Monitor je osrednji posrednik med človekom in računalnikom. če ne bo prišlo do kakih revolucionarnih izumov bodo monitorji še dokaj let ostali glavni vmesnik med človekom in računalnikom; vmes med očmi in podatki.čeprav razvoj monitorjev poteka počasneje kot razvoj drugih delov računalnika, imamo danes na voljo že veliko izbiro različnih vrst monitorjev. Izbiramo lahko med različnimi velikostmi ( dolžina diagonale), med barvnimi in črno-belimi, med monitorji z različnimi frekvencami osvežitve, različnimi možnostmi nastavitve, stopnjami ločljivosti,...Kaj je pri monitorju najbolj bistveno? Seveda jasna slika. Jasna slika je enakomerna po vsej površini zaslona, predvsem pa ni meglena. Megleni sliki se sicer lahko privadimo, vendar je vzrok za glavobole, nad katerimi se pritožujejo dolgotrajni uporabniki. Jasna slika je na žalost zelo relativna in težko določljiva. Prav tako je med najpomembnejšimi podatki ločljivost, ki jo monitor podpira, še posebaj pa osveževalna frekvenca pri tej ločljivosti. Podatek ki je bistven in se do njega lahko dokopljemo le z natančnim prebiranjem priročnika ali pa samo z merjenjem, je "frekvenca pri določeni ločljivosti". Nekako velja, da je frekvenca (navpična frekvenca osveževanja), ki je za človeško oko še sprejemljiva, 72 Hz, priporočljiva pa je še večja. Vse, kar je manj, je z vidika dolgotrajne uporabe neuporabna, saj preveč napreza oči. Pri velikih monitorjih je bolje to frekvenco še malce povečati. In potem je tu še delo pri najvišji ločljivosti 1600 x 1200. 20- in 21-palčnih monitorjev, ki podpirajo tudi to ločljivost, je že kar nekaj, vendar je tu poleg dovolj visoke frekvence osveževanja bistven še en podatek - velikost osnovnega slikovnega elementa (velikost trojke barvnih pik ali, na kratko, velikost "pike" )

2 SMERI RAZVOJA MONITORJEV

Včasih je večina računalnikov uporabljala kar zaslon črno-belega televizorja. Danes pa ga je že popolnoma izrinil enobarvni ali (zadnje čase mnogo pogostejši ) barvni monitor. Monitor je v bistvu televizor, ki pa nima sprejemnega dela. V televizor bi ga lahko spremenili tako, da bi mu dodali sprejemni del, televizor pa v monitor tako, da bi mu odvzeli sprejemnik.

Že nekaj časa se izdelovalci monitorjev posvečajo predvsem višji ločljivosti in višjim osveževalnim frekvencam. 14-palčni monitorji počasi izumirajo, čeprav danes že skoraj vsi delujejo v neprepletenem načinu pri ločljivosti 1024 x 768 pik, na njihovo mesto pa prihajajo 15- palčniki. Ti se od 14- palčnikov bolj kakor po velikosti razlikujejo po tem, da zmorejo vsaj 72 Hz pri ločljivosti 1024 x 768 pik in imajo pomnilnike, v katere lahko shranijo nastavitve pri različnih ločljivostih.

če smo se še leto nazaj čudili 17- palčnim monitorjem, ki so zmogli ločljivost 1280 x 1024 pik pri navpični osveževalni frekvenci 72 Hz, danes monitor, ki zmore frekvenco 80 Hz ni nič nenavadnega. Na prvi pogled neznatna razlika, ki pa nam pri vsakodnevnem delu lahko prihrani marsikak glavobol. Ker je za take osveževalne frekvence potrebna že precej hitra elektronika v monitorju, jo izdelovalci izkoristijo še zato, da monitorje "navijejo" do častivrednih 1600 x 1200 pik. Vendar je ta ločljivost bolj reklamni trik, saj šele iz drobnega tiska, ali pa še to ne, izvemo, da pri taki ločljivosti lahko delamo samo pri frekvenci 60 Hz, kar je za oči odločno prekruto. Prav tako je kakovost slike pri takšni ločljivisti zelo slaba, saj je na monitor s 17-palčno diagonalo zelo težko oz. nemogoče stsniti 1600 osnovnih slikovnih elementov, barvnih trojk. če vzamemo, da je najmanjša razdalja med barvnimi trojkami pri današnijh monitorjih 0.25 mm, to pomeni, da moramo za vodoravno ločljivost imeti zaslon, ki je vsaj 40 cm širok in 30 cm visok. To pa pomeni, da mora biti monitor iz razreda 21- palčnikov oz. , še natančneje, diagonala zaslona mora

biti večja od 19.6 palca.

