Datoteka:
 


Miroslav Ekart

Avtorsko pravo in problemi glede interneta

1. Uvod

Internet se je razvil iz ARPAneta, ki ga je prvotno razvila ameriška vojska, kasnje pa so se v to omrežje vključile še univerze. Omrežje je bilo načrtovano zelo kaotično in anarhistično, brez centralnega nadzora, ker naj bi delovalo tudi po nuklearnem spopadu. Tu gre iskati tudi vzrok temu, da je danes to področje več ali manj pravno zelo slabo pravno urejeno, drugi vzrok za to pa je ta, da je ta celotna problematika stara komaj eno desetletje. Pojavili so se problemi, ki jih prej ni bilo in tudi države se težko soočajo z tem, da nimajo suverenosti in s tem nadzora na določenem področju. Kar je v eni državi ustavna pravica do svobodnega izražanja je lahko v drugi državi celo kaznivo dejanje. Internet je postal nov mogočen svetovni medij poleg televizije in časopisov. Dober primer za moč interneta je objava v Franciji prepovedane knjige o predsedniku Miterandu na svetovnem spletu. S tem je poseg države izgubil vsakršen pomen.
Širjenju še ni videti konca, kajti uprabljajo ga že milijoni uporabnikov, sklepajo se že milijonski posli, do leta 2000 naj bi letni promet znašal že 200 milijard ameriških dolarjev.

To celotno problematiko lahko razdelimo na več skupin, vendar pa so te skupine še zelo neizdelane in se nenehno širijo ali pa nastajajo kar celotne nove skupine in podskupine.
Te glavne skupine so:

-WWW (world wide web) ali svetovni splet.
 Tu se pojavljajo predvsem spori glede samega naslova strani (domain names) in pa spori glede avtorstva teh strani. Vendar so spori glede domen del prava industrijske lastine in sicer gre v bistvu za znak, ki je zavarovan kot znamka.

- Elektronska pošta (e-mail)
Tu se postavlja vprašanje zaščite avtorja.

- Distribucija računalniških programov
Problem varovnja avtorjev in njihovih pravic.

- Razno
Nedovoljeno presnemavanje glasbe in podobni posegi v pravice avtorjev.

2. WWW (world wide web) ali svetovni splet

Gre za izjemo obsežno zadevo, ki bo sedaj podrobneje predstavljena.

2.1. Domene ali naslovi internet strani

Domena spada med pravice industrijske lastnine in je del v bistvu znak, ki je zavarovan kot znamka. Z avtorskim pravom pa je povezana posredno in preko intelektualne lastnine.
Domena je naslov vsake strani, ki ga potrebujemo, če hočemo na katero stran. Primer takšne domene je http://www.uni-mb.si. To je domača stran (ang. home page) Univerze v Mariboru. Na tem naslovu so potem ponavadi še druge podstrani, ni pa nujno. Ne obstajata dve strani, ki bi imela enak naslov, ker prva domena onemogoči vse ostale. Pri tem pa se v zadnjem času pojavlja veliko težav. Nekateri, ponavadi so bili to računalniški navdušenci v začetku 90-ih let, so začeli prvi uporabljati kot domeno ime velike gospodarske družbe. To je bil čas, ko te družbe še niso spoznale pomena tega novega medija. Najbolj znan takšen primer je spor za naslov www.mtv.com. Prvi je ta naslov začel uporabljati en moderator na MTV-ju, družba MTV pa ni imela v začetku nič proti. Kasneje ta moderator ni bil več tam zaposlen, stran pa je še vedno vzdrževal. MTV je spoznala možnosti lastne promocije in je zato seveda želela ta naslov, ker si ga ljudje najlaže zapomnijo. Zadeva se je končala z izvensodno poravnavo, MTV pa je dobil svoj naslov.

Naslednje možne težave se lahko pojavijo pri sporih, ko nekdo drug izkorišča znano ime. Primer takšnega spora je bil naslov www.playboy.com. Nekdo je začel uporabljati naslov www.playboyxxx.com, kar je seveda zavajajoče. Playboy je tožil uporabnike te strani in uspel z prepovedjo uporabe te strani.
Zanimivo je, da v veliko sporih glede interneta sodelujejo družbe, kot je Playboy, ki so prve spoznale možnosti novega zaslužka.

