Ko govorimo o gospodarskih družbah, se nikakor ne moremo izogniti vprašanju odnosa med družbo in podjetjem, še posebej, če ju želimo opredeliti iz pravnega vidika.

Za sodobno teorijo velja načelo, da je podjetje predmet družbe, pri tem pa se ne pojmuje kot pravna enota, temveč kot premoženjska masa. Družba je nosilka subjekta pravic, obveznosti in odgovornosti, torej tista, ki predstavlja podjetništvo v smislu teh upravičenj, ali drugače, gre za pravno pojavno obliko podjetja. Tako podjetje ne more obstajati brez družbe, družba pa brez podjetja lahko.

Družbo označujemo kot skupnost ljudi, ki so med seboj povezani, praviloma z namenom, da bi uresničili neke skupne interese. Gre za skupino fizičnih oseb, povezanih s pravnim poslom; za skupne cilje in seveda neko določeno organizacijo v okviru katere posamezni člani delujejo. Gospodarska družba je pravna skupnost, ki se zavestno oblikuje s pravnimi akti (nič ne nastane se spremeni, ali preneha brez volje družbenikov), torej se tudi ustanovi s pravnim aktom, ki ima obliko pogodbe, statuta ali pa individualnega akta (npr. enoosebna d.o.o.). S takim aktom se urejajo in usklajujejo odnosi med družbeniki glede uresničevanja skupnega cilja.

Zakon o gospodarskih družbah (Ur.l. RS št. 30/1993) govori tako:

1. člen

(1) Gospodarska družba po tem zakonu je pravna oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost.

(2) Pridobitna dejavnost po tem zakonu je vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička.

(3) Gospodarske družbe iz prvega odstavka tega člena se organizirajo v eni izmed naslednjih oblik:

- kot osebne družbe: družba z neomejeno odgovornostjo, komanditna družba in tiha družba;

- kot kapitalske družbe: družba z omejeno odgovornostjo, delniška družba in komanditna delniška družba.

(4) Družbe iz prejšnjega odstavka se štejejo za gospodarske družbe tudi tedaj, če v skladu z zakonom v celoti ali deloma opravljajo dejavnost, ki ni pridobitna.

(5) Družbo lahko ustanovi vsaka domača ali tuja fizična ali pravna oseba, če zakon ne določa drugače.

(6) Osebe iz prejšnjega odstavka tega člena lahko ustanovijo tudi gospodarsko interesno združenje.

(7) Samostojni podjetnik posameznik (v nadaljnjem besedilu: podjetnik) je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost.

2. člen

(1) Vse družbe, razen tihe družbe, so pravne osebe.

(2) Družbe kot pravne osebe so lahko lastniki premičnin in nepremičnin, lahko pridobivajo pravice in prevzemajo obveznosti ter lahko tožijo ali so tožene.

3. člen

(1) Družbe pridobijo lastnost pravne osebe z vpisom v sodni register.

(2) Pred vpisom v register se za razmerje med družbeniki uporabljajo pravila o civilnopravni družbeni pogodbi.

(3) Če kdo pred vpisom družbe v register nastopa v njenem imenu, odgovarja osebno z vsem svojim premoženjem; če je teh oseb več, odgovarjajo solidarno.

(4) Če pri takem nastopanju družbeniki pridobijo kakšne pravice, jih morajo po vpisu družbe v register prenesti na družbo, razen če družba prevzemu nasprotuje.

DRUŽBENA POGODBA

Če se družba ustanovi na podlagi pogodbe, imenujemo to družbena pogodba ali societetna pogodba, ki še ni urejena v našem pozitivnem pravu - to področje bi spadalo v ZOR (zakon o obligacijskih razmerjih). Za take pogodbe se smiselno uporabljajo pravna pravila (paragraf 1175 - 1216 ODZ).

Te družbe imenujemo tudi družbe civilnega prava, ki so skozi zgodovino predstavljale pravno izhodišče za trgovinske družbe. Tako se s pogodbo dogovorita dve ali več oseb, kako bodo uporabljale storitve oziroma stvari (delo, premoženje) v skupen namen. Taka družba ni pravna oseba zato nima svojega premoženja, s tem pa tudi ne nosi odgovornosti za njene obveznosti, temveč jamčijo zanjo družbeniki in sicer neomejeno (s svojim premoženjem) in solidarno.

Povzamemo:

- ni pravna oseba

- odgovarjajo družbeniki

- nima svojega premoženja.

Avtor: Marko Žula