Potrošniška zavest o kakovosti je v preteklih letih neprestano naraščala. Ta ugotovitev se je pokazala za pravilno tudi pri opazovanju potrošniških organizacij in trgovine. Seveda pa zavest o kakovosti ne pomeni, da potrošniki vselej želijo "najboljše" ali celo najdražje.

Ta zavest se kaže predvsem v naslednjih preferencah:

- Na nakupne odločitve potrošnikov vplivajo objektivni kriteriji uporabnosti močneje kot v preteklosti. Tako je iz ankete strank nekega velikega združenja razvidno, da sta kakovost izdelka in zanesljivost odločilna kriterija pri izbiri izdelka in sta rangirana celo pred ceno. Slepe zvestobe trgu je s tem vedno manj, pa tudi zaupanje v reklamne izjave se manjša.

- Večina potrošnikov ne uporablja več cene za merilo kakovosti. Ne velja več, da je najdražje tudi najboljše, niti, da je najcenejše najugodnejše. Cenene ponudbe, katerih kvaliteta se ne da preveriti, ne predstavljajo več, tudi po ugotovitvah trgovine, poroštva za prodajo. Potrošnik poizkuša najti maksimalno kakovost za najnižjo možno ceno. V času zastoja ali padajočega realnega dohodka poizkuša potrošnik izboljšati kupno moč svojega dohodka. Velika pomembnost se zaradi tega pripisuje cenovnemu primerjanju in poročilom blagovnega testa AgV.

- Za mnoge potrošnike so postala merila smiselnosti lastnega in tujega trgovanja: vprašanja varovanja resursov, recikliranja in aktivnega varovanja okolja, odgovornega ravnanja z materialnimi osnovami naše blaginje. Slike blagostanja oz. predstave "dobrega življenja" so predvsem v mladi generaciji podvržene spremembam. Količinsko naravnani potrošniški modeli se v vedno večji meri zavračajo, namesto njih pa se pospešuje kakovostna potrošnja, ki je ekološko naravnana. Potrošniške zveze se zavedajo tega in se trudijo, da bi ekološki vidik vključili v cenovna in kokovostna razmišljanja in jih vnesli v njihovo javno in svetovalno delo. Ustanova blagovnega testa ( Stiftung Warentest ) pa žal le obotavljajoče sprejema ekološke strani testiranih izdelkov Potrošniška zveza opaža, da mnogi potrošniki že redno razčlenjujejo izdelke na objektivne dejavnike uporabnosti. Ugotavlja tudi, da prihaja zelo kritična generacija kupcev, saj vedno več mladih ljudi obišče svetovalnice. Uspešno javno delo potrošniških organizacij nima nič manjšega pomena kakor osebno svetovanje v svetovalnicah in kakor prodor predmeta Znanje o potrošnikih v šolski pouk ( k temu so pripomogle potrošniške centrale, Potrošniški ištitut in šolske oblasti ).

Poleg vzpodbujanja ekološke osveščenosti potrošnikov bo v ospredju naporov potrošniških inštitucij tudi razvoj kakovostne in cenovne osveščenosti potrošnikov. Razen tega pa se v zadnjih letih tudi opaža sekundarni učinek dela teh inštitucij: ustvarjalni vpliv na obnašanje industrijskih proizvajalcev, pa tudi trgovine.

Negativni rezultati testa Ustanove blagovnega testa (Stiftung Warentest ) in tudi svarila AgV in potrošniške centrale pred morebitnimi zdravstvenimi ogrožanji zaradi določenega izdelka praviloma povzročijo, da se takšen produkt več ne proizvaja ali da se najdena napaka odpravi skozi konstrukcijske spremembe. Učinki testnega in potrošniškega dela so za posameznega potrošnika manj opazni, vendar ne smemo zanemariti njihovega dolgoročnega pomena in obveščenosti v posameznih primerih. To se vidi vsaj v primeru Ustanove blagovnega testa ( Stiftung Warentest ), ne samo "ex post facto " kot odprava že nastale škode, temveč tudi v preventivni obliki; predvsem tako, da proizvajalec upošteva kontrolne kriterije (Prufkriterien) že pri zasnovanju svojih izdelkov.

