Datoteka: Načelo vestnosti in poštenja
 

Načelo vestnosti in poštenja

UVOD O PRAVNIH NAČELIH IN RAZLIKOVANJE S PRAVNIMI PRAVILI

    Poglavitna kakovostna razlika med pravnim pravilom in pravnim načelom je v tem, da pravno pravilo izraža tip vedenja in ravnanja, pravno načelo pa posreduje le vrednostno merilo (npr. vestnost, poštenost), kako naj ravnamo v pravnih razmerjih (npr. v blagovnem prometu), v katerih smo nosilci določenih tipov vedenja in ravnanja. Sporočilo, ki ga vsebuje pravno pravilo, je oblikovano na način "vse ali nič" (Dworkin). Na primer: Ne kradi, ker te sicer zadene sankcija. Načelo pa neposredno izraža samo temelj, merilo in urejevalni razlog, ki je zdaj bolj in zdaj manj intenzivno izražen in ga udejanjamo prek tipov vedenja in ravnanja, ki jim je namenjen. Posebej pomembno je, da pravno načelo ni niti neposredno uporabno niti v tolikšni meri določno,da bi izključevalo vrednotenje in ocenjevanje.

    Pravna načela lahko opredelimo kot vrednostna merila, ki usmerjajo vsebinsko opredeljevanje pravnih pravil in način njihovega izvrševanja. Vrednostna merila so bodisi tista, ki so kot vodila vsebovana že v samih splošnih pravnih aktih, ali pa so se uveljavila v praksi oziroma so sad znanstvenega sistemiziranja in proučevanja pravne snovi. V prvi vrsti prihajajo v poštev zlasti de iure obvezna pravna načela, to je tista načela, ki jih je kot vrednostna merila opredelil že postavodajalec in jih imenujemo obvezna pravna načela.

    Obvezna pravna načela kot je na primer načelo vestnosti in poštenja v civilnem pravu, so tudi sama predmet razlage in normativne konkretizacije. Njihova uporabnost je toliko večja, kolikor bolj jih je izpeljal v samem zakonu že sam zakonodajalec in kolikor bolj so naletela na dejaven odziv v pravni teoriji in v pravni praksi. Uporabna so samo ob predpostavki, da so operacionalizirana in ima ta izpeljava zanesljivo podporo v pravnih pravilih, pravnih institutih in njihovih medsebojnih povezavah.


SPLOŠNO O NAČELU VESTNOSTI IN POŠTENJA

Načelo vestnosti in poštenja je zapisano v 12.členu ZOR-a in se glasi:
Pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij, morajo udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja.

To načelo ni novost v našem pravu. V pravnem sistemu se uporablja že od rimskega prava kot bona fides, izraženo je bilo tudi v ODZ in v splošnih uzancah za blagovni promet. Na prvi pogled je to načelo jasno. Pri podrobnejšem preučevanju pa se nam zastavljajo številna vprašanja. Kakšen pomen ima to načelo, ali naj velja samo za obligacijske subjekte ali tudi za sodišče, kakšne so posledice, če se to načelo ne izvaja in kako ga je mogoče uresničiti v judikaturi?

V teoriji in praksi se uporablja vrsta izrazov, ne da bi natančno opredelili njihovo vsebino. Govor je o dobri veri in poštenju, o poštenosti in vestnosti, o dobrih šegah, o načelih pravičnosti, o zlorabi pravic ter o načelih javnega reda. Danes teorija poudarja, da je treba razlikovati med običaji v prometu, trgovinskimi običaji oziroma poslovnimi običaji na eni strani ter med dobrimi poslovnimi običaji na drugi strani. Poslovni običaj ali običaj v prometu ne vsebuje moralne norme. Gre za poslovne navade, uzance, ki se uporabljajo, če se zakon nanje sklicuje oziroma če se stranke glede njih dogovorijo (1107.čl.ZOR). O dobrih poslovnih običajih pa govorimo seveda samo takrat, kadar gre za običaje v okviru pravnega sistema. Običaje, ki niso v skladu z določenim pravnim sistemom, ne moremo šteti za moralna pravila.
Kadar je govor o vestnosti in poštenju, gre za moralna pravila, ki so se razvila v poslovnem prometu. V obligacijskih razmerjih je potrebno upoštevati interese obeh strank, kolikor so ti interesi utemeljeni s pravnim poslom ter so v skladu s splošnimi interesi družbe. Negativno pa opredeljuje moralno normo pojem zlorabe pravic. Nemoralnost je pri zlorabi pravice v tem:    Splošno načelo je torej, da se za nemoralno šteje vsakršno pomembnejše spravljanje drugega v pravno neugoden položaj, za katerega ni opravičljivega razloga.



