I. METODE:
1. Deskriptivna (opisna) metoda: temelji na samoopazovanju (introspekciji) in na opazovanju drugih (ekstrospekcija). Najboljši rezultati, èe obe metodi povežemo.
Opazovanje je lahko sluèajno - *opredeljenega cilja, *priprave, *kontrole vseh pogojev - ali sistematièno. Metoda služi za odkrivanje problemov. ' potrebna je sposobnost / obèutljivost za probleme.
2. Eksperimentalna metoda:
eksperiment je postopek, s katerim proizvajamo neko vedenje zato, da prouèujemo in merimo.
Eksperimenti so lahko laboratorijski ali v naravnem okolju - kontrolirani pogoji, težko posplošimo rezultate - z eno skupino ali s paralelnimi skupinami - eksperimentalna in kontrolna skupina ' izenaèenje v èimveè pogojih, raziskujemo neodvisno spremenljivko / variablo (=pogoji, ki jim namerno spreminjamo) in odvisno premenljivko (=vedenje, ki se ob tem spreminja).
Razlika med metodama: pri opisni pogoje kontroliramo, pri eksperimentalni pa jih sprovociramo (ustvarimo).

II. RAZISKOVALNE TEHNIKE:
1. ANKETA: Vprašalnik - pisni ali ustni. Vprašanja odprtega, zaprtega tipa ali kombinirana. Vprašalnik je sistem vprašanj s pravili: jasna ?, nesugestivna ?, ne smemo zahtevati odgovorov, ki jih osebe ne poznajo ali narobe poznajo, *? v zvezi z intimnim življenjem (oz. anonimnost).

2. POGOVOR / INTERVJU: standardiziran - pripravljena ?, za vse enaka, nestandardiziran - prilagajenje ?. intervju mora biti zaupljiv - zajamèena tajnost in pomoè uèencem.

3. OCENJEVALNE LESTVICE:
a. Številène: s št. oznaèimo stopnjo razvitosti,
b. Grafiène: stopnjo definiramo z besedo - vedno, pogosto, nikoli,… - liho štev. možnosti: simetrièna lestvica, sodo: nesimetrièna.
c. Opisne (deskriptivne): stopnje opišemo s stavkom.

4. SOCIOMETRIÈNA TEHNIKA: preuèujemo odnose v manjših socialnih skupinah, osebe se morajo dobro poznati med seboj. Zastavljeno ? = sociometrièni kriterij, število izbir odg. je omejeno - preuèujemo sociometrièni status, ki ga doloèajo drugi - ali neomejeno - vidimo, koliko je posameznik povezan s skupino. Podatke obdelamo
a. TABELARIÈNI PRIKAZ:
rezultate uredimo v tabeli, ki je osnova za risanje sociograma.

b. Z INDEKSI - KVANTITATIVEN PRIKAZ:
i … indeks
f… frekvenca
n…št. uèencev v skupini
-1… sam sebe ne izbira
Višji indeks, veèji sociometrièni status. Ta naèin ne pove negativnih lastnosti (? Bi se morala nanašati na odklanjanje.)
c. GRAFIÈNO - SOCIOGRAM:
~ Pravilo koncentriènih krogov: tiste z veliko dobljenimi izbirami, damo v središèe, druge z manj v naslednji krog,…
~ Loèenost po spolu: moške narišemo na eno stran, dekleta na drugo.
~ Vsakega oznaèimo z znakom za spol in z zap. št., ki jo vpišemo v lik.
~ Odprte strukture naj se èim manj križajo.
V skupini lahko odkrijemo neformalne skupine - strukture, ki jih delimo na odprte (sociometrièni par in sociom. veriga) in zaprte (sociometrièni trikotnik, èetverokotnik, èetrverokotnik z diagonalami). Pomembno risanje, od tega odvisna interpretacija.
Omejitve te metode:
Rezultati nam povejo želje, ne pa dejanskih druženj. Te moramo odkriti z opazovanjem.
Za tiste, ki imajo manj izbor, ne moremo ugotoviti, zakaj je tako. Odnose lahko ugotovimo, èe postavimo negativna ?, vendar z njimi lahko spodbudimo konflikte.
Socionomski status se s èasom le malo spreminja. Bolj se spreminja mreža odnososv. Višji status navadno korelira z uspehom.
Ukrepi:
- skupinske aktivnosti
- metode izkustvenega uèenja (igra vlog), s katerimi uèenci konflikte izrazijo ' dosežemo: ozavešèenje, nauèijo se socialnih spretnosti, usmerjajo k aktiviranju podzavestnih procesov.
- Projekcijske tehnike (dokonèujejo stavke, slike,…z vnašanjem svojih problemov). Usposobljeni psihologi.
5. TESTI:
a. Vrste testov in kriteriji:
- testi sposobnosti: kažejo testno inteligentnost
- osebnostni testi: za karaktenre sposobnosti
- testi znanja;
b. 4 merske karakteristike:
- Veljavnost.
- Zanesljivost: pri ponovnem merjenju iste vrste lastnosti dobimo enake ali podobne rezultate, pod pogojem, da se lastnosti v tem èasu niso spremenile (toleranca).
- Objektivnost: razlièni ocenjevalci ga enako vrednotijo (enaki kriteriji).
- Obèutljivost: obèutljiv je test, ki registrira razlike med posamezniki v lastnosti, ki jo meri.
c. Statistièna obdelava (statistika):
1. rangiranje (boljši, slabši),
2. statistièno urejanje: distribucija (urejanje v razrede, pove porazdelitev),
3. histogrami (ponazoritev s stolpci) y = frekvenca, x = razredi,
4. statistièni poligoni: ponazoritev s krivuljo, ki se prelamlja na srednji vrednosti razredov; y = frekvenca, x = razredi,
5. Srednje vredosti:
- aritmetrièna vrednost - najbolj obèutljiva, ker upošteva vse vrednosti, ne upošteva pa ekstremnih vrednosti;
- meridiana: sr. vrednost po položaju, po rangu, boljša za razvid ekstremov;
- modus: najpogostejše ponavljanje, boljši za razvid ekstremov;
6. Mera razpršenosti: nam pokaže odklone, kakšni so ekstremi, ali je skupina homogena ali heterogena (raèunamo razliko individualnega rezultata od povpreèja): STANDARDNI ODKLON SDG

