Seminarska naloga za predmet: Ekonomika pomorskega prometa
Avtor: Sandra Kristančič
          Sergej Dodič
Mentor: doc. dr. Milojka Počuča

KAZALO

1.	UVOD
2.	FINANCIRANJE LADIJ V PRETEKLOSTI Predparna doba; Razvoj ladijskih združenj; Finance v 50' in 60'; Finančno premoženjska podpora v 70' letih; Premoženjska finančna igra 80' let; Kredit za novogradnjo
3.	SVETOVNI FINANČNI SISTEM IN FINANČNE ZVRSTI Investitorji in posojilodajalci; Privatno plasiranje kreditnih sredstev ali delniškega kapitala; Finančna tržišča kupujejo in prodajajo investicijska sredstva v paketu; Vloga finančnih institucij
4.	FINANCIRANJE LADIJ Z DELNIŠKIM KAPITALOM Lastnikov delniški kapital in smer pretoka denarja; Javna ponudba delniškega kapitala; Struktura družbenikov; Ladijski fondi in privatni plasma delniškega kapitala; Struktura manjših finančnih sredstev
5.	FINANCIRANJE LADIJ Z DOLGOVI Sindikalna posojila in imovinska prodaja
6.	FINANCIRANJE NOVOGRADENJ
7.	NAJEMNA POGODBA LADIJ
8.	POVEČANI RIZIKI V LADIJSKIH INVESTICIJAH
9.	LADIJSKE FINANCE IN DINAMIKA LADIJSKEGA TRŽIŠČA
10.	ZAKLJUČEK

---

1. UVOD

Ladjarstvo je eno od najbolj kapitalsko močnih gospodarskih panog na svetu. Kapitalska plačila prevladujejo v efektivnem dobičku (razpoložljivih finančnih sredstvih) ladijskih podjetij in odločitve o finančnih strategijah so najpomembnejše naloge, ki jih morajo izvršilni vodje opraviti.
Na žalost nekatere značilnosti ladijskega posla težko sovpadajo z zahtevami finančne skupnosti. Za veliko ladjarjev je investicija v ladjo pomembnejša od nakupa transportnega sredstva. Vrednost ladje se v nekaj mesecih lahko spremeni do 60%. Ladjar lahko pridobi ali izgubi na milijone dolarjev in prav tako njegovi bankirji, če gredo stvari zelo slabo.
 Kopičenje financ naj bi bil težak posel, ampak zgodovinsko gledano je ladijska industrija pogosto utrpela veliko škodo v zadnjih letih.
 Sredi 90ih so se tudi bankirji pritoževali nad intenzivno konkurenčnostjo, saj je preko 150 bank merilo na ladijski finančni trg. V skupnem ladijskem finančnem proračunu so se K/S družbe in javni prispevki pojavljali in istočasno izginjali.
 Ladjarstvo ostaja poseben posel v financiranju. Iz teh razlogov financiranje ladij samo zasluži posebno mesto v študiji ladijske ekonomije.

---

2. FINANCIRANJE LADIJ V PRETEKLOSTI

2.1. Predparna doba

Čeprav lahko najdemo sledove ladijskega financiranja že v združevanju delniških družb 16. stoletja, je vendar logična točka golega začetka nekje v l. 1850, ko so se začele pojavljati številne parne ladje. Široko uporabna tehnika je bila družba "64". V Veliki Britaniji je ladja registrirana kot 64 deležev, tako da lahko investitor kupi le del ladje, kot t.i. samostojno investicijo. Investitor, ki je kupil 32/64, si je prilastil polovico ladje; če pa si je pridobil kar 64 enakih deležev, je postal že edini lastnik. Legalni delničarji so bili skupina zakupnikov. Vsak je imel ločen delež, ki ga je lahko prodal ali zastavil, ne da bi postavljal račune drugim lastnikom. Poznali so 3 oblike lastništva. Deleže so posamezniki lahko imeli na svoj račun, lahko so bili to lastniki posamezniki, organizirani v partnerstvih, ali pa investitorji, združeni v delniških družbah. Skladno z dokumenti ladij, registriranimi v Londonu l. 1848, je bilo od 554 ladij kar 89% v lasti posameznikov, 8% v partnerskih družbah in le 3% so posedovale delniške družbe. Samo 18% ladij je bilo zastavljenih, zlasti za kritje stroškov popravil. Partnerstvo je bilo omejeno na 2-3 partnerske člane zaradi težjega upravljanja večjih skupin.

2.2. Razvoj ladijskih združenj

Tako kot so v drugi polovici stoletja ladje hitro naraščale po velikosti, so delniške družbe postale priljubljeno finančno sredstvo za zbiranje večjih vsot potrebnega denarja. Glavni dejavnik v tem razvoju je bil zakon angleških podjetij, imenovan "Zakon omejenih odgovornosti" iz l. 1862, ki je ščitil investitorje pred škodo iz odgovornosti kreditnih družb.

Dober primer je Tyne Steam Shipping Company, ki je bilo ustanovljeno kot delniška družba z omejeno odgovornostjo 01.07.1864. Slednja naj bi prevažala vedno večje tovore razsutega premoga v izvozu iz Newcastla po Tynu. Bila je lastnik prve ladje za razsute tovore. Nominalni kapital je bil 300.000 funtov, v 12.000 deležih po 25 funtov vsak. Začetnih 10100 deležev je bilo izdanih za 18 funtov, kar je naraslo v 181.800 funtov. To je bilo uporabljeno za nakup 10 ladij po 150.000 funtov, ostala razlika 30.000 funtov pa je bila za obratovalni kapital. Približno ź deležev je bila last prejšnjih lastnikov novih družbenih parnikov, ostalo pa je bilo prodano, kakor hitro mogoče, lokalni javnosti, zato ker je delničar prinesel le malo posla v organizacijo. Ta družba je tipični primer številnih drugih v mednarodni ladijski industriji v tem času. Nekateri kot so Cunard, P&O, Hapag-Lloyd, … še vedno delujejo.
Čeprav so bile te družbe kapitalizirane s pravičnostjo, enakomernim deležem, zbranim v javnem sektorju, je bila delitev lastništva pogosto zelo natančno nadzorovana in veliko družb je bilo orientiranih s samo-financiranjem ali s posojanjem, bolj kot delitev kapitala za financiranje širitve.

