©e pred dvema desetletjema so bili računalniki samo sanje za večino potencialnih uporabnikov. Bili so izredno dragi in niti ne posebno zmogljivi. Zdaj pa ľivimo v dobi računalniątva, v dobi, v kateri je računalnik ľe nekaj vsakdanjega. ®ivljenje brez njega si teľko predstavljamo. Nekaterim pomagajo pri vodenju podjetja ali obrti, drugim sluľijo za povezavo s svetom, za izobraľevanje in nenazadnje so zelo pripravni tudi za igranje z računalniąkimi igricami. Z igranjem igric pa se ne zamoti samo mladina, temveč tudi starejąi, ki jih igrice predvsem sprostijo.

Ob vseh teh moľnostih sploh ni čudno, da ątevilo najrazličnejąih programov nenehno naraąča. Poznamo programe za urejevanje besedil (kot je tale Machosoft Word - ups, virus Macho na delu), risanje, pisanje, projektiranje in načrtovanje, obdelavo slik, preračunavanje podatkov in ąe marsikaj drugega. Programi so skratka prisotni v skoraj vseh dejavnostih, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem ľivljenju.

Med ątevilne koristne programe pa sem in tja zaidejo tudi nekateri ąkodljivi programi, ki jim pravimo virusi. Virusi se nednazorovano razmnoľujejo in uničujejo naąe dragocene podatke.

Računalniąki virus je dobil ime po bioloąkem virusu. Medtem ko so bioloąki virus odkrili ľe v prejąnjem stoletju in ga takoj poimenovali kot povzročitelja bolezni, pa so se računalniąki virusi prvič pojavili ąele v prejąnjem desetletju. Tema virusoma je skupno predvsem to, da imata oba sposobnost samorazmnoľevanja. To je njuna poglavitna lastnost.

1. O VIRUSIH

če bi ľeleli nekomu v nekaj kratkih stavkih povedati, kaj je to računalniąki virus, bi ga lahko opredelili kot računalniąki program, ki ima sposobnost samokopiranja (to je sposobnost podvajanja na druge programe). Povedali bi ąe, da se lahko virusi ąirijo na dva načina: s pomočjo okuľenih disket ali z dostopom do drugih računalnikov, s katerimi smo povezani preko modema ali mreľ, v katero je vključenih več računalnikov.

1.1. Kratka zgodovina virusov

Leta 1984 je bila prvič omenjena moľnost računalniąkih virusov. Takrat je ni nihče jemal resno. Ko pa se je leta 1986 pojavil prvi virus imenovan brain, je bila to prava senzacija. To senzacijo bi lahko imenovali kar genialnost, seveda če se sklicujemo na besede znanega ameriąkega ekonomista Galbraitha, ki je nekoč dejal, da ni genialnost izdelati nov izdelek, ki ga trg potrebuje, ampak ustvariti potrebo po izdelku, ki ga ljudje sploh ne potrebujejo. In računalniąkih virusov zagotovo nihče ne potrebuje.

Prvi virus brain se je najprej raząiril v ZDA in ni imel ąkodljivih efektov. Le malokdo je takrat v virusih videl veliko nevarnost za podatke v računalniąkih sistemih. Prvi virusi so bili namreč povečini neąkodljivi (izpisovali so npr. le kakąno sporočilo na zaslonu), pozneje pa se je začelo pojavljati vse več virusov, ki uničijo ali spremenijo podatke.

Oktobra 1993 je bilo tako znanih ľe več kot 3000 različnih virusov. Vendar se ątevilo teh virusov več ne povečuje tako hitro, kot se je ąe do leta 1992. Vodilni protivirusni centri v svetu tako zdaj dobijo v analizo okoli 100 novih virusov na mesec. Poleg samega ątevila se spreminjajo in stalno izboljąujejo tudi tehnike skrivanja in načini razmnoľevanja virusov.