Xi…individualni rezultat
X…aritmetièna sredina
N…število
7. Mera povezanosti: = korelacija je stopnja povezanosti med spremenljivkama. Izrazimo jo s korelacijskim koeficientom (f). [-1, 1].
8. Populacija: = neka celota, opredeljena s 3 kriteriji:
- vsebinsko
- krajevno
- èasovno

III. OSEBNOST:
Opredeljena s 3 znaèilnostmi:
- celovitost osebnosti: vsak se doživlja kot celoto in navzven deluje kot tak;
- edinstvenost / individualnost / enkratnost: posameznik je kvatiteta zase, niti dve osebi nista enaki niti v doživljenju niti v vedenju;
- doslednost / stabilnost: oseba se bolj ali manj dosledno obnaša in doživlja sebe;

1. STRUKTURA OSEBNOSTI
A. OSEBNOSTNE LASTNOSTI:
Splošne : inteligentnost, poštenost,… specifiène: barva oèi, las, dinamiènost vedenja,… Nekatere lastnosti so tako splošne, da karakterizirajo osebo: intra- / ekstravertiranost, moškost / ženskost,…
Delitev osebnostnih lastnosti na:
1. Temperament: se kaže v naèinu reagiranja - zlasti èustvenega:
a. kolerik: moèna, intenzivna èustva, hitro se razburi;
b. sangvinik: intenzivna, spreminjajoèa se èustva = èustveno dinamièna osebnost;
c. flegmatik: poèasna in ne preveè intenzivna èustva;
d. melanholik: globoka, otožna èustva;
2. Karakter / znaèaj: zajema voljne in etièno-moralne znaèilnosti življenja (delavnost, poštenost, zanesljivost,…).
3. Dinamiène poteze: zajemajo motivacijske lastnosti, ki so gibalne sile aktivnosti: želje, interesi, stališèa, predsodki,...
4. Sposobnosti: splošna sposobnost: inteligentnost, posebne sposobnosti: številèna, glasbena, besedna,… sposobnost. Nadarjenost = splošna superiornost, talentiranost = superiornost na specifiènem podroèju.
5. Konstitucija: telesne (somatske) znaèilnosti osebe: barva oèi, las, teža, višina,..

