Uvodoma naj pojasnim, da pričujoči članek obravnava zgolj pravni vidik pravice do umetne prekinitve nosečnosti oziroma splava. Za natančnejšo presojo argumentov za in proti takšni pravici je potrebno pogledati še moralne, sociološke, medicinske in podobne vidike.Vsekakor je potrebno poudariti, da velja umetna prekinitev nosečnosti za zdravstveno in socialno nezaželen ukrep za uravnavanje rojstev. Med ukrepi za preprečitev nosečnosti mora imeti prednost prevencija. Vendar, ker je splav edino sredstvo za preprečitev rojstva po spočetju, naj ostane s pravom priznan in zagotovljen izhod.
Slovenska pozitivnopravna ureditev
Splav je v naši pravni ureditvi priznan kot veljavno sredstvo za preprečevanje nosečnosti. Ustava Republike Slovenije določa, da je odločanje o rojstvih svobodno ter da država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.
Vsak človek lahko uveljavlja svojo voljo o tem, ali bo imel otroke, koliko jih bo imel in kdaj jih bo imel. Država se je pri tem zavezala, da bo ustvarila pogoje, ki bodo omogočali svobodno odločanje, npr. na področju zdravstva, socialne varnosti, stanovanjskih razmer ipd. Poleg tega izhaja iz navedene ustavne določbe pravica posameznika do ugotavljanja zmanjšane plodnosti, do preprečevanja zanositve (kontracepcija in sterilizacija) in za ženske pravica do umetne prekinitve nosečnosti, kar je urejeno v Zakonu o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok
Kako poteka postopek?
Splav se lahko opravi na zahtevo nosečnice brez posredovanja zdravniške komisije do 10. tedna nosečnosti. V primeru, da zahteva nosečnica splav po desetem tednu nosečnosti, je za to potrebna odobritev zdravniške komisije prve stopnje in v primeru zavrnitve odobritev zdravniške komisije druge stopnje za umetno prekinitev nosečnosti.
V obeh primerih ni potrebna privolitev moškega, ki je plod zaplodil.
Če nosečnost ne traja več kot deset tednov, ženska vloži zahtevo za umetno prekinitev nosečnosti skupaj z izvidom o trajanju nosečnosti in z drugimi medicinskimi izvidi zdravstveni organizaciji, ki opravlja umetno prekinitev nosečnosti. Zdravnik preveri vso dokumentacijo in v primeru, da se ugotovi, da so podani razlogi zdravstveni razlogi zoper umetno prekinitev nosečnosti, mora zdravstvena organizacija napotiti nosečnico h komisiji prve stopnje
Pri nosečnosti daljši od 10 tednov obravnava zahtevo komisija prve stopnje. Če ugotovi, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za umetno prekinitev nosečnosti, komisija zavrne zahtevo za umetno prekinitev nosečnosti. V sedmih dneh ima nosečnica pravico zahtevati, da o tem odloči še komisija druge stopnje.
Zdravniška komisija dovoli opraviti umetno prekinitev nosečnosti v primeru, če predstavlja splav za življenje in zdravje nosečnice ter za njena bodoča materinstva manjšo nevarnost, ki bi grozila nosečnici ali otroku v primeru nadaljevanja nosečnosti in kasnejšega poroda.
Torej, ko ni ovir za umetno prekinitev nosečnosti, napotijo nosečnico z vso dokumentacijo v zdravstveno organizacijo, ki opravlja umetno prekinitev nosečnosti.
Komisijo prve stopnje sestavljajo socialni delavec in dva zdravnika, vsaj eden od zdravnikov mora biti specialist za ženske bolezni in porodništvo. Komisijo druge stopnje sestavljajo socialni delavec in trije zdravniki ustreznih specialnosti, predsednik komisije mora biti specialist za ženske bolezni in porodništvo.
Zdravstveni delavci, zdravstvene organizacije in socialni delavci so dolžni seznaniti nosečnico s postopkom, potekom in posledicami umetne prekinitve nosečnosti ter z metodami in sredstvi za preprečevanje nosečnosti.
Kot je bilo že navedeno, se postopek za umetno prekinitev nosečnosti začne na zahtevo nosečnice. Če je nosečnica nerazsodna, zahtevajo umetno prekinitev nosečnosti njeni starši oziroma skrbnik. V primeru, da zahteva umetno prekinitev nosečnosti mladoletna nosečnica, praviloma obvesti zdravstvena organizacija, ki opravlja umetno prekinitev nosečnosti, o posegu starše oziroma skrbnika, razen če je nosečnica pridobila popolno poslovno sposobnost, npr. če se je poročila.
