1. HAMURABIJEV ZAKONIK

V 18.stol.pr.n.š. je v Babilonu nastal najpomembnejši pravni spomenik v klinopisu, HAMURABIJEV ZAKONIK. Ohranjen je na skoraj tri metre visoki dioritni steli, ki so jo našli v jugozahodni Perziji, kamor so jo kot vojni plen odpeljali Elamci. Sedaj je v Louvru, v Parizu.

Zakonik je ohranjen skoraj v celoti in je za tiste čase izredno obsežen, saj ima kar 282 členov. Vsebuje praktično vsa področja prava in daje najboljšo podobo pravne ureditve antične mezopotamske družbe. Zanj lahko trdimo, ker je iz starejših delno ohranjenih pravnih spomenikov mogoče sklepati, da ne gre za originalno kodifikacijo, temveč prej za kompilacijo vsega poznanega prava. Specifično babilonska je družbena razslojenost.

V družbi so ločili tri glavne sloje:

polnopravne državljane (avilum)

muškene, katerih položaj ni povsem jasen, vendar je slabši od položaja polnopravnega državljana

sužnji

V kazenskem pravu je osnovno načelo kaznovanja talion: storilec utrpi tako kazen, kakršno je bilo njegovo dejanje po načelu oko za oko in zob za zob.

Na veliko gospodarsko aktivnost kaže veliko število število določb, ki urejajo zlasti najemno in delovršno pogodbo ter tiste, ki govorijo o velikem trgovcu ali kar bankirju - tamaru.

Rodbinskopravne določbe kažejo priviligiran položaj moža, ki ženo dejansko kupi in jo skoraj brez ovire odpusti, le če vrne doto. Tudi v dednem pravu je položaj žene slabši, saj je lahko dedovala le, kadar ji je oče kaj zapustil z oporoko, in s tistim premoženjem je lahko razpolagala le, če ji ga je oče izrecno prepustil v razpolaganje.

2. ZAKONIK XII. PLOŠČ

To je edina v Rimu nastala kodifikacija civilnega prava in je vsaj teoretično ostala v veljavi prav do Justinijanove kodifikacije , čeprav je bila takrat že povečini spremenjena po poznejših zakonih in po splošnem pravnem razvoju.

V določbah zakonika XII. plošč se kažejo značilnosti takratne rimske družbe, ki so jo sestavljali povečini mali in srednji kmetje. Temeljna družbena celica je bila družina, združena pod oblastjo rodbinskega očeta (pater familias). Očetovska oblast (patria potestas) traja do njegove smrti in mu daje pravico nad življenjem in smrtjo otrok. Sme jih tudi prodati; vendar izgubi svojo oblast oče, ki bi sina trikrat prodal.

Praktično bolj važno je, da je lahko samo oče lastnik premoženja, medtem ko so njegovi oblasti podrejene osebe za to nesposobne. To velja celo za ženo, če je pod moževo oblastjo (manus). Veljavni so tudi zakoni, v katerih mož nima več oblasti nad ženo (zakon sine manu).

Kakor druge antične zakonodaje tudi zakonik XII. plošč ne podaja celotnega tedanjega prava. Tako v njem ni splošnih, temeljnih dolčb, npr.o očetovski in moževi oblasti, o lastnini, o pogodbah, o dedovanju. Zdi se, da je zakonodajalec hotel uzakoniti samo tiste predpise, ki so se mu takrat zdeli sporni in jih je bilo treba izrecni določiti.

Kakor je to ustrezalo pretežno kmečkemu sestavu rimskega prebivalstva, je zakonik glede premoženjskega prava poskrbel zlasti za stvarno pravo, čeprav obligacijskega prava ni prezrl.

V dednem pravu pozna zakonik oporoko; odreja pa tudi , kdo so neoporočni dediči.

Posebno potrebno je bilo urediti civilni pravdni postopek. Zato se je zakonik XII.plošč začenjal s civilnopravdnimi predpisi.

Razen civilnopravnih ima zakonik XII.plošč tudi nekaj kazenskih, upravnih in sakralnih določb.