SODNA PRAKSA

Sodna praksa ne da jasnega odgovora o pomenu, predvsem pa o načinu uporabe tega načela v praksi.Brez potrebe načelo vestnosti in poštenja izenačuje z moralo, saj v tem primeru posebej zapisano načelo v 12. členu ne bi bilo potrebno: že v 10. členu je namreč poudarjeno, da udeleženci obligacijskih razmerij ne smejo ravnati v nasprotju z (med drugim) moralo socialistične samoupravne družbe (družbeno moralo).
Za uporabo načela vestnosti in poštenja je odločilno konkretno merilo ravnanja udeležencev obligacijskih razmerij, ne pa presoja , ali je njihovo ravnanje skladno z družbeno moralo kot abstraktnim merilom.To vprašanje nakazuje tudi naslednja sodna odločba:

Pravni posel, ki kot tak ni ničen po zakonu, lahko postane nedovoljen in ničen, če je sklenjen v takšnih okoliščinah, da bi njegova izpolnitev povzročila posledice, ki nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja.

Ravnanje v skladu z moralo pomeni absolutno in splošno pravilo za ravnanje vseh udeležencev v obligacijskih razmerjih, ravnanje v skladu z načelom vestnosti in poštenja pa konkretno merilo za vsakega konkretnega udeleženca v konkretnem obligacijskem razmerju.Zato je gotovo, da je vsaka kršitev morale obenem tudi kršitev načela vestnosti in poštenja , medtem ko vsaka kršitev načela vestnosti in poštenja ni ni obenem tudi kršitev načela družbene morale. Načelo vestnosti in poštenja je sicer moralno pravilo, ki pa ima svoj izvor, svoj temelj v konkretnem ravnanju udeležencev obligacijskega razmerja.Pomen tega načela je torej v tem, da se obrača na ravnavje obligacijskih subjektov, ne pa da daje sodišču pooblastilo za arbitrarno odločanje, odločanje mimo predpisa.Pomen tega načela za sodišče je v tem, da morebitne ostrine predpisov glede na konkretne razmere konkretnega dejanskega stanja zmehča in jih spravi v okvire družbene morale.Pojavlja pa se problem prevelikega arbitriranja v korist načela vestnosti in poštenja za konkretno razmerje, saj bo sicer vsako konkretno razmerje lahko zahtevalo svojo pravičnost oz. poštenost. Problem se pojavi še posebej tam, kjer gre za pravne praznine.Tu mora sodišče vsekakor poseči tudi po arbitriranju in se v tem poslužiti tudi temeljnih načel pravnega reda, med drugim tudi načela vestnosti in poštenja.Zakon o sodiščih namreč določa:ŤČe se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere.Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.Sodnik ravna vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste.Ť


UPORABA V PRAKSI

Načelo vestnosti in poštenja:

1. velja za vse udeležence obligacijskih razmerij, pa naj bodo to poslovne ali neposlovne obveznosti;
2. nalaga dolžnost upoštevanja interesov vseh udeležencev istega pravnega razmerja: upoštevati ga mora ne samo dolžnik, ampak tudi upnik;
3. Uresničevanje tega načela se razteza v vseh fazah obligacijskega razmerja: med samimi pogajanji, ob sklenitvi obligacijskega razmerja, v njegovem uresničevanju kakor tudi ob njegovem izpolnjevanju.Posamezne faze veljavnosti načela so si lahko med seboj neodvisne.

Instituti, ki omogočajo uresničevanje tega načela v konkretnih oblig. razmerjih so številni- npr. jamčevanje za napake, garancija, spodbojnost pravnih poslov, čezmerno prikrajšane, sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin,... .Na konkretno uporabo načela kažejo tudi določbe ZOR o razlagi pogodb (sporna določila- potrebno iskati skupni namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava). Pri presoji ali je stranka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, sodišče upošteva naravo pravnega posla, status pogodbenih strank, poslovno prakso, splošne družbene in gospodarske razmere.


ZAKLJUČEK

Sodna praksa se v svojih odločbah pogosto sklicuje na načelo vestnosti in poštenja, ne da bi ga ob tem podrobneje opredelila. Ob podrobnejši opredelitvi pa se pokaže, da sodna praksa misli na skladnost z družbeno moralo določenega ravnanja v obligacijskem razmerju. S tem gre seveda le za zamenjevanje načela avtonomije volje pogodbenih strank z načelom vestnosti in poštenja. Razmejitev med tema načeloma je lahko razmerje med "višjim", splošnejšim in "nižjim", konkretnejšim načelom. Ravnanje v skladu z družbeno moralo pomeni abstraktno merilo, ravnanje v skladu z načelom vestnosti in poštenja pa konkretno merilo za vsakega konkretnega udeleženca v konkretnem obligacijskem razmerju. To ima za posledico, da vsaka kršitev načela vestnosti in poštenja ni obenem vedno tudi kršitev družbene morale, pač pa je vsaka kršitev družbene morale vedno tudi kršitev načela vestnosti in poštenja. Vestnost in poštenje je zato treba v vsakem primeru presojati po kriterijih družbene morale.


LITERATURA:



Avtor: Marko Žula

V kolikor želite sodelovati z nami, vas vljudno vabimo, da se nam pridružite, pošljete članke, ali pa samo izrazite vaša mnenja.