1. UVOD

Namen te seminarske naloge je predstavitev modelov slovenske literarne kritike od njenih zaèetkov v zadnjem desetletju 18. stoletja pa do današnjega èasa.

Za prvi model slovenske literarne kritike lahko štejemo Zoisova pisma Valentinu Vodniku v letih 1794 in 1795. Model se je oblikoval in dobival bolj nazorne oblike v obdobju romantike, v tem obdobju pa se je tudi razvil nov, tradicionalnemu nasprotni model.

V tridesetih letih 18. stoletja je z Matijem Èopom kritika doživela prvi resni vzpon, zaradi njegove smrti pa kljub pomembni programski in teoretski zasnovi razvoj ni napredoval. Leta 1840 je sicer izšel Malavašièev pregled slovenskih literarnih razmer od 1830 do 1839 (Slowenische Literaturzustaende de waehrend des letzverlossenen Jahrzehends 1830-1839), vendar pa je bila presoja precej odvisna od Èopove in torej ni bila povsem samostojna.

Prelomnico v slovenski literarni kritiki predstavlja izid Prešernovih Poezij leta 1846, ko le-ta dozori do stopnje, ki kritiki odpre možnosti normalnega razvoja. Èeprav je Prešeren objavljal že dve desetletji prej, je šele celotna zbirka odprla celoten pregled èez njegovo pesniško ustvarjanje, hkrati pa je tudi prerasla merila pokrajinske literature in postala prva knjiga dozorele, estetsko razvite in neodvisne, samostojne poezije.