čeprav je na trgu še vedno kar precej monitorjev, ki ločljivost 1600 x 1200 pik podpirajo s samo 60 Hz, je vse več takih, ki mejno frekvenco, ki je za oči še sprejemljiva, 72 Hz, zmorejo brez težav.

Druga smer razvoja, ki ji skušajo slediti izdelovalci monitorjev je nenehno zmanjševanje sevanj, ki jih oddaja katodna cev. čeprav ni še nihče dokazal, da taka sevanja človeškemu organizmu kakorkoli škodijo, je moto izdelovalcev, da je uporabnika bolje preveč zaščititi kakor premalo. Morda bodo znanstveniki čez nekaj let vendarle odkrili škodljive učinke izpostavljanja elektromagnetnim poljem.

Novi modeli monitorjev prinašajo danes tudi druge zaščite. Poleg visoke frekvence osveževanja, ki odpravlja utrudljivo tresenje slike, so najpomembnejši posebni premazi, ki omogočajo udobno delo z monitorjem tudi v slabo osvetljenem prostoru. Ti premazi zmanjšujejo odlesk okoliške svetlobe in čeprav ima vsak izdelovalec svoje ime zanje in so različnih barv ( najpogosteje so vijoličasti, najdejo pa se tudi modrikasti in zeleni ) in kakovosti, je dejstvo, da že težko najdemo monitor brez premaza.

Obstajajo še t.i. "zelene" funkcije monitorjev oz. standard VESA-DPMI. Monitorji, ki se podrejajo temu standardu ( to pa so danes praktično vsi ), se lahko po določenem času nedejavnosti delno izklopijo in tako zmanjšajo porabo električne energije za 95 %.

3 NASTAVLJANJE MONITORJA

Najprej nekaj o razvoju na področju nastavljanja monitorja. Včasih so imeli monitorji samo nekaj gumbov, s katerimi smo lahko nastavljali svetlost, kontrast in morda še navpični položaj ( V-P ) in navpično velikost ( V-V ). Današnji vrhunski monitorjiso, kar zadeva nastavljanje, pravi računalniki, saj omogočajo nastavljanje praktično vsega, kar si zaželimo.

Nastavljanje vseh mogočih in nemogočih parametrov je za tistih nekaj gumbov, ki se jih da spraviti na ohišje monitorja, enostavno prezahtevno oz. postane prezahtevno za uporabnika, ker mora za vsako nastavitev pogledati v priročnik in najti pravilno kombinacijo. Nekaj časa so bili v modi zaslončki iz tekočih kristalov, ki so izpisali kaj trenutno nastavljamo in kako daleč smo. Danes je videti, da vsi izdelovalci prisegajo na zaslonske menuje, ki so pri TV-aparatih že dolgo v rabi.

Tudi okenski program, s katerim krmilimo monitor, je lahko preprost in omogoča nastavljanje samo osnovnih funkcij, ali pa zapleten in popolnoma nadomesti gumbe na monitorju in omogoča celo shranjevanje nastavitev na disk.

Iiyamin monitor je imel zelo zanimivo možnost nastavljanja - daljinski upravljalnik. Smiselna rešitev, saj so 21-palčniki tako veliki, da težko hkrati gledamo v zaslon in z roko šarimo po gumbih za nastavljanje na monitorju, ne da bi nas pri tem začele boleti oči.

Skratka, metod nastavljanja je kar nekaj: nekateri prisegajo na veliko gumbov na sprednji strani monitorja, ki omogočajo nastavljanje vseh parametrov, medtem ko drugi menijo, da je boljše, če lahko vse opravimo samo z dvema ali tremi tipkami, ki nam omogočajo premikanje po zaslonskih menujih. Še najboljša rešitev se zdi kombinacija tipk, s katerimi lahko izberemo tip nastavitve, nato pa z gumbom nastavitev dejansko izpeljemo. Še boljše pa je seveda programsko nastavljanje , ki ga imajo današnji vrhunski monitorji.

