretira skozi znanost, umetnost in filozofijo, ki jih Rouseau zavrača. Geslo nazaj k naravi pomeni dobrost primarne človekove narave. To pa je povod, da pride do neujemanja z pietisti, čigar primarna naloga je spremeniti z rojstvom dane karakteristike.
   Savojski vikar je poosebljen duhovniški pomočnik, ki plačuje kazen za svoja dejanja, ki so bolj v skladu z njegovo vestjo, kot pa z takratnim družbenimi zakoni. Pri iskanju lastne resnice je taval iz dvoma v dvom, pri čemer je bil podvržen mnenju različnih filozofov, ki priznavajo svojo idejo kot edino pravo. Ti vidijo vse, a ne dokažejo ničesar. Vsak izmed njih izhaja iz rušitve drugega filozofa oz. njegove ideje, kar vodi v njihovo večno konfliktnost. Natančno vedo, da je njihovo delo le segment v prostranosti in da ne pojasnjujejo vsake potankosti. Ker pa je to delo njihovo, ga branijo kolikor je le to v njihovih močeh. Oseba, ki bi se lotila iskanja resnice preko idej različnih filozofov, bi se slej ko prej znašla na nerešljivem razpotju, ki vodi v še večji obup glede na prvotno stanje. Podobno kot z avtoriteto filozofov se dogaja tudi z avtoriteto cerkve, ki ima idejo resnice zaobseženo v kompleksu dogem. Te dogme so med seboj tesno povezane in ne dovoljujejo zavračanja. Zavračanje ene vodi v zavrnitev celote in s tem tudi tistih dogem s kateremi se strinjamo. Savojski vikar pa s tem ni zadovoljen in se nasloni na deizem. Iskanje lastne resnice prepusti v roke stvarniku in se nagiba k vrnitvi k naravi. Edino pravo delo je delo višje sile, ki nam je dala smisel in možnost življenja. Človek pa lahko tovrstno delo le izmaliči. Savojski vikar zavrača avtoriteto drugih ljudi in priznava avtoriteto stvarnika, ki mu preko vesti podaja resnico, lahka in preprosta ter hkrati najbolj pametna pravila, ki se jih ne da zlahka omajati.
   Orodje, ki nas vodi do resnice, so čuti. Ti nam po eni strani omogočajo sprejemanje vtisov in oblikovanje občutkov, po drugi strani pa nam dajajo občutek lastne bitnosti. Vzroki občutkov oziroma materije so izven nas. Človek pa materijo ne le zgolj čuti, ampak mu je, za razliko od drugih bitij, dana aktivnost manipuliranja s temi stvarmi. To pa človeku omogoča, da primerja in si ustvarja sodbe o stvareh, skratka, da razmišlja. Cena te aktivnosti osebe pa je ta, da materije niso identične z rezultati povezav občutkov. Rousseau gleda na razmišljanje kot poenostavljanje, ki lahko vodi v zmoto. Iskanje resnice pa tovrstnih zmot ne prenese. Glede na to, da obstaja resnica zgolj v stvareh oz. materijah in ne v sodbah, je potrebno zavračati razmišljanje in povdarjati občutenje.
   Ker pa človek ni bitje, ki bi občutilo in razmišljalo samo od sebe, rabi glede na zakon gibanja gibalca, ki je povzdignjen nad njega in ima možnost samodelovanja ali samogibanja. Savojski vikar vidi kot "prvega" gibalca stvarnika vsega sveta in vesolja, ki daje človeku akt svobodne volje. Preko njega pa se človek odloči za manipuliranje s stvarmi, ki ga obdajajo. Na človeka bi lahko tako gledali kot vmesni člen med stvarnikom in materijami. Stvarnik "premika" človeka preko akta svobodne volje, le ta pa druge stvari. V takem gibanju lahko označimo boga oz. stvarnika kot bitje, ki ima voljo in moč, da premika vesolje in ureja vse stvari sam od sebe, lik razuma pa kot gibanje materije po določenih zakonih. Tako je naša eksistenca podrejena božji in se moramo ravnati glede na želje, ki jih ima do nas. Glede na njegovo veličino ga je nemogoče dognati, zato nas v tem primeru Savojski vikar pušča praznih rok.