1.2. Ključne zakonitosti

Najprej je treba povedati, da vsi ąkodljivi programi niso virusi, saj nimajo vsi moľnosti samorazmnoľevanja. Takąen program je t.i. trojanski konj, ki je v resnici manjąi del ąkodljivega programa, vključen v originalen, sploąno uporaben program. ©iri se izključno s kopiranjem tega programa. Temu podobna sta tudi logična bomba in črv.

1.2.1. Trojanski konj

To so ąkodljivi programi, katerih ime izhaja iz starogrąke legende in je popolnoma upravičeno. Legenda je znana, vendar naj jo za osveľitev spomina na kratko ponovim. V stari Grčiji sta se pred mestom Troja bojevali dve sovraľni vojski. Po destih letih sovraľnosti so Trojanci dobili od nasprotnikov v dar velikega lesenega konja. Ta konj naj bi povzročil premirje. Trojanci so se ľe veselili zmagoslavja, niso pa vedeli, da se znotraj konjskega trebuha skriva sovraľna vojska. Ponoči je le-ta skočila iz trebuha in hitro opravila z nesojenimi zmagovalci.

Sedaj pa ąe nekaj o računalniąkem trojanskem konju. To vsekakor ni pravi virus, saj se ne more sam razmnoľevati in ąiriti po računalniku

2. KDO PI©E VIRUSE?

Računalniąke viruse lahko piąejo le programerji z dobrim znanjem računalniąkega programiranja. Najpogosteje pripadajo eni od naslednjih skupin:

• PROGRAMERSKI EKSPERIMENTATORJI - to so programerji na fakultetah ali v laboratorijih, v katerih preučujejo računalniąke virusi, lahko so tudi hekerji, ki jim je programiranje v uľitek, in drugi. če virusi teh izvorov zaidejo v javnost, se to zgodi le pomotoma.
• ©ALJIVCI - to so osebe, ki se z pisanjem predvsem zabavajo. Ti virusi so navadno hudomuąni in neąkodljivi, čeprav jih ob odkritju kake nove tehnike ąkodoľeljni programerji hitro prikrojijo v zelo nevarne viruse.
• ©KODO®ELJNI PROGRAMERJI - njihov cilj je popolno uničevanje podatkov iz različnih vzrokov. Med njimi so najpogosteje odpuąčeni programerji, programerji iz vzhodnih drľav (predvsem Bolgari in Rusi), ki so pogosto izredno dobro oboroľeni z znanjem programiranja. Mnogokrat piąejo takąne viruse tudi pripadniki raznih organizacij (npr. virusi Marihuana, Machosoft, Ho Shi Minh itd.).
• MLADI PROGRAMERJI - ti ľelijo odkriti tehnologijo virusov in niti ne vedo , v kaj se spuąčajo. Mnogi med njimi bi se radi s svojim znanjem pokazali pred drugimi.

3. KAJ VIRUSI POčNEJO

Kaj virusi naredijo računalniku oziroma uporabniku, je omejeno le z domiąljijo programerja, ki virus napiąe.

4. PREVENTIVA, ODKRIVANJE IN ODPRAVA VIRUSOV

4.1. Kje staknemo viruse

Virusi se lahko prenaąajo le preko okuľenih disket ali preko računalniąkih povezav kot so modemi in računalniąke mreľe. Najpogostejąi prenaąalci virusov so:

• OTROCI IN RAČUNALNI©KE IGRE - v domačem okolju, mnogokrat pa tudi v podjetjih, je vzrok okuľbe otrok, ki starąe ali prijatelje prosi, če bi lahko preizkusil novo računalniąko igrico. Seveda otroci ne preverjajo programov in zato pogosto prenaąajo naokrog vse mogoče viruse. Otrok igrico dobi od prijatelja, jo posodi drugemu, ta mu v zameno ponudi drugo okuľeno igrico in tako se zgodba odvija naprej brez konca.