Prav tako pa je pri domenah pomembno, da se večinoma vidi, kje se nahaja strežnik (server) in s tem tudi gospodarska družba ali pa kršilec avtorske pravice. Tako imajo slovenski uporabniki skoraj vsi končnico "***.si", nemški "***.de", ameriški pa verjetno "***.com". Vendar to ni povsem zanesljivo, ker so v uporabi tudi povsem nevtralne končnice, kot sta "***.net", "***.org" iz katere v naprej ni mogoče uganiti države.
Vendar imajo do zdaj naštete domene to prednost, da lahko povprečen uporabnik vsaj približno ugane, kaj se bo za tem naslovom skrivalo (čeprav včasih popolna zgreši). Še bolj "skrivnostni" pa so naslovi, kje je naslov sestavljen iz samih številk (primer 207.19.234.34/www/index.php3).
2.2. Domača stran (home page)

Domača stran je avtorsko delo, če so izpolnjeni vsi pogoje za to (stvaritev, duhovnost, individualnost in izraženost) . Avtor si pri tem pomaga s tehničnim pripomočkom - računalnikom in na ta način izrazi svojo ustvarjalnost. Brez dovoljenja avtorja ni dovoljeno v to stran posegati. To velja tudi za sledečo možnost: stran se prekopira, malce spremeni (imena in besedilo, osnova pa je enaka) in se jo predstavi kot svojo na nekem povsem drugem naslovu. Lahko pa nekdo vzame samo kakšno sliko in jo vgradi v svojo stran, lahko pa hkrati skombinira več strani.
To se da storiti zelo enostavno in brez veliko tehničnega znanja. Kajti vsaka stran je napisana v obliki HTML (hyper text markup language), ki je enoten standard za www. HTML je programski jezik, ki se skriva za vsako stranjo. Vsak malo boljši brskalnik po internetu (Netscape, Internet Explorer, Mosaic..) omogoča funkcijo shranjevanja strani ali pa tudi pogledati direktno v html neke stran (view document source). To se potem lahko z raznimi programi, narejenimi posebej za oblikovanje strani (MS FrontPage, Netscape Page Composer.....) enostavno dopolni ali spremeni, čeprav je osnovni namen teh programov oblikovanje novih strani in ne kopiranje.
Fizična zaščita ni možna, programski jezik za stranjo se ne da skriti. Prav zaradi te enostavnosti je to zelo razširjena oblika posega v pravice avtorja strani. Zaradi več milijonov dokumentov na svetovnem spletu je to kršitev zelo težko odkriti. Še težje pa je doseči odstranitev kršitve. Kršilec bo pogosto z povsem drugega konca sveta in avtor mu ponavadi lahko napiše le kakšen e-mail, kjer ga opozori na kršitev.
Avtor skoraj nima nobene možnosti, ker večinoma nima ne časa in ne denarja, da bi kršilca ( iz druge države, po možnosti iz nasprotnega dela sveta) sodno preganjal.

Obstajajo pa tudi izjeme. Ena od takšnih izjem je velika medijska družba Viacom/ Paramount. Čeprav bo mogoče naslednji primer na prvi pogled malce neresen, pa Vaicom s to serijo vsako leto ustvari ogromno dobička in gre torej za zelo veliko denarja. Prav tako pa je ta spor primeren za obravnavo, ker gre za veliko število kršilcev, ki so iz skoraj vseh držav sveta. Viacom ima med drugim tudi avtorske pravice na znanstvno fantastični seriji Star Trek.
Tej seriji je veliko računalniških navdušencev namenilo kar nekaj prostora na svetovnem spletu. Vsega skupaj je na spletu tej temi namenjenih kar neverjetnih 28118 dokumentov, ki se nahajajo na več kot 1500 straneh po vsem svetu. Kršilci so največkrat enostavno prekopirali na svoje strani razno slikovno gradivo, zvočne datoteke, ipd. , pri tem pa se večinoma sploh niso zavedali, da posegajo v pravice drugih. Skoraj vsi so imeli samo najboljše namene in niso hoteli nikogar oškodovati. Viacom/Paramount je v sodelovanju z Microsoftom uredil uradno stran, posvečeno tej seriji. Te strani pa so bile dostopne samo uporabnikom MSN (Microsoft Network), ki so plačali naročnino.
Viacom je začel "lastnikom" strani pošiljati pisma, kjer jih je opozarjal na kršitve in zahteval zaprtje strani ter umik avtorskega gradiva iz teh strani. V nasprotnem primeru so grozili z tožbo, kar so v veliko primerih tudi uresničili. To so poskusili v najmanj 37 primerih. To je vzpodbudilo val ogorčenja med gledalci te serije in sledil je množični odpor. Protestniki so začeli z peticijo in v podporo zbrali veliko podpisov, ustanovili pa so tudi OFF (Online Freedom Federation). Trenutno je vsa stvar še odprta in ni pričakovati, da se bo kmalu razrešila. Viacom bo težko dosegel zaščito, že zaradi ogromnega števila teh strani in dejstva, da so kršilci v skoraj vsej državah sveta. Do preobrata je prišlo pred kratkim, ko je Viacom sprostil dostop za vse uporabnike, kar bo mogoče pozitivno vplivalo na celotno zadevo.