B. RAZVOJ OSEBNOSTI:
1. DEJAVNIKI RAZVOJA:
1. Dednost: doloèa obseg razvoja neke osebnostne lastnosti (spodnjo in zgornjo mejo). Le v tem obsegu lahko vplivamo z vzgojo. Najmanj lahko vplivamo na konstitucijo, najbolj na dinamiène in karakterne poteze. Podedovane so dispozicije (možnosti za razvoj). Nekateri razlikujejo podedovane - lastnosti dobljene po genih - in prirojene lastnosti - ki jih oblikuje prvo okolje, materino telo. Prirojene lažje spreminjamo.
2. Okolje: Fizikalno / prirodno in socialno / družbeno okolje. Objektivno okolje je tisto, ki nas obdaja, ki neposredno vpliva na naš osebnostni razvoj. Efektivno okolje je tisto, ki na nas dejansko vpliva.
Okolje vpliva na osebnost na dva naèina:
- kot sprožilni dejavnik: sproži vedenje, ki že obstaja,
- kot oblikovalno dejavnik: spreminja in oblikuje vedenje;
SOCIALNO OKOLJE:
a. Družina: odnos starši - otroci. Otrok mora zadostiti potrebo po varnosti - ljubezni. *zadovoljitve ' vedenjsko in èustveno moten. *ustvarjalen. Družina mora zadostiti potrebo po samostojnosti, neodvisnosti  rahljanje simbioze z materjo po 1. Letu starosti. Spodbude vplivajo na intelektualni razvoj. Prièakovanja, cilji.
b. šola (vrtec): socialni razvoj (stiki z vrstniki), v neformalnih skupinah otroci zadovoljujejo potrebo po uveljavljanju, samouresnèevanju, samopotrjevanju (*tega, *motivacije). Uèiteljeva vloga: posredovanje znanja, vzgojno (osebni zgled), vzpodbujanje ustvarjalnosti. V šoli je pomemben socialni status posameznika, ki se povezuje s socialno vlogo in jo narekuje. Socialna vloga pomeni naèin ravnanja/vedenja, ki ga prièakuje skupina od posameznika in tako nanj vpliva. Znaèilnost adolescence je nekritiènost/konformizem do skupine ine kritiènost do avtoritet. Statusna vloga oblikuje.
c. širše okolje:
- mediji (odvisnost od ~),
- literatura,
- kultura = sistem vrednot, ke se preneša iz generacije v generacijo;
- družbeni sistem deluje na dva naèina: posedno (prek družine, šole) in neposredno (npr. štipendije);
d. samoaktivnost: èlovek mora biti v okolju, kjer živi, aktiven.
e. odnos med dejavniki: = interakcijski = vzajemen. Èlovek sam težko ugotovi svoje dispozicije, èe mu okolje ne nudi možnosti - vsaj minimalne pogoje. Osebnost je produkt dejavnikov. Vpliv okolja ugotavljajo na dvojèkih, vpliv dednosti z izenaèevanjem pogojev okolja.
2. POTEK RAZVOJA:
1. PSIHOANALIZA / FREUD: razlaga psihoseksualni razvoj, faze v razvoju opredeljuje po tistih podroèjih otroškega telesa, katerih draženje povzroèa zadovoljitev seksualnega nagona.
a. Oralna faza: 1 leto, usta = sesanje (pomemben èutno-spoznavni organ).
b. Analna faza: 2 leti, navajanje na èistoèo, kontrola nad izloèanjem.
c. Falièna faza: 3 - 5 let, igranje s spolnimi organi. Ojdipov kompleks: deèek pri 4 letih zaène doživljati seksualno navezanost na mater in oèeta doživlja ko seksualnega tekmeca - grozeèo figuro. Oèe-hèi: elektrin kompleks.
d. Faza latence: 6 - 11 let, druženje z vrstniki istega spola, identifikacija z roditeljem istega spola (družabnost, socializacija).
e. Genitalna faza: otrok po 11 letu, navezanosti na posam. istega spola / idoli, uèitelji, vrstniki,…, nato navezanost na osebo razliènega spola, sprejemanje heteroseksualnosti. Pregenitalna faza: libido usmerjen na lastno osebnost - narcistièen.
2. PSIHOSOCIALNI RAZVOJ / ERIKSON:
Razlikuje 8 faz v psihosocialnem razvoju - vsaka ima pozitiven in negativen izhod.
1. zaupanje / nezaupanje (sumnièanje): do 1 leta, hranjen otrok razvije zaupljiv odnos do okolice.
2. Avtonomija / sram in zapiranje vase: 2 - 3 let. Otrok shodi in oblikuje higienske navade.
3. Iniciativa / krivda: 4 - 5 let, otrok z lastno iniciativnostjo spoznava svet, sprašuje, manipulira s predmeti. Obdobje komunikacije z okoljem.
4. Delavnost / manjvrednost: 6 - 11 let, èim bolje obvladati razne aktivnosti  vaja, uèenje.
5. Identiteta / zbeganost: 12 - 18 let, identifikacija s svojo vlogo. Nepopolnost spolne identitete ali napaènost ' zbeganost glede svoje psiho-socialne in seksualne vloge.
6. Intinmost / izolacija: 18 - 35 let, prevzemanje odgovornosti v organizacijah, skupinah,…
7. Ustvarjalnost / èudaštvo: 35 - 65 let, skrb za mlado generacijo, otroke in za ljudi nasploh.
8. Življenjska integriteta / zagrenjenost in razoèaranje: po 65 letu. Èe je bilo življenje vsaj delno zadovoljivo ' obèutek zadovoljstva.
3. TEORIJA SPOZNAVNEGA OZ. KOGNITIVNEGA RAZVOJA / PIAGET:
1. Senzomotorièna inteligentnost: do 2 let; Otrok rešuje probleme s praktiènim poslušanjem - po principu napak. Tansfer izkušnje v drugo situacijo. Simostalnost: pred to fazo zanj predmet ne obstaja, èe ga ne vidi. Brez akcije ni predmeta.
2. Predoperativno mišljenje: 2 - 7 let; otrokova egocentriènost, vse pojave presoja s svojega vidika. Intuitivna faza: 4 - 7 let.
3. Konkretno logièno mišljenje: 7 - 12 let. Usmerjenost v konkretne situacije. Reverzibilnost akcij: ne more razumeti, da je kljub spremembam predmet še vedno isti. Nima še razvite konzervacije - stalnosti predmetov.
4. Abstraktno / formalno logièno mišljenje: sposobnost predvidevanja sklepanja - hipotetiènega sklepanja. Na tej stopnji v šolstvu lahko uporabljamo deduktivne metode.
Trije dejavniki sprožijo dva procesa:
- Zorenje (maturacijo): odvisno najprej od biološkega razvoj organizma. Pomembno je zorenje živèevja, ki se okoli 6 leta konèa. Starejši so zmožnejši zaradi izkušenj. Razvoj mišièja in spolni razvoj se konèata kasneje.
- Uèenje: V ožjem pomenu: pridobivanje znanja in spretnosti. V širšem pomenu: razvoj miselnih struktur (sposobnosti za uèenje). Otrok - širši pomen, veèja specializacija, veèji poudarek na uèenju v ožjem pomenu.
- Pomembna je doloèena stopnja fiziološkega razvoja, da lahko pride do uèenja. Obstaja optimalno odbobje za uèenje preprostih sposobnosti: hoja 1 - 1ÿ5, govor 8 mesecev - 3 leta. Težje doloèljivo za kompleksne aktivnosti.

IV. OBLIKE UÈENJA:
Klasifikacija šolskega uèenja po Gagne Danielu - razlikuje 8 oblik, ki so v hierarhiènem odnosu, vsaka višja zahteva prejšnjo. Pogoji uèenja:
Notranji - sposobnosti, predznanje, motivacija.
Zunanji - kvaliteta pouka, ki jo doloèajo: nazornost (opremljenost), strokovnost profesorja, snov, vaje, utrjevanje, feedback,… potrebni so oboji.

