Napake glede volje
Napake poslovne volje uvrščamo v splošni del
civilnega prava, saj jih najdemo v vseh vejah splošnega dela
in jih ni mogoče uvrstiti le v eno izmed njih.
V sistemu splošnega dela civilnega prava sodijo napake volje
med napake pravnih poslov. Semkaj jih uvrščamo skupaj
s pomanjakanjem poslovne volje, ostale napake pravnih poslov pa
so še nesposobnost strank, nedopustnost ali pomanjkanje podlage,
napake v obliki, ter fizična nemožnost oziroma nedopustnost
predmeta.
Pomanjkanje in napake volje
Pomanjkanje in napake volje sicer uvrščamo v isto
skupino napak pravnih poslov, vendar pa se med seboj bistveno
razlikujeta. Tako o pomanjkanju volje govorimo tedaj, kadar volje
sploh ni, oziroma ta ni zadostna, o napakah volje pa tedaj, ko
ta sicer obstaja, a za pravni red zaradi njenih napak ni zadovoljiva.
O pomanjkanju volje govorimo v naslednjih primerih:
1. V primeru duševne boletni ne moremo govoriti o obstoju
poslovne volje in zato so vse izjave volje duševno bolnih
nične. Izjemoma je mogoče, da takšne osebe
v t.i. jasnih trenutkih napišejo oporoko, toda le, če
jim poprej ni bila odvzeta poslovna sposobnost.
2. V primeru simulacije gre za to, da stranke sklepajo nek posel
le navidez (volje za sklenitev simuliranega posla torej ni). Ločimo
absolutno in relativno simulacijo. Pri prvi stranke sklepajo nek
posel, ne da bi ga v resnici hotele, kar povzroči ničnost.
Pri drugi stranke prav tako sklepajo posel, ki ga nočejo,
vendar sedaj prikriavajo neko drugo opravilo, ki ga v resnici
hočejo. V tem primeru obvelja prikrivan posel (zanj je
volja obstajala), kolikor so bili izpolnjeni pogoji zanj.
3. Pri fiduciarnih pravnih opravilih stranke prav tako sklepajo
posel, ki ga v resnici nočejo, vendar pa tu nikomur ničesar
ne prikrivajo. Gre za sprejetje "močnejšega"
opravila, ali pa za to, da je tak posel potreben zaradi slabe
razvitosti pravnega reda. Naše pravo takih poslov ne pozna,
pogosti pa so bili v zgodnjih obdobjih rumskega prava. Tako se
je, dokler rimsko pravo še ni poznalo zastavne pravice, zastavi
podoben učinek dosegel s fiducio cum creditorae contract,
v okviru katere je "zastavitelj" upniku prepustil stvar
v lastnino do povrnitve dolga. Tak posel je potiskal zastavitelja
v zelo neugoden položaj.
4. O nesporazumu govorimo, kadar si volji strank nista enaki,
stranki pa zmotno mislita da sta. Takšen posel je ničen.
Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) nesporazum sicer prišteva
k napakam volje.
5. O sili govorimo o pomanjkanju volje, če nekdo z uporabo fizične sile povzroči strankino sklepčno dejanje, ne da bi pri tem obstajala kakršnakoli, pa čeprav s silo pridobljena volja. Takšen posel je ničen.
6. Za pomanjkanje volje gre še, če voljo izjavi neka
druga oseba, seveda le v primeru, ko ta nima pooblastila stranke
ali njenega zastopnika.
Napake volje
O napakah volje govorimov ko volja sicer obstaja, vendar ima določene
napake. V ZOR-u so kot napake volje navedeni primeri grožne,
nesporazuma in bistvene zmote in prevare. Med napake volje sicer
prištevamo grožnjo, prevaro in zmoto.
Grožnja
Za grožnjo gre, kadar se koga namenoma prestraši s ciljem,
da bi pri njem prišlo do ustrezne poslovne volje. Vendar
pa vsaka grožnja razumljena v vsakdanjem jeziku še ni
upoštevna za pravni red. Da bi bila, morajo biti izpolnjeni
naslednji pogoji:
1. Grožnja mora povzročiti utemeljen strah. To po
eni strani pomeni, da mora obstajati dokaj velika verjetnost uresničitve
(objektivni kriterij), treba pa je upoštevati tudi osebnostne
lastnosti tistega, komur je bilo zagroženo, včasih
pa je pri tem dobrodošla tudi primerjava s tistim ki grozi
(subjektivni kriterij).
2. Protipravnost ne zajema zgolj kršenja predpisov. Tako
je protipravno tudi groziti z uporabo nekega pravnega sredstva,
ki je sicer dovoljeno (ali celo zaželjeno), a ni namenjeno
v ta namen.
3. Pri grožnji mora sodelovati nasprotna stranka in to najmanj
kot naročnik, ali pa bi za grožnjo vsaj morala vedeti.
Pri neodplačnih posli izpolnitev tega pogoja ni potrebna.