Tako velike multinacionalke kot navadni ljudje se srečujejo z enakimi problemi. Kršilec se mnogokrat nahaja v drugi državi, po možnosti celo na drugi strani zemeljske oble. Prav tako pa je ta kršilec pogosto anonimen, tako da niti ne vemo, na koga bi se obrnili. Prav tako pa je dejanska škoda ponavadi majhna in se za to ne splača ukrepati preko sodišča. Nadaljni problem pa je množičnost kršitev, kot v preteklosti skoraj ni bila mogoča.
Svetovni splet ne pozna meja, prav tako pa ne poznajo meja kršitve teh avtorskih pravic. Ker je ta problem star komaj nekaj let, prave rešitve še kmalu verjetno ne bo.
Internet je verjetno zadnje področje in lahko bi tudi rekli navidezno, virtualno območje, ki ga nobena država kot najmočnejša organizacija ne obvladuje.

3.Elektronska pošta (e-mail)

Bistvo elektronske pošte je v pošiljanju sporočil v elektronski obliki med dvema računalnikoma. Elektronska pošta je postala zelo razširjena in v zadnjem času se je tudi tehnično izpopolnila. Tako se sedaj na ta načine ne prenaša več samo besedilo, tekst, ampak so lahko kot dodatek dodane celotne datoteke (slike najrazličnejših formatov (GIF, JPEG, PCX, ....), dokumenti za MS Word, WordPerfect, zvočno gradivo, kompresirane datoteke). To se omogoča s posebno tehniko MIME (Multipurpose Internet Mail Extension - večnamensksa razširitiev elektronske pošte). To prenašanje je bilo včasih možno samo preko FTP (File Transfer Protocl).

Primer, kako izgleda "glava" sporočila iz elektronske pošte. Iz glave je razvidno, kdo je sporočilo poslal in ta je ponavadi tudi avtor sporočila.

Date:
        Tues, 18 Nov 97 10:55:18
  From:
        
    To:
        uvp00412b
From: IN%"elsaulb@hotmail.com" "ELSA ULB" 17-NOV-1997 13:04:15.34
To: IN%"all-of-elsa@jus.uio.no"
CC:
Subj: "How European Union Work. From Theory to Practice"

Return-path:
Received: from DIRECTORY-DAEMON by rcum.uni-mb.si (PMDF V5.1-8 #7554)
 id <01IQ48CZIPO00016FD@rcum.uni-mb.si> for uvp00409b@rcum.uni-mb.si; Mon,
 17 Nov 1997 13:03:29 MET
Received: from soncek.uni-mb.si by rcum.uni-mb.si (PMDF V5.1-8 #7554)
 with SMTP id <01IQ40K3MZZ40014XQ@rcum.uni-mb.si> for elsa.maribor@uni-mb.si;
 Mon, 17 Nov 1997 13:01:22 +0100 (MET)
Received: from goggins.uio.no by soncek.uni-mb.si with SMTP using DNS (PP)
 id <26390-0@soncek.uni-mb.si>; Mon, 17 Nov 1997 10:43:13 +0100
Received: from pat.uio.no by goggins.uio.no with local-SMTP (PP); Mon,
 17 Nov 1997 10:40:14 +0100
Received: from hotmail.com (actually F65.hotmail.com [207.82.250.151])
 by pat.uio.no with SMTP (PP); Mon, 17 Nov 1997 10:40:02 +0100
Received: (qmail 20056 invoked by uid 0); Mon, 17 Nov 1997 09:39:59 +0000
Received: from 164.15.5.113 by www.hotmail.com with HTTP; Mon,
 17 Nov 1997 01:39:59 -0800 (PST)
Date: Mon, 17 Nov 1997 01:39:59 -0800 (PST)
From: ELSA ULB
Subject: "How European Union Work. From Theory to Practice"
To: all-of-elsa@jus.uio.no
Message-id: <19971117093959.20055.qmail@hotmail.com>
MIME-version: 1.0
Content-type: text/plain
X-Originating-IP: [164.15.5.113]