KAJ VSE LAHKO NASTAVLJAMO

(1) Vodoravni položaj, navpični položaj, vodoravna velikost, navpična velikost - Najpogostejše nastavitve, potrebne pri vsakem monitorju, če le ima 15 palcev ali več.	(6) Robna navpična linearnost - podobna nastavitev kakor navpična linearnost, le da stiskanje ne poteka od sredine proti robovom, ampak od spodnjega roba navzgor in nasprotno.
(2) Sodček - Nastavitev, ki desni in levi rob slike izboči, oz., vboči. Trapez - nastavitev, ki omogoča poravnavo br> neenake širine zgornjega in spodnjega dela slike.	(7) Odmik vogalov zaslona - nastavitev s katero lahko popravimo morebitno zaobljene vogale zaslona. Vogale lahko ukrivimo navzven ali pa navznoter.
(3) Rotacija - če slika "visi" jo s tipko za nastavitev rotacije lahko zravnamo. če pri vrtenju pretiravamo, elektroniko monitorja zmedemo in v vogalih zaslona d,obimo temne in neostre madeže.	(8) Vzporedni odmik vogalov zaslona - Podobna nasta- vitev kot prejšnja, le da se tu vogali zamikajo vzporedno. Oba vogala lahko hkrati zamaknemo na desno ali levo.
(4) Zamikanje - včasih se zgodi, da sta zgornji in spodnji del slike kar nekaj mm zamaknjena med seboj. Ta nastavitev sliko poravna.	(9) Sredinski sodček - včasih nam nastavitev sodčka pokvari spodnjo in zgornjo bližino vogala. V ta namen imajo nekateri monitorji tudi sredinsko nastavljanje sodčka.Nastavitev deluje samo na sredinski tretjini zaslona.
(5) Navpična linearnost - imajo jo le redki monitorji. Omogoča navpično razširitev srednjega dela slike in skrčenje zgornjega in spodnjega dela. Dejansko lahko včasih z merjenjem izmerimo kar velika odstopanja medposameznimi elementi slike, ki bi sicer morali biti enako oddaljeni.	(10) Vzporedni sredinski sodček - nastavitev, ki je slikovno sicer videti kot vijuga, je zelo podobna sredinskemu sodčku, le da sodček tokrat spreminjamo vzporedno - hkrati ukrivimo oba roba na desno oz., levo.

KAJ VSE LAHKO NASTAVLJAMO

4 VELIKOST MONITORJEV

(1) Najmanjši računalniški monitorji so veliki 14 palcev. V praksi je to velikost vidnega dela katodne ceviki se pri večini monitorjev giblje od 32.6 do 33.7 cm. večina izdelkov v tej kategoriji podpira le osnovne lastnosti, potredne za pravilno delovanje in nastavitev slike.

Med 14-palčnimi monitorji tudi redko zasledimo oblikovalske posebnosti, ki so nekako pridržane za večje modele. Zato se ohišja med seboj oblikovno in funkcionalno le malenkostno razlikujejo, pri tem pa se izdelovalci še najbolj trudijo, da bi čimbolj skrili zaobljenost katodne cevi, ki pri tej skupini pride predsej do izraza.

Opremljenost 14-palčnih monitorjev je navadno skromna. Najpogosteje imamo na voljo krmila za nastavitev velikosti in položaja slike, poleg tega pa še gumbe za kontrast in svetlost slike. Redki dodajo še možnost nastavljanja zaobljenosti ( sodček ), še bolj redki pa še kaj več. Digitalna krmila so izjema, ki praviloma močno vpliva na ceno.

Predvsem na sejmih se pogosto pojavljajo tudi bolje opremljeni 14-palčni modeli, tu in tam celo z zvočniki, vendar se domači uvozniki zanje praviloma ne odločajo, saj bi na tem cenovno zelo zahtevnem delu trga najbrž ne uspeli. Tovrstni eksperimenti so rezervirani za večje 15-palčne izdelke.

Pri značilnem 14-palčnem monitorju je priporočljivo uporabljati ločljivost 800 x 600 pik. Pri tej ločljivosti bi ne smelo biti težav pri doseganju frekvence osveževanja 72 Hz.