Določbe, ki jih vsebuje zakonik XII plošč so veljale samo za Rimljane. Imenujemo jih ius civile. Semkaj spadajo pravne norme o ženitvah med Rimljanom in Rimljanko, o rimski očetovski oblasti, o pridobitvi lastnine na gospodarsko posebno važnih z mancipacijo ali z in iure cessio, naprava oporoke, civilno pravdanje.

Ius gentium so pa imenovali tiste rimskopravne določbe, ki so po takratni presoji veljale enako za Rimljane in tujce. To so bilča pravna pravila npr. o kupni in prodajni pogodbi, o prenašanju lastnine z izročitvijo (traditio). Tujcem so namreč večidel pripoznavali sposobnost za medsebojno trgovanje (commercium), redko pa enakopravnost glede sklepanja ženitev (conubium).

Besedilo zakonika XII.plošč, ki je bilo napisano na bronastih ploščah je bilo za javnost izpostavljeno na forumu. Izvirni napis so najbrž uničili Galci, ki so leta 387. požgali Rim.

3. JUSTINIJANOVA KODIFIKACIJA - CORPUS IURIS CIVILIS

Justinijanove digeste, institucije in kodeks tvorijo en zakonik. Med njimi ne velja splošno načelo, da kasnejši zakon razveljavlja prejšnega. Pač pa velja to glede posameznih novel med seboj, kakor glede posameznih novel z ozirom na digeste, institucije in kodeks.

3.1. CODEX IUSTINIANUS

Ta zakonik je nadomestil dotedanje tri kodekse cesarskega prava. Veljati je pričel 16.aprila 529. Na starejše cesarsko pravo se je bilo mogoče sklicevati samo toliko, kolikor in kakor so bili posamezni predpisi sprejeti v novi zakonik.

Codex Iustinianus iz leta 529 nam ni ohranjen, ker je bil leta 534 revidiran in vnovič razglašen Na nekem papirju pa je le ohranjen seznam rubrik za prvo knjigo. Iz tega seznama spoznamo, da so leta 534 zakonik iz leta 529 znatno spremenili.

3.2. DIGESTE

Posamezni fragmenti v digestah si večinoma slede v določenem zaporedju, najprej so uvrščeni odlomki iz spisov o civilnem pravu, nato slede odlomki o honorarnem pravu za njimi pridejo odlomki iz spisov iz responzne literture in končno je še neka dodatna skupina. Govori se tudi o štirih masah: Sabinovi, ediktni, Papinijanovi in dodatni ali postpapinijanovi masi.

Snov za digeste je komisija, ki jo je sestavil Justinijanov pooblaščenec Tribonijan vzela iz pravniških spisov pravnikov klasične dobe.

3.3. INSTITUTIONES

Institusije so bile namenjene učencem rimskega prava kot učbenik za začetnike. Veljati je pričel obenem z digestami.

4. NAPOLEONOV CODE CIVIL

Izšel je leta 1804. Zajema celotno civilno pravo. Pride do ločitve gospodarskega in civilnega prava. Nastal je po francoski revoluciji, ki je trajala od leta 1789 do 1794. Je zelo moderen zakonik. Poudarjena je vloga državljana in ne pravnih oseb - temu pojmu so se izogibali. Velik poudarek so dajali človekovim pravicam in svoboščinam.

Napoleonov zakonik je bil pri nas v veljavi v času Ilirskih provinc od leta 1809 do leta 1813.

5. OBČI DRŽAVLJANSKI ZAKONIK - ODZ

(Allgemeines burgerliches Gesetzbuch)

Veljava občega prava v habsburških deželah ni ustrezala namenom absolutnih vladarjev, ki so to pravo imeli za tuje, brez njihove volje nastalo pravo. Tako obče pravo kot zgodovinsko nastalo pravo iz deloma zelo starih dob ni ustrezalo racionalistični miselnosti 18.stol., ki se je bolj nagibala k " naravnemu pravu ", tj.tistemu pravu, ki ga je moč ugotoviti po razumski poti. Tako sta med nagibi za kodifikacijo ODZ predvsem pomembna absolutizem in naravno pravo.

Prvi osnutek kodifikacije civilnega prava za Avstrijo je nastal pod vlado Marije Terezije. Dokončno odklonjen je bil leta 1770, ker je bil preobsežen in ni ustrezal obliki zakona. Nadaljne priprave so potekale počasi, Jožef II. je v ločenih zakonih uredil le nekatere najožje panoge ( zakonska zveza, nekaj nadaljnega osebnega prava, dedno pravo ).