Vendar ni nobenega 100% zagotovila, da je to dejansko poslala oseba, ki je navedena.
Ta problematika pa je predvsem pomembna pri razkrivnju kršilcev avtorskih pravic. Prvo vprašanje, na katerega avtor običajno naleti, je kdo je sploh kršilec. Pogosto se niti ne ve iz katere države je. Potrebno je veliko časa in denarja, da se proti takšnemu kršilcu učinkovito ukrepa, to pa si ponavadi lahko privoščijo le velike gospodarske družbe ali država.
Velikokrat sem že dobil sporočilo iz "neobstoječega" naslova.. Takšen primer je bilo sporočilo iz "nobody@nobody.com", ki v resnici ne obstaja. Danes pa obstaja že veliko družb, ki zagotavljajo brezplačno elektronsko pošto. Delujejo preko WWW in za njih potrebujete le navaden brkljalnik. Eden izmed takšnih sistemov je www.hotmail.com. Tu dobi vsak svoj naslov, ko izpolni ustrezen vprašalnik. Zagotovljena je popolna anonimnost, možne pa so tudi zlorabe, ker nihče ne preverja, kdo se v resnici skriva za navedenimi podatki. Takšno preverjanje niti ni možno, ker ima celoten sistem že več kot milijon uporabnikov. Varnosti tudi ne nudijo naslovi, kot je upa00321b@uns.il.org. Najbolj zanesljivi in zaupanja vredni so naslovi, kot je na primer moj naslov: miroslav.ekart@uni-mb.si. Tu je že takoj razvidno moje ime in da sem povezan z univerzo v Mariboru.
Vendar je bistvo elektronske pošte še vedno v pošiljanju besedila in tu se lahko pojavi nov problem. Vsako sporočilo je lahko avtorsko delo in je ob izpolnjevanju pogojev tudi ustrezno zaščiteno.

4. Distribucija računalniških programov

Računalniški programi so avtorska dela in so zaščiteni. To določa 5.člen ZASP in tudi mednarodne konvencije. Distribucija računalniških programov je izredno hitro rastoče področje z veliko prihodnostjo. Velika prednost tega je predvsem v zmanjševanju stroškov, ki so povezani s prodajo. Nista potrebna izdelava in prevoz medija - nosilca informacije ( zgoščenka, disketa) do trgovine, prav tako pa ne potrebujemo prodajalca. Dobra stran je tudi hitrost, s katero lahko pridemo do želenega programa, ki bo vedno na zalogi. Vendar ima takšen način tudi veliko slabih strani. Te so predvsem v odsotnosti strokovnega nasveta prodajalca, in v dejstvu da so danes hitrosti prenosa podatkov dejansko zelo majhne. Ta način je zelo primeren za pošiljanje programov do nekaj megabajtov, ker je običajna hitrost prenosa nekaj kb/s. Večkrat se celoten sistem prekine tik pred dokončanjem prenosa in dolgo čakanje je bilo zaman. Večje hitrosti skorajda pri nas zaradi slabega telefonskega omrežja niso možne ("sanjskih" 80 kb/s sem zaenkrat doživel le pri prenosu datotek na računalnike Pravne fakultete Maribor iz omrežja ARNES, vendar je to povsem razumljivo, ker je povezava preko optičnega kabla).

Preko interneta se lahko programi distribuirajo na več načinov. Vendar bom najprej povedal nekaj o vrstah računalniških programov in kako so zaščiteni.