( 14-palčnik : CTX CVP 1451 je eden najbolj razširjenih na slovenskem trgu ).

(2) Na prvi pogled je razlika med 14- in 15-palčnim monitorjem, še posebej če sta izklopljena, skoraj nemogoče ugotoviti. če v prvi skupini govorimo o diagonalah od 32.6 do 33.7 cm, potem imamo v drugi diagonale od 34.3 do 35.4 cm. To pomeni, da je v skrajnih primerih med obema kategorijama le za 6 mm razlike, kar je silno težko zaznati. Tu pa se večinoma vse podobnosti končajo, razlike med obema skupinama so zelo velike. 15-palčni monitor naj bi dosegel ločljivost 1024 x 768 s frekvenco osveževanja zaslona vsaj 72 Hz, pogosto pa najdemo tudi izdelke, ki to predsej presežejo. Niso redki modeli, ki pri tej ločljivosti dosegajo celo 85 do 86 Hz.

Ker elektronika 15-palčnih monitorjev zmore precej, je priporočljivo, da sliko na zaslonu raztegnemo do samih robov. Le tako bo slika v visoki ločljivosti še vedno ostala dovolj čitljiva.

Za sodoben 15-palčni monitor se tudi spodobi, da ima tudi digitalna krmila in pomnilnik, v katerega shrani nastavitve za posamezne ločljivosti oz. grafične načine.

Pri boljših monitorjih se tudi spodobi, da omogočajo tudi bolj dovršene nastavitve geometrije slike, kot so ubočenost, izbočenost, paralelogram, trapez, rotacija in morda še kaj; vendar pa pri takih zmožnostih ni dobro pretiravati, saj se pogosto zgodi, da z nastavitvami več pokvarimo, kakor pridobimo.

Vse pogosteje srečujemo monitorje, ki imajo vgrajene zvočnike in mikrofone, ki jih uporabljamo v kombinaciji z zvočnimi karticami v računalniku.

Visoke ločljivosti so občutljive za vpliv magnetnega polja, predvsem tistega na mreži v katodni cevi. Zato je priporočljivo, da monitor podpira sistem za razmagnetenje zaslona. S tem barvam povrnemo osnovno kakovost in poskrbimo, da je ta enakomerna po vsej površni zaslona. Nekateri proizvajalci razmagnetenje zaslona opravijo s pritiskom na posebno tipko, nekateri pa le ob vklopu monitorja. Kljub temu jih precej tega sploh ne podpira.

(3) Bogata ponudba v skupini 17- palčnih monitorjev, počasi, a zanesljivo izpodriva 14- in 15- palčne modele. V primerjavi s preteklimi leti je opaziti tudi precejšen tehnični napredek. Boljše katodne cevi, zaslonski menuji, digitalno krmiljenje lastnosti monitorja, pomnilnik za nastavitve, nove metode krmiljenja in večpredstavni dodatki niso več redkost.

Pri 17-palčnih monitorjih imamo znova trinitronske cevi. Kar nekaj velikih izdelovalcev je svoje izdelke s klasičnimi katodnimi cevmi nadomestilo s trinitronskimi, še posebaj zato, ker je tehnologija v zadnjem letu močno napredovala.

(4) Pri 21- palčnih monitorjih je podobno kakor pri tistih s premerom 17 palcev. Zaslonski menuji, lastnosti in načini upravljanja so enaki, razlikujejo se le največji podprti ločljivosti in po splošnih tehničnih lastnostih katodne cevi. V tej skupini opazimo velik prodor k danes najvišjim znanim ločljivostim, tja do 1600 x 1200 pik. 21 palcev diagonalnega premera ni niti tako zelo veliko. Le 40 cm širine in 30 cm višine uporabne površine se lahko nadejamo. In vendar so 21- palčni monitorji prave pošasti in vsekakor največji del vaskega računalniškega sistema. Teža monitorja sega namreč od 30 do celo 37 kg! Razlog zato je velika in globoka katodna cev, ki je popolnoma oklopljena z raznimi bolj ali manj obveznimi pločevinastimi zaščitami. Katodna cev, ki jo prikazovalne naprave uporabljajo že od samih začetkov računalništva, je najbolj okoren in hkrati največji del vsakega monitorja.

Avtor: Alenka Mihurko