8 OBLIK UÈENJA:
1. SINGULARNO UÈENJE = KLASIÈNO POGOJEVANJE: (PAVLOV, WODSON)
Brezpogojni dražljaj = tisti, ki vedno avtomatièno izzove neko prirojeno reakcijo, ki se imenuje brezpogojna reakcija. Pogojni dražljaj = tisti, ki sam izzove isto reakcijo, ker je veèkrat nestopil skupaj z brezpogojnim. Uèenje poteka v treh fazah:
1. Hrana povzroèa izloèanje sline. Brezpogojni dražljaj.
2. Hkrati se pojavita pogojni in brezpogojni dražljaj. Hrana in zvonec.
3. Pojavlja se samo pogojni dražljaj (zvonec), ki povzroèa izloèanje sline.
Wodson tako reakcijo razširi / generalizira tudi na druge primere. Diferenciacija dražljajev: razloèevanje.
Trajanje in moè pogojne reakcije so odvisne od dolžine in intenzivnosti druge faze. Èe pogojni dražljaj predolgo nastopa sam, zaène reakcija ugašati. Èustvene reakcije: (bojazen pred belimi plašèi) povezati je treba prejšnjo izkušnjo s prijetno izkušnjo.
2. INSTRUMENTALNO / OPERATIVNO POGOJEVANJE (SKINNER):
Razlika med tem in prvim naèinom: pri Skinnerju mora maèka ustrezno pogojno reagirati, da dobi hrano, pri Pavlovu je dobila hrano ne glede na naèin reakcije. Skinnerjevo teorijo imenujejo:
A. TEORIJA PODKREPITVE
Obstajata dve vrsti vedenja: 1. Refleksno, avtomatièno vedenje = povzroèeno vedenje od dražljaja. 2. Operativno vedenje = vedenje zaradi posledice. Tega je odkril Skinner. Veèina vedenja pri èloveku je operativnega.
3 faze podkrepitve:
1. faza: stik uèenca z novim znanjem.
2. faza: uèenèeva lastna aktivnost, sam konstruira svoje znanje.
3. faza: FEEDBACK - povratna informacija: uèenci morajo vedno dobiti kvalitetno in jasno povratno informacijo o svoji aktivnosti.
Ta teorija je osnova za:
B. TEORIJO PROGRAMIRANEGA UÈENJA:
Snov tako programiramo, da postopoma osvojimo snov do celote. Dva modela (pri obeh celotno snov razdelimo na razliène dele):
a. linearno programiranje: zgradba èlena
1. uvodna informacija za reševanje problema
2. vprašanje / naloga
3. odgovor
4. feedback
Po linearnem programiranju svoj odgovor primerjejo s pravilno rešitvijo - feebackom. Individualizirana je le hitrost uèenja.
b. razvejano programiranje: individualizirajo tudi pot do uèenja samo. Vsak gre na naslednji èlen šele, ko pravilno reši prejšnjega. Rezultatov ne primerja z rešitvami, ampak z drugimi èleni.
3. UÈENJE PSIHOMOTORIÈNIH SPRETNOSTI:
Pri vsaki spretnosti sta združeni dve sestavini:
- psihièna / analizatorska
- gibalna / motorièna.
Pri razliènih spretnostih je na eni ali drugi sestavini razlièen poudarek. Kako spoznamo ali neko dobro obvlada neko spretnost? Po gladkosti izvajanja, hitrosti in toènosti, lahkotnosti in po tem, da se odreže tudi v neugodnih pogojih.
3 faze uèenja spretnosti:
1. spoznavna faza: uèenca seznanimo s sestavinami.
2. utrjevanje z vajo: vztrajna in na zaèetku nadzorovana vaja. Nadzor zaradi važnosti takojšnje povratne informacije.
3. avtomatizacija spretnosti: spretnost je nauèena, ko je avtomatizirana ' prekomerno uèenje.

4. BESEDNO UÈENJE: je uèenje besed, številk, grafiènih in drugih sposobnosti. Razlika med verbalnim uèenjem in verbalizmom - verbalizem je uèenje besednih lupin, = piflanje. To uèenje poteka na dveh nivojih:
1. nižji nivo: = uèenje asociacij,
2. Višji nivo: = uèenje smisla;
Smiselnost gradiva se kaže v št. in razliènosti asociacij, ki jih beseda izzove (veèja smiselnost: veè izzivov, krajši stavki, manj tujk). Smiselnost je lahko: objektivna = gradivu lastna smiselnost, subjektivna = od uèenca odvisna smiselnost.
Pri uèenju snovi, ki je podobna nesmiselnim zlogom, raste èas uèenja s kvadratom dolžine serije (èas je kvadrat dolžine).
Mediatorji / posredniki:
- mnemotehnièni pripomoèki
- širši pojmi, v katere vkljuèujemo posameznosti
- skupni latinski koreni,…
5. UÈENJE MULTIPLEGA RAZLIKOVANJA:
èlovek, ki ima pred seboj doloèeno število simbolov, alhko reagira na dva naèina:
- da jih poskuša razlikovati = multiplo razlikovanje ali
- da jih skuša združiti po posebnosti = uèenje pojmov;
Uèenje multiplega razlikovanja je zaznamovalno uèenje, pri katerem se uèimo razlikovati. Tudi uèenje pojmov ni brez razlikovanja.
6. UÈENJE POJMOV:
a. preko primerov:
- najprej se mora uèitelj odloèiti, katere primere bo obravnaval,
- analiza predznanja pri uèencih,
- primerno število pozitivnih (služijo generalizaciji) in negativnih primerov (služijo razlikovanju),
- preverjanje: damo nove primere, ki jih direktno nismo obravnavali, da jih opredelijo;
b. preko definicij: def. Mora biti ustrezna, v njej norajo biti znani vsi pojmi, razen tistega, ki ga opredeljujemo.
Pojmov se uèimo zato, da se odpelitmo od konkretnosti na abstraktno raven.
7. UÈENJE PRINCIPOV, PRAVIL IN ZAKONITOSTI:
Pravila so bolj dogovori, zakonitosti so od nas neodvisne, jih ugotovimo, principi so temelji zakonitosti (naèini posameznih zakonitosti).
8. REŠEVANJE PROBLEMOV:
Glavna funkcija pravil, principov in zakonitosti je, da z njihovo pomoèjo rešujemo probleme. O reševanju problemov govorimo, ko oseba samostojno povezuje dva ali veè principov v princip višjega reda (= rešitev). Problem predstavlja vsaka nova situacija, v kateri je treba doseèi cilj, pa pot do cilja v zaèetku ni jasna.