2.3. Finance v 50-ih in 60-ih

V 50-ih letih je hitra rast industrijske ekonomije v Evropi in na Japonskem je potrebovala poceni surovi material. Ker je bilo vedno več materiala nabavljenega na tujem, so špediterji dobili velik interes za pomorske operacije. Če so morala naftna podjetja dobiti najcenejši možen prevoz, je bilo v njihovem interesu podpreti "hierarhično" ekonomijo. Slednje je privedlo do nove politike, in sicer charterskega finančnega zaledja. naftne družbe in tovarne jekla so ladjarjem ponujale time charterje in tako dale iniciativo za nakup oz. naročilo večjih ladij, ki so bile preveč specializirane na svojem tržišču poslovanja, da bi se špekulativne naložbe zdele dovolj zanimive. Lastnik se je takrat posluževal uporabe time charterja, kot vir postranskega zaslužka, ki ga je vložil v nakup nove ladje.
Charterska finančna podpora izgleda, da izhaja iz daljnih 20.let, ko so Norvežani začeli graditi tankersko floto, ki je bila namenjena za charterske prevoze večjih naftnih družb. Leta 1927, kot sestavni del njihovega flotnega rezervnega programa, je družba, imenovana Anglo Saxon Petrolum Ltd. ponudila kar 37 10-letnih tankerjev za ceno posamične ladje od 60.000 do 70.000 funtov, ter 10-letno time-chartersko pogodbo. Pogoji so bili 20% takojšnji gotovinski polog ter preostali znesek izplačljiv v 5-ih letih, s 5% obrestno mero. Kar 26 ladij so odkupili Norvežani, predvsem novinci v poslu; dana investicija se je izkazala za zelo pozitiven posel.
Velik del tankerske konstrukcije so financirala ameriška posojila.

Dano obdobje je vladalo kar 20 let, vendar med leti 1970 in 1980, se je njena pomembnost z leti zmanjševala. Kot zgleda, so obstajali 3 razlogi:

1. charterji so v danem časovnem obdobju omogočili strukturalno spremembo v času, ko je bil charterjev interes ta, da je vzpodbujal lastnike, da investirajo v vedno večje ladje. Do 70-ih let je bilo ekonomsko tržišče pritisnjeno ob steno. Takrat ni bilo več potrebno špediterjem resnega zaobljubljanja in predaje, samo da bi ti tako zagotovili ladje, ki so jih potrebovali
   
2. po dveh desetletjih strmega vzpona v trgovini razsutega tovora, je prišlo do sprememb v trgovini tako, da se je zaustavil nadaljnji razcvet v surovo naftnih in železovih trgovinskih poteh, ki so počasi začele stagnirati
   
3. nekateri lastniki, ki so pričakovali, da bodo lahko samo udobno sedeli in uživali v pritekajočem dohodku (profitu), so se kar naenkrat znašli ujeti v pogodbah, kjer je majhen profit "odnesla" inflacija. Še hujši pa je bil celotni propad nekaterih charterjev, ki niso bili kos svojim obljubam; eden izmed slednjih je prav gotovo bil Sanko, sredi 80-ih let.

   
   2.4. Finančno premoženjska podpora v 70-ih letih

   Kot rezultat poslovanja so se v zgodnjih 70-ih letih, po dveh desetletjih veliko uporabnega charterskega finančnega poslovanja, pomorski bankirji odločili in začeli posegati in obnavljati svojo posojilno politiko. Namesto, da bi zagovarjali in podkrepili finančna posojila na dolgoletne pogodbene obveznosti, so za kratek čas in s katastrofalnim izidom v zgodnjih 70-ih letih finančniki pričeli snovati politiko poslovanja s hipotekami na ladijski trup in z majhno garancijo.
   Leta 1973 so "petrolski dolarji" naplavili svetovna kapitalska tržišča.. V takem brezglavem begu so postali finančni standardi tako močno vsakdanji, da so posojilni sindikati si lahko pridobili posojilo kar po telefonu, z malo-številčno dokumentacijo in nekaj zastavljenimi vprašanji. Ravno zaradi tega je tankerska industrija potrebovala kar 15 let, da si opomore.V zgodnjih 80-ih letih so bili finančni trgi vnovič oprani s "petro-dolarji", ki so si prislužili kar 50 $ za naftni sodček.

   
   2.5. Premoženjska finančna igra 80-ih let

   S tem, ko je pomorski trg doživel velik padec sredi 80-ih let, so bedne prodaje tako omogočile priložnosti za ťpremoženjsko igroŤ (t.i. kupovanje ladij po nizkih cenah in jih nato dražje prodajati).
   Vzporedni razvoj se je rojeval v norveškem K/S Ltd. partnerskem podjetju (The Norvegian KS Ltd. Partnership). Velik vtis je KS trg pustil na cenah drugo razrednih ladij v 80-ih letih. K/S-jeve partnerske (delničarske) strukture so bile podobne pomorskim fondom in trgovskemu partnerstvu iz l. 1840, vendar z dodatno prednostjo, in sicer:
   Prisluženi dobiček investitorjev ni bil obdavčen pod pogojem, da je bil točno v določenem času ponovno investiran. V času izjemno visokega davčnega poslovanja na Norveškem, je dana politika privlekla veliko pozornosti privatnih investitorjev, ki jih je večina vlagala v K/S družbe, osnovane za nakup novih ladij. Mogoče pa najbolj odločilen razvoj ni bil ravno KS-jeva struktura, ki je delovalo že veliko let, ampak rast norveških bank tistega časa. V začetku 80-ih let so norveške banke imele pomorski portfolio, ki je bil na grobo opredmeten v višini 1 bilijona $. Med 80-mi leti je zrasel v višino 6-7 bilijonov $ vrednosti, l. 1989. Obstoječe finančno stanje in pripravljenost norveških bank, da bi se s ponudbami približale KS-jevim podjetjem, in kljub njihovi netradicionalni strukturi, sta bila ključna elementa pri oblikovanju fenomenskega uspeha danega trga.