Konec 18.stol., ko je vodil redakcijo jožefinski pravnik Martini, so izdelali za tiste razmere napreden osnutek, ki pa je zadel na odpor reakcionarnih uradnih krogov. Kljub temu so osutek poskusno uveljavili v nedavno pridobljeni zahodni Galiciji.

Za druge dežele so ga zdaj pod Zeillerjevim vodstvom še naprej predelovali , dokler ni bil razglašen l.1811, s tem da je pričel veljati 1.1.1812. V deželah, ki so tedaj pripadale francoskim Ilirskim provincam, je pričel veljati šele po odhodu Francozov l.1815 oziroma 1816. V dobi Bachovega absolutizma so ODZ uveljavili tudi na Hrvaškem (1852/53).

Naziv "državljanski" pomeni v tej zvezi isto kot "civilni". Tako ureja ODZ tiste pravne panoge, ki jih parvna teorija uvršča v civilno pravo: osebno in premoženjsko pravo, vključno z dednim, stvarnim in obligacijskim pravom.

Čeprav so hoteli uzakoniti "naravno pravo", je večina določil pod očitnim vplivom rimskega prava, določola o zakonski zvezi so povzemala tedaj veljavno cerkveno pravo, nakatera določila pa vsebinsko zadevajo fevdalna razmerja , le da jim skušajo dati videz stvarnih in obligacijskih pravic v smislu "naravnega", v resnici bolj občega prava.

V avstrijskem delu habsburške monarhije so ODZ novelirali (spremenili in dopolnili) v treh delnih novelah l.1914,1915 in 1916. Tako je v Sloveniji in Dalmaciji ODZ veljal v novelirani obliki tudi v dobi stare Jugoslavije. Hrvaška pa je ob izidu novel štela v ogrsko državno polovico in zato novele v njej niso veljale. V stari Jugoslaviji so zato na ozemlju nakdanje Hrvaške - Slavonije uporabljali ODZ v novelirani obliki; prav tako v delu Vojvodine, ki je spadal pod Vojno krajino. V Bosni in Hercegovini ni bil uzakonjen, pač pa je prišel v dejansko rabo sodišč - usus fori.

Za nekatere določbe se v Sloveniji še danes uporablja ODZ in sicer:

darilna pogodba

družba civilnega prava (societeta)

posodbena pogodba (commodatum)

ABGB se v Avstriji še vedno uporablja.

6. SRBSKI GRADJANSKI ZAKONIK

Srbski civilni (" državljanski ") zakonik (kratica GZ).

Potem, ko so bila v Srbiji leta 1830 načelno odpravljena fevdalna razmerja, je tudi tu nastala potreba po kodifikaciji civilnega prava.

Prvotno so nameravali prilagoditi potrebam kneževine francoski Code Civil, vendar je knez kmalu ugotovil, da bi bil za njegove pojme preveč liberalen. Zato so segli po avstrijskem ODZ-ju in poverili njegovo prilagoditev Jovanu Hadžiæu iz Novega Sada.

V pripravah je prišlo do nasprotja glede dedovanja žensk. Po ODZ-ju so bile ženske enako upravičene do dedovanja kot moški, med pripravami srbskega zakonika pa je obveljalo pravilo, da prihajajo v poštev šele, če v ustreznem dednem razredu moških ni.

Izpustili so tudi precej za Srbijo neaktualnih določil predloge, tako določila o zakonski zvezi, ki je v glavnem ostala prepuščena cerkvenemu pravu in cerkvenim sodiščem, medtem ko naj bi civilni zakonik urejal premoženjsko pravo med zakonci. Dodali pa so določila o instituciji, ki jo ODZ ni poznal, marveč o veliki družini ali zadrugi. Zadevna določila so pozneje kritizirali, češ da so protislovna: zadruga naj bi bila hkrati pravna oseba in hkrati solastniška skupnost.

