Datoteka: Načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij
 

Načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij

REFERAT IZ OBLIGACIJSKEGA PRAVA
Univerza v Mariboru
Pravna fakulteta
Mladinska 9
2000 Maribor

Avtor: Eva Čakš in Darja Prelog
Maribor, 09.11.1999


VSEBINSKO KAZALO

1. UVOD
2. NAČELO SVOBODNEGA UREJANJA OBVEZNOSTNIH RAZMERIJ
3. ZGODOVINSKI RAZVOJ
4. OMEJITVE NAČELA AVTONOMIJE VOLJE
5. POSLEDICE KRŠITVE NAČELA
6. LITERATURA


1. UVOD

Pravna načela določene pravne panoge, veje prava ali določenega posameznega ožjega področja oblikuje predvsem na podlagi lastnih spoznanj in sodne prakse pravna teorija. Prvi naj bi načela upoteval zakonodajalec in jih konkretiziral v posameznih pravnih institutih. Sodnikom in vsem, ki pravo uporabljajo, načela pomagajo pri uporabi in razlagi prava.
Obligacijsko pravo temelji na določenih načelih, ki so v zakonu izrecno nateta in po vsebini opredeljena. Načela sama so razdelana v posameznih pravilih obligacijskega prava.


2. NAČELO SVOBODNEGA UREJANJA OBVEZNOSTNIH RAZMERIJ

Načelo je zapisano v 10. členu ZOR (svoboda urejanja obligacijskih razmerij):

Udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju:
 - z ustavnimi načeli družbene ureditve,
 - s prisilnimi predpisi,
 - z družbeno moralo.

Načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij, torej načelo avtonomije volje, ki v svojem bistvu omejuje urejanje obligacijskih razmerij v okvire ustavnih načel, prisilnih predpisov ter družbene morale; le v teh okvirih je urejanje obligacijskih razmerij svobodno, le v teh okvirih torej deluje načelo avtonomije volje obligacijskih subjektov. Ti okviri so navadno zastavljeni z najostrejo sankcijo obligacijskega prava, z ničnostjo pravnega posla.

Kdaj udeleženci obligacijskih razmerij urejajo svoja razmerja v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, v nasprotju s prisilnimi predpisi in kdaj v nasprotju z družbeno moralo, je nedvomno težko opredeliti, zlasti če se upoteva, da so ob dananji stopnji razvoja pravnega sistema vsa temeljna področja družbenega življenja že »pokrita« z zapisanimi pravnimi normami.

Če določen pravni posel nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, bo isti posel obenem tudi v nasprotju s prisilnimi predpisi, obenem pa tudi z moralo.Utemeljevanje sodnih odločb, da določen pravni posel nasprotuje načelom morale in da je zato, neveljaven, je bilo posebej aktualno v času pred uveljavitvijo ZOR, v času torej, ko na določenem pravnem področju ni bilo prisilnega predpisa, ki bi omejeval avtonomijo volje pogodbeni stranki zaradi interesov družbene morale.

Načelo avtonomije volje predvsem pomeni, da stranke obveznostnih razmerij ta razmerja urejajo svobodno, po svoji volji (avtonomija volje strank) in da v obveznostnih razmerjih same odločajo:
- ali bodo obveznostno razmerje sploh sklenile;
- s kom ga bodo sklenile;
- kakno vsebino bodo dale obveznostnemu razmerju;
- v kakni obliki bodo obveznostno razmerje sklenile;

Če gre za obligacijsko razmerje z mednarodnim elementom, same odločajo tudi,
- kakno pravo bo uporabljeno za presojo obveznostnih razmerij.


3. ZGODOVINSKI RAZVOJ

Klasično načelo obligacijskega prava, ki ga je razvila doktrina zlasti v drugi polovici 19. stoletja, bi naj bilo po mnenju stareje pravne teorije osrednje načelo na področju civilnega prava. V modernem pravu (ne samo pri nas, pač pa tudi v drugih pravnih sistemih) pa je to načelo močno utesnjeno, da e komaj lahko govorimo o načelu.