2. POVZETEK

Izid Prešernovih Poezij je literarno kritiko s svojo nenavadnostjo prisilil, da se je otresla vtisa, da gre le za sodbo trenutka ter jo pripeljal do veèje izoblikovanosti in strukturne izrazitosti. V tem modelu se je prikazala neka zgodovinsko, socialno in kulturno pogojena tipološka èrta slovenske literarne kritike, kar razloèno vidimo v prvih dveh ocenah, ki sta ju napisala slovensko-nemški literat Jožef Babnik za Illyrisches Blatt in France Malavašiè za Bleiweisove Novice. Kljub temu, da gre za razlièno orientirana ocenjevalca, se njuni kritiki v marsièem tudi dopolnjujeta. Oba na prvo mesto postavita narodnoutrjevalno funkcijo literature. Babnik se je osredotoèil na jezik, v katerem èuti pristno prvinsko lepoto, bogastvo in osvobojenost tujih naplavin. Po njegovem je Prešernova poezija pristno kranjska, lahko dojemljiva in vsakomur razumljiva. V njej najde možnost prodreti v znaèaj slovenskega naroda in se z njim izenaèiti. Ta ocena je Prešerna povzdignila v edinega resniènega pesnika pri nas, hkrati pa je njegovo poezijo zaradi slabega razumevanja duhovne strani prilagodila meram povpreènega okusa in jo spremenila v nekaj pritlikavega.
Malavašiè pa se je naenkrat lotil Prešernove in Veselove poezije. Tako je poskusil ubraniti tiste slovenske pesnike, ki jim je uredništvo Novic dajalo prvo mesto in s tem doloèeno avtoriteto, le-to pa je Prešeren s svojimi Poezijami moèno zamajal. Jovan Vesel-Koseski pa je bil vrhovni predstavnik domaèe pesniške sodobnosti in je torej imel nesporno avtoriteto. Namen vzporedne primerjave je bil, da pride do neke izravnalne vrednosti, obenem pa je hotel ostati razumevajoè tudi do Prešerna. Pri oceni je uporabil podobna merila kot Babnik. Tudi on je na prvo mesto postavil objektivistièni tip poezije nasproti manj pomembnemu subjektivistiènemu. Na tem loèevanju gradi temeljni del svoje ocene, ki je nekakšna vrednostna primerjava med pesnikoma. Prešerna je primerjal z labodom, ki preganjan plava po samotnem jezeru in išèe, èesar ne more najti, ter hrepeni po tem, kar mu je namenjeno, vendar ne more doseèi. Ker najraje poje o ljubezni, bi ga morali imenovati pesnik ljubezni, Koseskega pa je imenoval pesnik resnosti in velièine, ker je enak bistroumnemu orlu, ki se dvigne v višave. Pri obeh ocenjevalcih tudi ni mogoèe prezrezi težnje k folkloriziranju Prešerna, odpravljanju njegove drugaènosti, podomaèevanju njegove zahtevne in ne èisto domaèe poezije.
Malavašiè je Babnika presegel tudi v tem, da je pri prvi svoji kritiki umetnostne strani Prešernove poezije napravil korak naprej od splošnih fraz. Tako je opozoril na veliko jezikovno gibljivost, s katero je Prešeren obvladoval za naše takratne razmere tuje pesniške oblike, in bralce celo opozoril na tehtne sodbe, ki sta jih o teh reèeh zapisala Èelakovski in Èop leta 1833. Vendar pa je bil to le navidezni premik vrednostne sodbe, izhajajoèe iz pragmatiènega pojmovanja literature, ki je še vedno dajala prednost podpovpreènemu pesniku Koseskemu.
Ta model kritike pa ni bil nov, saj se je v bolj fragmentarni obliki pokazal že pri Žigu Zoisu, v razloènejši pa ob izidu Vodnikovih Pesmi za pokušino v dveh ocenah Ivana Antona Zupanèièa. Ob izidu Poezij je ta model dosegel veèjo izraznost, pa tudi poenostavljenost. Prihodnost je zagotavljala zunanja nacionalna ogroženost in potreba po obrambnih mehanizmih znotraj literature. Ta model je še zelo dolgo ostal vodilni model slovenske literarne kritike navkljub dopolnitvam in variantam.
Tretji pomembnejši ocenjevalec Poezij je bil koroško-nemški pesnik in publicist Vinzenc Rizzi, ki je kritiko pod naslovom Poezije dr. Franceta Prešerna objavil leta 1849 v svojem èasopisu Deutsche Monatsschrift aus Kaernten. Posebnost njegove ocene je v tem, da je moèno odstopala od modela slovenske literarne kritike, ki sta jo izoblikovala Babnik in Malavašiè. Razlogi za to so prednosti, ki jih je imel pred omenjenima ocenjevalcema: bil je veliko bolj razgledan ter odprtega in nemirnega duha. Poleg tega je bila prisotna tudi simpatija do slovenske literature in naroda. V svoji oceni je kritiziral sramotno poèetje cenzure, ki si je dovolila poseèi po Prešernovih besedilih. Za razliko od Malavašièa in Babnika je v Prešernu videl èloveka, ki je prišel iz kmeèke hiše, sprejel vase vso evropsko omiko in s svojim umetniškim darom slovenski literaturi odprl nova obzorja. Rizzi za razliko od predhodnikov na prvo mesto postavlja umetniško-literarno vrednost, izrazno moè poezije, torej pesniški jezik. Prešeren pred seboj še ni imel pesniškega jezika, po katerem bi se zgledoval. Celo Vodnikove pesmi se niti vsebinsko niti oblikovno ne dvignejo nad ljudsko pesem. S takim gradivom je Prešeren uvedel sonet, stanco, tercino, orientalsko gazelo in špansko romanco s strogo oblikovano popolnostjo. V njegovem pesimizmu je za razliko od predhodnikov odkril dialektiko globoke depresije s silovito življenjsko pokonènostjo. Rizziju je treba priznati, da je prvi pravi umetniški zbirki edini prišel naproti z ustreznim in produktivnim modelom literarne kritike.
Prevod Rizzijeve kritike je v ljubljanskem središèu naletel na velik odmev. Uredništvo je dodalo vrsto pripomb, s katerimi je ugovarjalo Rizzijevemu molku o nemškem nasilju, hkrati pa je vzelo v obrambo tudi Koseskega. Tako je vse kazalo na to, da Prešeren še dolgo ne bo po meri slovenskega redoljubja. Oglasil se je tudi Janez Bleiweis, ki se je zbal za ugled Koseskega in zapisal grobo opazko, da ½Koseskiga krepkejši duh ´višje podobe´ ljubi in se clo nikdar v kvantah ne gubi½. Na to je reagiral mladi Janez Trdina in Prešerna spet postavil na vodilno mesto, vendar pa je zelo spoštoval tudi Koseskega. Zanihal je ob jezikovni presoji enega in drugega, kjer je pred Prešerna postavil Koseskega.

