Referat iz slovenščine

Avtor: Šibila Suzana

Življenje in osebnost

Rodil se je 10. Maja 1876 na Vrhniki, v družini revnega obrtnika s številnimi otroki. Družino je po očetovem odhodu na delo hranila mati. Osnovno šolo je z odličnim uspehom končal na Vrhniki ter s podporo vrhniških veljakov odšel na ljubljansko realko.Po maturi je odšel na Dunaj študirat tehniko, a se je prepisal na slavistiko. Spomladi 1897 se je vrnil na Vrhniko, dokler mu ni jeseni umrla mati. Naslednje leto je nekaj časa živel pri sorodnikih v Puli, nato se je vrnil na Dunaj in tu ostal do 1909. Vmes je 1907 kandidiral na deželnih volitvah na socialdemokratski listi, vendar ni bil izvoljen. Potem je nekaj časa živel pri bratu - duhovniku v Sarajevu, nato se pa vrnil dokončno v Ljubljano. Najprej je živel za tivolskim gradom, zatem pa v gostilni na Rožniku.
Že pred začetkom prve svetovne vojne je bil nekaj časa zaprt zaradi izjave v prid jugoslovanski politični zvezi, po začetku vojne je bil zaradi ovadbe zaprt na ljubljanskem gradu, pozneje pri vojakih v Judenburgu. Zaradi bolezni je bil odpuščen. Tik pred smrtjo se je preselil z Rožnika v Ljubljano. Tu je umrl 11. Decembra 1918.

Bil je telesno šibak, zato pa duhovno nenavadno močna, vsestransko razvita osebnost. Njegov um je bil izjemno oster, sposoben predirne kritike okolja in samega sebe, pa tudi paradoksov, ironije in sarkazma. S tem se je spajala močna čustvenost, ki je bila nagnjena k sanjarjenju, domišljijskim predstavam in željam, pa tudi k sentimentalnemu razpoloženju.
Zaradi takšnih lastnosti je bilo za Cankarjevo osebnost značilno predvsem neravnovesje med duhovno in telesno obliko življenja - v duhovni je z veliko energije, razuma in čustva obvladal vse življenjske pojave, jih analiziral in presojal, v praktičnem življenju stvarnega sveta je bil nemočen, zato se je pred njim umikal v domišljijo in ustvarjalno delo. To ga je telesno tudi prezgodaj zlomilo.
Razklanost med duhovnostjo in telesom je bila usodna zlasti za njegovo erotično doživljanje. Že zgodaj je spoznal nasprotje med duhovno in čutno ljubeznijo. Nasprotja v svojem doživljanju nikoli ni mogel premagati; pozneje ga je celo stopnjeval s tem, da je duhovno ljubezen zmeraj bolj povezoval s spominom na umrlo mater, ki mu je pomenila simbol čiste ljubezni, žrtvovanja za druge in zato najvišji ideal človečnosti.

Dela

Od leta 1899 pa do smrti je izdal knjige:
Erotika, Vinjete, Jakob Ruda, Knjiga za lahkomiselne ljudi, Tujci, Za narodov blagor, Na klancu, Kralj na Betajnovi, Ob zori, Križ na gori, Gospa Judit, Hiša Marije Pomočnice, Potepuh Marko in kralj Matjaž, V mesečini, Nina, Martin Kačur, Aleš iz Razora, Hlapec Jernej in njegova pravica, Krpanova kobila, Zgodbe iz doline šentflorjanske, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Novo življenje, Kurent, Za križem, Hlapci, Bela krizantema, Volja in moč, Troje povesti, Lepa Vida, Milan in Milen, Podobe iz sanj.
Po Cankarjevi smrti so izšle knjige:
Romantične duše, Mirno življenje, Moje življenje, Moja njiva, Grešnik Lenart;