   
   2.6. Kredit za novogradnjo

   Kredit za novogradnjo je bil izvor pomorskega finančnega poslovanja skozi celotno obdobje. V času vsakega obdobja recesije, naj bi ladjedelnice tekmovale tako, da bi lastnikom ponujale ugodna kreditna posojila. Dana tržna politika je bila poznana že v 19. stoletju, ko so nekateri angleški ladijski konstruktorji ponujali zanesljivim strankam od 25 do 35% kredit, izplačljiv v 3 do 5-ih letih, iz svojih osebnih fondov, ter jim zaračunavali nizko obrestno mero. V začetku 20. stoletja je vlada zaključila, da je ladijska gradnja pomembna industrijska strateška točka in se takoj pridružila danemu poslovnemu programu. V 20-ih letih sta nemška in francoska vlada ponudili zelo ugoden kredit, da bi svojim ladjedelnicam pomagale si ponovno pridobiti poslovne zmage nad dominantno in zmagoslavno angleško ladijsko izgradnjo. V času gospodarske krize iz 30-ih let so danska, francoska in nemška vlada ponudile državne kredite svojim lastnikom. Politika kreditne denarne pomoči se je ponovno pojavila takoj po prvi večji drugo svetovni vojni recesiji, 1958-63, na izvozna kreditna posojila, v l. 1969. Provizija pri najetju kredita je ponavadi kontrolirana preko kontrolne kreditne hiše (ECGD v Veliki Britaniji, Hermes v Nemčiji, COFACE v Franciji, KEXIM v Koreji, EXIM BANK na Japonskem …). Dane agencije odgovarjajo za koordiniranje kredita v državnem imenu in oskrbujejo finančna zagotovila ter podporo v obrestnem zaračunavanju, ko je le-to potrebno.

   
   

   ---

   3. SVETOVNI FINANČNI SISTEM IN FINANČNE ZVRSTI

   Od kod prihaja denar za financiranje ladij in kaj vse morajo poslovneži storiti, da ga dobijo ? Če želimo dobiti odgovore na dana vprašanja, moramo pogledati celoten finančni sistem.

   Denar prihaja od združenih ali posamičnih oblik varčevanja, ki mora biti investiran. Nekatere družbe in posamezniki sami skrbijo za investicije. Dan danes kar 80% vseh privarčevanih zneskov konča v rokah profesionalnih investicijskih menedžerjev, kot so: zavarovalnice, pokojninski skladi, banke z varčevanji, finančne hiše, … komercialne banke, ki vzame denar v depozit, t.i. ťinvesticijski investitorjiŤ

   
   3.1. Investitorji in posojilodajalci

   Ti profesionalni menedžerji imajo dve možnosti: lahko investirajo denar ali pa ga posodijo. Investitor vloži svoja sredstva v poslovno tveganje zaradi pridobivanja deleža na dobičku. Običajno pridobi vsa svoja finančna sredstva nazaj le tako, da jih proda tretjemu. Nasprotno pa posojilodajalec posoja denar za določeno obdobje v zameno za redna plačila obresti. Z iztekom dogovorjenega obdobja mora biti dolg poplačan v celoti.
   Investitorji tvegajo riziko dobička, zato so zainteresirani za čim večji donos. Posojilodajalci pridobijo samo obresti, zato želijo biti prepričani, da bodo poplačani. V posledici so bolj zainteresirani za umirjen donos.

   
   3.2. Privatno plasiranje kreditnih sredstev ali delniškega kapitala

   Ena od metod, ki je dana na razpolago "menedžerjem finančnih fondov" je ta, da direktno plasirajo sredstva v tista podjetja, ki potrebujejo denar. To metodo imenujemo privatno plasiranje. Posojilodajalec, ki je lahko pokojninski sklad fond ali zavarovalna družba, dogovori finančni sporazum med posojilojemalcem in posojilodajalcem. Predmet tega sporazuma so lahko finančna sredstva ali delniški kapital.

   
   3.3. Finančna tržišča kupujejo in prodajajo investicijska sredstva v paketu

   Svetovni finančni sistem je po svoji vsebini nadaljevanje razvoja tržišča, na katerem se trguje z investicijami in blagom. Na teh tržiščih se finančni paketi kupijo in prodajo v standardni formi, imenovani vrednostni papirji. Takšno varno investiranje je podobno transportu tovora v kontejnerjih. Obstajajo tri različna tržišča glede na trgovanje z različnimi vrstami varnostnih garancij:

   - Tržišča denarja: trgovanje z kratkoročnimi krediti (manj kot eno leto). Trg se sestoji iz prostih povezav med bankami in posredniki, ki so povezani s telexi, telefoni in računalniki (podobno kot tržišče potovalnih charter-jev) in trgujejo z vsem, kar je v zadostni meri standardizirano ter z obetavnimi krediti. Na primer, ladjar s prihranki, ki želi obdržati njihovo likvidnost, lahko kupi ˝komercialni papir˝, ta mu daje večja vračanja, kot bi jih dobil pri depozitu. Trgovanje poteka v lokalnih valutah z lokalnimi investitorji (domači trg), ter s finančnimi sredstvi izven dežel, kjer se posoja (eurovalutna tržišča). Ta tržišča imajo drugačno strukturo obresti; strukturo obresti Eurodolarja vsebuje Londonska Interbank s svojo ponudbo (LIBOR).

   - Tržišča kapitala: trgovanje z dolgoročnimi kreditnimi instrumenti, znanimi pod imenom vrednostni papirji ali obveznice. Posojilojemalci izdajo obveznice posrednik, kar povrne lastniku določeno vsoto denarja na določen dan dospelosti, na primer v 10 letih. Obresti so plačljive s kuponi, ki so del obveznic in odražajo kreditno sposobnost izdajatelja. (bolj kot BBB so znane pod imenom obveznice z visoko stopnjo donosnosti). Z ciljem pripraviti jih za trgovanje, morajo biti javno izdane obveznice visoko standardizirane. Poslovne aktivnosti v off-shore sklade se imenuje Eurobond tržišče.