Ali je možen ugovor vesti?
Svobodno odločanje o rojstvih lahko v določeni meri ogrozi možnost, da zdravstveni delavec zavrne sodelovanje pri določenem ukrepu za uravnavanje rojevanja na podlagi z ustavo in zakonom zagotovljenega ugovora vesti. To pomeni, da se posamezni zdravnik ali zdravstveni delavec ne odloči opraviti splava v konkretnem primeru, saj jim to prepovedujejo njihova filozofska, verska ali druga moralna prepričanja. Toda zdravstvena organizacija mora v takem primeru ženski zagotoviti drugega zdravnika, ki bo poseg opravil. Zaradi ugovora vesti ne sme biti ogroženo zdravje ali celo življenje pacienta.
Zakaj naše pravo ne pojmuje splava kot umora?
Dokler se zarodek ne loči od matere (»se rodi«), mu naše civilno pravo ne priznava položaja fizične osebe, kar pomeni, da ne more biti predmet prava. Posledica tega v naši pravni ureditvi je, da splav ne more biti umor ali uboj, kot tudi, da zarodek kot tak ne more pridobiti pravic. Vendar mu je priznan poseben pravni položaj tedaj, ko gre za njegovo korist: spočeti, a še nerojeni otrok (tj. nasciturus) velja za rojenega in lahko pridobi posamezne premoženjske pravice, ne pa tudi obveznosti. Pravice mu gredo samo ob pogoju, da se rodi živ, in sicer od spočetja naprej. Če se ne rodi živ, te pravice odpadejo, kot da sploh niso nastale. Pogosto pride do tega položaja v dednem pravu, ko spočeti otrok deduje po umrlem očetu ali drugih sorodnikih.
Ilegalni splav
Kazenski zakonik Republike Slovenije v 132. členu določa, da kdor v nasprotju z zdravstvenimi pogoji in načinom umetne prekinitve nosečnosti, ki so določeni z zakonom, noseči ženski z njeno privolitvijo prekine nosečnost, začne prekinjati ali ji pomaga pri prekinitvi nosečnosti, je kaznovan z zaporom do treh let
Kdor pa noseči ženski brez njene privolitve prekine ali začne prekinjati nosečnost, se kaznuje z zaporom od enega od osmih let
Kako je urejeno vprašanje splava v tujini?
Najbolj rigorozno ureditev pravice do splava ima Irska. Abortus je zakonsko prepovedan brez izjeme, po letu 1983 je prepovedan celo z ustavo. V ostalih evropskih državah je splav načeloma dovoljen, obstajati morajo določeni razlogi, ki opravičujejo splav. Na primer v sosednji Avstriji se splav lahko opravi na zahtevo nosečnice, če obstaja življenjska ogroženost za žensko, nevarnost za telesno ali psihično zdravje ženske ter če je ogroženo zdravje otroka. Ni potrebno, da so navedeni pogoji kumulativno podani, zadostuje izpolnitev enega. Mladoletnice do štirinajstega leta potrebujejo privolitev staršev. Podobno ureditev poznajo tudi v Franciji, le da mladoletnice do osemnajstega leta potrebujejo privolitev staršev. V Rusiji lahko opravljajo abortus brez zakonskih omejitev na zahtevo nosečnice od leta 1955. Določeno je, da mora biti abortus izvršen v roku od petih do desetih dni po posvetu. Abortus ni dovoljen prej kakor v šestih mesecih od prejšnjega abortusa. V Turčiji se lahko splav opravi na zahtevo nosečnice, če obstaja smrtna nevarnost za žensko ali če je ogroženo zdravje ali poškodba zarodka. Kljub navedenim razlogom morajo imeti žene privoljenje moža. Mladoletnice potrebujejo odobritev skrbnika ali sodišča.[1]
Statistični podatki za Slovenijo
V letu 1999 je bilo na ozemlju Republike Slovenije registriranih 8707 splavov; največ posegov (42%) je bilo opravljenih pri ženskah med 30. in 39. letom starosti, med 15. in 19. letom pa znaša ta delež 10%. Pred desetim tednom nosečnosti je bilo opravljenih 94,4% vseh splavov, 2% po 11. ali 12. tednu in 0,5% po 17 tednih.
Valentina Franca