a. 3 TIPI PROBLEMOV:
I. DERNER
1. Analitièni problemi: matematika,; vemo, kaj moramo doseèi, poznamo miselne operacije, problem pa je vrstni red operacij.
2. Sintetièni problemi: ne poznamo vseh operacij; do cilja veè poti, potrebno združiti znanja z veè razliènih podroèij.
3. Dialektièni problemi: ne poznamo cilja, le obris: nenehno moramo preverjati skladnost tega, kar smo naredili in tega, kar delamo.
II. KORNHAUZERJEVA - dva tipa problemov v treh stopnjah:
1. Odprti problemi: z veè možnimi potmi in veè pravilnimi rešitvami.
2. Zaprti problemi: predpostavljajo eno samo pravilno rešitev.
Vsakega od teh razdeli na 5 stopenj od najlažjih do najtežjih:
1. Najlažji: vse podano, le vstavljamo.
2. Nekaj moramo spominsko obnoviti.
3. Podatke moramo zbrati v razliènih virih.
4. Podatke moramo zbrati z eksperimentom.
5. Podatke moramo zbrati v realni življenjski situaciji.

b. NAÈINI REŠEVANJA PROBLEMOV:
- po principu poskusov in napak
- z vpogledom: tu razlikujemo 4 faze:
1. preparacija: priprava na reševanje - zbiranje podatkov, študij literature,…
2. inkubacija: frustracija, reševanje je latentno, podzavestno, ta faza pomeni zorenje;
3. iluminacija: pride do vpogleda - pojavi se rešitev;
4. preverjanje;
- s postopno analizo: postavimo razliène možne rešitve, nato preverjamo najbolj verjetne, nato ostale. Pot do rešitve je cikcakasta.
c. VPLIVI NA REŠEVANJE PROBLEMOV:
Zunanji ( èas, število podatkov, razporeditev elementov) in notranji dejavniki:
- Sposobnost - so splošne in specifiène.
- Preznanje - mora biti: kvalitetno, fleksibilno, mora imeti transfer. Za ustvarjalnost ni najbolje, èe je znanja preveè.
- kognitivni osebni stil - èustvene sposobnosti, zazna se v procesiranju informacij. Razlikujemo 2 glavna stila: vidni in slušni stil.
- èustvena napetost - prevelika = trema, blokada;
- konformizem = podrejanje veèinskemu mnenju in ne strokovnim argumentom, vpliv je negativen;
- motivacija - èe je ni, za èloveka problem niti ne obstaja;

V. USTVARJALNOST
Dober vpliv: motivacija - nagrada, zanimivost teme, odnosi med uèiteljem in uèencem in med uèenci, obèutek kompetentnosti, povezovanje teorije s prakso, upoštevanje biološkega ritma, uèiteljeva prièakovanja, skupinsko tekmovanje, vkljuèevanje v raziskovalno delo, kooperativno uèenje.
Dejavniki:
- motivacijski,
- ustrezni odnosi,
- transfer znanja,
- upoštevanje uèenca,
- klima (fizikalna in socialna);
Negativno vplivajo: premajhno predznanje, strukturirano posredovanje snovi, prenatrpan uèni naèrt, anarhiènost, nestrokovnost, negativen odnos, problemi v družini, preveliki razredi, neprimerna opremljenost, doživljanje neuspehov, neustrezna izbir šole.
Metoda progresivnega podvajanja = metoda "snežene kepe" / Gibbson:
' posameznik ' par ' èetvorke (ustvarjalen trušè - efekt èebelji panj) ' plenarno poroèanje ' sinteza.
Ta metoda je v funkciji uèenja, ker sproti argumentiramo in kot izhodišèe za nadaljno sistematièno obravnavo.
Kaj je ustvarjalnost?
= splošna èlovekova lastnost, med ljudmi normalno porazdeljena. Razlikovati je treba med vrhunsko ustvarjalnostjo in ustvarjalnostjo v vsakdanjem življenju. Navzven se kaže v ustvarjalnih produktih.
Ustvarjalni dosežki -razl. od vsakdanjih: novost, neobièajnost, redkost, ustreznost, lahko tudi duhovitost.
Znaèilnosti ustvarjalnega procesa:
1. Odkrivanje problema: obutljivost za probleme je potrebna.
2. Iskanje možnih rešitev: postavljamo hipoteze.
3. Preverjanje hipotez.
4. Sporoèanje rezultatov.
Dejavniki ustvarjalnega procesa:
1. Inteligentnost.
2. Sposobnost divergentnega mišljenja, se kaže pri odprtih problemih ("testi ustvarjalnosti"):
znaèilnosti:
- fluentnost / tekoèe mišljenje (št. idej)
- fleksibilnost / miselna prožnost (št. raznolikih idej)
- izvirnost (sposobnost redkih idej)
- asociativna oddaljenost
- etaboracija / izdelava (št. elementov, s katerimi oseba izrazi idejo);
3. Radovednost je težnja po spoznavanju novega.
4. Nekonformistiènost: pomeni, da sprejemaš in hoèeš posredovati argumente.
RAVNI USTVARJALNOSTI:
1. EKSPRESIVNA RAVEN: važna = kvaliteta izdelka; spontanost, svoboda. Brez ustreznih izkušenj na tej ravni nadaljni razvoj ni mogoè.
2. PRODUKTIVNA RAVEN: osvajanje tehnik in znanj, pride do kultiviranja ustvarjalnosti.
3. IZUMITELJSKA RAVEN: operiranje z znanimi elementi in povezovanje le-teh v nove odnose. Izumi in odkritja so rezultat te ravni ustvarjalvosti.
4. INOVACIJSKA RAVEN: globlje razumevanje temeljnih odnosov na podroèju znanosti in umetnosti.
5. EMERGENTNA RAVEN: na podroèju tehnike (redki posamezniki), nekdo postavi temeljno teorijo, drugi se z njo ukvarjajo.
SPODBUJANJE USTVARJALNOSTI:
a. spodbujanje divergentnega mišljenja,
b. skladno razvijanje levega (leva hem. je logièna in besedna) in desnega (desna hem. je slikovna in intuitivna) hemisferiènega mišljenja.
Ustvarjalnost je odvisna od integracije enega in drugega mišljenja.
c. razvijanje predznanja v hevrizme / miselne procese posploševanja (generalizacije) in povezovanja (sintetizacije). DORNER deli predznanje v 2 dela:
- epistemièna struktura : konkretno znanje, metode, podatki
- heuristièna struktura : procesi, analiza, sinteza, generalizacija;
d. Kako nauèiti misliti? Veliko je odvisno od tega, kako podajamo snov. Klasiène razlage uèence potiskajo v pasivno vlogo. Potrebne so drugaène metode:
- uèenje z odkrivanjem: uèenci relativno samostojno odkrijejo novo snov.