   - Tržišča delnic: trgovanje z deleži (znani so pod imenom delnice). Dovoljuje kreditnim družbam povečevanje kapitala z javnimi ponudbami na borznih tržiščih. Da bi s tem načinom družba povečala kapital, mora upoštevati predpise (na primer ťodpretiŤ sistem SEC v ZDA) ter prepričati lastnike delnic, da bo investiranje uspešno. Emisijo delnic opravi investicijska banka; pravni in emisijski stroški, stroški preverjanja bilanc in računovodski izdatki znašajo ponavadi okoli 5% pridobljenega kapitala.

   Velike vsote denarja se obračajo na teh tržiščih delnic. V letu 1996 je celotno trgovanje z delnicami znašalo 13,5 US$, od katerih odpade na transport 0,18%.
   Tržišča poznajo zelo visoko stopnjo predpisanih pravil. Da bi povečalo kapital, mora ladjarsko podjetje izpolnjevati priznane standarde "kreditnega spoštovanja". Podjetja, ki si želijo sposoditi denar na denarnih in kapitalskih tržiščih morajo najprej pridobiti kreditno stopnjo sposobnosti.

   
   3.4. Vloga finančnih institucij

   Komercialne in hipotekarne banke si sposojajo denar na finančnih tržiščih in plasirajo posojila ladjarjem za dobiček. Pri tem uporabljajo svoja specialna znanja glede vprašanja, katero investiranje v ladje nudi sprejemljiva tveganja. Trgovinske banke (znane kot Investicijske banke v ZDA) nudijo pomoč družbam, ki dosegajo zadovoljivo kreditno sposobnost za izdajo obveznic, delnic in plasiranje privatnih sredstev. Obstaja najmanj 200 svetovnih institucij s strokovnostjo pri nekaterih vidikih financiranja ladij; običajno so organizirana v ladijskih oddelkih.

   
   Kratek opis pomembnejših aktivnosti:

   Komercialne banke So najpomembnejši vir kreditnih financ za rastoče ladjarske industrije. Mnoge imajo oddelke za financiranje ladij. Ponujajo terminska posojila na 2-10 let in jih financirajo tako, da si sposojajo denar na kapitalnih ter denarnih tržiščih. Kratkoročni pogoji za sredstva omejujejo tenor posojila komercialnih bank; le te želijo takšna posojila v svojih bilancah, ki pa so neugodna (5/8 let) in velikokrat vsebujejo "baloon" klavzulo (vračilo v nekaj manjših in nekaj večjih zneskih). Posojilojemalci, ki želijo 12 letno odplačevanje, morajo iskati vire drugje, kot na primer pri bankah z ladijskimi hipotekami ali leasing družbah. Na splošno vsebujejo posojila obrestno mero nekaj čez LIBOR. Tipično polje širine je od 0.5% za izjemno močno akontacijo do 2% za bolj rizično transakcijo. Vsote večje od 50 milijonov US$ se ponavadi pridobijo med več bankami (glej spodaj). Poleg posojil pa dandanes banke nudijo veliko drugih storitev, vključujoč rizične podjetniške produkte, M&S, finančne svetovalne storitve, itd. Banke z ladijskimi hipotekami V nekaterih državah se krediti pridobijo pri posebnih bankah z ladijskimi krediti. Te banke pridobijo sredstva na tržišču ali izdajo obveznice z takšnimi olajšavami za lokalne investitorje (primer: v Nemčiji in Danski). V Nemčiji posojila ne smejo preseči 3/5 vrednosti ladje in 12-letne dobe. Investicijske in trgovinske banke Pripravijo in zagotovijo finance, vendar ponavadi same ne plasirajo posojilo; zagotovijo zbiranje sredstev, javno pobudo za nakup delnic, izdajo obveznic na kapitalskih tržiščih ter privatno plasiranje kreditnih sredstev ali delniškega kapitala finančnih institucij ali privatnih investitorjev. Ker ima zelo malo ladijskih družb pravilno organizacijo strukture za povečevanje delniškega kapitala ter pridruženih storitev, se primerjalno gledano te banke redkeje specializirajo za ladjarski sektor. Finančne hiše in borzni posredniki Nekatere finančne institucije kot GE Capital, Fidelity kapital, itd, ki upravljajo z efektivnimi sredstvi, imajo specialne ladijske oddelke ki posojajo direktno industriji. Zato gre za številne organizatorje in borzne posrednike ladijskih financ, ki so specializirani za sestavljanje inventivnih finančnih paketov. Leasing družbe So specializirane na leasing področju in nekatere pripravijo dolgoročni ladijski leasing. Na japonskem so te družbe pomembni posojilodajalci. Ker gre za subjekte, ki so podvrženi drugačnim predpisom, lahko ponudijo posojila na dolgi rok, kar bilance komercialnih bank ne zmorejo. Shema posojila za gradnjo ladij Večina držav ponujajo posojila za gradnjo ladij domačim in tujim lastnikom. Pogoji za izvozni kredit so dogovorjeni skladno z OECD Understanding on Export Credit; trenutno pomenijo 80% akontacije na 8.5 let po 8% letni obrestni meri. Z izjemo Južne Koreje je to posojilo običajno ponujeno v domači valuti. Sredstva so priskrbljena tako pri vladnih kot komercialnih bankah, ki pridobijo vladno garancijo in subsidarno kritje za razliko med vrednostjo vračanja posojila in anuiteto, ki si jo sposodijo na lokalnem denarnem tržišču.

