Ob vsem nam dobro znanih pravnih virih, kot so ustava, pa različni zakoniki in zakoni, pride tudi do nastanka posebnega instituta, ko velja neko pravno pravilo kot pravni vir, kljub temu, da predpis, v katerem se to pravilo nahaja ne velja več. To pomeni, pravni vir je le pravno pravilo, ne pa tudi pravni predpis. Obstaja celo mnenje, da je možno sklicevanje ne pravna pravila zakonov in drugih predpisov, sosednje ali kake druge države, če ima ta takšne predpise, ki bolj ustrezajo objektivni stvarnosti, ali pa so lastni predpisi zastareli ipd.

Pri tem, ko že na eni strani govorimo o pravnih pravilih, na drugi pa o pravnih predpisih, se lahko za trenutek dotaknem tudi vprašanja razlikovanja teh dveh pojmov. Medtem, ko so pravna pravila pravila, splošna za vsak civilnopravni sistem, saj le-te narekuje produkcija primarnih materialnih dobrin, iz tega pa sledi, da med različnimi državami ali celo pravnimi sistemi vseeno obstajajo določene paralele, pa gre pri pravnih predpisih za tiste pravne "dokumente", ki jih določeni državni organi izdajajo zdaj in tukaj.

Tako se zgodi, da je pravni vir, npr. zakon o razveljavljenju pravnih predpisov vsebuje določene norme, katerih vsebina pa so pravna pravila nekdanjih pravnih predpisov.

Po sprejetju zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred

6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo, bi lahko nastala na področju civilnega prava velika praznina. Da se to ne bi zgodilo, pa ta isti zakon predvideva, da se določena pravna pravila kljub temu, da se nahajajo v pravnih predpisih o katerih ta govori, uporabljajo "smiselno". Tukaj mislimo predvsem na pravna pravila, ki so jih vsebovali predpisi Kraljevine Jugoslavije. Take predpise lahko razdelimo v tri skupine:

Prvo skupino sestavljajo pravna pravila za katere je prezidij Ljudske skupščine FLRJ odredil, da se lahko uporabljajo. Te so državni organi dolžni obvezno uporabljati. Prav o tem govori 3. člen ZRP-ja in sicer: "Prezidij Ljudske skupščine FLRJ lahko odredi, da se uporabljajo posamezna pravila, ki jih vsebujejo zakoni in drugi pravni predpisi, omenjeni v 2. členu tega zakona, pri čemer odredi potrebne spremembe in dopolnitve.

To pravico imajo tudi prezidiji ljudskih skupščin ljudskih republik glede pravnih predpisov, katerih izdajanje po ustavi FLRJ spada v pristojnost republik."

Drugo skupino sestavljajo pravna pravila pravnih predpisov ki se smejo uporabljati, a zato morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, ki jih predpisuje

4. člen ZRP-a: "Pravna pravila, ki jih vsebujejo zakoni in drugi pravni predpisi, omenjeni v 2. členu tega zakona, ki pa po 3. členu tega zakona niso proglašena za obvezno, se smejo potem zakonu uporabljati za razmerja, ki niso urejena z veljavnimi predpisi, to pa samo toliko, kolikor niso v nasprotju z ustavo FLRJ, ustavami ljudskih republik, zakoni in drugimi veljavnimi predpisi, ki so jih izdali pristojni organi nove države, in tudi ne z načeli ustavnega reda Federativne ljudske republike Jugoslavije in njenih republik.

Državni organi ne morejo svojih odločb in drugih aktov opirati neposredno na ta pravila."

V tretjo skupino spadajo pravna pravila, ki se niso smela uporabljati, saj so nasprotovala novemu družbenemu redu.

V praksi je prihajalo do posebne situacije, kjer se nek konkreten pravni akt npr. sodba, ki je uporabljal predpis izdan pred okupacijo ni mogel v uvodnem delu, v katerem so se navajali predpisi na katerih je akt slonel, sklicevati se na te predpise, temveč so kot temelj navajali prav zakon ZRP iz leta 1946. Prav pa predpisuje tretji odstavek 5. člena ZRP-ja: "Praksa in pravni nazori sodišč in drugih državnih organov bivše Jugoslavije ne morejo biti podlaga za razlago in uporabo pravnih pravil iz 3. in 4. člena tega zakona."

