Referat iz slovenščine

Mentor: Jadranka Golob
Avtor: Kores Ivan
Datum: Februar 98

Florjan Lipuš

Najpomembnejši slovenski pripovednik na avstrijskem Koroškem, Florjan Lipuš se je rodil maja, leta 1937 v Lobniku nad Železno Kaplo na Koroškem; oče (sin številne kmečke družine, gozdni delavec, kasneje kmet; mati, mu je umrla pri šestih letih v nemškem taborišču). Zaradi tega, za 6-letnika izredno težavnega dogodka, so zanj vsi človekovi utrinki prišli kasneje. Z devetimi leti, torej 1946 je začel hoditi v osnovno šolo v Lepeni. Leta 1949 je vstopil v škofovski internat na Plešivcu, kjer je leta 1958 tudi maturiral. Istega leta je vstopil v celovško bogoslovje. Po izstopu 1962 pa so sledila obdobja v različnih poklicih: od pisarja, poštnega uradnika, uradnika in zavarovalničarja. 1966, ga je dr. Valentin Inzko s ceste spravil na učiteljišče. Po končanem učiteljišču je bil učitelj v Lepeni pri Železni Kapli, od 1985 naprej pa poučuje v Šentlipsu pri Žitari vasi. Od tega leta naprej je tudi zunanji dopisni član SAZU.

USTVARJANJE IN SLOG V LITERATURI

Izhodiščno orientacijo za vrednotenje njegovega dela nam daje že podatek, da je bil Florjan Lipuš, soustanovitelj in do leta 1981 tudi njen glavni urednik Mladja, revije, s katero je leta 1960 mladi rod začel temeljito prenovitev koroške književnost, njen pohod iz pretežno konservativne, v glavnem poučne in umetniško nestremljive tradicije v tok novodobne, razvite, umetniško zahtevnejše in tudi bolj kritično misleče literature. V Mladju je s svojo kritiko in esejistko prispeval izrazito in ponavadi ostro kulturnopolitično orientacijo, popadljivo v vse smeri. S svojo poezijo, dramatiko in predvsem prozo pa je koroškemu leposlovju dokaj drzno utiral novodobna pota, včasih dlje, kot so mu bralci mogli ali hoteli slediti. S svojim, pretežno modernističnim pisanjem pa se avtor vključuje v pisateljstvo, kakršno se je v matični literaturi razmahnilo okoli leta 1970 in pozneje.
Čeprav je Lipuševa literatura snovno in slogovno še tako nemirna, raznovrstna in iščoča, v njenem vsebinskem jedru je skoraj vedno slovenski koroško problem. Toda tudi ob tej temi ni preprost nadaljevalec narodnoobrambne slovstene tradicije, temveč njen izrazit spreminjevalec, in sicer v obeh smereh: v odporu do ponemčevanja in v odporu do problematičnih strani slovenstva samega. Na obe območji koroške muke se odpravlja z močjo novega radikalizma, ki ga tudi pogledov v brezupne skrajnosti ni strah in ne novih besed zanjo. Lipuš se celo več kot z raznarodovanjem, ki prihaja s tuje strani, ukvarja s slovensko politično, kulturno in duhovno mizerijo.
To ga osvobaja vsakršne ožine nacionalizma, mu razširja literarni prostor v družbeno horizontalo pa tudi v osebno eksistencialno vertikalo koroškega biti ali ne biti. Predvsem pa daje zamah njegovi bojeviti opoziciji, poglavitni ohranjevalki narodnega in osebnega jaza. Poreklo te lastnosti sega seveda čez meje Lipuševe besedne umetnosti same, sega v njegovo predliterarno življenjsko izkušnjo.
Tako se navsezadnje pokaže, da Lipuševa literatura kljub izrazitemu in zavestnemu izstopu iz narodno- obrambnega tradicionalizma noče in ne more drugače, kot da živi od koroškega aktualizma. Novost je samo v tem, da z njim vzpostavlja stik na novi nenavadni ravnini, zraven pa tudi s še neizrabljenimi sredstvi pisanja. S tem nas Lipuševa literatura nagovarja k temu, da najprej opazujemo njene notranje razpone med aktualizmom in tistim kar sili čez. Bolje povedano, kar daje neposrednemu aktualizmu dodatne in odpornejše pomenske razsežnosti, segajoče čez trenutek v trajanje. Čez pripetljaj v dogajanje, čez zgodbo v globlje človeško bistvo in čez pragmatično enopomenski jezik v umetniški jezik gibljivih, dodatnih, nikoli čisto do kraja zamejenih pomenov.