   Bog je dal človeku razum in voljo. S tem pa ga je postavil za "kralja" Zemlje. Na voljo imamo dve alternativi: ali se spojimo z naravo ali pa se od nje odmaknemo. Ker se je takratna družba odločila za odmik od narave, s svojim delovanjem dela kaos, za razliko od narave, ki ustvarja popolno harmonijo. Če se želimo poistovetiti z naravo, nam ne preostane drugega kot da poslušamo notranji glas, ki nas preko vesti opozarja na pravilnost našega delovanja. Ker volja ni odvisna od čutov, imamo po mnenju Rousseau-a vso pravico, da pri svojem odločanju o nekem delovanju, ne upoštevamo mnenja drugih. Občutek svobode pa ugasne ob popolni poslušnost mnenj drugih ljudi in hkrati s tem pri ekstremni moralni pokvarjenosti. Ko deluje človek zgolj po izkušnjah, ki so plod družbenega vplivanja, izgubita volja in notranji glas ves svoj smisel. Človek ni sestavljen le iz materialne substance, ki utesnjuje njegovo dušo. To pa pomeni, da se lahko svobodno odloči za odmik od narave, vendar v tem primeru nosi sam odgovornost za tako ravnanje. Bridkost, skrbi in trplenje so tako plod lastnega moralnega zla. Da bi se tega bremena rešili, je potrebno prekiniti razmišljanje in odstraniti delo človeških rok. Tako nas razum slepi in ga je lahko zanikamo, vest sama pa nas nikoli ne slepi, zato je za nas bolje, da je ne zavrnemo. Razum najbolje izkoristimo, če ga sploh ne uporabljamo. Mnogi, ki tega niso sposobni, pripisujejo trplenje, ob moralnem zlu, stvarniku. To pa je popolnoma brezpredmetno. Bog nam je dal pojem o dobrem in nam obljubil to dobro, na nas pa je ali se bomo temu približali ali odmaknili.
   Mnogim ljudem nepravičnost ugaja le v primeru, ko imajo od nje korist. Ljudje, ki pa vidijo ob lastni koristi še druge vrednote in delujejo v skladu z naravo, se radujejo tudi v trenutku, ko vidijo srečne tudi druge ljudi, ne le sebe. Tako pravičneži prinašajo v družbo srečo, za razliko od pokvarjencev, ki jo iz nje črpajo. Dokaz za to, da je na svetu malo ljudi, ki jim narava ne bi pomenila popolnoma ničesar, je sočutje ob trplenju ljudi, ki ga izkazujejo tudi pokvarjeni. Kljub temu, da delajo iz koristoljubja, se pri njih slejkoprej pojavi vrednota, ki jih vodi k pravičnosti in odklanja od zla.
   Prava vzgoja oziroma vzgoja v skladu z naravo pomeni posvetovanje z lastnim srcem. Pri tem pa je pomembo ločevanje med naravnimi čustvi in pridobljenimi idejami. Savojski vikar navaja Emila na to, da naj odklanja pridobljene ideje, ker so plod slabega delovanja človeških rok in takratne družbe. Občutkov naravnih čutov pa se brez sramu spominjamo. Ker pa tu ni potrebno učenje, saj nam narava nudi nagon ljubezni do dobrega in sovraštvo do slabega ter ljubezen do nas samih, je naša naloga, da preko čustev iščemo skladnost med nami in stvarmi, ki se jim moramo približati. Kot oporo pri tem nam da bog vest, ki nas preko čutov dviga nad živali. Da bi začutili pravo moč vesti, je potrebno predhodno pozabiti na vse, predvsem na predsodke in izkušnje, ki kalijo mir v naših glavah. Ko to dosežemo, pa ne smemo v nadaljnem delovanju zanemarjati glasu vesti. S potlačitvijo tega glasu, pridejo na oblast izkušnje in s tem pokvarjena družba. Povračilo v prvotno stanje pa je vse prej kot enostaven in kratkotrajen postopek.