   
   

   ---

   4. FINANCIRANJE LADIJ Z DELNIŠKIM KAPITALOM

   V tem primeru ladijska družba išče investitorje, ki bodo ustvarili pomemben delež, delili riziko in prejemali premije. Trenutno so 4 glavni načini finančne strukture za pridobivanje delniškega kapitala, in sicer:

   KATEGORIJE FINANC VRSTA FINANC TIPIČNE FINANCE DELNIŠKI KAPITAL MANJŠA FINANČNA SREDSTVA VEČJA FINANČNA SREDSTVA LESAE - LASTNIKOV KAPITAL - OMEJENO DRUŽABNIŠTVO - LADIJSKA SREDSTVA - JAVNA PONUDBA - PRIVATNI PLASMA - IZDAJA OBVEZNIC - POSOJILO KOM. BANKE - LADIJSKI KREDIT - PRIVATNI PLASMA - FINANČNI LEASING - OPERATIVNI LEASING - finance, zagotovljene od lastnikovih fondov in prihrankov - sredstva pridobljena od partnerjev, primer K/S - delnice, kupljene privatno od posameznikov ali na borzi - delnice prodane v enkratnem znesku na borzi - dolg z visokimi obrestmi in po možnosti pravicami na delniškem kapitalu - vrednostni papirji izdani na trgu kapitala - bančno posojilo; večje vsote z udeležbo več bank - vladno ali agencijsko posojilo za pomoč domačim ladjarjem - privatni aranžma pokojninskih skladov, zavarovalnic, - dolgoročno obdavčeno financiranje z odprodajo ladje družbi in uporabo zmanjšanih ugodnosti. Lahko se uporabi posebna letna metoda.

   
   4.1. Lastnikov delniški kapital in smer pretoka denarja

   Prvi in najbolj razumljiv način za financiranje ladij je delniški kapital, ki izhaja iz lastnikovih privatnih virov, zaslužkov njegovih ostalih ladij, ali po možnosti iz direktnega investiranja zaključenega kroga ljudi ali družinskih članov. Večina ladijskih družb financira del njihovih aktivnosti iz notranjega delniškega kapitala; razmerja zelo varirajo.

   
   4.2. Javna ponudba delniškega kapitala

   Ladijske družbe lahko povečajo svoj delniški kapital tako, da organizirajo javne ponudbe na delniških trgih po vsem svetu. New York, Oslo, Hong Kong, Singapore in Stocholm: vse se uporabljajo za javne ponudbe ladijskih delnic. Izdela se priročna lista ponudbe delnic družbe in objavi na borzi. Objava je zelo pomembna, saj daje možnost investitorjem, da kupujejo ali prodajajo delnice ob vsakem času. Zato mora biti ponudba dovolj velika, da omogoča razumni obseg trgovanja.
   Javno emisijo delnic organizira investicijska banka, ki tudi pripravi prospekte, jih dostavi borznim organom in pridobi dovoljenja za trgovanje. Celotni postopek traja od 10-15 tednov ter stane približno 5% povečanega kapitala. Če želi kupiti delnice po ponujeni ceni zadostno število investitorjev, je ponudba uspešna.V nasprotnem je lahko preklicana. Uspeh je odvisen od tega, ali uspemo prepričati investitorje, da je družba uspešna; to pa je odvisno od njenega položaja v ladjarski industriji in delno od menedžerskega upravljanja. Pregledna notranja sestava družbe, kredibilno poslovanje menedžerjev ter zadovoljiv obseg informacij pripomorejo k uspehu.

   
   4.3. Struktura družbenikov

   V 80. letih je bila večina družabniškega kapitala pri Norwegian K/S družbi z omejeno odgovornostjo. Ocenjeno je, da je približno polovica norveške ladjarske industrije poslovala preko K/S družb; med leti 1987/89 so investitorji v K/S družbenike ustvarili delniški kapital v višini 3 bilijone $.

   K/S družabništvo, standardna oblika norveških družb, ponuja investitorjem davčne prednosti. K/S družbe so običajno pričele z eno ladjo na osnovi menedžerskega sub-kontakta. Organizator je imenoval ťsplošnega partnerjaŤ ter povabil partnerje delniškega kapitala k vplačilu kapitala. Da bi po norveški zakonodaji pridobili davčne ugodnosti v tedanjem času, je bil zahtevan vplačan zagonski kapital enak 70% stroškov projekta (t.i. nakupna cena ladje plus delovni kapital), od katerega je splošni partner priskrbel 10%. Najmanj 20% zagonskega kapitala je bilo potrebno dati v gotovini ob času inkorporacije ter nadaljnjih 20% v roku dveh let. Preostanek je bil predložen v plačilo, v kolikor je bilo potrebno.
   Praviloma je 80% nakupne cene pokrivalo bančno posojilo, preostanek pa sredstva iz tekočega računa, namesto zagonska sredstva. Za davčne namene je lahko zagonski kapital zmanjšan na letno anuiteto v višini 25% glede na stopnjevano manjšanje balansirane osnove. Kot dodatno se lahko zagotovijo sredstva za klasificirane stroške, tako da dovoljena znižanja ne bi smela preseči skupni zagonski kapital. Delnice K/S so lahko prodane na omejenem norveškem tržišču preko borznih posrednikov ali z oglaševanjem v norveških časopisih.
   V zgodnjih 90 letih so bile te davčne ugodnosti zelo zmanjšane; zato je družba K/S, ki je po vrsti izgub pridobila nejasni renome, izgubila te ugodnosti.

   
   4.4. Ladijski fondi in privatni plasma delniškega kapitala

   Način za povečanje delniškega kapitala pomenijo tudi ladijska sredstva. So investicijski instrument za posebne namene, saj dovoljuje investitorjem delniškega kapitala investiranje v trgovsko ladjevje. Prvi moderni ladijski fond je bil Bulk Transport, ki je nastal med depresijo tankerskih prevozov v letih 1984/85 z nakupom štirih ULCC. Investicija se je dokazala kot zelo uspešna, saj je povečala premoženje v 4 letnem obdobju do 5 kratne vrednosti nakupa. Med 1987 in 1989 se je vršilo ustanavljanje fondov pri US komercialnih in investicijskih bankah. V večini primerov je bilo doseženo povečanje delniškega kapitala med 30 in 50 milijoni US $; tako velika rast, večinoma 40-60% dolga, je imela namen izboljšati vračilno sposobnost investitorjem. Skupno so ti fondi povečali delniški kapital za približno 500 milijonov US $.

