Grška umetnost

Grška umetnost in arhitektura sta v sedmih stoletjih razvoja doživeli postopno, vendar globoko spremembo, od začetne preprostosti do visoke prefinjenosti, ki je s svojo estetsko in tehnično dovršenostjo trajno vplivalo na umetnost našega časa.

Grška umetnost ima svoj začetek v mikenski kulturi 16. st. pr. n. št. (kiklopski zidovi, levja vrata). Ko je ta kultura propadla se je začela "mračna doba". O tej materialni kulturi pričajo le vaze s preprostimi linearnimi okraski, ki jih označujemo kot protogeometrične umetnosti. Pravo rojstvo grške umetnosti je bilo v 10. in 9. st. pr. n. št. Razvila se je zaradi razvoja obrti in zahtev, ki jih ima ustaljena družba do umetnikov. Cikcakaste črte in drugi motivi geometrične umetnosti, so postajali čedalje bolj dognani, sčasoma pa so se pojavili tudi liki ljudi in živali. Stilizirane figure so bile prikazane shematično, brez poizkusa, da bi upoštevali perspektivo ali gibanje.

Naslednje obdobje v grški umetnosti je arhajsko obdobje od 725 do 500 pr. n. št. V tem obdobju se je uveljavil orientalski vpliv, ki ga je pospeševala trgovina z Fenečani. Zaporednim motivom so dodajali cvetlične in vjugaste vzorce, in to slikarstvo se je še posebej razvilo v Sparti in Korintu. V Atenah, sprva priznanem središču geometričnega slikarstva, so se manj posvečali trgovini in kolonizaciji, zato je umetnost za nekaj časa zastala. Zaradi "uvoza" idej iz Egipta so nastale prve pomembne stvatitve grške arhitekture. Lesene stebre in druge značilne elemente, ki so temeljili na egipčanskih templjih, so čedalje bolj izpodrivali ustrezni kamniti izdelki; tako so se tudi pojavili prvi različni grški slogi. Prvi med njimi se pojavi dorski v drugi polovici 7. st. pr. n. št. Kasneje pa so tudi grški umetniki razvili svoj poseben grški slog, ki se je, čeprav je temeljil na njemu, razlikoval od egipčanskega sloga. V arhajski dobi je Grčija doživljala na novo pridobljeno blaginjo. Kolonialno širjenje se je v glavnem ustavilo in zaradi razvoja mest se je razmahnilo umetnostno pokrovitelstvo, ki je vspodbudilo razcvet vsakovrstnih umetnostnih teženj. Razmahnila se je gradnja templjev, razvil se je jonski slog, templji so postali bolj dognani. Vedno boljše poznavanje človeške anatomije se je izražalo v bolj naturalističnemu slogu kiparskih in reliefnih upodobitev. Do leta 530 pr. n. št so razvili rdeče figurno slikarstvo in Atene so postale središče novega sloga, ki je zaradi posebaj skrbno izdelanih detajlov kmalu izpodrinil tehniko črnih figur. Umetnostno občutje zgodnje klasične dobe so močno prizadele socialne, gospodarske, psihološke posledice perzijskih vojn (490-478). Ta nenadna sprememba umetniškega pojmovanja je mnogo prispevala k odmaknjeni spokojnosti, ki je značilna za naslednje obdobje.

Približno po letu 450 pr. n. št. se je začelo za grško umetnost klasično obdobje, v katerem so kasnejši rodovi videli veliko klasično kulturo. Umetnost visoke klasične kulture je bila ves čas tehnično virtuozna, zadržana v čustvih in se je ogibala skrajnosti, le redko je prikazovala mladost ali starost in skoraj nikoli ni prikazovala jeze ali veselja. Umetnost je bila formalna. Prizadevanje, da bi dosegel idealno, popolno obliko, je pripeljalo grškega umetnika do sloga, ki je bil veder in zadržan, vendar neoseben in hladen. V dobi visoke klasike so Atene spet postale veliko umetnostno središče. Po opustošenju v perzijskih vojnah je po načrtu, ki ga po umetniški viziji nikoli nismo presegali - moramo upoštevati , da goli kamen razdejanih templjev in preperele površine skulptur po skoraj treh tisoč letih ne morejo več vzbuditi vtisa prvotne pestre barvitosti in raznolikosti grške umetnosti - je zrastlo nekaj najbolj znamenitih stavb na svetu. Med njimi so Partenon in Erehteion na atenski Akropoli, ali izven Aten Fidijev mogočni kip Zevsa v templju v Olimpiji, v katerem so vsi videli eno izmed sedmih čudes starega sveta.