Glavni takšnih virov pravnih pravil je prav gotovo ODZ (Allgemeines burgerliches Gesetzbuch; Obči državljanski zakonik). Kljub veliki aktivnosti zakonodajne oblasti na področju civilnega prava, med leti 1974 in 1990, se še danes uporabljajo določena pravna pravila, ki imajo svoj izvor prav v ODZ-ju. Tako še danes veljajo določila o daritveni pogodbi, pa o posodbeni pogodbi ter na koncu še o družbeni pogodbi.

Veljavno obče pravo v takratnih habsburških deželah ni ustrezala namenom absolutnih vladarjev, ki so to pravo imeli za tuje, verjetno kar zato, ker je nastalo brez njihove volje, a prav tako tudi zaradi želje po modernizaciji prava v deželi. Prav tako pa je tudi tedanja racionalistična miselnost iskala nove rešitve in v naravnem pravu videla cilj svojih prizadevanj. Torej bi že v začetku lahko dejali, da sta na nastanek kodifikacije ODZ-ja vplivala predvsem iz ene strani absolutizem in z druge naravno pravo, oba kot nasprotnika občega prava.

Prvi osnutek kodifikacije civilnega prava je nastajal pod vladavino Marije Terezije, a je zaradi preobsežnosti bil dokončno odklonjen leta 1770. Za časa Jožefa II. je nastalo nekaj zakonov, ki so urejevali le nekatere ožje panoge npr.: zakonska zveza, dedno pravo.

Konec 18. stoletja je vodil redakcijo pravnik Martini. V tem času so izdelali za takratnje razmere dokaj napreden osnutek, ki pa je doživel in zadel na velik odpor reakcionarnih uradnih krogov. Kasneje so kodifikacijo civilnega prava predelovali pod vodstvom Zeillerja in tako je nastal nam znan ODZ. Razglašen je bil leta 1811, veljati pa začel 1. 1. 1812. Zaradi vojne z Napoleonom, v deželah, ki so za nekaj časa spadale pod Ilirske province, začne veljati šele leta 1815 oz. 1816. V dobi Bachovega absolutizma, pa se uveljavi tudi na Hrvaškem (1852/53).

Dasiravno je bila poglavitna ideja, da se uzakoni naravno pravo, je vidno, da je velik del določil pod vplivom rimskega prava. Prav to upoštevanje individualistične stopnje rimskega prava, je ustvarilo pravila, ki so primerna tudi za kapitalizem in potrebe tega sistema. Tukaj pa je skrita tudi prožnost tega zakonika. Vidni so tudi vplivi tedaj veljavnega cerkvenega prava (predvsem v določilih o zakonski zvezi), pa tudi zgodovinskega obdobja v katerem je kodifikacija nastajala, torej časa (določila, ki zadevajo fevdalna razmerja - a jim skušajo dati videz stvarnih ali obligacijskih pravic). Kljub temu pa ODZ velja za napredeno in dokaj liberalno kodifikacijo pravnih pravil. V njem se kažejo tako ideje jožefinizma (Martini), kakor tudi nacionalizma, seveda pa ne smemo zanemariti tudi prispevka racionalistične šole.

V avstrijskem delu habsburške monarhije so po izdaji 1811 ODZ večkrat novelirali, kar pomeni, da je doživel različne spremembe in dopolnitve. Tako je prišlo do treh delnih novel, ki so nastale v letih 1914, 1915 in 1916. V Sloveniji in Dalmaciji je ODZ veljal prav v taki novelirani obliki. Na Hrvaškem, Vojvodini, na področju Srema in BiH, torej na teritoriju nekdanje Vojne krajine, pa se je uveljavil v nenovelirani obliki. To po eni strani lahko predpišemo tudi ogrski nadoblasti na tem področju.

Navajam besedilo Občnega državljanskega zakonika in sicer gre za reprodukcijo ODZ z dne 1.6.1811 v besedilu treh delnih novel, ki sta ga priredila Bežek in Regally leta 1928.

O DARITVAH

(osemnajsto poglavje)

Daritev

938. Pogodba, s katero se prepušča komu stvar neodplatno, se imenuje

daritev.