   Postopek za strukturno izdelavo ladijskega fonda je približno naslednji: družba se ustanovi in registrira na območju davčnih ugodnosti (na primer Bahamas, Cayman, Island,…); imenuje se generalni direktor, ki opravlja nakup, prodajo in nadzor nad ladjami družbe. Za te storitve je plačan po posebnem stroškovniku; na primer, en fond s štirimi ladjami plača 100.000 US$ plus 1,25% od dobljenega zaslužka. Ladijski fondi raje investirajo v plovila kot v družbe; zato imajo lastniki delnic v večini primerov možnost prenehati družbo po 5-7 letih, kar omogoča likvidnost v primeru, da delnice niso privlačne za trgovanje. Da bi izboljšali vračilo investitorjem delniškega kapitala, mnogi fondi povečujejo finančne dolgove, z lestvico v višini od 50-75% nakupne cene ladje. Očitno je, da večja kot je vsota dolgovane razlike, večji je riziko/izplačilna razlika za investitorje delniškega kapitala.

   Izdelan prospekt vsebuje določila, na podlagi katerih se ponujajo delnice. Ta dokument ima lahko nekaj strani ali pa obliko skripte. Opisuje biznis, poslovanje, strategijo družbe, bodočnost na tržišču, nakupne pogoje delnic, administrativne sporazume, kontrolne mehanizme in sporazume o prenehanju družbe. Na osnovi teh podatkov se delnice prodajo preko privatnega plasmaja posameznikom ali institucijam, v nekaterih primerih pa z javno ponudbo. Institucije investiranja imajo omejene fonde za visoko rizična vlaganja te vrste, tako da so ladijski fondi močno odvisni od bogatih posameznikov, ki cenijo dobro prodajo- v tem primeru podcenjenost ladje. Ko so pridobljena zadostna sredstva v fondu, menedžerji opravijo nakup ladij in vodijo družbo skladno z določili v prospektu.

   
   4.5. Struktura manjših finančnih sredstev (Mezzanine finance)

   Je finančna struktura, ki nastopi med banko in stranko, katera zaprosi za posojilo. Pojavi se v tistem trenutku, ko banka ne more zagotoviti zadostnega denarja za nakup nove ladje. Le ta ne more zagotoviti toliko denarja, ker največjo garancijo katero lahko sprejme od stranke je hipoteka. Vsa ostala zagotovila stranke ne predstavljajo zadostno garancijo banki.

   Tako banka hipotetično zagotovi le 80% vrednosti ladje od povprašanih 20%. Preostalih 20%
   pa zagotovi tako imenovana finančna struktura Mezzanine. Njeno ozadje je sestavljeno iz privatnega plasmaja. Ta za razliko od banke prevzame nase veliko večji rizik. Zaradi tega pa ima toliko večje obrestno mero, običajno večjo od tako znanega LIBOR-ja (bančni sporazum o fiksni obrestni meri, ki se na določeno obdobje tudi spreminjajo) in pravico na delniškem kapitalu.

       

   
   

   ---

   5. FINANCIRANJE LADIJ Z DOLGOVI

   Dolg je eden priljubljenih poti za financiranje ladjarstva v zadnjih 30 letih. Privlačen je za izposojevalca ter ima fleksibilno pot za financiranje ladjarskih podjetij. Zaradi tega se ga veliko poslužuje. Imamo 4 vrste dolžniških oblik:

   - obveznice
   - bančni krediti
   - ladjedelniški krediti
   - privatna vlaganja

   
   Obveznice

   Izposojevalci s sprejemljivo kreditno sposobnostjo lahko dobijo denar z izdajo obveznic na kapitalskem trgu. Kreditno sposobnost morajo pridobiti od družbe Moodys ali Standard and Poors. Dodeljena sposobnost določi, če se lahko izdajo vse obveznice in stopnjo obresti.
   Postopek je časovno omejen; nekaj mesecev potrebujemo za razvoj projekta in plasiranje obveznic na tržišču.

   
   Komercialno bančno posojilo

   To je najbolj pogosta uporabljena oblika financiranja ladjarstva. Na svetu je 20 večjih bank, katere imajo svoj ladijski oddelek in se ukvarjajo samo s to obliko financiranja. Procedura pridobitve posojila je preprosta. Ladjar oz. ladijsko podjetje pristopi k banki s svojimi potrebami. Po preučitvi primera banka oz. njen svet predstavi stranki svoj predlog in skupaj pregledajo pereča vprašanja. Pri tej obliki imamo pet ključnih aspektov ladjarskega posojila:
   

   • Tenor (dolžina posojila, ki je običajno od 3 - 15 let odvisno od dejanskega stanja podjetja)
     
   • Interest rates (dogovorjena fiksna obrestna mera med sodelujočimi bankami glede na
      bančne stroške - LIBOR (London Inter Bank Offer Rate)
     
   • Fee (bančni stroški za urejanja posojila)
     
   • Collateral (v primeru, da podjetje propade ima banka pravico prevzeti vse ostale fonde ki so potrebni za postopke v takih primerih)
     
   • Covenants (varovalni pogoj izdan s strani banke)
   Trgovanje teh oblik je seveda ena najpomembnejših oblik posojilnega sistema. Posojilo je predano šele, ko to odobri bančni kreditni sistem. Za pomembne stranke pripravi banka posojilo v nekaj dnevih. Če pa so riziki večji, potem bo za njegovo pridobitev potrebno dalj
   časa. Če ima stranka izdelano pogodbo o Time-charterju, je ta del analize enostaven, kajti tako je banka prepričana, da mu lahko zaupa.
   Vrednost ladje se določi z oceno tržišča in ostalimi varnostnimi kriteriji. Včasih bančni komite ponovno pregleda pogoje in s tem se mora stranka strinjati.
   Ko je posojilo sestavljeno je praksa, da ladjar ustanovi ˝eno ladijsko podjetje˝ za vsako financirano ladjo in iz varnosti dodeli prvo hipoteko na ladjo. Kot prvo banka oceni vrednost ladje na tržišču, namembnost in starost. Običajno banke tako dodelijo 50% posojilo glede na potrebno vrednost. Kot že prej omenjeno, se višina posojila poveča, če lastnik dokaže, da ima sklenjeno (npr. Time-charter)pogodbo, da je ladja dobro vzdrževana, da je v preteklosti dobro posloval in da so vsi njegovi dolgovi redno poravnani. Tako lahko pridobi posojilo v višini od 60-80 % vrednosti ladje. V določenih primerih se ponudi tudi 100% posojilo.