PREVERJANJE ZNANJA
1. RAZLIÈNI NIVOJI VPRAŠANJ / BLOOM:
a. ? po osnovnih podatkih - kje, kdo, kdaj; spominsko znanje.
b. ? po razumevanju - uèenec pokaže, ko je sposoben neko sporoèilo preoblikovati iz ene oblike v drugo.
c. ? po uporabi - sposoben je teorijo uporabiti v praksi.
d. ? po analizi - zahteva razèlenitev celote na sestavne dele in odnose med njimi, kaj je bistveno in kaj ne.
e. ? po sintezi - zahteva povezovanje, rezultat sinteze je ustvarjelnost.
f. ? po vrednotenju (presojanju) - zahteva se kritika, presojanje, izražanje mnenja.
V OŠ je preveè ? na nižjem nivoju.

STRATEGIJA SPRAŠEVANJA
a. Postavljanje ? celemu razredu ' interes, posluh.
b. Premor za premislek  izvirni odgovori potrebujejo veè èasa.
c. Poziv uèenca: vse poklièemo enako ali po imenu ali po priimku.
d. Premor: uporševati moramo ali je uèenec kognitiven ali impulziven tip, napaka je neuèakanost.
e. Odgovor: izvorni odgovor mora biti višje ocenjen. Pomembno je, kaj uèitelj nagrajuje.
f. Povratna informacija - mora biti takojšnja in jasna, ter stvarna, usmerjena v napako, ne pa v osebo. Vsebuje naj tudi napotke za naprej. Napake pri ocenjevanju so pogoste zato, ker je uèitelj hkrati merski instrument (postavlja kriterije) in merilec.
Pomembno je, da dijake seznanimo s kriteriji. Možno je samoocenjevanje in sodelovanje uèencev pri ocenjevanju. Odnos med preverjanjem naj bo sprošèen, a ne anarhièen.

VI. UÈNI PROCES: NAPREDOVANJE MED UÈENJEM
Krivulja uèenja je grafièni prikaz med kolièino uèenja in uènim uèinkom. Uèni uèinek lahko merimo na razliène naèine:
a. s številom pravilnih odgovorov (krivulja raste),
b. s številom negativnih ogdovorov (krivulja pada),
c. s hitrostjo odgovorov;
Kolièino uèenja merimo:
a. èas,
b. število poskusov,…

Èe uèni uèinek izrazimo s številom odgovorov, dobimo naslednje krivulje uèenja (v = uèinek, x = kolièina).
1. NEGATIVNO AKCELERIRANA KRIVULJA UÈENJA: na zaèetku hitro narašèa, nato poèasi, nato se ustavi. To dobimo pri lažji, delno znani snovi.

2. POZITIVNO POSPEŠENA KRIVULJA UÈENJA: malo, veè narašèa, ustavi. Dobimo pri težji snovi.

3. "S" KRIVULJA UÈENJA: poèasi, naglo, poèasi. Je najpogostejša.

4. PLATOJI - VMESNI ZASTOJI. Vzroki zanje so utrujenost, navelièanost, upad motivacije, stanje, ko je treba snov na novo organizirati,…psihološka meja zmogljivosti.

VII. POMNENJE IN POZABLJANJE
A. Pomnenje ugotavljamo na razliène naèine:
1. Metoda navadne reprodukcije = obnavljanje: uèenec naj nauèeno ponovi.
2. Metoda rekognicije = prepoznavanja: prepozna naj tiste dele besedila, ki se ga je nauèil (npr. naloge zaprtega tipa z obkrožanjem).
3. Metoda rekonstrukcije: ugotavljamo odnose med elementi.
4. Metoda prihranka = metoda ponovnega uèenja: nauèi se snov, èez èas se jo spet nauèi do iste mere. Razlika v èasu uèenja je prihranek.
5. Metoda anticipacije = predvidevanja: preberemo serijo podatkov, nato pokrijemo in skušamo ugotoviti pravilni podatek.
6. Metoda serijske reprodukcije: preberemo, obnovimo, kar se spomnimo, spet preberemo,…
7. Metoda asociacij: uèimo se serijo podatkov, pomagamo si npr. tako, da iz prvih èrk dobimo novo besedo, tako se spomin odpre po asociaciji.
8. Hipnoza.
B. Pozabljanje
Do osnovne krivulje je prišel EBBINHAUS.