4.1. Računalniški programi

4.1.1. Klasični računalniški programi

Gre za "klasičen" računalniški program, ki je popoln in vsebuje vse funkcije. Uporabnik pa mora za njegovo uporabo plačati. Vendar se ti programi prodajajo večinoma preko prodajaln. Večinoma tudi za to , ker so preobsežni za prodajo preko interneta ( program na 5 CD-ROMih ima več kot 3000 megabajtov).

4.1.2. Shareware programi oz. preizkusni programi

Gre za programe, ki so v bistvu enako kvalitetni kot ostali programi, vendar z to razliko, da so zastonj.
Namen je v bistvu ta, da uporabnik spozna različne možnosti, ki mu jih nudi program in ugotovi njegovo uporabnost. Vendar ima ta "zastonj" določene omejitve.
Te omejitve so ponavadi v tem, da je program zastonj le določen čas, po preteku tega časa pa ga mora avtor izbrisati. Nadaljna uporaba po preteku tega roka pomeni poseg v pravice avtorja. Ta rok ponavadi traja od 30 dni do treh mesecev.
Druga možnost je ta, da ima uporabnik doma celoten program, a dosegljivi so le določeni deli, oz. določene funkcije. Takšen primer je grafični program, ki omogoča uporabo vseh funkcij, razen shranjevanja slike. Potem, ko uporabnik plača določen znesek, dobi sporočeno šifro, s katero "odklene" vse ostale možnosti. Pri šifrah pa se lahko pojavijo določene težave za avtorja. Te so namreč na razpolago na internetu. Uporabnik, ki že določen dalj časa dela z internetom in ga dodobra spozna, ima možnost, da pride do teh podatkov. Za takšne aktivnosti je posebej primeren IRC (Internet Relay Chat), ki so ga najprej razvili na Finskem, osnovni namen pa je "pogovarjanje" preko tipkovnice v realnem času med različnimi ljudmi po vsem svetu. Kasneje so ta enostavni program močno izboljšali in dobil je opcijo DCC (Direct Client to Client), ki omogoča hitro povezavo in neposredno povezavo med dvema uporabnikoma za "pogovarjanje" ali pa za pošiljanje datotek. Na določenih kanalih (kanal bi lahko primerjali z sobo, v kateri se ljudje pogovarjajo) so te in druge nezakonite stvari vedno prisotne. Še posebej znana je mednarodna skupina računalniških "piratov in crackerjev" Warez, ki skrbi za ažurnost teh seznamov.
Ti seznami pa se prav tako tudi pojavljajo na raznih "news groups". To so neke vrste diskusijske liste, kjer avtorji diskutirajo o najrazličnejših temah, tudi o piratstvu.
Naslednja možnost zaščite je enostavno apeliranje na uporabnika, naj bo pošten in registrira program. Program ob vsaki uporabi "piha na dušo" uporabnika, da je bilo potrebno veliko truda in časa za ta program.
Naslednja možnost pa je ta, da program po določenem času preneha delovati. Takšen primer so nekatere verzije Netscape Navigatorja, ki po določenem času neregistrirane uporabe omogočajo le še dostop do Netscapeove domače strani. Vsake drugo je onemogočeno.
Možno pa je tudi, da uporabnik naloži iz omrežja zelo okrnjeno verzijo, ki ponavadi ne presega 10 Mb (razlog je v dolgotrajnosti prenosov), če pa mu je program všeč, mora v trgovino po celotno verzijo.
Skupna misel preizkusnih programov je, da uporabnik najprej dobi program in šele potem plača, če ga bo hotel uporabljati. Računa se predvsem na poštenost uporabnika in to se v večini primerov avtorju tudi izplača.

4.1.3. Freeware oz. zastonj programi

Tu pa gre za programe, ki so zastonj in pri katerih se avtor odreče svojim pravicam, vendar prepove vse posege v program in tudi to, da bi za ta program kdo računal denar. Uporabnki imajo pravico in so celo vzpodbujeni, da dajejo program drugim uporabnikom.
Primer:
DX-Ball is copyright (C) 1996 by Michael P. Welch.

  You may copy and distribute the package through BBS and ftp sites.
 Only the unmodified "zipped" file may be distributed or copied.
  You are prohibited from:
    charging a fee or requesting donations for the package;
    distributing/including the package in commercial products;
    modifying the package.
  The package may be distributed on CD-ROM in the case where ftp sites issue CD-ROMs of their collections.