   Tako postavi Savojski vikar Emila v središče vzgojnega dogajanja. Vzgoja naj bo naravni proces, proces postopnega uresničevanje človekove narave. Vzgojo naj ne usmerjajo družbene zahteve, temveč naravne. Vzgoja je samo nadstavba, ki sledi svojim zakonitostim. Skladnost vzgoje z naravo pomeni posebno formulacijo neskladja z družbo. Človeka, ki je po naravi dober, družba kvari. Tisti, ki želi živeti v skladu z njo, ne more živti v skladu z družbo. Vzgojo je potrebno podrejati prvotni naravi, ki se razvija spontano, sama od sebe. Pravičnost in dobrota sta efekta duše, ki pomenita razvoj naših primitivnih duševnih lastnosti, da se s samim razumom, neodvisnim od zavesti, ne more postaviti noben naravni zakon in da vso naravno pravo ni nič drugega kot domišlija, če ni zgrajeno na potrebi, ki je naravna človeškemu srcu. Rousseau tako zahteva, da poučujemo mladino raje z dejanji kot pa z besedami. Kot plačilo za pravično dejanje se pojavlja občutek čednosti. Le ta pa je ljubezen do reda. Tako je pravilna uporaba svobode, ki nam je bila dna od boga, zasluga in plačilo. Zlobneži pa pogosto iščejo vzroke svojih slabih dejanj izven sebe. To pa je popoln nesmisel. Res je sicer, da se v takem stanju težko izmaknejo okovom nepravičnosti, toda v osnovi so imeli dane možnosti, da se pokažejo kot pravičneži. Sami so se odločili, da bodo delali v skladu z izkušnjami in hkrati s tem služili družbi. Posledice tega pa so vidne šele sedaj, ko se je možnost vrnitve v prvotno stanje zminimaliziralo. Tako se taki ljudje obračajo k bogu in ga prosijo naj jim pomaga. Toda le ta nam je dal že vse: vest, da delamo dobro, razum, da to dobro spoznamo in svobodo, da to svobodo izberemo. Zato ne moremo od boga ničesar več pričakovati.
   Eno izmed vprašanj, na katera išče Savojski vikar odgovore, je vprašanje izbire lastne vere. Savojski vikar bi prisluhnil duhovniku, ki govori iz lastne vesti. S tem pa dovoljuje izključno naravno religijo. Taka religija je edina prava in velja ne glede na čas in kraj svoje eksistence. Pot, ki vodi do take religije, predstavlja izključno notranji glas srca. Duhovniki, ki se oznanjajo kot božji poslanci, so navadni šalatani. V trenutku, ko dajo bogu dar govora, ga naredijo enakega človeku. Tak bog govori vernikom preko duhovnikov. Pravi bog pa pri svojem oznanjanju vere sredstva ne rabi, saj govori vernikom neposredno. Želi si le, da ga častijo v duhu in pravici, ne pa zgolj z obredi (in lažnim govoričenjem). Ena poglavitnih nalog Emila v tem obdobju (po 15. letu) je zagotovo iskanje lastne religije. Toda kako se znajti v mnoštvu religij in izbrati eno samo in edino pravo ? Religija je determinirana z narodnostjo, deželo in krajem. Tako je religija otrok ekvivalentna religiji staršev in ni stvar izbire. Toda religija, ki bi bila poslana od boga bi kazala ekstremne znake, ki bi bili vsem ljudem znani. Pogosto pa se dogaja, da je religija enega naroda v navzkrižju z religijo drugega naroda. Rousseau tako zahteva od Emila, da se izmakne avtoriteti staršev in duhovnikov in se odloči po lastni vesti in pameti. Pri svoji odločitvi se ne sme ozirati na čudeže, ki jih priznavajo preprosti ljudje in lahkoverneži. Pravi bog ne more biti enostranski, s tem, da si izbere en narod vse druge pa ovrže, pač pa mora biti splošno priznan. Dogme na katere se opira morajo biti jasne, razumljive in prepričljive. To pa pomeni, da je razum tisto sredstvo, ki nas vodi po in med religijami. Za najdbo prave religije je potrebna pot, ki vodi skozi vse religije. Pri tem nam dela verskega fanatika niso dovolj, potrebno je stopiti med vernike. Težava, ki se pojavi pri uporabi knjig ni le v določitvi avtorja verskih knjig, pač pa tudi v samem prevodu, ki lahko zmaliči podobo izvirnika. Izvirniki so namreč napisani v jeziku, ki ga verniki ne rabijo več.