Prvo opaznejšo pesniško zbirko po Prešernu predstavljajo Pesmi Frana Levstika (november 1854). Med dijaki je doživela navdušen sprejem, prav tako s strani Bleiweisa, ki je zbirko priporoèil založniku in naroèil oceno pri profesorju Karlu Dežmanu. Kritika ni dokonèana in je ohranjena v rokopisu. Zelo nazorno kaže literarno miselnost, ki je v 50. letih prevladovala v slovenski kulturi. Pesmi so bile premik k preprosto radoživi, znova na slovensko pesništvo vezani epizirani liriki. Dežman je v svoji oceni poudaril domaèo izvirnost, pohvalil neodvisnost od tujih zgledov, še posebej od pretiranega sentimentalizma. Z zadovoljstvom je opazil navezavo na srbsko ljudsko ljubezensko liriko in Levstikove pesmi te vrste postavil v sam kakovostni vrh. Ocena v vseh bistvenih merilih pomeni nadaljevanje in novo vzpostavljanje tistega modela, ki se je pokazal pri Babnikovem in Malavašièevem ocenjevanju. Zataknilo pa se je pred natisom. Najprej je zaradi dveh nedolžnih radoživih pesmi ugovarjala policija, vendar je grof Chorinsky natis dovolil. Naslednji udarec pa je prišel s strani duhovšèine: ustavili so prodajo, Levstika pa obtožili nemorale in nepokoršèine. Zbirka je bila dijakom na šoli zaplenjena in pri pouku slovenšèine prepovedana.
Primer verskega moralizma je s svojo brezobzirno odloènostjo zaznamoval vplivni del literarnega mišljenja na zaèetku druge polovice 19. stoletja. Rehabilitacijo Levstikove poezije je opravil šele Josip Stritar v Zvonu 1879 z esejem, v katerem je z razumevanjem oznaèil duha te poezije, njen pristni jezik in prodor do t.i. ½paysage intime½ lirike.

Deset let kasneje (1865) je na veliko širši odpor naletel Simon Jenko s Pesmimi. To se je zgodilo ne glede na to, da je ta zbirka pomenila resnièen kakovostni vzpon in njen vrh za nekaj desetletij - vse tja do moderne. Novo in moteèe v Jenkovi poeziji je bilo predvsem to, da je v ospredje postavil pesnikov notranje razvezani subjekt in radikaliziral skleptièno podobo sveta. Najprej so preventivno ukrepali isti varuhi morale kot pri Levstiku. Z grožnjo bojkota so dosegli, da so vsi ljubljanski tiskarji zbirko odklonili, zato je nazadnje izšla v Gradcu. Najprej je izšla nepodpisana kritika v Janežièevem Slovenskem glasniku. Ocena je bila obrobljena s prijaznimi besedami, vendar je posredno in neposredno izrekala vrsto pridržkov in negativnih sodb. Ocenjevalec tudi navrže pripombo, ki takrat ni bila brez pomena: da ½bi bilo z ozirom na našo mladino želeti, da bi bila tu pa tam kakšna erotièna še v rokopisu ostala½. Izrazito negativno oceno je v Bleiweisovih Novicah objavil Luka Svetec. Pohvalil je samo njegov pesniški dar in jezik, strogo pa je obsodil ljubezenske pesmi, ker po njegovem niso predstavljale ½prave, èiste in zveste ljubezni½. Glavni udarec je meril v filozofsko liriko, ki je razkrivala pesnikovo razmerje do sveta, njegov pesimizem in sklepticizem. Svetec mu je tudi zameril ½izgubo srca½, še najbolj v pesmi Slovenska zgodovina, kjer je Jenko odprl za tiste èase nenavaden in dvomeè pogled na minulo in prihodnjo usodo naroda. Vendar pa je Svetec našel tudi alibi: kriva je tuja, pokvarjena literatura, predvsem francoska ali nemška.
Drugi ocenjevalec je bil Levstik, ki je sicer Jenku zavzeto pomagal in sprejel tudi jezikovno priredbo. Pri tem je prišlo do nasprotja dveh jezikovnih èutov in nazorov in posledica je bila kritika, ki je bila za pesnika hujša kot Svetèeva. Levstik mu je priznal nekaj odliènih pesniških dosežkov, v ospredje pa potisnil odvisnost od ½lepot germanskih½, s èimer je izgubil vso svojo moè. Ne glede na humor, ki je bil zraven, se je ocena na bistvenih mestih ujemala s Svetèevo. Po tem Jenko ni veè objavljal. Rehabilitacijo je prav tako kot pri Levstikovi zbirki opravil Josip Stritar v Zvonu leta 1870.