Za arhitekturo so značilni trije glavni grški stebri: dorski, najzgodnejši, katerega kapitel (glava) ima debel abakos in ravno ploščo na vrhu ter širok ehinos (blazino) pod njim, na sredini ima entasis (debelejši del). Stoji brez baze, neposredno na pločniku. Nastal je v kontinetalni grčiji in se razširil po zahodnih kolonijah; jonski, s tanjšim abakom s štrlečimi spiralnimi volutami (spiralasti zavoj) in bogatimi okraski, nastal v Joniji; korintski, izrazitejši in bolj dovršen, a manj priljubljen od prejšnjih dveh, dokler ga niso prevzeli Rimljani.

Umetniki so se tudi vedno bolj lotevali upodabljati like ženskih teles. Znano je, da je med drugimi umetnostnimi vejami v dobi visoke klasike uspevalo stensko slikarstvo in da je izpodrivalo vazno slikiarstvo. V pozni klasični dobi se je umetnost umaknila od stroge formalnosti. Uvedli so monumentalno nagrobno slikarstvo, ki naj bi poveličalo družbeni položaj pokojnega; tako ni naklučje, da je nastal prav v tej dobi veličastni, s kipi okrašeni grob kralja Mausolosa iz Karije v Halikarnasu, od katerega izhaja ime mavzolej. Razvilo se je tudi draguljarstvo in slikarstvo kot odziv na novo pridobljeno bogastvo grškega imperija. Delo grških umetnikov v matični domovini Praksitela, Skopasa in Lizipa predstavlja prehod od klasičnega idealizma k helenskemu realizmu.

Helenistična doba (323-31 pr. n. št.) je bila zadnje obdobje grške umetnosti. V Pergamonu je nastalo vodilno središče arhitekture in kiparstva. Upodobitve ljudi so sedaj prvič zasenčile upodobitev bogov in prvotna verska in mitološka obarvanost (značilna je za pozno klasično obdobje) grške umetnosti je zbledela. Izpodrinile so jo natančne, čeprav včasih še vedno idealizirane upodobitve slavnih osebnosti. Na splošno se je na račun bolj zadržanega dorskega sloga uveljavil bolj dovršeni korintski slog. Proti koncu helenistične dobe se je pokazala težnja po kopiranju prejšnjih, klasičnih umetnin. Ta proces in rimska asimilacija umetnostnih prvin sta zagotovila nepretrgano veljavnost grške umetnosti.

Rimska umetnost

V starorimski umetnosti so do nedavnega videli most med umetnostjo Grčije in srednjega veka, češ da je predstavljala nepretrgano tradicijo, ker pa se je zgledovala po helenističnih vzorcih, je prispevala le malo izvirnega. Sedaj se je uveljavilo mnenje, da je rimska umetnost sicer asimilirala grške sloge in tehniko, vendar jih je v resnici močno spreminjala in jih razvijala, izražala ideale rimskega imperija, moč vladarja kot pokrovitelja urejene rimske družbe.

Znaten del grške civilizacije, ki so jo Rimljani prevzeli je prišel do njih v poetruščanjeni obliki. Tisto, kar je bilo v rimskem življenju negrškega je bilo običajno etruščansko, na primer relistični značaj njihove portretne umetnosti. Sami Rimljani so priznavali premoč grške umetnosti. Že od prvih neposrednih stikov med obema kulturama so prihajali z vzhoda v rimski imperij kiparji, arhitekti in rokodelci vseh strok, da bi zadovoljili naraščajoče potrebe njegovih prebivalcev. Grška umetnost se je ločevala od starorimske po različnih estetskih nazorih in delovnih tehnikah. Negrške so predvsem velikanske dimenzije, ki so prikazovale moč rimskega imperija. Grška umetnost je bila delo posameznikov, katerih imena so se ohranila. Rimska umetnost pa je bila skoraj zmeraj anonimna, saj je bil naročnik vselej važnejši od umetnika, ki je naročeno delo ustvaril, naprimer Konstatinov slavolok, Dioklecianova palača, Hadrijanov zid. Rimljani so tudi razvili svoje sloge, tuskanijski slog, nekakšno varianto dorskega, in kompozitni slog, kombinacijo dorskega in korintskega sloga. Vse te sloge so uporabljali v dekorativne namene. Korintski slog pa je bil pri Rimljanih najbolj prilubljen in uveljavljen. Rimljani so prav tako močno razvili dekoracijo notranjosti prostorov. Notranjosti so nasploh posvečali več pozornosti kot Grki. Temu poveličanemu vizualnemu razkošju pa moramo dodati še dosti večjo raznolikost oblik, saj je rimsko velemesto povečalo gradnjo kopališč (Aquae Sulis - Bath), gledališč in amfiteatrov (Kolosej - velik 45.7 m), mostov (most čez reko Tagus pri Alcantari), viaduktov in akvaduktov (največji v Kartagini- 132 km dolg in 20 mil. vode na dan) . Urbanistična ureditev je bila ob velikih avenijah, ki so se pravokotno križale in mesto delile na več kvartov s stanovanjskimi bloki v jedru pa je bilo običajno svetišče, gledališče, forum ponekot pa tudi terme in druge stavbe. Vse te zgradbe so dosegale zares mogočen obseg, gradili so jih hitro in sicer zato, ker so začeli uporabljati opeko in cement.