Raziskava profesorja Hansa Raffee ( Univerza Mannheim) je pokazala, da npr. 57% proizvajalcev pralnih strojev upošteva kontrolne kriterije (Prufkriterien) pri razvoju izdelka. To so brez dvoma upoštevanja vredni rezultati. Je pa vprašljivo, če je upravičeno, da predstavniki strani ponudnikov govorijo o "poziciji moči " potrošniških organizacij, saj je v velikih blagovnih hišah - razen ca. 1500 blagovnih znamk, ki jih preverja Ustanova blagovnega testa (Stiftung Warentest) - še desettisoče drugih artiklov. Proizvajalci v določenih panogah znajo zaostriti problem premajhne aktualnosti testnih rezultatov z vedno hitrejšim vpeljevanjem novih modelov. Dokler ne bo Ustanovi blagovnega testa (Stiftung Warentest) omogočeno, da bo imela lastne laboratorije, ki bodo lahko ustrezno reagirali, se ne bo dosti spremenilo.

Na zahteve po večjem varstvu potrošnika na področju varnosti tehničnih izdelkov je zakonodajna oblast odgovorila z noveliranim Zakonom o tehničnih delovnih sredstvih iz leta 1979 (Zakon o varnosti naprav).

Potreba po ureditvi te materije izhaja iz števila 2 miliona nesreč v gospodinjstvu letno v Zvezni republiki Nemčiji, od tega jih je ca. 8000 s smrtnim izzidom. Znaten, četudi ne jasno kvantificiran ,del teh nesreč ne izhaja iz napak v ravnanju, ampak iz pomanjkljive varnosti izdelkov.

Zakon o varnosti naprav omogoča državnim nadzornim službam (posebno še uradom obrtne kontrole), da nezanesljive izdelke umaknejo iz prometa s tako imenovanimi prepovednimi odredbami. Zakon ureja med drugim tudi uporabo oznake "Preverjene varnosti" (GS- Prufzeichen, GS=Geprufte Sicherheit).

Zakon o varnosti naprav v spremenjeni verziji iz leta 1980 je sicer prinesel izboljšave za potrošnika; vsebuje pa še vedno pomanjkljivosti, ki vplivajo na njegovo učinkovitost:

1. Zakon se nanaša samo na tako imenovane "naprave končne uporabe" in ne vsebuje opreme, rezarvnih delov itd. . To pelje k temu, da se lahko naprave, ki so preverjene kombinirajo z drugimi deli, ki niso preverjeni in tako postane nastala celota nesigurna, čeprav je okrašena z znakom Preverjene varnosti (GS - Prufezeichen).
2. Možnost; da delovna inšpekcija postane dejavna proti trgovini, je zelo omejena.Izpolnjenih mora biti več pogojev:

a) Proizvajalcu ali uvozniku mara biti prepovedano dati v javnost nesigurne naprave. To je pogoj, ki je za potrošnike zelo vprašljiv, saj ima delovna inšpekcija le regionalne pristojnosti, kar pomeni, da delovna inšpekcija ne more ukrepati proti trgovcem npr. s Spodnje Saške, dokler ne izda prepovedne odločbe proizvajalcem ali uvoznikom npr. iz Bavarske. Vprašljivo pa je , ali se to kdaj res zgodi.

b) Trgovci morajo vedeti za obstoj prepovedne odločbe. Kaj se zgodi, če ta informacija zamuja? Zanesljivo ni enostavno udeležencem dokazati, da je ta informacija izostala ali vsaj zakasnila.

1. Poseben je tretji pogoj. Uslužbenci delovne inšpekcije imajo proste roke pri ukrepanju, če trgovec ni uporabil pooblastila za vrnitev pomanjljivega aparata. To določilo je vprašljivo, ker sam zakon ne govori ničesar o pravici vrnitve kupljenega blaga. Obstaja pa "Skupno pojasnilo vrhunskih organizacij industrije in trgovine k uporabi zakona o varnosti izdelkov", v katerem se industriji in trgovini priporoča, da bi pravico vrnitve pomanjkljivih aparatov pogodbeno uskladili. Gre samo za priporočilo, za nič drugega.