Leta 1869 so na Dunaju izšle Pesmi Josipa Stritarja, ki si je s posegi v literarne kroge že pridobil ime. V zbirki je veliko pesmi pomenilo korak naprej k uveljavljanju opisnega in razpoloženjskega lirilizma, pa tudi v osvobajanju osebnega razmerja do sveta. Odprl je nekaj novih in neudomaèenih položajev: naèelni pesimizem, brezskrbni hedonizem, utemeljeni erotizem. Zbirka je še posebej med mladino doživela velik uspeh. Pa zelo ugodnih kritikah Jurèièa, Levca in Dežmana, ki so dali priznanje rodoljubni in svobodomiselni liriki, se je oglasil še mladi Anton Jegliè. Njegov glavni namen je bil stroga moralna obsodba, njegov slog pa je temeljil že na fanatiènega. Še preden je kaj povedal o pesmih, jih je razglasil za umazane, v katerih vlada poželjivost, grda mesenost, nagon in nesramna brezbožnost, pogreša pa duhovne ideje.
Taka klerikalna kritika je sicer bolj zakrito delovala že pred Stritarjem, sedaj pa je nastopila zelo odprto, ostro in grobo z izkljuèevalno metodo, ki se je obržala še zelo dolgo. Èeprav jo je napisal semenišènik, je v bolj izdelani in uèeni podobi nastopila že v naslednjem desetletju.

Dobro desetletje kasneje se je stanje slovenske kritike pokazalo ob izidu Gregorèièevih Poezij. Doživel je do tedaj najveèji uspeh in postal mit že po prvi knjigi. O njegovih pesmih mnenja niso izrekali samo literarni kritiki, ampak tudi posamezniki, ki sicer niso delovali v literarnih krogih. Prva ocena je bila Levèeva in je moèno povzdignila sloves in vrednost zbirke. Slavila ga je kot èloveka in pesnika ter nizala primere njegove dovršene rodoljubne in osebnoizpovedne lirike. Levèeva kritika pomeni nov dosežek, saj jo je spravil v strožjo strokovno disciplino pisanja. Napisana je bila v obliki eseja, ki se je zaèel z biografskim portretom, sledila je obravnava po tematskih sklopih, kratko razpravljanje v obliki in jeziku ter na koncu sklepna sodba. Naslednjo oceno je objavil filolog in filozof Janko Pajk. Od tedanjih se razlikuje po tem, da je teoretsko stremljiva in poskuša kritiko postaviti na neke definirane estetske in filozofske temelje. Po njegovem je poglavitno vprašanje kritike, koliko je pesnik oblikovalec in s tem pravi umetnik. V Gregorèièevem mišljenju pogreša logiko, premoèrtnost in doslednost, v èustvovanju pa voljo in moè.