DELA:

Prvo Lipuševo bolj opazno delo je drama Mrtvo oznanilo, ki je izšla v pod njegovim nekdanjim psevdonimom Boro Kostanek; Mladju leta 1963; svojo krstno predstavitev pa je doživela že oktobra 1962 v Modri dvorani Doma glasbe v Celovcu.
Naslednje vidnejše delo so Črtice mimogrede, njegova prva knjižna izdaja, izšla leta 1964 v Ljubljani. Prinesla je 22 črtic, večinoma na ljubezensko in manjši del na vojni prozi. Prvo večje delo pa je roman; Zmote dijaka Tjaža, ki je izšel 1972 v Mariboru; 1981 Celovec/ Trst; Salzburg; 1984 Frankfurt; 1987 Pariz. S tem je napravil močan in izrazit vtis. Naslednje knjižno delo so Zgodbe o suših. To je zbirka 12 črtic, ki je izšla leta 1973 v Ljubljani; in je scela obrnjeno v aktualizem v vsakdanje koroške resničnosti.

Ostala dela so:
- Odstranitev moje vasi; 1983
- Jalov pelin; 1985
- Srčne pega; 1991

ZMOTE DIJAKA TJAŽA

Ta roman je eno od najpomembnejših Lipuševih del na sploh in s tem tudi eno najpomembnejših del na avstrijskem Koroškem. S tem romanom, izdan 1972 v Mariboru, preveden v Nemščino, Italijanščino in Francoščino je avtor napravil izredno močan izrazit vtis. Gradivo za roman je vsekakor izvzeto iz njegove življenja v škofovskem internatu, katerega življenje je primerjal z življenjem Tjaža. Iz tega obdobja se je strnilo nekaj dobrega, še več pa hudega gradiva. Mnogo tematike pa je uporabil tudi iz svojih mladih let.
V njem se loteva slovenske koroške tematike, toda na nov način in iz nove, manj znane strani. Opustil je zunanja politična prizorišča narodnega boja za biti ali na biti, temo avstrijskega raznarodovanja je v glavnem obšel in močno zabrisal celo pokrajinsko ali krajevno določenost dogajanja. Že v teh snovnih premikih je Lipuševo oddaljevanje od pričakovane zamejska tematike očitno. Tudi duhovna vsebina osrednja zgodbe, ki je zgodba o Tjaževem uporništvu zoper semeniške norme zavodarskega življenja, je opazovana in zapisana tako, da konkretne meje časa, prostora, dogodkov in stvari popuščajo, pokajo in se odpirajo nekam čez, ter navznoter, v bivanjske in filozofske nadpomene. Pa tudi jezik na mnogih mestih zapušča okvire »normalne« in razvidne pripovedi, uhaja v drzno podobarsko sporočanje ali v druge, včasih skoraj čudne povedne kombinacije, ki mestoma zbegajo preprost bralni stik z besedilom.
In vendar vsi ti odmiki od običajne, pričakovane koroške »narodne stvari« in premiki v njeno na prvi pogled odročno in zraven subjektivno pa še filozofsko in nazadnje artistično smer, ki nakazuje celo neko možnost navezane literature, niso resničen odmik od koroškega bistva stvari. So samo posledica izrazite prestavitve temeljnega zornega kota, miselnega in z njim vred umetniškega, ki si ga je, nekoliko v nasprotju z zamejskimi slovstvenimi navadami, izbral Florjan Lipuš za čisto svoj, nepodkupljiv in precej trmast pogled na slovensko koroško mizerijo Saj sporočilo, ki ga daje Tjaževa zavodarska puntarija, ni brez koroškega znamenja:
zadrti konservatizem, reči smemo, starokopitna klerikalna vzgoja je zavirala, mrtvičila ali notranje pohabljala koroškega slovenskega izobraženca vse v naš čas, dušila njegovo osebnost in jo pripravljala za odpoved, poslušnost, pokorščino, seveda pokorščino oblasti in uveljavljenemu redu stvari; erotika ( ena najbolj prepovedanih in najdlje nesvobodnih con), pa je bila prvi člen te vzgojne zarote zoper razvito in zahtevno osebnost.

