Anakreon je grški pesnik, ki je živel med leti 570 do 485 pred našim štetjem in deloval kot dvorni pesnik na Samosu in v Atenah.

Bil je nekaj desetletij mlajši od Sapfe, po znaèaju svoje lirike pa skoraj nasproten. Ustvaril je tip lahkotne in igrive ljubezenske poezije, kateri pogost privesek so vinski motivi. Njena glavna tema pa ni strast, temveè uživanje. Vèasih se pojavlja tožba o èloveški minljivosti. Verzi so oblikovno dognani, razliènih metriènih oblik, predvsem pa prevladije tako imenovani anakreonski verz.
Že v antiki so se pojavili številni posnemovalvi njegovega sloga, še veèji vpliv pa je imel na evropsko liriko v obdobju baroka in klasicizma, odmeval pa je tudi pri slovencih.
V slovenski književnosti ga je prevajal Valentin Vodnik in mu po duhu bil vèasih zelo blizu. Anakreonski poeziji je sledil tudi dr. France Prešeren, predvsem v svojih mladostnih pesmih, kot so: Deletam, Zvezdogledam itd. Njen lahkotni ton pa je ohranil tudi v gazelah.

"Eros, z zlatimi kodri bog,
vrže mi žogo škrlatno v roko,
naj se z deklièem igram, veli mi,
v pisanih šolnih drobneèim.

Ona pa z lepega Lesba doma,
moje sive lase ogleduje,
ogleduje, me zasmehuje,
srce ji po drugem kopni."

Pesem je ljubezenska in pripoveduje o tem, kako mu Eros, bog ljubezni, v roke vrže škrlatno žogo, s katero naj bi se z dekletom igram. Vendar pa se ona le posmehuje njegovim sivim lasem, saj je v resnici zaljubljena v drugega.