//ker pravniki ne poznajo cerkvenega prava, sem spisal še s tega vidika, saj nosi globok pomen//

Cerkev se vedno zavzema za spoštovanje in pravice človeškega bitja od trenutka početja. Gre namreč za novo bitje. "V trenutku, ko je jajčece oplojeno, se začne novo življenje, ki ni ne življenje očeta in ne življenje matere, marveč življenje novega bitja, ki se samostojno razvija. Nikdar ne bi postalo človeško življenje, če ne bi bilo to že od tistega trenutka dalje." (Kongregacija za verski nauk) Cerkveno učiteljstvo nenehno poudarja, da nihče in v nobenih okoliščinah si ne sme prilastiti pravice, da bi neposredno uničil nedolžno človeško bitje, zato tudi stalno potrjuje moralno obsodbo slehernega namernega splava. Ta nauk se ni spremenil in je nespremenljiv.

Že sama pamet obsoja splav kot dejanje, ki nasilno zatre in uniči nedolžno človeško bitje. Le-to se ne more braniti, zato potrebuje zaščito vseh in v vsem. Splav je nedvoumno eno najhujših dejanj nepravičnosti do človeškega bitja. Pravica do življenja ni samo ena od mnogih pravic osebe, temveč je njena posebnost v tem, da je prva, temeljna, vir vseh drugih.

Zakonik cerkvenega prava (ZCP) obravnava dejanje direktnega in namernega splava kot "kaznivo dejanje proti človeškemu življenju in svobodi". Kanon 1398 namreč pravi: "Kdor učinkovito oskrbi odpravo plodu, ga zadene vnaprej izrečeno izobčenje." Gre torej za direktni in namerni splav živega plodu, ne pa za t. i. "terapevtični abortus". Za pravno opredelitev kaznivega dejanja splava se zahteva, da nekdo prostovoljno, zavestno, neposredno, namerno in učinkovito odpravi živi plod. Če tega neposrednega namena ni, ni kaznivega dejanja v smislu omenjenega kanona.

Kaznivo dejanje proti človeškemu življenju in svobodi s splavom storijo tudi tisti, ki pri učinkoviti odpravi živega plodu sodelujejo fizično ali moralno, npr. z nagovarjanjem, odobravanjem in priporočanjem splava, s siljenjem, z grožnjami ali dajanjem pogojev itd.

S samim izvršenim dejanjem splava si vernik nakoplje najhujšo cerkveno kazen – "vnaprej izrečeno" izobčenje (latae senentiae excomunicatio). Ta kazen zadene storilca že s samim storjenim kaznivim dejanjem. Izobčenje zadene tudi vse tiste, ki fizično ali moralno sodelujejo pri "učinkoviti odpravi plodu". Kjer pa gre za vzroke ali okoliščine, ki zmanjšujejo odgovornost ali krivdo, ne more priti do vnaprej izrečene kazni, ostaneta pa moralna in osebna odgovornost.

Posledice izobčenja<

Izobčenec je odstranjen iz občestva vernikov; prepovedano mu je:

-biti soudeležen kot služabnik pri obhajanju evharistične daritve (sme pa biti preprosto navzoč),

-obhajati zakramente in zakramentale in zakramente prejemati,

-opravljati katerekoli cerkvene službe, opravila in naloge in opravljati vodstvena (cerkvena) dejanja.

Odveza kazni izobčenja zaradi splava je ena redkih, ki je pridržana škofu (oziroma še nekaterim "pooblaščencem").

Problem ničnosti zakonske zveze>

Zakonska zveza je po svoji naravi naravnana tudi na "roditev otrok". Že če bi en zaročenec ali oba s pozitivnim dejanjem volje izključila kak bistven sestavni del zakona, je sklenitev zakona neveljavna. Zato takšna pozitivna izključitev (s pomočjo splava) lahko povzroči ničnost zakonske zveze (potrebno je to še dokazati v sodnem postopku).

Civilna zakonodaja

Z redkimi izjemami so skoraj vse države uzakonile (ali celo legalizirale) splav. Na nobenem življenjskem področju pa ne sme svetna postava stopiti na mesto vesti in tudi predpisati norm glede zadev, ki so onkraj njene pristojnosti. Zakon, ki dovoljuje splav, je sam v sebi nemoralen.