KRATKA VSEBINA IN RAZGLABLJANJE

Tjaž je sin drvarja in kmečke dekle. Za sabo ima težko otroštvo, ki je bilo obremenjeno z revščino, vojno, materino smrtjo v nacističnem taborišču, z očetovim partizanstvom pa poznejšo izgubljenostjo, in prav vse to ga je položilo zavodu v roke, na milost in nemilost. Tjaž je neopazen človek majhne rasti. Le nekaj je, kar ga močno povzdiguje nad ostale; in to je sposobnost »praskanja«- kar pomeni, da z nenavadnimi dejanji moti vsakdanjosti in jih pošteno meša. Vrh tega je to dar, da si za mrzlimi zidovi dijaškega doma »izpraska« nenormiran način življenja in tudi druge navduši za to. Tjaževa dejanja morajo zaradi tega biti predvidoma nasilna, zaradi česar ga naposled izključijo iz dijaškega doma. En dan še tava po mestu, zvečer pa se vrže s terase stolpne kavarne. Toda s tem roman še zdaleč ni končan saj prideta še poglavji o merjascih in zemlji.
Zgodba o Tjažu je pisana v ritualnem jeziku, ki je nerazrešljivo sozvočje zlih čenč storilcev, poročevalskega stila, dokumentacije o dogodku in sočutnih floskul prič.
Že samo zaradi tega je roman edinstven. Smer, vlek in s tem naprej usmerjeno moč, pa knjiga dobi dodatno še z avtorjevim glasom: z glasom ranjenosti, posmeha in upora.
Tjaž je podoba, ki je v romanu še ni bilo; ni navihanec, ni nedolžneš, ni človek v razvoju, ni junak, ni žrtev, ni obtoženec, ni tujec, temveč je manj in več kakor vse to: je »bitje, ki ga porivajo po vesolju«.

Glavna zgodba pričujočega romana je črna zgodba o Tjaževem uporništvu v nekem očitno koroškem dijaškem domu, kjer vlada nenavadno strog red pravil, utemeljen z načeli trdne katoliške vzgoje in potrjen s škofovim blagoslovom. Sistem nedotakljivih pravil, do zadnjega jasnih in določnih, je tako rekoč popoln. Zajem vse: od verskih, moralnih, delovnih, gospodarskih in higienskih zapovedi obnašanja pa tja do zadnjih podrobnosti pri opravljanju potreb na stranišču. Zaukazani red ne izpušča prav ničesar, izdelan je za vsako dnevno početje posebej, predviden za vsak gib mladih teles in duš, izvajan z doslednostjo, kakršno zmore samo omejenost, povezana z izkušeno zvitostjo.
V samem središču te široko razprostrte prisile, ki se ji mora podvreči vsak gojenec, da ne zleti na cesto in nazaj v revščino, iz katere mu je ponavadi pomagala milost zavoda, je prepoved zoper ljubezenski greh. Zavodarska uradna morala je naravnost obsedena od preganjanja erotike in od strahu pred njo. Zato seveda ni naključje,da se Tjaževo osebno uporništvo, njegovo kljubovalno »praskanje« zoper red začenja prav na tem najbolj zatiranem predelu zavodarskega življenja. Njegov preboj ljubezenske zatrtosti ni bil lahak, niti navzven, niti navznoter, kot nam pozneje pripoveduje dekle, nunska gojenka Nina, toda bil je silovit in z dekletovo pomočjo popoln. To Tjaževo ljubezensko uporništvo pa ima tudi širši družbeni kontekst.
Toda tudi nič manj ni silovito njegovo uporno prebijanje skozi oklepe predpisane liturgične konvencije, ki naj bi nadomestila, pravzaprav vklenila in zavrla domišljijo mladega duha. Začenja se pri obhajilu (klečečemu gojencu uniči čevlje), nadaljuje pa z nočnim izletom z svojo Nino in sošolcem, ko zleze visoko med svetnike jim reže glave... Prav posebej zanimiv pa je njegov blagovest iz višav.
Namišljeni množici govori: » Ne prenašajte suženjstva, zapostavljanja in ponižanja... za vsako odpoved zahtevajte razlago, prepričajte se ali je potrebna. Postavljajte se po robu, kadarkoli vam je to mogoče, na zatajujte se več in ne odrekajte se dobrinam, ki jih uživa vaš sosed, kajti nič se vam ne bo navrglo, temveč si boste morali z garanjem svojih žuljavih rok vse prisvojiti in z delom svojih možganov obdržati. Če vas kdo udari na desno lice, ga sunite dvakrat tako močno v rebra, da odtehtate svojo krivico. S tem nam da jasno vedeti, da se mora človek upreti, se postaviti po robu, kajti drugače bodo vedno teptali po njem.
Izredno zanimivo je 9 poglavje, Poglavje o merjascih, kjer beremo, kako si vodstvo zavoda zgovorno umiva roke nad Tjaževo tragično smrtjo. To poglavje je mojstrska stilizacija svetohlinskega izražanja. Tu se nenadoma razkrije tudi politični status, ki ga je gojenec Tjaž imel v zavodu. V presojo njegove nesreče namreč vodstvo postavlja tudi tole svoje mnenje: Tjaž pač ni bil človek za zavod in je bolj zašel kot prišel sem, predolgo se je zadrževal pri nas, zaradi njegovega socialnega položaja smo ga vzeli, iz krščanskega usmiljenja, tako rekoč, nobene prave vzgoje, nobenih dobrih zgledov, nobenega gleda, brez idealov, in to, starši na slabem glasu, oče dostavljen drvar in zapit cestni pometač, mati kacetovka, podpirala je partizane, tega bi ji ne bil treba, takih in podobnih svinjarij si je nakopala, vso okolico je okužila... Stvari so bile torej jasne tudi s te strani in Tjaževa zavodarska zgodba je z njimi postavljena v dokaj razvidna koroška socialna in politična razmerja.
Na mejno področje razvidnega in nerazvidnega hkrati spada tudi sklepno dejanje Tjaževega uporništva, njegov samomor. To motivacijo izluščimo iz ljubezenske zgodbe in sicer po njegovem zadnjem »praskanju«, ko se odpravil k Nini. Ko je razsteklil njeno okno in zmlel šipo, je razbil zadnjo ljubezensko misel v nič. Zatem je sledilo le še prazno kavarniško ljubljenje z nepoznano natakarico in zatem skok v globino.
Samomor je torej sledil dokončnemu doživetju erotičnega niča; dosleden svojemu uporništvu tudi tega stanja Tjaž ni sprejel, toda zdaj je lahko zapraskal in udaril edinole še po sebi.