Obligacijska razmerja se namreč ne sklepajo zaradi avtonomije volje (svobodne, povsem neodvisne volje) obligacijskih subjektov, pač pa preprosto zaradi njihovih potreb, in seveda v okviru teh potreb, ki jih narekuje sodobno dinamično življenje, sodobne ekonomske, tržne in druge zakonitosti.


4. OMEJITVE NAČELA AVTONOMIJE VOLJE

Kot načelo sicer velja, da stranke same odločajo, ali bodo obveznostno razmerje sploh sklenile in da jih nihče ne sme k temu prisiliti. Vendar pa so tudi v tem pogledu omejitve, ki so tevilne in zadevajo najrazličneje vidike sklepanja in izpolnjevanja obligacijskih razmerij.

Vsaka vrsta obligacijskega razmerja ima v bistvu začrtan krog svojega prostora tako glede na pogodbeno stranko, kot tudi glede na predmet, na kavzo, izpolnjevanje itd. Samo v tem začrtanem krogu pride do izraza avtonomija volje pogodbenih strank. Navedenih omejitev zaradi tevilčnosti in specifičnosti ni mogoče opisati vseh, pač pa se bomo omejili na najbolj splone oz. na najbolj značilne.


4.1. Sklenitev pravnega posla

4.1.1. Obvezno sklepanje pogodb

Kot načelo velja, da stranke same odločajo o tem, ali bodo sklenile obveznostno razmerje in jih nihče ne sme k temu prisiliti.
Pravni red pozna primere obveznega sklepanja pogodb.

Pri obveznem sklepanju pogodb gre za to, da mora stranka skleniti pogodbo z vsako zainteresirano stranko, ki zahteva, da se taka pogodba sklene. Obveznost sklepanja pogodb velja predvsem za tiste organizacije, ki opravljajo tako imenovano javno službo, npr. pota, telekom… Zainteresirane osebe lahko od organizacije, ki mora po zakonu obvezno skleniti pogodbo, tudi sodno zahtevajo , da se pogodba sklene. če na zahtevo zainteresirana osebe taka organizacija pogodbe ne sklene nemudoma, mora povrniti tudi kodo.

4.1.2. Dovoljenje, odobritev državnega organa ali tretje osebe za sklepanje pogodb

Omejitev svobode sklepanja pogodb s soglasjem tretje osebe pa je v tem, da stranka ne more veljavno skleniti pogodbe, če tretji soglasja ne da. Soglasje tretji lahko da bodisi v naprej, pred sklenitvijo pogodbe, kot dovoljenje ali naknadno, po sklenitvi pogodbe, kot odobritev.

4.1.3. Primeri omejitve

Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu nalaga lastnikom oz. uporabnikom motornih vozil obveznost, da sklenejo pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo za kode, ki jih z rabo motornega vozila povzročijo drugim. Obveznost sklenitve pogodbe je tu naložena obema, zavarovalni skupnosti kot zavarovatelju ter lastniku oz. uporabniku motornega vozila kot zavarovancu.


4.2. Izbira sopogodbenika

Za določene proizvode je v javnem interesu predpisano, da se smejo prodajati le določenim osebam, npr. strupi.
Omejitev izbire sopogodbenika pa pomeni tudi primer zakonite predkupne pravice.

4.2.1. Primeri omejitve

Kmet lahko proda (oz. da v zakup) kmetijsko zemljiče samo takemu kupcu, ki ga določa zakon o kmetijskih zemljičih in ob pogojih, ki jih določa ta zakon.

Predkupni opravičenec, ki ni bil pismeno obvečen o nameravani prodaji in o njenih pogojih, ima pravico zahtevati razveljavitev pogodbe.