Prevara
Za prevaro ali zvijačo gre, ko je nekdo zavestno zaveden
v zmoto. Tudi tukaj so posledice različne glede na odplačnost
posla. Če je opravilo odplačno, potem ga jo v primeru
prevare mogoče spodbijati le, če je zmoto povzročila
nasprotna stranka oziroma tretja oseba z njeno pomočjo,
ali če je ali bi morala nasprotna stranka za njo vedeti.
Pri neodplačnih poslih gre za strožje pojmovanje,
saj za izpodbojnost zadošča že vsaka prevara,
neglede na to ali nasprotna stranka z njo ima kaj opraviti ali
ne.
Zmota
Zmota je najpomembnejša napaka volje. Opredelimo jo lahko
kot napačno predstavo o določenem delu pravnega
posla. Poznamo več vrst zmot.
1. Zmote v izjavi in zmote v predstavi
Ta razdelitev temelji na tem, da lahko do zmote pride bodisi zaradi
nepoznavanja okoliščin (napake v predstavi), ki zadevajo
pravni posel, lahko pa tudi zaradi zmote ob manifestaciji volje
(napake v izjavi). V primeru napak v izjavi so mogoči trije
pristop. Po teoriji izjave naj bi upoštevali tisto, kar je
bilo dejansko izjavljeno, po teoriji volje tisto, kar je stranka,
ki je bila v zmoti dejansko želela, po teoriji zaupanja pa
tisto, kar je bilo na podlagi ijave mogoče razbrati kot
resnično voljo stranke. Pri nas velja teorija zaupanja.
2. Bistvena in nebistvena zmota
To je bajpomembnejša razdelitev zmote. Bistvena je tista
zmota, brez katere pravni posel sploh ne bi nastaal, ali pa bi
ga stranka sklenila zgolj v neki drugačni obliki. Če
bi stranka posel kljub zmoti vseeno sklenila, potem je zmota nebistvena.
To razliko zelo lepo ponazarja znan primer iz rimskega prava.
V tem primeru gre za to, da je prodajalec prodajal vino, kupec
pa je ugotovil, da je šlo dejansko za kis. Po mnenju rimskih
pravnikov je sam posel veljaven, če je bil kis vinski,
ne pa če je bil jabolčni, saj prikrajšani kupec
tedaj "vina" ne bi kupil v nobenem primeru, kajti prav
nobene možnosti ni, da bi bilo od samega začetka vsteklenicah
res vino.
3. Dejanska in pravna zmota
Tu gre za to, na kateri del resničnosti se zmota nanaša. Če gre za zmoto, ko se nanaša na pravne norme, ki se ob določenem polu uporabljajo, je ta zmota pravna. Nasprotno je zmota dejanska, kadar gre za zmoto o določenih dejstvih I "realnega" življenja.
4. Opravičljiva in neopravičljiva zmota
Zmota je opravičljiva, kadar se ji stranka tudi s skrbnostjo,
ki se v tem primeru zahtevam ni mogla izognita. Če temu
ni tako , zmota ni opravičljiva.
5. Popolna in delna zmota
Tu govorimo o tem, na kako širok sklop relevantnih dejstev
za sklenitev nekega pravnega opravila se zmota nanaša. Če
se nanaša na vsa taka dejstva je popolna, sicer je delna.
6. Demonstracijska in kalkulacijska zmota
Zmota lahko nastane že ob predstavitvi t.i. primarnih podatkov
in tedaj je zmota demonstracijka. Če pa nastane še
le, ko zaradi napačnega preračunavanja pridemo do
neustreznih dejstev, govorimo o kalkulacijski zmoti.
Zmota se pojavlja v različnih tipičnih primerih:
1. Zmota o osebi je tista zmota, pri kateri ima ena stranka napačno
predstavo o identiteti druge. O tem, ali je ta zmota bistvena
ali ne, ni enotnega merila. Pri kupovanju krompirja se stranka
tako ne bo ozirala na prodajalca, če pa gre za pogodbo,pri
kateri se ena stranka obveže, da bo drugo portretirala, bo
takšna zmota navadno bistvena.
2. Tudi pri zmoti o predmetu njena bistvenost ni nujna. Zmota
je običajno bistvena takrat, kadar je predmet pravnega
posla kakšna nenadomestna stvar (unikatna slika). Tipičen
primer takšne zmote je že navedeni rumski primer prodaje
vina.
3. Ko gre za zmoto o drugih elementih opravila, je od dogovora
strank odvisno, ali naj bo takšna zmota bistvena ali ne.
4. Zmoto o pravnem naslovu je treba presojati glede na vsak posamezni
posel, načelno pa je tako opravilo nično.
5. Zmota o podlagi posla je vedno bistvena. Primer takšne
zmote je, ko kdo sprejme denar misleč, da gre za darilo,
v resnici pa gre za kupno pogodbo
Učinki napak volje na veljavnost pranih poslov
| Avtor: Marko Žula |
|
|