   Rousseau pri svojem delu postavi pod drobnogled tri glavna verstva v Evropi: krščanstvo, muslimanstvo in židovstvo. Najbolj pa osvetli problematiko krščanstva, ki je najstarejša in najbolj utrjena religija. Ne strinja se z mačehoskim odnosom te religije in muslimanstva do židovske vere. Le-ta ne more trdno zgraditi temeljev svoje religije, ker nima ne svoje države, ne šol, kaj šele lastne univerze. Krščanska vera pa poraja še drugo težavo, ki je tesno povezana z delom misionarjev. Ti razlagajo lastno vero časovno in prostorsko odmaknjeno od njenih korenin. Med tem, ko te vere ne častijo ljudje v samem njenem "rojstnem "kraju. Tako bi se pravi vernik moral podati na kraj dogodka, kjer bi se o veri poučil iz ust tamkajšnjih prebivalcev. Če bi se lotili tovrstnega iskanja vere in resnice, ki se za njo skriva, bi do nje prišli v pozni starosti, časa za živlenje po njej pa bi nam zmanjkalo. Tako bi se naj sicer naslonili na avtoriteto duhovnikov. To bi pa bilo prav le v primeru, če bi bog govoril iz njihovih ust. Če pa to ne velja, bi bilo prav, da odpremo knjigo narave, vse druge knjige pa zapremo.
   Sam Savojski vikar se ne ukvarja z raziskovanjem dogem, ki ne vplivajo na njegovo moralo in delovanje, pač pa želi služiti bogu v preprostosti svojega srca. Vse vere so zanj prave. To pomeni, da ne zavrača vere svoje dežele, kot nekaj kar bi nasprotovalo zdravi morali. V njej moramo najti le tiste stvari, ki naše delovanje navajajo na dobro. Pri svojem nadaljnem delu bi Savojski vikar govoril preprostim ljudem v njihovem jeziku. Omahljivim ljudem z nestabilnimi vestmi bi poskušal izpuliti majave stebre, odvračal bi jih od razpravljanja in izkušenj obupa, zahteval bi naj se izogibajo ljudem, ki pod pretvezo razlagajo naravo, vsi ljudje naj bi bili odkritosrčni in pravični. Vse te segmente človeške osebnosti pa lahko zasledimo v samem vzgojnem oblikovanju Emilove nedodelane osebnosti, ki bi se naj privajal na vstop v družbo. Ob vseh teh karakteristikah osebnosti, pa zavrača vse oblike filozofskih idej, ki ne naredijo ničesar, česar ne bi uspelo v večji meri religiji. Prevzetnost filozofije vodi k svobodomiselnosti, tako kot vodi slepa pobožnost k fanatizmu. Oba ekstrema pa ne ustrezata duhu naravne morale. Zato je potrebno priznati prej boga kot filozofa. Emil naj torej dela vedno skupaj z naravo, ki ohranja korak pred razumom. Človek naj dela dobro brez obzira na to, kaj delajo in mislijo drugi. Človek bi se naj v življenju navadil tudi na odmikanje od zakonov, če niso v skladu z njegovimi načeli.. Ker se savojski vikar tesno oprijema tega življenjskega vodila, zabrede na rob takratne družbe, ker pa dela v skladu z lastnimi željami, se tega ne kesa.