4.2. Načini distribucije preko interneta

Distribucija večinoma poteka tako, da uporabnik obišče domačo stran nosilca avtorske pravice. Tu izpolnite obrazec, s pomočjo kreditne kartice plačate in potem lahko posnamete program preko omrežja na svoj trdi disk. Shareware pa se večinoma preko interneta prenaša z FTPjev. To je posebni protokol za prenos podatkov in veliko serverjev je namenjenih prav temu. V Sloveniji je eden izmed večjih ARNESov FTP na ftp://ftp.arnes.si.
Uporabnik si najprej presname kompresirano (stisnjeno) verzijo programa. Gre za eno datoteko, v kateri so shranjene vse ostale. Program še ni neposredno uporabljiv, ampak ga mora uporabnik najprej dekompresirati, kar se naredi z inštalacijo. Vendar je že samo kopiranje "neposredno neuporabljivega" programa poseg v avtorsko pravico. Inštalacija ni potrebna.
Obstajajo pa tudi piratski FTPji, na katerih so piratske verzije programov. Ti ponavadi obstajajo le kak dan ali dva in potem izginejo, da jih ne bi začeli preganjati. Informacije in naslovi so dosegljivi preko IRC. Preko IRC je možno z opcijo DCC pošiljati tudi programe, kar je lahko dodaten problem. 116. člen ZASP določa, da se za kršitev pravice avtorja na računalniškem programu šteje tudi vsako distribuiranje primerka računalniškega programa, za katerega oseba ve ali bi lahko domnevala, da je nedovoljeni primerek. In oseba, ki je kopirala iz piratskega strežnika je to zagotovo vedela.
Prav tako pa je preko IRC možno narediti lasten strežnik za datoteke (file server), ki se lahko vzpostavi v nekaj minutah in prav tako hitro tudi izgine. Vendar je prvotni namen IRC še vedno le komuniciranje in med stotisoči uporabnikov jih le majhen del posega v pravice drugih avtorjev.
Omeniti še moram elektronsko pošto, ki prav tako omogoča pošiljanje datotek. Posebej primerne za to so stisnjene oz. kompresirane datoteke v formatu ZIP (datoteka se lahko skči tudi na 15% svoje naravne velikosti in se mora pred uporabo dekompresirati).

5. Razno

Tu bom omenil nekaj ostalih možnih posegov v avtorsko pravico. V zadnjem času se je zelo razširilo presnemavanje glasbe. Včasih je bilo to neaktualno, ker je okoli 3 minutna pesem zasedla po nekaj 10 Mb, če smo hoteli doseči visoko kakovost. Sam prenos je trajal zelo dolgo, potem pa je še uporabniku zasedel veliko prostora na trdem disku. Zdaj pa se je pojavilo več novih formatov, ki pa so bistveno primernejši za presnemavanje. Najbolj znana sta formata za RealAudio (***.RA ) in MPEG (končnica je ***.MP3). MPEG omogoča kvaliteto zvoka kot CD, pri čemer posamezna skladba zaseda le okoli 5 Mb, kar je zelo primerno za hitre prenose.

Skupna misel vseh teh problemov je, da je ta celotna materija še zelo neizdelana in se nenehno pojavljajo nove možnosti tako za navadne uporabnike, da izrazijo svojo ustvarjalnost, kot tudi za kršilce avtorske pravice. Večinoma se kršilci niti ne zavedajo, da kršijo avtorsko pravico. Menim, da bi velik del kršitev lahko dosegli z večjim osveščanjem uprabnikov. Vendar to še vedno ne bi bila dokončna rešitev in v bližnji prihodnosti še ni pričakovati dokončne rešitve teh problemov.

6. Viri

- Miha Trampuž, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1997
- Igor Strand, Avtorsko pravo, dodatek h gradivu Pravo intelektualne lastnine, Pravna fakulteta Maribor, 1996
- Branko Oman, Avtorska pravica, Podjetje in delo 4/1996, stran 448
http:// ius-info.ius-software.si
http://www.off-hq.org/viacom.php3
http://sigov.si
http://www.ipcounselors.com/newsltr.htm
http://host1.jmls.edu/cyber/index/index.php3

Miroslav Ekart
Avtor: Miroslav Ekart



V kolikor želite sodelovati z nami, vas vljudno vabimo, da se nam pridružite, pošljete članke, ali pa samo izrazite vaša mnenja.