Pozabljanje je najhitrejše v 1 uri (50%), od 1. do 9. ure pozabimo nadaljnih 10 %, nato v 1 mesecu nad. 20% , skupaj torej 90 %. Takojšnje ponavljanje redèi pozabljanje.
Popravljena krivulja:

Spontano izboljšanje priklica (ali zapomnitve) = reminiscenca. To so dobili, ko je šlo za delno nauèeno snov. Èas reminiscence je razlièen za razliène aktivnosti:
- za nesmiselne zloge 1 minuta po uèenju,
- za spominjanje obrazov 1.5 minute po uèenju,
- za mehanske naloge 10 minut po uèenju,…
Vzroki niso dovolj pojasnjeni. Obstajata 2 razlagi:
1. TEORIJA INHIBICIJE med uèenjem uèenje samo ovira spominski proces. Po uèenju ta ovira izgine, zato se priklic izboljša.
2. TEORIJA KONSOLIDACIJE: med poèitkom po uèenju se spominska sled okrepi. Spomin se okrepi z drugimi spomini in ta nezavedni proces prispeva k moèi in stalnosti spomina. Ta pojav je prisoten pri delno nauèeni snovi.
Kako pozabljamo razliène vrste?

Snovi, ki se jo nauèimo z vpogledom, skoraj ne pozabimo in èe jo že, jo takoj obnovimo.

Pri serialnem uèenju (=uèenje serije podatkov) si najveè zapomnimo tisto na zaèetku in na koncu. Zato ' razdelitev na krajše serije, da je veè efektov zaèetka in konca. V seriji podatkov si najbolj zapomnimo tiste, ki izstopajo, pa èeprav so težji.

Krivulja zapomnitve med predavanjem pada, ob koncu pa je v strmem porastu, zaradi sintez, ki jih ponavadi ob koncu podamo.

VZROKI POZABLJANJA
1. TEORIJA NERABE: èas, v katerem tega, kar smo se nauèili, ne uporabljamo. Tu imajo èustva pomembno vlogo.
2. TEORIJA POTLAÈITVE: psihoanalitièna razlaga; neprijetne izkušnje iz zavesti potisnemo v podzavest in jih tako pozabimo. Tuga - moèna potlaèitev, èlovek pozabi svojo preteklost.
3. TEORIJA RAZKROJA: spominska sled sèasoma zbledi; spomin, ki je kodiran v proteinskih spremembah, se vraèa v prvotno stanje.
4. TEORIJA INTERFERENCE: za pozabljanje odloèilni novi vtisi (nove aktivnosti po uèenju), ki se pomešajo s prejšnjimi, se interferirajo in jih ne moremo veè loèiti.  težave s priklicem. Razlikujemo:
a. proaktivno inhibicijo, ko prejšnje uèenje ovira novo snov,
b. retroaktivno inhibicijo, ko gre za oviranje nazaj: novo uèenje ovira starega;
Tudi ta teorija drži v nekaterih primerih, ne vedno, ker bi to pomenilo, da bi morali najbolj pozabljati najbolj razgledani.
Proaktivna inhibicija jenajveèja, èe je treba na podobne ali enake dražljaje razlièno reagirati. Retroaktivna inhibicija pa se pojavlja zlasti, èe:
- sta si dve snovi podobni, (delno velja tudi za pro~)
- je med uèenjem kratek vmesni èas,
- snov ni dovolj utrjena,
- eno ali drugo gradivo ni dovolj smiselno;
5. MEDFAZNA TEORIJA: vse bolj se uveljavlja metoda, ki gradi na terminologiji iz teorije informacij = sistem sprejema, obdelave in priklica informacij ' medfazna ali veèfazna teorija spomina. Obstajajo 3 spomini:
a. trenutni spomin = važen, ker kaže, kako se majhen del informacij prebije najprej v obdelavo. Èas selekcije informacij do 3 sekunde. Pomembno je, kako pri uèenci razvijati selektivno pozornost, da bodo sprejeli pomembne informacije (sprotno opozarjanje na pomembne stvari, iizivalna ?,…).
b. Kratkoroèni spomin = delovni spomin, s katerim zaèasno shranimo informacije. Okoli 30 sekund. Èe informacij ne ponavljamo, se izgubijo. Tu se inf. shranjajo v enaki obliki kot smo jih sprejeli. kakor hitro informacijo osmislimo, je že v dolgoroènem spominu. Znaèilnosti tega spomina:
- omejen obseg (odrasli 5 - 9 enot),
- kratkotrajnost - spomin je prehoden: pozaba ali dolgoroèni spomin,
- moèna interferenca: inf. rade spodrinejo nove inf.,
- najbrž predvsem slušen spomin: besede si zapomenimo bolj po zvoku kot po smislu,
c. Dolgoroèni spomin: velika kapaciteta, problem je priklic. Uskladišèene naj bi imeli tudi lokacije informacij. Ko se znajdemo pred problemom, nam te pomagajo informacije poiskati. Povezano posredovanje informacij. Inf. so v spominu organizirane kot semantiène mreže (podobne so bolj skupaj). Možgani že sami težijo k urejanju. Miselni vzorce: poišèemo miselna sidra, na katera navežemo drugo. Dokaz za tako strukturo spomina: retrogradna amnezija (npr. izguba spomina po nersreèi, izgubi se spomin tik pred nesreèo).