Rimska umetnost je dobila posebno očiten politični poudarek v času cesarja Avgustusa, ki se je dal (ustrezno svoji vlogi vladanja, ki je imperiju prineslo mir in blaginjo) dal portretirati kot čist in večen vladar. V Avgustovi dobi se je uveljavila vrsta rimskih arhitektonskih slogov. Pod Neronom in Flavijci (plebejska rodbina Vespezijan, Konstancij I) so imeli na primer umetniki bolj proste roke in so ustvarili marsikatero ekstravagantno umetnino, kot je znamenita Neronova palača v Rimu. Po tej bleščeči medigri pa je Trajan uveljavil novo smer, v kateri so prevladovale praktične in koristne gradnje. V istem času se je razvijalo tudi portretno kiparstvo, eden izmed vrhuncev starorimske umetnosti. Odmaknilo se je od idealizma in se prikazalo svojevrstnemu, včasih brutalnemu realizmu, kot sta bila Klavdij in Neron. V Trajanovem času je oživelo zanimanje za umetnost prejšnih dob in to zanimanje je doseglo vrhunec pod njegovim naslednikom Hadrijanom. Neznanska gospodarska blaginja imperija, združena s cesarjevim osebnim pokroviteljstvom nad umetnostjo, je sprožila pravo helenistično renesanso, ki je trajala med vso Hadrijanovo vladavino in celo po njej ter je odločilno vplivala na značaj rimske umetnosti v 2. st. n. št. V tem stoletju so postali kipi masivni in bolje izdelani. Nastali so številni izdelki iz brona, vandar se jih je ohranilo zelo malo. Ohranil se je naprimer kip Marka Avrelija, rešilo ga je zmotno mnenja, da ta kip predstavlja krščanskega cesarja Konstantina, drugi kipi iz tega obdobja pa so bili uničeni. Arhitekti so uporabljali tri klasične vrste stebrov in zgradili številna masivna poslopja, kot so veliki tempeljski kompleksi, zlasti v vzhodnem delu cesarstva. Križali so in oplemenitili helenistično in druge kulture, naprimer galorimska kultura (v da-našnji Franciji), provincialna kultura v Iliriji, v Egiptu pa stoji Svinga s faraonovo glavo, ob njej pa korintski steber - tri kulture v simbiozi: staroegiptovska, grška in rimska. Rimljani so vedno upoštevali kulturo in prebivalstvo katerega so zasedli ter temu primerno vodili tudi svojo politiko.

V 3. st. je cela kopica cesarjev (kar 27 v 74 letih), v želji, da bi tekmovali z dosežki prejšnjih cesarjev, začeli snovati veličastne gradbene načrte, na osnovi katerih je zrasla cela vrsta mogočnih palač. V tem in pa tudi v 4. st. je pa bila posvečena skrb tudi obrambi imperija, ki pa ni rodila večjih gradbenih tvarnin. Izjema je utrjena Dioklecijanova palača v Splitu, ki izstopa kot najpomembnejša zgradba te pozne dobe.

Tloris in presek mauzoleja cesarja Dioekliciana v osre- dnjem delu njegove velike palače v Splitu.

Horac je dejal: "exegi monomentum aere pereninsus" - postavil si bom spomenik, ki bo trajnejši od brona. Spomenikov žal ni kaj mnogo ostalo, ohranil pa se je rimski vpliv, ki je kot civilizacijska sila pustil trajne sledove. Čeprav so materialni viri Rimskega imperija mogočen in veličasten pomnik, pa je predvsem pomembna njegova duhovna dediščina, ki še danes vpliva na našo kulturo in življenje nasploh.

"Historia magistra vitae est" - zgodovina je učiteljica življenja. Če bomo poznali zgodovino, bomo lažje spoznali tudi dogajanje v sedanjosti in tako lažje predvidevali prihodnje dogodke. Ko pa se bomo iz zgodovine nehali učiti, se bo naša civilizacija kakor kaplja v morju izgubila v toku časa.

Viri:
- Goock, R.: Vsa čuda sveta, Mladinska knjiga Lj, Mladost Zg, Vuk
Karadžić Bg, Ljubljana 1969.
- Huxley, G. et al.: The birth of western civilization (Greece and Rome), Thames and Hudson, London 1964.
- Velika ilustrirana enciklopedija: Zgodovina 1, Mladinska knjiga, Ljubljana 1983.

(dorski slog eolski slog jonski slog korintski slog)

(Konstantinov slavolok v Rimu)

Avtor: Marko Žula