Aprila 1890 je izšla naslednja pomembna pesniška zbirka: Balade in romance Antona Aškerca. Povzroèila je takojšen razkol med obema variantama pragmatiène kritike, h kateremu je prispeval Aškerèev svobodomiselni in socialni radikalizem, pa tudi njegov slog, ki je takrat veljal za skrajno realistiènega, èeprav to sploh ni bil. Prvi je napadel Anton Mahniè. Doživljal ga je precej mraèno, motilo pa ga je predvsem to, da ½od povsod plaši èloveka strah, pred oèi stopa življenje in èloveštvo kazoè mu le rane, gnusobo…½ Po njegovem je to poezija nihilizma in ne realizma, kar pa pomeni veliko škodo predvsem za mladi slovenski rod in hkrati nov korak v pesimizem.
Na to kritiko se je oglasil Janko Kersnik, v tistem trenutku edini, ki se je lahko spopadel z Mahnièem. Levec se je umaknil na rob. Mahnièa je oznaèil za ½metafiziènega fanatika½, ki kljub uèenosti ni mogel dojeti bistva poezije. Kersnik zavzame stališèe razsodnega skleptika, ki ne verjame v normativno definicijo lepote. S tem se je spet pokazal nastavek svobodne in ne pragmatiène literarne kritike. Naslednji ocenjevalec je bil Fran Celestin in z bolj strokovnim znanje Mahnièu pokazal, da meša osnovne pojme, kot sta realizem in naturalizem. Oèital mu je tudi to, da se odloèa za skrajno zoženo presojanje literature. Glede na prvo oceno bi prièakovali, da bo Aškerc nehal pisati. Izdal pa je naslednjo zbirko Lirske in epske poezije, kjer se je pokazalo, da ga kritika ni potolkla, saj si je dovolil vrsto udarnih idej. Odmev je bil še bolj silovit, Mahniè pa še bolj brezobziren. Vse skupaj je preseglo literarne meje in se razlilo v politiko.

Marca 1899 sta izšli zbirki, ki sta razloèno napovedali nastop moderne. Ker sta se Erotika Ivana Cankarja in Èaša opojnosti Otona Županèièa pojavili tesno skupaj in bili vznemirljivi na podoben naèin, se je tudi pisalo o obeh hkrati. Kritika se je znašla pred zelo zahtevnim in izzivalnim pojavom, saj je bila tu moèno poudarjena ljubezenska tematika in bila podana na nov naèin, naturalistièno ali dekadentno, mistièno ali radoživo - v vseh pomenih zoper norme takratne literarne morale. Katoliška kritika je oba avtorja napadala z vsemi moèmi. Škof Anton Jegliè je pokupil okoli 700 izvodov Erotike in jih zažgal, v katoliških èasopisih pa so se pojavljale nervozne zmerljivke kot ½pohotnost½, ½pornografija½, ½bordelske pesmi½, ½blasfemija½, ½kužni zaprtki½,… Najhujše je letelo na Cankarja, prizanešeno pa ni bilo niti Županèièu.
Naslednjo oceno je napisal Evgen Lampe in izhajal iz Županèièevega veselega posmeha nad resnobnimi poèetji kritikov (½Veste - kritiki - to so hudi možje! / Oni imajo sive glave, / oni imajo nazore!½). Lampetu je treba priznati, da je razmeroma dobro opazoval pojave moderne poezije in jih ocenjeval s filozofskega in moralnega stališèa. Glavna ost njegove negativne ocene je bila usmerjena proti Cankarju. V sklepnem delu pa svoj najostrejši napad usmeri na Aškerca, èeš da je povzroèitelj tega in je v svojo razdvojenost potegnil mnogo nerazsodnih mladih ljudi.
S svojo oceno se je oglasil tudi Aškerc. Njegov model je z vsemi osnovnimi postavkami trden in dosleden ter še vedno tradicionalno pragmatièen, èeprav se na videz odpira moderni poeziji in poskuša razumeti in sprejeti naèela svobodnega subjekta in individualizma. Kljub pozitivnemu prvemu delu se drugi ujema s klerikalno oceno.
Veèji in pomembnejši korak k oživitvi osamosvojene literarne kritike je storil šele Ivan Robida, ki je objavil temeljito kritiko Èaše opojnosti pod naslovom Nov pesnik. Pisana je iz umetnostnega zornega kota in zelo oèitno izstopa iz nazorskih spopadov med napadalci in obrambo. Županèièevo poezijo poskuša pojasniti s splošnim preobratom, ki ga je Evropa doživljala v umetnosti. Robida je umetniško vrednost spoznal v tem, da se je osvobodila pritiska idej, se otresla refleksivnosti, komentiranja, pojasnjevanja in da je to èistejša, mišljensko neobremenjena lirika. Toda ocenjevalec je kljub vsemu vrednemu našel tudi vrsto slabosti. Udaril je po tistem, kar se mu je zdelo preveè leporeèno, gostobesedno, brezvsebinsko afektivno in preveè po tujih zgledih. Robida je ocenjevalec, ki mu lahko priznamo, da je ob koncu stoletja vzpostavil razvit, osamosvojen, umetnostno utemeljen model literarne kritike. To pa se ne bi zgodilo brez pojava kakovostne poezije, kakršna je Županèièeva.