   
   Privatni kreditni pogoji

   Financiranje ladij poteka tudi preko privatnega sektorja, v katerem so običajno pokojninski skladi, zavarovalnice, leasing podjetja... Prednost te oblike je, da imajo fiksne interesne obrestne mere, vendar visok ter dolg tenor.

   
   5.1.Sindikalna posojila in imovinska prodaja

   Sindikalna posojila

   Kadar gre za velika posojila, npr. 50 milij.$, posojilodajalci razpršijo rizike tako, da razdelijo posojilno vsoto med druge banke. (t.i. Imovinska distribucija). Banke, ki so pristopile k poslu delujejo pod vodstvom glavne banke, katera je sklenila posel. Poleg standardnega postopka vodilna banka vzdržuje odnos s posojilojemalcem, medtem ko organizira sindikat bank za pridobitev posojila. Najlažja pot je prikaz s primerom:

   
   - Pridobitev mandata

   Najprej banka skliče sestanek s stranko glede višine posojila, (npr. 500 milj $). Sindikalni oddelek banke se bo posvetoval o pogojih pod katerimi bi bilo lahko posojilo razdeljeno med ostale banke. Če so bankirji prepričani v posel, to podpišejo oz . prevzamejo rizik. Ko je stranka zadovoljna s pogoji, izda pooblastilo

   
   - Priprava za sindikalno združenje

   Dokumentacije je pripravljena v dogovoru s stranko. Pri nalogi sodelujejo sindikalni oddelek, ladijski oddelek in posojilno kontrolna oseba.

   
   - Sindikalno posojilo

   Izdelani pogoji posojila obidejo vse tiste banke, za katere sindikalni oddelek misli, da bodo pripravljene sodelovati. Takih je od 20-30, katere se zaprosi, da do določenega datuma podajo svoje predloge. Medtem jih banka voditeljica posojila tudi obišče in razpravljajo o predlogih. Le te povedo vsoto, ki bi bile pripravljene prevzeti. Ko banka pridobi zadostno število obvez, se dogovor zaključi s tem, da vse banke in lastnik podpišejo vse potrebne dokumente.

   
   - Administracija, provizija

   Banka voditeljica deluje kot agent in za svoje delo zaračunava provizijo.

   Iz tega sledi, da so določena posojila zelo hitro izvršljiva, ker jih tržišču takoj sprejme ostala pa potrebujejo več mesecev. Problem je v tem, da ladjar ne more več mesecev. Sindikalna posojila je težko upravljati. Če lastnik zapade v težave, posojilna banka in menedžerska skupina s težavo obvladajo skupino sodelujočih bank, ker nekatere izmed njih ne poznajo ladijskega tržišča in njegovih ciklov.

   
   Imovinska prodaja

   Primer: Banka posodi 50 milij.$ ladjarju za nakup 80 milij. $ vrednega tankerja.
   Če se banka kasneje odloči, da ne bo več nosila rizika, lahko posojilo proda drugi banki. Ko najde kupca, obe banki podpišeta skupen dogovor o udeležbi (Joint partecipation), delež posojila se prenese na kupca po dogovorjenih obrestnih pogojih. Banka, katera je kot prva odobrila posojilo, ima cilj, da ga proda po čim boljših pogojih in zadrži zase maržo.

   
   

   ---

   6. FINANCIRANJE NOVOGRADENJ

   Tako financiranje novih kakor starih ladij je enako, le da pri novih sta se pojavila dva problema. Prvi je ta, da so kapitalni stroški novih ladij večji kot bi to zmoglo tržišče financirati skozi pretok denarja razen, če bi se posojilo amortiziralo v kratkem obdobju od 5-8 let in spodbujeno s strani bank. Vendar to ni mogoče.
   Drugi problem je ta, da je denar potreben takoj ne pa da se prvi del dodeli takoj, drugi šele ko je zgrajen trup ladje. Ta oblika problema se je pojavila v obdobju svetove recesije. Tako so se pojavile ladjedelnice, katere so začele ponujati denar za novogradnje. To so storile kot prve japonske ladjedelnice ki so ponudile 80% vrednosti ladje na 8 let po 5,5 % letni obrestni meri. V 90' letih tudi ta način financiranja pade pod pritiskom, kajti pojavijo se še ostale ladjedelnice. Ladjar lahko sprejme ladjedelniški kredit, ampak prosi banko za povečanje le tega z razširjeno odplačilno dobo

   Imamo tri načine posredovanja vlade, da ladjedelniški kredi postanejo bolj atraktivni za ladjarja kot pa komercialnih banke, in sicer:

   - Državna garancija

   Pridobi se jo z državno garancijo na posojilo. Ladjar lahko najame kredit pri komercialni banki. Vrednost garancije, dane izposojevalcu, zavisi od kreditnih standardov, ki jih vladna agencija uporablja pri izdaji garancij. Standardi so običajno enaki kot pri banki oz. garancija ima majhno vrednost. Ko je država pripravljena pomagati ladjedelnici pridobiti naročilo, mora biti pripravljena nuditi kreditne pogoje, ki jih ladjar ne bo mogel dobiti pri komercialni banki. Država dejansko prevzame rizik kredita, kar je v bistvu subvencija industrije.

   
   - Interesni odstotki subvencioniranja

   Nekatere vladne agencije ponujajo subvencionirane obresti. Vlada plača razliko med dogovorjeno in tržno obrestno mero, kot npr. v UK.

   - Moratorij

   V težkih okoliščinah lahko vlada pristane na eno ali dve letni moratorij na obresti.

   
   

   ---

   7. NAJEMNA POGODBA LADIJ

   Lastnik preda svoje imetje leasing podjetju, kateri ima na osnovi sklenjene pogodbe pravico upravljanja in istočasno plačevanja mesečnih obrokov določenih v pogodbi. Po prenehanju pogodbe mu njegova lastnina preide nazaj v roke. Ta način financiranja se uporablja za stroje oz. predmete z dolgo življenjsko dobo, tudi za ladje, kar omogoči, da se leasing izplača še preden bi njegova življenjska doba prenehala.