Po daljših pripravah je bil osnutek uzakonjen leta 1844 kot Gradjanski zakonik za knjževstvo Srbiju. V stari Jugoslaviji je GZ veljal na območju nekdanje kraljevine Srbije, povečano za ozemlja, pridobljena v balkanskih vojnah: Makedonijo in Kosovo.

7. OPŠTI IMOVINSKI ZAKONIK

Splošni premoženjski zakonik (kratica OIZ). Na iniciativo črnogorskega kneza je prevzel delo na redakciji te kodifikacije v Cavtatu rojeni slovanskih prav v ruski službi Valtazar Bogišič.

Ta učenjak je med drugim znan po tem, da je sestavil obsežno zbirko zapisov živih pravnih običajev pri južnih Slovanih. Tudi pri izdelavi OIZ je Bogišič zbiral podatke o raznih pravnih ustanovah in običajih, ki so jih tedaj poznali v Črni gori in njeni sosedščini. Tako je po petnajstletnih pripravah nastal osnutek, ki je v znatni meri upošteval dotlej veljavno običajno pravo, zlasti dejstvo, da so Črnogorci v večjem številu živeli v hišnih zadrugah ( kučah ) in plemenih.

OIZ je bil v Črni gori razglašen leta 1888. V stari Jugoslaviji je veljal na ozemlju Črne gore. Zbudil je precejšno mednarodno pozornost kot moderna kodifikacija, ki vsebuje lemente plemenskega prava.

8. NEMČIJA : BGB (Burgerliches Geseztbuch)

Sprejet je bil leta 1896, v veljavo stopil leta 1900. Zelo pomemben zakonik . Sestavljen iz petih delov . Imel je velik vpliv na nastajanje civilnih zakonikov tudi v drugih državah. Sestavljen je iz petih delov in sicer:

• splošno obligacijsko pravo
• posebno obligacijsko pravo
• stvarno pravo
• družinsko pravo
• dedno pravo

9. ŠVICA: ZGB (Zivilgesetzbuch), OR (Obligationenrecht)

Pravna oseba je eden stebrov kontitentalnega pravnega sistema, zato ima tudi v Švici velik pomen. Pravne osebe v švicarskem zasebnem pravu so urejene v več zakonskih aktih. Glede na švicarsko konfederalnost so nekatere določbe o pravnih osebah tudi v kantonalni zakonodaji.

Temeljni pravni vir za pravne osebe je švicarski civilni zakonik (ZGB) iz leta 1907, ki velja od 1.1.1912. V primerjavi s francoskim, avstrijskim in nemškim civilnim zakonikom je ta najmlajši in zato so nekatere določbe še modernejše. Zlasti to velja za poglavje o pravnih osebah.

ZGB je razdeljen na več delov. Na začetku zakona je uvod v 1.do 10.čl. Nato sledi prvi del, ki zajema pravo oseb (Personenrecht) in kjer so urejene fizične osebe in pravne osebe civilnega prava (društva in ustanove), v okviru določb o pravnih osebah pa je tudi poseben oddelek s splošnimi določbami o pravnih osebah (tipologija, pridobitev statusa pravne osebe, tudi temeljno o javnopravnih osebah, ipd.). Drugi del ZGD ureja družinsko pravo, tretji del dedno pravo, četrti del stvarno pravo in peti del je v posebni knjigi, ki je bila sprejeta 1911 (na podlagi starega obligacijskega prava iz leta 1881) in ureja obligacijsko pravo. Ta del se vteoriji in praksi navaja povsem samostojno kot OR, čeprav pravno formalno tvori peti del civilnega zakonika.

10. NIZOZEMSKA : Nizozemski civilni zakonik (Nieuw burgerlijk wetboek)

Nizozemski civilni zakonik je najmodernejši in najmlajši civilni zakonik .Leta 1947 je vlada imenovala komisijo za sprejem civilnega zakonika .

Leta 1992 je bila končana glavna faza kodifikacije. Vendar pa nekateri členi še vedno mankajo. Prazen prostor so pustili, da bi lahko kakšno področje še naknadno uredili.Sicer pa je sestavljen iz naslednjih delov npr.:

osebno in družinsko pravo

dedno pravo, itd.

11. SLOVENIJA

Slovenija nima enotnega zakonika. Posamezna področja civilnega prava so urejena v parcialnih zakonih.

Avtor: Marko Žula