Kdaj je odpoved daritev.

939. Kdor se odpove pričakovani ali resnično pripadli ali dvomljivi pravici,

pa je ne odstopi-redoma drugemu, ali je ne odpusti zavezancu z

njegovim privoljenjem, se ne smatra za darovalca.

Daritev za nagrado.

940. Bistvo daritve se ne izpreminja, ako se je darovalo iz hvaležnosti ali

glede na-zasluge odarjenca ali kot osebna nagrada zanj; le pravice tožbe do nje ni smel imeti prej.

941. Ako je imel obdarjenec pravico tožbe do nagrade-ali zato, ker je bila

med strankami že pogojena, ali-ker je bila z zakonom predpisana, neha biti posel, daritev, in ga je treba smatrati za odplatno pogodbo.

Vzajemne daritve.

942. Ako so daritve poprej tako pogojene, da mora biti darovalec tudi

obdarjen, ni to prava daritev glede vsega, marveč le glede presegajoče vrednosti.

Oblika darilne pogodbe

943. Iz zgolj ustno, brez dejanske izročitve-sklenjene darilne pogodbe

obdarjenec ne dobi tožbene pravice. Ta pravica se mora ustanoviti s pismeno listino.

in mera daritve.

944. Neomejeni lastnik sme, držeč se zakonitih predpisov, podariti celo vso

svojo sedanjo imovino. Pogodba pa, s katero se podari-bodoča-imovina, velja le toliko, kolikor ne presega polovice te imovine.

Odgovornost darovalca za darilo.

945. Kdor vedoma podari tujo stvar in obdarjencu to okolnost zamolči, je

odgovoren za škodljive posledice.

Daritve so nepreklicne.

946. Darilne pogodbe se praviloma ne smejo preklicati.

Nadalje so navedeni še členi v primeru izjem glede daritvene pogodbe in sicer: 947. člen Izjema zaradi potrebe

948. člen Izjema zaradi nehvaležnosti

950. člen Izjema zaradi prikratbe dolžnega vzdrževanja

952. člen Izjema radi dolžnega deleža

953. člen Izjem radi upnikov

954. člen Izjema zaradi pozneje rojenih otrok

Navedena pa sta še naslednja člena:

955. člen Katere daritve ne prehajajo na dediče

956. člen Daritev za primer smrti

O POSODBENI POGODBI

(dvajseto poglavje)

Posodbena pogodba

971. Posodbena pogodba nastane, kadar se komu izroči nepotrošna svar zgolj

v neodplatno rabo za določen čas. Pogodba s katero se komu obljubi, stvar posoditi, pa se je ne izroči, je sicer obvezna, toda še ni posodbena pogodba.

Izposojevalčeve pravice in dolžnosti:

1. glede rabe;

972. Izposojevalec pridobi pravico, rabiti stvar redoma ali kakor je bliže določeno. Po preteku časa je dolžan isto stvar vrniti.

2. glede vrnitve;

973. Ako ni bil ustanovljen čas za vrnitev, pač pa določen namen rabe, je izposojevalec dolžan, da z rabo ne odlaša in da vrne stvar brž ko je mogoče.

974. Ako ni določeno na trajanje na namen rabe, ne nastane nobena prava pogodba, marveč-neobvezna posodba do preklica (prekarij), in posodnik more izposojeno stvar poljubno nazaj terjati.

975. V sporu o trajanju rabe mora izposojevalec dokazati pravico na daljšo rabo.

976. Dasiravno postane izposojena stvar pred potekom časa in pred dokončano rabo posodniku samemu nepogrešna, vendar nima brez izrecnega dogovora nobene pravice stvar prej nazaj vzeti.

977. Izposojevalec je sicer vobče upravičen, vrniti izposojeno stvar tudi pred določenim časom; ako pa je za posodnika težavno, ko bi se stvar prej vrnila, se proti njegovi volji ne sme vrniti.

Nadalje so določene še izposojevalčeve pravice in dolžnosti:

978. člen Glede poškodbe

981. člen Glede stroškov za vzdrževanje

Ter še določilo o:

982. člen Omejitev vzajemnih tožb

Avtor: Marko Žula