   Pri tej obliki obstajajo tri vrste rizikov:

   - dohodkovni rizik (najemnik pogodbe bo poplačan v celoti za kupljeno imovino)
   - operativni rizik (večji del se glasi na opremo, ki se sklicuje na plačilo za njegovo okvaro)
   - preostali vrednostni riziki (kdo bo pobral bonitete, če se mu bo zvišala vrednost)

   Ostajata tudi dve obliki najemne pogodbe:

   - operativna najema pogodba
   - finančna najemna pogodba

   Operativni leasing se uporablja predvsem za delovne stroje z dolgo življenjsko dobo. Je kratkoročen dogovor, ki prepusti večino rizikov lastnikom.

   Finančni leasing je dolgoročnejši in pokriva dolgo življenjsko dobo stvari. Če najemnik pogodbe prekine sodelovanje ga to ne osvobodi obveznosti do primera. Vse operativne odgovornosti padejo na najemnika, kateri v primeru predčasne prekinitve pogodbe mora izplačati lastnika.

   Leasing pogodbe se dejansko pojavljajo šele zadnjih pet let. To je ena od bodočih oblik financiranja ladjarstva. Razlog je v tem, da najemnik pogodbe je oproščen določeno vsoto davkov in carinski stroški se razporedijo po celi dolžini najemne pogodbe. Pogodba je sprejeta za obdobje od 15-25 let kar omogoči ladjarju normalno poslovanje, izplačilo leasinga, vzdrževanje ladje in možnosti investiranja v nove naložbe. Edini riziki, ki se pojavljajo pri tej obliki, so spreminjajoči davčni zakoni, poznavanje strank in ciklusov tržišča.

   
   

   ---

   8. POVEČANI RIZIKI V LADIJSKIH INVESTICIJAH

   Investicijske rizike običajno merimo s standardno deviacijo za preteklo leto, ker tako dobimo pokazatelje variabilnosti. To pomeni, da ladjarstvo spada v industrijo z visokimi riziki. Dobra startna točka, da razdelimo rizike z vidika ladijskih podjetij in njihovih bankirjev v tri dele:
   1. Ekonomski riziki (potreben, ker je ladjarstvo izpostavljeno svetovni ekonomiji, katera je spremenljiva in rizična)
      
   2. Operativni riziki (odvisen od ladjarja samega in njegovega menedžmenta. Glavni problem je ta, da so ladje v slabem stanju, velikokrat pokvarljive in potrebujejo veliko denarja za vzdrževanje)
      
   3. Rizik ladjarskega tržišča (je specifičen rizik v ladjarstvu. Posledica prevelikega naročila, prevelike ladje, ki niso operativne na določenih prekopih)

   Vsi ti aspekti vplivajo na ciklus tržišča. Na vse to morajo biti pozorni tako ladjarji pri nakupu oz. prodaji ladij, kakor tudi bankirji pri dajanju posojil. Tržišče amplitudno niha in bistvo vsega je, da se vzame točko v tem ciklusu, ki ti bo omogočala dobre rezultate.

   
   

   ---

   9. LADIJSKE FINANCE IN DINAMIKA LADIJSKEGA TRŽIŠČA

   Diagram prikazuje tok denarja na ladijskem tržišču. Sestavljen je iz treh tržišč: tržišče voznin, tržišče prodaje in nakupa ter tržišče novogradenj. V centru diagrama imamo ladijsko banko, katera daje posojila za nakup starih in novih ladij. Znesek za nakup starih ladij je ladjarju plačljiv vnaprej in je prikazan s kvadratki. Kadar je posojilo namenjeno za nove ladje s strani banke ali premoženjskih investitorjev, gre denar direktno ladjedelnici, katera ni del tega denarnega toka. Ladjedelnica plača s tem denarjem stroške materiala, delo in svoj zaslužek. Ta je prikazan kot Cash out s črno barvo. Medtem, ko denar pridobljen s vozninami, bančnimi posojili in rezanjem ladij pa priteče v ta ladjarski denarni tok. Ta denar je tako namenjen odplačevanju posojila in najemu novih posojil. Denar od prodaje in nakupa ladij se dejansko pretaka iz ene banke v drugo. Industrija postaja vedno bolj likvidna, kar omogoči ladjarjem plačilo ladij po vse višji ceni. Če ciklus tržišča pada, se cene ladij zmanjšujejo. Ladjarjem, kateri so gradili v vzpenjajočem tržišču, to povzroča težave, ker ima vedno manj vhodnega denarja zaradi nizkih voznin in prisiljen je prodati ladjo na tržišču rabljenih ladij. Nakup ladje v obdobju, ko je cikel tržišča nizek omogoči ladjarju, da se postavi na noge.

   
   

   ---

   10. ZAKLJUČEK

   Tako kot se je skozi čas spreminjalo samo ladjarstvo so se spreminjale tudi oblike financiranja le tega. Tudi ladjarstvo je v zgodovini financ pustilo svoj značaj.

   Ladjarstvo je hitro spremenljiv posel, ki potrebuje velike vsote kapitala. Denar prihaja iz varčevalnih fondov, ki jih predvsem vsebujejo naslednja tržišča: denarno, kapitalsko in borzno tržišče. Danes se večina investicij vrši preko institucij kot so zavarovalnice, pokojninski skladi, finančne hiše, komercialne banke...Imamo štiri finančne kategorije: delniški kapital, manjša finančna sredstva, večja finančna sredstva in leasing.

   V preteklih letih so ladijske finance poskušali pridobiti s lastniškim kapitalom, K/S podjetij in javnimi ponudbami. Dolg je najbolj razširjena in dosegljiva oblika financiranja. Obveznice so atraktivne, vendar zajamčene za ladjarska podjetja. Sledijo komercialna bančna posojila, ki so najpopularnejša oblika financiranja. Tu imamo več 100 bank, ki ponujajo posojila za nakup ladij. Medtem ko je ladjedelniško financiranje namenjeno izdelavi novih ladij se največkrat pojavlja problem garancij. Končno se pojavi leasing, kot dolgoročno financiranje.

   V zgodovini industrije je vsaka faza je imela svoj značaj. Skupna točka so bili cikli ladijskega tržišča, ki so močno vplivali na celotno ekonomijo pomorstva.

   Avtor: Sandra Kristančič; Sergej Dodič