4.3. Ničnost pogodbe,če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedolčen ali nedoločljiv

Pogodba je nična (ni torej avtonomije volje), če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv (47. čl. ZOR).

Predmet obveznosti je nedopusten, če je v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi ali družbeno moralo (49. čl. ZOR).

4.3.1. Primeri omejitve

Promet z mamili, tobakom, plemenitimi kovinami, eksplozivi itd. je močno omejen in je za večino udeležencev obligacijskih razmerij tak predmet obveznosti nedopusten.

4.3.2. Primer omejitve

Pogodba o opravljanju gradbenih del med gradbenim podjetjem kot naročnikom del in obrtnikom, ki naj bi s skupino svojih delavcev opravljal gradbena dela (prevzemnik dela) s katero pa obrtnik v resnici posreduje delovno silo, ni vrsta kooperantske pogodbe, temveč je navidezna pogodba, ki prikriva pogodbo o posredovanju delovne sile. Takna prikrita pogodba je nična, ker nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom in morali družbe (103. čl. ZOR).


4.4. Ničnost pogodbe, če nima le ta podlage ali je ta nedopustna

Pogodba je nična, če nima podlage (kavze) ali če je ta nedopustna (52. čl. ZOR).
Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, prisilnimi predpisi ali z družbeno moralo (2. odst. 52. čl. ZOR).
Kavza je neposredni razlog, zaradi katerega sta stranki sklenili pogodbo. Ta je neposredno vračen v samo vsebino pogodbe in tudi vpliva na njen nadaljnji obstoj.

4.4.1. Primer omejitve

če po sklenitvi pogodbe pravna podlaga kasneje odpade, pogodba preneha veljati. Kar sta stranki z izvrevanjem pogodbe dali oz. prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oz. sta to dolžni vrniti. Pogodbena, to je poslovna obveznost, se na podlagi zakona (4. odst. 210. čl.) spremeni v kondikcijsko (neposlovno) obveznost. Pri neodplačni pogodbi lahko tvori pravno podlago tudi nagib (darilo glede na sklenjeno zakonsko zvezo, ki je kasneje razvezana). Z razvezo zakonske zveze je odpadel nagib, odpadla je pravna podlaga darila.

4.4.2. Primer omejitve

Pogodba o delu, s katero se prevzemnik posla zaveže, da bo za naročnika proti plačilu, sosedu požgal domačijo, je nična, ker ima podlaga pogodbe znake kaznivega dejanja, je torej v nasprotju s prisilnimi predpisi.

Ničnost pogodbe o delu pomeni, da nima pravne veljave ex tunc in prevzemnik ne bo mogel zahtevati plačila po pogodbi, četudi bo dejanje opravil, torej zažgal sosedovo domačijo.


4.5. Ničnost pogodbe zaradi odložnega ali razveznega pogoja, ki je v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, prisilnimi predpisi in družbeno moralo

Nična je pogodba, v kateri je postavljen odložen ali razvezen pogoj, ki je v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, prisilnimi predpisi in družbeno moralo (1. odst. 75. čl. ZOR).

4.5.1. Primer omejitve

Nična je prodajna pogodba, s katero se prodajalec zaveže, da bo kupcu izročil nabožni kipec, z odložnim pogojem, če ga bo uspel ukrasti v cerkvi.
Ničnost pogodbe pomeni, da kupec ne bo mogel iztožiti izpolnitve pogodbe, četudi bi se pogoj uresničil (prodajalcu je uspelo ukrasti nabožni kipec), ker ima odložni pogoj znake kaznivega dejanja, je torej v nasprotju s prisilnimi predpisi.

Primeri tovrstnih ničnosti pogodb so zelo redki. Tudi gornji primer je skonstruiran le zaradi ponazoritve pravnega pravila.


4.6. Obvezne sestavine pogodbe

Mnogokrat morajo posamezne pogodbe vsebovati sestavine, ki jih določa že zakon, npr. glede stanovanjske pogodbe, glede pogodbe o najemu poslovnih prostorov, o zakupu, o kreditu, o garanciji itd.