Podobe iz sanj

Zbirka s tem naslovom je zadnja Cankarjeva knjiga. Črtice zanjo je pisal od začetka prve svetovne vojne naprej. Zato je osrednji motiv vojna, s katero se prepletajo še drugi motivi, ki jih je oblikoval že v ciklu Moje življenje in v črticah Moje njive - podoba matere, osebna krivda, groza pred trpljenjem in smrtjo, težnja k očiščenju in prenovitvi življenjskega zagona. Ti motivi so se zdaj povezali z motivom vojne in v širši idejni sklop; trpljenje ni več samo individualno, ampak kolektivno, saj gre za trpljenje, umiranje in smrt celega naroda. Tudi krivda ni več samo osebna, ampak splošna. Osrednja ideja postane ideja o očiščenju in vstajenju s pomočjo trpljenja in smrti. Ta ideja je po svojem izvoru krščanska.
V Cankarjevo miselnost je prišla morda pod vplivom mladostne krščanske vzgoje, še verjetneje pa šele v zrelih letih pod vplivom Tolstoja in Dostojevskega, ki sta v ruskih razmerah dala misli o trpljenju, etičnem očiščenju, kazni in kesanju . Cankar je to miselnost prenesel na svojo osebno usodo, v knjigi Podobe iz sanj pa tudi na usodo vsega naroda in celo človeštva. Zbirka ima uvod, kjer opiše duhovno razpoloženje, v katerem je pisal črtice. Poslavlja se od mladostnega pisanja, napoveduje novo obdobje ustvarjanja, ko bo pisatelj posegal prav v jedro človeškega življenja, v globine, kjer se skriva njegov krivda pa tudi lepota. Temu načelu sledijo črtice, ki so različne tako po motivih kot obdelavi. Nekatere so krajše meditacije brez zgodbe, druge kratke novele z dogodkom, vendar vloženim v meditacijo. Ponekod je dogodek resničen, drugje je izrazito simboličen, vzet iz sanj ali prividov. Od tod ima zbirka tudi ime - sanjska domišljija naj bi ji bila glavni izvir.

Črtice:

GOSPOD STOTNIK
VELIKA MAŠA
KOSTANJ POSEBNE SORTE
EDINA BESEDA
KONEC

Gospod Stotnik

Bilo je megleno jesensko jutro. Okrog gora se je belil prvi sneg, ki je zapadel ponoči. Avtor je gledal skozi okno, ki še ni bilo ubito, vendar je razločil vse, kar se je dogajalo pred njim. Na dvorišču so v dolgi, ravni vrsti stali mladi fantje, ki so bili pripravljeni za odpravo na bojišče. Stali so pred gospodom stotnikom kakor kamni. Vse oči so bile uprte v tega mogočnega človeka, ki se je s palico nemo sprehajal pred vrsto gor in dol. Avtor mu v obraz ni videl, saj je bil stotnik ves čas obrnjen proti vrsti. Gospod stotnik se je ustavil pred prvim fantom in ga vprašal, kako mu je ime. Fant je povedal svoje ime in avtorja je presunilo, saj ga je poznal. Stotnik ga je vprašal po očetu, sestrah in bratih. Ta pa mu je povedal, da ima še samo mater. Stotnik je vzdignil palico in praporščak je s tresočo roko zapisal fantovo ime. Naslednjega je stotnik vprašal po dekletu. Ta je odgovoril, da ga ima in tudi njegovo ime je praporščak zapisal. Gospod stotnik je tako stopal dalje ob dolgi vrsti in nalašč in preudarno izbiral najmočnejše in najlepše fante.
Ko je prišel do konca vrste se je obrnil in avtor se je zagledal v moža, ki mu je bilo ime Smrt. Fantje so se napotili z odločnimi koraki v meglo navzdol. Pred njimi pa je jezdil stotnik, katerega črni plašč se je dvigal iznad megle.
Stotnik je po zasnovi impresionistična črtica, s simboličnim poudarkom; avtor vidi napol v snu dvorišče vojašnice, mlade vojake in stotnika, ki med njimi izbira žrtve za vojno. Na klancu se izkaže, da je smrt prav stotnik.

Velika maša

Avtor je željan tolažbe in posvečenja stopil v farno cerkev svetega Pavla. Pred davnim časom je ta cerkev videla in blagoslovila njegovo mladost. Cerkev je bila temna, hladna in prazna. Pred oltar je prišepal cerkovnik in začel prižigati sveče. Eno nogo je vlačil za seboj kot, da ne bi bila njegova. Potem je odšepal, dolg in sključen v zakristijo. Skoti stranska cerkvena vrata je prišla drobna, zgrbljena ženska. Njen obraz je bil bel. Avtor je opazil, da ni starka, ampak dvajsetletno dekle. V cerkev so prihajali otroci. Plazeče, utrjeno so se premikali z omahujočimi koraki. Njihova lica so bila nabrekla, sivkaste barve. Oči so bile žalostne in navdajal jih je strah. V cerkev je stopil moški. Čeprav je imel sive lase, razorana lica, bi lahko rekli, da ni bil starec.
Ljudje so tako prihajali in začela se je maša. Še v župniku ni bilo nič življenja. Potem pa se je zaslišal obupan klic:"Kaj ni dovolj, kaj ni že čas, o Bog?"
Bog je to slišal in tedaj je vedel, da je čas. Njegova vsemogočna roka je odprla vsa okna. Sonce je planilo v mraz in noč, izlilo se je v potrta srca in jih napolnilo do roba z velikonočno radostjo. Župnik je tedaj z zvonkim glasom zapel. Orgle so zavriskale proti nebu. Iz tisoč prepolnih src je zazvenela pesem. Črna maša trpljenja, sramote in groze je za vekomaj minila.
Avtor pa se sprašuje, kam so se njegove sanje zagledale.

Velika maša je najprej impresija resničnega ozračja v cerkvi, v katero stopajo stari, trpeči in osamljeni ljudje, sredi vojne, ki je vzela mlada življenja. Nato impresija prerase v simbolično in ozračje v cerkvi se spremeni v radost, odrešenje in ljubezen.

Kostanj posebne sorte

Zunaj mesta, kjer ni bilo ljudi, je rasel kostanj. Ljudje so ga hodili gledat, saj je bilo to zelo nenavadno drevo. Vzbrstel je že zgodaj v marcu, ko so bile veje drugih kostanjev še otrple, mrzle in gole. V aprilu se je okošatil, prve dni maja pa je že trosil belo cvetje naokoli. Jeseni se še zmenil ni za sever in mraz.
Kdor je kdaj sedel pod tistim kostanjem, je bil mlad. Prišel je poln skrbi in hudih misli, odšel pa je z vedrim obrazom in vriskajočim srcem. Nekoč se je enooki Marjeti sanjalo o zlatih hroščih. Ko se je zbudila, je vedela, kaj pomenijo sanje. Odšla je po motiko in začela pod kostanjem kopati. Kopala je celo noč, in ko je posijalo sonce je kričoč odhitela v vas po ljudi. Vsi so se kmalu zbrali pod kostanjem. Vse naokrog so ležale lobanje mrtvih ljudi. Ljudje so stali prebledeli in nihče ni rekel ničesar.
Ko so odhajali vsak na svojo stran, je eden izmed njih dejal da se je izkazalo, od kod prihaja ta moč, ljubezen in mladost.

Kostanj posebne sorte je sanjska groteska v ljudsko humornem slogu - ob kostanju, pod katerim se odkrije strmečim ljudem pokopališče s kostmi, se izkaže, da je življenjski zagon slovenskega naroda postavljen na neprestano umiranje, trpljenje in smrt.

Edina beseda

V tej zgodbi piše avtor o Smrti, ki si jo je iz otroških let najbolj zapomnil. V veliki prazni sobi je ležal njegov ded. Bil je mrtev. Spominja se ga živega. Njegovega glasu ne sliši več in zdi se, da ga zares nikoli ni slišal. Zdaj leži na belih rjuhah in se ne gane. Na njegovem licu vidi avtor nekaj posebnega. Kot bi mu ded želel povedati zadnjo, edino besedo. Avtor se spominja nekega brezbožneža, ki se mu je še na mrtvaški postelj poznalo, da se ne bi pomiril niti s tem niti z onim svetom. Njegov obraz je bil spačen in grd. Ta groza avtorju ni segla v srce. V njegovem spominu je sveta podoba. Njegova mater, ki je umrla. Njen beli obraz se je smehljal, njene tanke ustnice so bile priprte in zdelo se je, da ta edina beseda ne bo nikdar izgovorjena.
Avtor se je približal postelji deda. Pokleknil je in pristavil uho v bližino ust. Vendar se usta niso ganila. To edino, strašno besedo so slišala le nebesa. Človek, ki bi jo slišal, bi ne slišal nobene nikoli več.

Konec

Avtorja je obšla utrujenost. Spustila se je temna in težka na njegovo dušo. Sam je sedel v svoji mračni in mrzli sobi. Njegovo telo je bilo mrtvo truplo. Zunaj je počasi in zamolklo potrkalo. Na pragu je stala sodnica Smrt. Avtor je povabil gosta naprej in mu skuhal čaj. Ko mu je ponudil skodelico, se ta ni zganil. Kasneje je Smrt spregovorila. Njen glas je bil blag, resen in globok.
Avtor je trepetal v svojem strahu. Pogovarjala sta se o življenju, kakršnega je živel. Smrt je govorila o žetvi - ona je žela, avtor pa je prišel mimo in to božjo črno deklo je postrani pogledal. Avtor je bil obtožen tega, da je ves čas mislil samo nase. Bal se je zase, ker je gledal slednjo sodbo. Strah ga je bilo vprašanja: "čemu si živel, človek, komu živiš?" Ko mu je Smrt postavila to vprašanje, je iz srca avtorja planilo: "MATI!…DOMOVINA!…BOG!"
V tistem hipu se je avtor zbudil iz dolge, strašne bolezni. Poleg njega je ob čaju sedela svetnica odrešenica. Ime ji je bilo: Življenje, Mladost, Ljubezen.

Avtor: Suzana Šibila