3. Če se proizvajalec pritoži na prepovedno odločbo, bo ta po vsej verjetnosti neučinkovita vse do pravnomočnosti razsodbe. Nesigurni izdelki se lahko nato še leta prodajajo brez možnosti, da bi kontrolni uradi proti temu ukrepali.

4. Sledi objava že izdanih prepovednih odločb - po večini z odlašanjem in zamudo. Razen tega se zdi, da pristojne oblasti gledajo na prepovedne odločbe kot na neke vrste skrivne stvari, za katere naj ne bi vedeli ne potrošniki, ne njihove organizacije. Tako dobi potrošnik vtis, da zakon v nekaterih primerih uporabe ščiti prej trgovino in industrijo kakor pa potrošnika.

Seznam zahtev, ki ga je že leta 1977 sestavilo delovno združenje potrošnikov, ima tako nespremenjeno veljavnost in bi ga moral zakonodajalec nemudoma realizirati kot Zakon o varnosti naprav:

1. Neomejeno vključevanje trgovine v osebno območje veljavnosti (neomejeno vključevanje osebnostnih pravic v odnos med potrošnikom in trgovino ).

2. Vključitev opreme in rezervnih delov, kakor tudi predmetov, ki lahko služijo kot rezervni deli, v območje stvarne veljavnosti zakona.

3. Popolno in pravočasno informiranje potrošnikov o napravah, ki so bili spoznani za nesigurne.

Obstoj tehničnih pravil za potrošnika ni pomemben le z vidika varnosti, ampak tudi z vidika uporabnosti. Normiranje je kljub svoji nesporni vrednosti za industrijo in potrošnika povezano z velikimi problemi. Navedli jih bomo le nekaj:

- stalna zgradba podpredstavništva potrošnikov v procesu normiranja se kljub velikemu trudu AgV in Ustanove blagovnega testa (Stiftung Warentest) ni dosti zmanjšala. To je pogojeno z ogromnim obsegom materije, ki jo je treba obvladati (že leta 1976 je obstajalo 13.000 norm na 40.000 tiskanih straneh, od katerih je letno 15% obdelanih, med tem ko pride zraven ca. 10% novih norm, leta 1981 je skupno število norm naraslo na 20.000 in Nemški inštitut za norme je prišel do dnevne delovne produkcije 6 novih norm) in s popolnoma nezadostnimi možnostmi potrošnikov, da bi za protiutež veliki vojski industrijskih strokovnjakov postavili zadostno število tehnično kompetentnih strokovnjakov iz lastnega tabora. Dejansko je le nekaj zastopnikov potrošnikov in tudi ti so le majhen del svojega časa zaposleni s to nalogo.

- Medtem ko so se proizvajalci in drugi ponudniki pri normiranju mednarodno organizirali, je ustrezno sodelovanje med potrošniškimi organizacijami v nastajanju.

Predvsem vznemirljiva je okoliščina, da so nekatere norme očitno že vnaprej zasnovane kot tehnično okrašene trgovinske ovire ali pa vsaj tako učinkujejo, zatorej kažejo potrošniško sovražni karakter.

Medtem ko industrija in trgovina ne spustita nobene priložnosti, da bi podpirali masovno proizvodnjo norm, le-te ne spustijo veliko tujih izdelkov na nemški trg, kot bi jih carina kdajkoli. Nikakor pa ni ta funkcija izpolnjena le skozi norme, temveč tudi skozi težko sregledljivo množico zveznih nemških zakonov, odlokov, pravilnikov, določitev, smernic(npr. VDI), delovnih navodil... Če bi se države partnerice v ES odločile za isto igro (kar se v primeru Francije že napoveduje), bi bilo to slabo za nemško izvozno gospodarstvo. Evropska skupnost je po eni strani žrtev nemških norm, z druge strani pa je sama izvir potrošniku neprijaznega normiranja. Mesto skupno začetega normiranja so smernice ES, predvsem v njih opredeljene definicije izdelkov. Te zrcalijo želje močnega Bruselskega lobija proizvajalcev. Kot primer je lahko smernica ES "Smernica za ocenjevanje juh in omak" , ki med drugim vsebuje naslednja določila:

" Za juhe, v katerih opisu in /ali opremi je posebno opozorjeno na zakuho mesa... v koščkih ali v vlaknasti obliki, veljajo sledeča načela: juhe in omake iz govedine vsebujejo najmanj 20 g svežega mesa na liter..." .