Kapaciteta kratkotrajnega spomina: 7 - 9 ali 102 bita.
Dolgotrajnega spomina 1010 - 1015 bita.
Apercepcija, ko potrebujemo inf. in jih išèemo, gredo nazaj v kratkotrajni spomin in od tam ven.
Kako si med uèenjem bolje zapomnimo snov?
1. Veliko vlogo ima uèenec.
2. Pomembno je poredznanje, kolièina in kvaliteta (povezanost, organiziranost).
3. Ozko grlo predstavlja obseg kratkoroènega spomina. To upoštevamo na dva naèina:
- ne posredujemo preveè informacij naenkrat
- prizadevamo si, da uèenci èimprej osmislijo te inf. (povezava, izzivalna ?).
4. Razvijamo selektivnost , izbiramo pomembne.
5. Aktivnost uèenca v uènem procesu je potrebna za trajno zapomnitev. Pomemben je namen ' treba je razvijati notranjo motivacijo.

VIII. PRENOS / TRANSFER
Transfer uèenja je prenos uènega uèinka med podobnimi vsebinami.
Splošen transfer.
Pozitiven transfer: ko prejšnje znanje vpliva na kasnejše.
Negativen transfer: èe prejšnje znanje ovira kasnejše (npr. interferenca).
1. Teorija formalnih disciplin: vsebina ni pomembna za t., ampak formalna plat - uèenci morajo reševati èim težje probleme. Tako naj bi razvijali sposobnosti, ki bi pomagale pri nadaljnem uèenju. Pomembni samo nekateri predmeti za t. Ne drži, da k razvoju prispevajo samo nekateri predmeti.
2. Teorija identiènih elementov: možen je transer med podobnimi ali identiènimi vsebinami.
3. Teorija generalizacije: pomembno tudi splošno znanje, ne samo specifièno. Spec. znanje so podatki, dejstva; splošno: principi, pravila, zakonitosti, metode.
Vse teorije skupaj nam dajo celoto.
Uporaba transferja pri uèencih:
~ neizolirano obravnavanje snovi, povezano, ker se inf. v spominu kodirajo povezano v semantièno mrežo, možgani jih sami rzdelijo po kategorijah;
~ povezovanje teorije s prakso, nauèiti jih znanje uporabljati
~ medpredmetno povezovanje , team teaching;
Lažje je zagotoviti specifièni kot splošni transfer. Vnaprejšji organizatorji - vstavljanje manjkajoèih podatkov.

IX. DEJAVNIKI USPEŠNEGA UÈENJA
1. ZUNANJI: socialni, fizikalni.
2. NOTRANJI: psihološki, fiziološki.

1. NOTRANJI DEJAVNIKI:
A. FIZIOLOŠKI:
- splošno poèutje, spoèitost,
- kondicija (slabokrvnost, podhranjenost, zdravje nasploh)
- psihomotorièna kondicija,
- leviènost,
- motnje žlez z notranjim izloèanjem ' labilnost razpoloženja, težave s koncentracijo;
B. PSIHOLOŠKI:
a. Sposobnosti:
~ kvantitativni vidik (eni bolj, drugi nmanj sposobni),
~ struktura sposobnosti
~ kvalitativni vidik - razlike v miselnem razvoju in funkcioniranju;
V veliki skupini so sposobnosti razporejene v obliki normalne distribucije (gaussova krivulja), povpreèen IQ je od 90 do 110.
b. Kognitivni (spoznavni) stil.
c. Kognitivna struktura ali predznanje.
d. Uène navade.
e. Uèna motivacija.
f. Osebnostno èustveni dejavniki.
g. Socializacija.

2. ZUNANJI DEJAVNIKI
A. FIZIKALNI: temp., vlaga, ropot, osvetljenost, barva, kemièni: megla, aerosoli, ionièni dejavniki, gibanje zrkaka,…
B. SOCIALNI:
a. Družina, odnosi v njej.
b. Šola, odnosi, kvatiteta, smotri vzgajanja, zahtevnost dela.
c. Širše družbeno okolje: mediji, družtva, klubi, družbeno okolje države,…

3. VPLIV:
Tesna zveza med nortanjimi in zunanjimi dejavniki, prepletanje. Zunanji redko sami neposredno vplivajo na proces uèenja. Najveèkrat vplivajo posredno preko notranjih in se v notranje pretvarjajo. Vleja tudi obratno: od notranjih dejavnikov je odvisno, kako in èe sploh bodo zuanji dejavniki vplivali.
VPLIVANJE DEJAVNIKOV V ADOLESCENCI:
Prepletanje obeh dejavnikov.
3 obdobja adolescence:
1. PREDADOLESCENCA: 10 - 12 let
~ pospešena rast v višino, pridobivanje na teži; dekleta za 2 leti prehitevajo fante., opatne razlike znotraj obeh spolov, v trajanju te faze:
zgodnji zrelostniki - 18 - 24 mesecev (veè vedenjskih težav, veè konfliktov s starši, krajše, bolj burno obdobje), pozni zrelostniki - do 6 let.
~ Nezadovoljnost s svojo zunanjo podobo.
2. ZGODNJA ADOLESCENCA: 13 - 16 let
~ velike fiziološke spremembe, spolno dozorevanje, hormonalne spremembe ' utrudljivi, težje se koncentrirajo, so spremenljivih èustev,…
3. POZNA ADOLESCENCA: 16 - 20 let
~ osebnostno - socialno dozorevanje.

Uène težave:
~ niha motivacija za delo,
~ specializirajo se interesi,
~konkurenèni interesi zunaj šole so moèenjši,
~ uèijo se na specifièen naèin - * ponavljanja,
~ abstraktno mišljenje se razvije ' veèja kritiènost, èutijo potreb opo argumentaciji in jo tudi zahtevajo  potrebno je vsako stvar osmisliti.
~ razvije se hipotetièno mišljenje (sposobnost predvidevanja), radi pridejo sami do odgovorov;
okolica je veèkrat kriva za težave adolescenta: enaeni strani zahteva zrelo vedenje, na drugi pa prepoveduje, kar je odraslemu dovoljeno - te dvojnosti adolescent ne prenaša.

Avtor: