Miha Knavs

Enopredmetni slovenski jezik

1. letnik

Leto vpisa: 2000

Seminarska vaja

Veliki Vrh, 22. 12. 2000                                                   Ocena:_______

Vir: F. Erjavec: Živalske podobe. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1967. 45-48.

Lovi si miši, slepce, kače in tudi strupene gade, neboječ se njihovega strupa. Rad zahaja na obdelana polja, posebno v koruzo, dokler je še mehka in mlečnata, ako ni koruze, je dober tudi krompir, repa in korenje. Največjo škodo dela pa po vinogradih, ker je zaljubljen v sladko grozdje, s taco pripogiblje trte in klesti z njih sladki sad. Jazbec pije tudi mnogo vode, lovci celo pripovedujejo, da se žejen jazbec, ako pride do vode, tako naloka, da poči. Pije pa cmokaje, kakor svinja.

Jeseni se jazbec pri obilni hrani tako odebeli, da takrat vaga tudi 30 in še več funtov in ima čiste masti 5 do 10 funtov. Tedaj misli na zimo, nanese si živeža v jamo, nastelje si novo postelj, uleže se na tolsti trebuh, glavo skrije med prednje noge in tako zadovoljen sam s seboj zaspi. Toda njegovo zimsko spanje ni tako trdno kot pri nekaterih drugih živalih, kajti večkrat se prebudi in pride celo iz jame pogledat na svet, največ menda zato, da se vode napije. Spomladi pride na dan suh in mršav, dolgo spanje in post mu je pobral do tri prste debelo salo in včasih ga ni nego kost in koža.

V svoji posebni jazbini skoti jazbica 3 - 5 slepih mladih navadno meseca svečana. Jazbica je mladičem skrbna in dobra mati, on pa se ne zmeni dosti zanje. Ko so malo odrasli, jih izpelje mati rada pred hišo, da se na toplem soncu malo poigrajo. Do jeseni ostanejo skupaj, takrat pa se razkrope in odslej živi in se dolgočasi vsak na svojo roko. Z ujetim mladim jazbecem človek ne more imeti veselja, ker je preneumen in prelen, da bi se kaj naučil. Ves dan bi spal, ponoči pa je buden. Ako ga človek vznemiruje, renči in piha skozi nos in kruli v trebuhu. Bati se je njegovih zob, potuhnjenec rad grize in ne spusti zlepa.

Lov na jazbeca je dosti težaven ali se dobro izplača. Love ga v razne progle, tudi v nastavljeno vrečo, ali ga izkopljejo iz jame, v katero so ga zapodili psi jazbečarji. S temi psi hodijo tudi ponoči na lov, psi zaslede jazbeca, ga pograbijo in drže, da pride lovec. Jazbec se v taki priliki vrže na hrbet, braneč se s kremplji in z zobmi. Nekateri tudi hodijo čakat jazbeca pred jazbino in ga ustrele, ko pride zjutraj domov. Ako pa jazbec začuti, da so psi ali lovci hodilo okoli njegove hiše, ne gre včasih po tri dni od doma.

Jazbečevo meso ima neki zoprn duh po zemlji, katerega pa izgubi, ako se meso zakoplje za 24 ur v zemljo in se potem še položi v tekočo vodo. Tako meso je neko prav okusno, po nekaterih krajih ga radi jedo. Iz jazbečeve trdne in nepremočne kože delajo lovske torbe, z njimi obijajo skrinje, naši vozniki jih pa radi konjem obešajo na komate. Dlaka se podela v krtače, omela in slikarske čopiče. Največ pa je vredna mast, ki se po lekarnah dobro plačuje, lovci pa tudi radi mažejo z njo čevlje, usnje in jermene; z njo pozimi svetijo, ker lepo in čisto gori. Pravijo, da lasje pobelijo, ako se z jazbečevo mastjo namažejo.

Medved

"Močan je kot medved" ali "z medvedom bi se metal" govorimo, ako hočemo zaznamovati korenjaka zastavnega života in krepkih rok. Medved je naša najmočnejša in največja zver, ali pri vsej tej moči in velikosti je vendarle smešen in neumen trap in zato je tudi povsod na boljšem glasu nego požrešni volk. Živalska basen nam predstavlja medveda kakor mogočnega in imenitnega velikaša, katerega imajo pa vendar vsi za bebca. Posebno strina lisica ga opehari, kadar se ji zdi. Trap ji veruje na pošteno besedo, misleč, da je vsak tako pošten kakor on. Pozneje pa se huduje, ko vidi, da ga je zvita tatica na led speljala. Tako na primer v neki basni lisica nakuri spomladi lačnega medveda, da naj se usede pod dren in čaka sadu, kajti tu bo najprej zorelo, kjer je najprej cvetelo. Medved se zahvali za dobri nasvet in se uleže pod dren, čaka in čaka, sad pa le noče zoreti. Naposled zasmehovan od drugih živali sprevidi, da ga je lisica za nos vodila, razsrdi se in v hudi jezi nedolžnemu drenu vse veje zvije.

V tej pravljici je medved prav dobro opisan. V njem se strinja le surova telesna moč brez velike umske zmožnosti. Zaletel je, nikdar mnogo ne premišlja; zanašaje se na svojo moč se loti vsega, kar mu buti v glavo, zvijače in hinavstva ne pozna. Nikoli ne bo prežal na svojega sovražnika, lovca ne bo zalezoval in prekanjeval, ampak naravnost mu pojde nasproti in se bo pošteno z njim bojeval. Res je kosmatinec malo neotesan in zarobljen, ali iz druge strani je pa vendar precej dobročuden. Človeka ne napade zlepa, ako ga na miru pusti, še s pota mu pojde; mrtvega človeka se ne dotakne, le povoha ga in gre dalje. Marsikdo si je že rešil življenje, da se je pred medvedom pritajil in sapo vase potegnil. V nekaterih navadah je prav smešen, sede si rad liže tace glasno cmokaje, kozolce prevrača, pleza na kvišku, pa se od ondod prekucuje na zemljo, tudi ga smeši capljajoči in mencajoči hod po širokih podplatih. Dasi je hrust včasih nagle jeze, vendar ni žejen krvi, v nekaterih krajih je celo dobrosrčen.

Star medved je pet čevlje dolg in čez tri čevlje visok in vaga včasih 5 centov, toda taki medvedi so vsaj pri nas že redki, ali pa jih celo ni več.

Avtor: Miha Knavs