4.6.1. Primer omejitve

17. čl. SZ določa, da pogodba, s katero se prenese lastninska pravica na stanovanju, stanovanjski hii oz. solastnikem deležu, mora biti pisna, lastninsko pravico pa je potrebno vknjižiti v zemljiko knjigo.

4.6.2. Primer omejitve

26. čl. ZKZ določa, da pogodba o zakupu kmetijskega zemljiča mora vsebovati zlasti: zemljikoknjižne in zemljikokatastrske podatke o v zakup danih zemljičih, opis in neamortizirana vrednost objektov, naprav in nasadov, amortizacijsko dobo trajnih nasadov, viino zakupnine, dobo in namen zakupa ter določbo o tem ali se zakupna pravica podeduje ali ne.


4.7. Obvezne oblike pogodbe

4.7.1. Primeri omejitve

Pogosto določa zakon obvezno obliko pogodbe:
   
- tako mora biti v pismeni obliki sklenjena stanovanjska pogodba, pogodba o najemu poslovnega prostora, pogodba o prometu z nepremičnino, pogodba o avtorski pravici itd.

ZOR določa, da morajo biti sklenjene tudi naslednje pogodbe v pismeni obliki:
* pogodba o prodaji na obroke (543 čl.),
* gradbena pogodba (2. odst. 630. čl. ),
* pogodba o trgovskem zastopanju (791. čl.),
* zavarovalna pogodba (901. čl.),
* kreditna pogodba (1066. čl. ) itd.


4.8. Preostale omejitve

Sklepanje in izvajanje obligacijskih razmerij, s tem pa tudi avtonomija volje pogodbenih strank, sta omejeni z vsemi načeli ZOR. Zlasti pa izvajanje obligacijskih razmerij ne sme biti v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, prisilnimi predpisi in družbeno moralo, kar izhaja iz 103. čl. ZOR. Tudi sporna določila pogodb je treba razumeti tako, kot ustreza načelo obligacijskega prava, kar kot pravilo za razlago pogodb poudarja 2. odst. 99. čl. ZOR.


5. POSLEDICE KRŠITVE NAČELA

Vse omejitve načela avtonomije volje pogodbenih strank so praviloma imperativne norme in imajo zato za posledico ničnost pravnega posla.
Vendar pa obstajajo določene izjeme , ko npr. ni bila spotovana predpisana oblika pravnega posla in ima lahko pomanjkanje predpisane oblike v določenih primerih za posledico izpodbojnost in ne ničnost pravnega posla. Ne bo nična obojestransko že spolnjena pogodba o prodaji nepremičnine, ki je bila sklenjena le ustno, ne pa pismeno, samo zato, ker ni bila sklenjena v predpisani obliki (pismeno), saj namen krenega pravila (kontrola nad prometom z nepremičninami) ne odkazuje na ničnost pravnega posla. če se odstopi od uporabe splonega pravila o posledicah ničnosti pogodbe, je treba upotevati vestnost (dobrovernost) pogodbenih strank, pomen družbenega interesa, ki je ogrožen, kot tudi moralna načela družbe.


6. LITERATURA:

Strohsack B.: Obligacijska razmerja I., Uradni list RS, 1998.
Brak J.: Obligacijsko pravo, Visoka ola za management v Kopru, 1998.
Cigoj S. : Teorija obligacij, Uradni list RS, 1998.
Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list RS, 1999.
Stanovanjski zakon, Uradni list RS, 1991 (t. 18).
Zakon o kmetijskih zemljičih, Uradni list RS, 1996 (t. 59).
Kazenski zakonik RS, Uradni list RS, 1995.
Avtor: Eva Čakš in Darja Prelog

V kolikor želite sodelovati z nami, vas vljudno vabimo, da se nam pridružite, pošljete članke, ali pa samo izrazite vaša mnenja.