Lovi si miši, slepce, kaèe in tudi strupene gade, nebojeè se njihovega strupa. Rad zahaja na obdelana polja, posebno v koruzo, dokler je še mehka in mleènata, ako ni koruze, je dober tudi krompir, repa in korenje. Najveèjo škodo dela pa po vinogradih, ker je zaljubljen v sladko grozdje, s taco pripogiblje trte in klesti z njih sladki sad. Jazbec pije tudi mnogo vode, lovci celo pripovedujejo, da se žejen jazbec, ako pride do vode, tako naloka, da poèi. Pije pa cmokaje, kakor svinja.
Jeseni se jazbec pri obilni hrani tako odebeli, da takrat vaga tudi 30 in še veè funtov in ima èiste masti 5 do 10 funtov. Tedaj misli na zimo, nanese si živeža v jamo, nastelje si novo postelj, uleže se na tolsti trebuh, glavo skrije med prednje noge in tako zadovoljen sam s seboj zaspi. Toda njegovo zimsko spanje ni tako trdno kot pri nekaterih drugih živalih, kajti veèkrat se prebudi in pride celo iz jame pogledat na svet, najveè menda zato, da se vode napije. Spomladi pride na dan suh in mršav, dolgo spanje in post mu je pobral do tri prste debelo salo in vèasih ga ni nego kost in koža.
V svoji posebni jazbini skoti jazbica 3 - 5 slepih mladih navadno meseca sveèana. Jazbica je mladièem skrbna in dobra mati, on pa se ne zmeni dosti zanje. Ko so malo odrasli, jih izpelje mati rada pred hišo, da se na toplem soncu malo poigrajo. Do jeseni ostanejo skupaj, takrat pa se razkrope in odslej živi in se dolgoèasi vsak na svojo roko. Z ujetim mladim jazbecem èlovek ne more imeti veselja, ker je preneumen in prelen, da bi se kaj nauèil. Ves dan bi spal, ponoèi pa je buden. Ako ga èlovek vznemiruje, renèi in piha skozi nos in kruli v trebuhu. Bati se je njegovih zob, potuhnjenec rad grize in ne spusti zlepa.
Lov na jazbeca je dosti težaven ali se dobro izplaèa. Love ga v razne progle, tudi v nastavljeno vreèo, ali ga izkopljejo iz jame, v katero so ga zapodili psi jazbeèarji. S temi psi hodijo tudi ponoèi na lov, psi zaslede jazbeca, ga pograbijo in drže, da pride lovec. Jazbec se v taki priliki vrže na hrbet, braneè se s kremplji in z zobmi. Nekateri tudi hodijo èakat jazbeca pred jazbino in ga ustrele, ko pride zjutraj domov. Ako pa jazbec zaèuti, da so psi ali lovci hodilo okoli njegove hiše, ne gre vèasih po tri dni od doma.
Jazbeèevo meso ima neki zoprn duh po zemlji, katerega pa izgubi, ako se meso zakoplje za 24 ur v zemljo in se potem še položi v tekoèo vodo. Tako meso je neko prav okusno, po nekaterih krajih ga radi jedo. Iz jazbeèeve trdne in nepremoène kože delajo lovske torbe, z njimi obijajo skrinje, naši vozniki jih pa radi konjem obešajo na komate. Dlaka se podela v krtaèe, omela in slikarske èopièe. Najveè pa je vredna mast, ki se po lekarnah dobro plaèuje, lovci pa tudi radi mažejo z njo èevlje, usnje in jermene; z njo pozimi svetijo, ker lepo in èisto gori. Pravijo, da lasje pobelijo, ako se z jazbeèevo mastjo namažejo.
MEDVED
"Moèan je kot medved" ali "z medvedom bi se metal" govorimo, ako hoèemo zaznamovati korenjaka zastavnega života in krepkih rok. Medved je naša najmoènejša in najveèja zver, ali pri vsej tej moèi in velikosti je vendarle smešen in neumen trap in zato je tudi povsod na boljšem glasu nego požrešni volk. Živalska basen nam predstavlja medveda kakor mogoènega in imenitnega velikaša, katerega imajo pa vendar vsi za bebca. Posebno strina lisica ga opehari, kadar se ji zdi. Trap ji veruje na pošteno besedo, misleè, da je vsak tako pošten kakor on. Pozneje pa se huduje, ko vidi, da ga je zvita tatica na led speljala. Tako na primer v neki basni lisica nakuri spomladi laènega medveda, da naj se usede pod dren in èaka sadu, kajti tu bo najprej zorelo, kjer je najprej cvetelo. Medved se zahvali za dobri nasvet in se uleže pod dren, èaka in èaka, sad pa le noèe zoreti. Naposled zasmehovan od drugih živali sprevidi, da ga je lisica za nos vodila, razsrdi se in v hudi jezi nedolžnemu drenu vse veje zvije.
V tej pravljici je medved prav dobro opisan. V njem se strinja le surova telesna moè brez velike umske zmožnosti. Zaletel je, nikdar mnogo ne premišlja; zanašaje se na svojo moè se loti vsega, kar mu buti v glavo, zvijaèe in hinavstva ne pozna. Nikoli ne bo prežal na svojega sovražnika, lovca ne bo zalezoval in prekanjeval, ampak naravnost mu pojde nasproti in se bo pošteno z njim bojeval. Res je kosmatinec malo neotesan in zarobljen, ali iz druge strani je pa vendar precej dobroèuden. Èloveka ne napade zlepa, ako ga na miru pusti, še s pota mu pojde; mrtvega èloveka se ne dotakne, le povoha ga in gre dalje. Marsikdo si je že rešil življenje, da se je pred medvedom pritajil in sapo vase potegnil. V nekaterih navadah je prav smešen, sede si rad liže tace glasno cmokaje, kozolce prevraèa, pleza na kvišku, pa se od ondod prekucuje na zemljo, tudi ga smeši capljajoèi in mencajoèi hod po širokih podplatih. Dasi je hrust vèasih nagle jeze, vendar ni žejen krvi, v nekaterih krajih je celo dobrosrèen.
Star medved je pet èevlje dolg in èez tri èevlje visok in vaga vèasih 5 centov, toda taki medvedi so vsaj pri nas že redki, ali pa jih celo ni veè.
Miha Knavs
Vir: F. Erjavec: Živalske podobe. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1967. 45-48.
| Avtor: Miha Knavs |
|
|