Če postavimo obe zgodbi, uporniško in ljubezensko, v logično sosledje, ne moremo prezreti, da njuna temeljna razmerja kažejo obrise svojevrstnega eksistencialističnega absurda: Tjažev upor v imenu pravice do svobodnega osebnega življenja se konča v samomoru, torej v zavestnem uničenju tega življenja¸Tjažev uporni ljubezenski podvig, ki naj bi uresničil njegovo pravo bit in jo hkrati odrešil samote, se konča v popolni osamljenost. In končno, njegove uporniške ljubezenske zgodbe se naposled polasti, kot njegovega trupla in pogreba, samo vodstvo zavoda za svoj do kraja protitjaževski nauk.
Lipušev roman, zgodba o Tjažu, ki nam jo najpogosteje pripoveduje njegov sošolec, predstavlja torej svojevrsten spoj aktualno angažirane in subjektivno eksistencialne proze.
Slednja izmed obeh smeri, ki pomeni za našo zamejsko literaturo očitnejšo novost, se v romanu le poredkoma osamosvaja. V glavnem ostaja trdno pripeta na ono prvo, ostro opredeljeno v razmere koroške resničnosti, še posebej neposredno zoper njen duhovni in sploh življenjski konservativizem. Eksistencialno zaostrene skrajnosti v položajih, ravnanju in usodi glavne osebe, upornega dijaka Tjaža, najčešče ne učinkujejo kot znamenja osamosvojene eksistencialistične filozofije, ampak kot znamenja kritičnosti, ki prehaja na radikalno stopnjo in posega po skrajnih sredstvih. To temeljno razmerje do pripovedovane snovi je razvidno tudi iz onih delov romana, ki ostajajo na ravnini neposrednega kritičnega aktualizma in brez eksistencialnih podaljškov. Tudi na takih mestih pisatelj prestopa okvire opisujočega jezika in prehaja v ostro stiliziranje semantičnih nasprotij, ki segajo mino kontrasta v paradoks in od tod v sarkazem ter grotesknost. Tako je na prime Poglavje o merjascih, ki spada med najboljše dele Lipuševe proze.
Tudi v slogu lahko odkrijemo več plasti, ki na svoj način izražajo temeljno doživljajsko dvojnost romana. Pripoved o stvareh in dogodkih zavzema celo vrsto različnih leg: od skrajno mimetičnega, fotografsko natančnega opisovanja, do spreminjevalnega in svobodno domišljijskega.

UPORABLJENO GRADIVO

- Florjan Lipuš- Zmote dijaka Tjaža ; založba Drava Celovec- Borovlje 1981
- Florjan Lipuš- Škorenj ; založba Mladinska knjiga 1976
- Florjan Lipuš- Stesnitev ; založba Celovec- Salzburg 1995
- Janko Kos- Pregled slovenskega slovstva ; Državna založba Slovenije 1992

Kazalo

Florjan Lipuš ( ustvarjanje in slog v literaturi)(dela)	.....................................................stran 1,2
Zmote dijaka Tjaža (Kratka vsebin in razglabljanje)	.....................................................stran 3,4,5,6

Avtor: Ivan Kores