   Rousseau postavi v sredino svojega humanističnega vzgojnega prizadevanja otroka, njegove duševne posebnosti. Pravi, da se naj vrnemo k naravi. S tem pa reši svojevrsten problem pedocentrizma, ki se ubada z vzojo otroka v družbi, ki človeka kvari in v kateri dominira nezdružljivost družbenih interesov z interesi in svobodo posameznika. Vzgoja ima nalogo, da omogoči osebnosti, da se moralno manifestira in svobodno razvija. Vzgoja naj bo naravni proces, proces postopnega uresničevanja otrokove narave. Bistveni lastnosti otrokove narave sta tako spontanost in svoboda. S tem želi savojski vikar Emila obvarovati razredne ideologije, ki ne ustvarja pravičnega reda. V človeški duši ni nobenih napak, zato se mora ravnati po naukih narave. Morale se ne da učiti iz knjig, pač pa le iz ene "knjige", knjige narave. Ljudje niso sami po sebi slabi in hudobni, ampak jih je izpridila njihova lastna družba. Emil se uči le naravne religije. Pozneje, ko bo dovolj dozorel (po 15. letu), pa si naj sam izbere vero.
   Savojski vikar utemelji svoje delo na naslednjih načelih : a.) učitelj vodi učenčeva čutila k naravi, b.) učenec naj sam spoznava, c.) premišljuje (tudi o veri), d.) v človeški naravi v začetku ni zmot, e.) vsa kultura, znanost in umetnost so škodljiva, ker so proti naravna, f.) človek ne rabi človeške avtoritete, g.) pouk naj bo brez knjig, h.) verska vzgoja naj se začne šele po 15. letu. Skozi svojo pripoved pa zakliče iznakaženi in trhli družbi: "Narava in prostost". Narava je namreč tista na katero ne moremo vplivati, zato nam postavlja smotre. Človek lahko odstrani spon, ki mu jih je naprtila dužba. Smisel tega vidi Rousseau v pripravi otrok na spreobrnitev. To je izjemno pomembno, saj se vzgoja lahko zgodi le kot priprava na nek razvoj, ki ga mora otrok dokončati sam. Človeka ni mogoče vzgojiti, to se mora zgoditi v njem samem.
   Otrokova narava je tolikor bolj dobra in lepa kolikor bolj so takratna družba, država in cerkev nečista. To nečista ni le sama družba, država in cerkev temveč tudi način vladanja, družbeni zakoni, in celo sama kultura, znanost in umetnost. Preko iskanja notranje resnice bi se naj oblikovala oseba, ki bi ustrezala novemu in pravemu družbenemu redu. S to idejo pa da Rousseau odgovor na njegovo temeljo vprašanje: ali biti popoln človek in ne biti državljan pokvarjene države, ali pa ne biti popoln človek in ostati pokvarjen državljan.
   Predpostavka, da je vera stvar srca, se kaže v neposrednem odnosu med posameznikom in bogom. Priprava na spreobrnitev z verskimi obredi je možna s pomočjo refleksivnega pouka o svetem pismu. Cilj te refleksije je vzbuditi samorefleksijo. To pomeni, da cilj ni znanje verouka, ampak doseg, da bo vsak v sebi razvil razumevanje ljudi. Torej ne več v reprodukciji naučenega, temveč v interpretaciji naučenega. S tem človek dobi individualno podobo o bogu. Tako je realiziran cilj povratka k izvornemu duhu krščanstva.

Avtor: Dejan Hozjan