20 g na liter pomeni 5 g svežega mesa na porcijo (1/ 4 l ) golaževe ali goveje juhe. Ker se pri segrevanju izgubi najmanj 1/ 3 teže, najde ljubitelj juhe na koncu (če bi bila pravično razdeljena ) na svojem krožniku še 3,3 g govedine (v koščkih ali v vlaknasti obliki). Obratno pa zadošča 1 funt govedine za 25 l juhe. Žal pa smernica ne vsebuje kuharskega recepta, da bi lahko temu čudovitemu jušnemu povečanju sledili tudi v privatnem gospodinjstvu.

Že desetletja stara, pri ustanovitvi DIN nastavljena zapoved: " Ne normiraj, kjer ni kaj normirati" , je povsem potonila v pozabo. Z nekoliko več občutka za mere pri določanju dejanskega stanja stvari, potrebnih normiranja, bi bilo potrošniku že precej pomagano.

Uvajanje od zadolževanja neodvisnih jamstev za izdelke (jamstvo proizvajalca za telesno poškodbo in smrt, kakor tudi za materialno škodo, ki nastane zaradi napake na proizvodu) je stara želja potrošniških zvez. Skupna lastnost jamstva za izdelke in prizadevanja za odškodninski zahtevek v UWG je, da se na pobudo industrijskih združenj že skoraj eno desetletje osnutke zakona potiska sem ter tja in s tem je preprečen vsak napredek. Kakor prej mora oškodovanec dokazati proizvajalcu, da je ta povzročil škodo s škodnim delovanjem, kar prvemu kljub dokazovanju pred sodiščem uspe le v redkih primerih. Industrijska združenja trdijo, da od zadolževanja neodvisno jamstvo za izdelke vodi k povečanim odškodninskim zahtevkom in tudi k večjim zavarovalniškim stroškom za proizvajalca in v končni posledici k dražjim izdelkom. Ta trditev je dvakrat neresnična: po eni strani kažejo izkušnje iz Amerike ( kjer so bili že od nekdaj z ali brez zavarovanja proizvodnje oškodovancem priznani mnogo večji zahtevki za povrnitev škode kot v Evropi; npr. pri prometnih zadevah). Po drugi strani pa so v Evropi dežele, kjer že na mnogih področjih prava obstaja zelo strogo jamstvo za izdelke, četudi ne nosi tega modernega imena. Tako je npr. na Norveškem to že praksa od leta 1905, kar pa ni vodilo k dramatičnim posledicam; tudi izkušnje iz ZR Nemčije kažejo, da od zadolževanja neodvisna jamstva na področju izdelave zdravil niso povzročila stroškovne ekspanzije za proizvajalca. Tudi trditev, da naj bi pri uvedbi jamstva za proizvode prišlo do plazu procesov, je čista špekulacija, kar je dokazano na podlagi izkušenj.

Potrošniki postavljajo naslednje zahteve za učinkovita jamstva za izdelke:

1. poudarek mora biti na jamstvih, neodvisnih od zadolževanja, vključno z razvojnimi riziki,

2. jamstvo mora pokriti celotno področje potrošniških dobrin

3. višina jamstva ne sme biti omejena

4. izkjučitev jamstva ne sme biti mogoča.

Zvezna vlada je sicer naznanila, da bo izkoristila nemško predsedstvo v ministrskem svetu ES (prvo polletje 1983) za pobudo k obravnavi zadev o jamstvu izdelkov, kar pa ni naredila. Sramotno je potekal " Potrošniški ministrski svet" ES v začetku junija 1984, h kateremu zvezna vlada ni poslala niti enega vladnega člana. Na tem srečanju so angleški in nemški predstavniki blokirali osnutek zakona o jamstvu za izdelke, pravtako kot ustrezne predpise glede prodaje na domu in zavajajoče reklame. Takšni dogodki so komajda primerni, da bi podpirali veredostojnost potrošniško - političnih pojasnil vlade. Zvezna vlada bi se morala zavedati, da lahko na področju potrošniškega varovanja izgubi dober glas in zaradi tega bi morala pospešiti osnutke dozorele za podpis.

Avtor: Alenka Mihurko