3. SINOPSIS

Slovenska literarna kritika ima korenine v pouènem razsvetljenstvu v obliki dopisovanja. Razcvet je doživela v obdobju romantike, ko sta se oblikovala dva konkurenèna modela: koristnostni in umetnostni oz. pragmatièni in estetski.
V obdobju realizma, ko se je sprostilo politièno življenje, s tem pa tudi narodno gibanje, sta oba modela delovala naprej, med njima pa je prišlo do neke vrste inverzije. Pragmatièni model se je silovito okrepil in zavladal do konca stoletja ravno zaradi pritiska narodnopolitiènega gibanja, kateremu je literatura služila kot ena najvidnejših institucij. Nacionalnemu moralizmu, ki ga je gojila liberalna stran, se je po 1848 pridružil še verski, kljub ideološki in politièni sprtosti med stranema pa sta se ujemali v temeljnih presojah poezije. Tako je v drugi polovici 19. stoletja prihajalo do globokega notranjega zavezništva, ki je predstavljalo najbolj zavirajoèo vrsto kritike. Od èasa do èasa se je pojavljal tudi umetnostni oz. osvobojeni model, vendar je zaradi pomanjkanja trdne kontinuitete potonil v pragmatizem. Ta model je spet oživel šele s prodorom novega vala kakovostne poezije z nastopom moderne ob koncu stoletja.

4. KOMENTAR

Referat o modelih slovenske literarne kritike sem vzela zato, ker o tem nisem vedela skoraj niè, zato sem se še toliko bolj natanèno poglobila v samo temo. Opredelila sem se na posamezne zbirke nekaterih naših najveèjih pesnikov, hkrati pa sem spoznala tudi odzive kritikov, ki so najveèkrat moèno vplivali na pesnikov nadaljni razvoj. Pri prebiranju Paternujeve razprave sem veèkrat dobila obèutek, da so se ocenjevalci bolj posvetili nasprotnikom kot pa tistemu, èemur je bila ocena resnièno namenjena, pesniki pa so bili le predmet, s katerim so eden drugega obmetavali.

5. GRADIVO

5.1. SLOVARÈEK

blasfemija: fr. bogokletstvo, bogoskrunstvo

lascivnost: opolzkost, poltenost

5.2. ODLOMKI IZ UMETNOSTNIH BESEDIL

S. Gregorèiè: Sam

Gorje mu, ki v nesreèi biva sam;
A sreèen ni, kdor sreèo vživa sam!
Imaš-li, brate, mnogo do nebes,
Od bratov ne odvraèaj mi oèes!
Duh plemeniti sam bo nosil boli,
A sreèe vžival sam ne bo nikoli.
Odpri srce, odpri roke,
Otiraj bratovske solze,
Sirotam olajšuj gorje.
Kedor pa sreèo vživa sam,
Naj še solze preliva sam.

F. Prešeren: Pevcu

Kdo zna
noè temno razjasnit, ki tare duha!
Kdo ve
kragulja odgnati, ki kljuje srce
od zore do mraka, od mraka do dne!
Kdo uèi
izbrisat ´z spomina nekdanje dni,
brezup prihodnjih odvzet spred oèi,
praznoti ubežati, ki zdanje mori!
Kako
bit hoèeš poet in ti pretežko
je v prsih nosit al pekel al nebo!

Stanu
se svojega spomni, trpi brez miru!

5.3. IZROÈEK

Boris Paternu: MODEL SLOVENSKE LITERARNE KRITIKE

RAZSVETLJENSTVO:

1794, 1795: -zaèetek slovenske literarne kritike
-oblika: mentorska korespondenca - Zoisova pisma Vodniku

ROMANTIKA:

1846: -izid Prešernovih Poezij sproži pojav prave literarne kritike in oblikovanje dveh
modelov:

1.) KORISTNOSTNI - PRAGMATIÈNI:
-deloval že od razsvetljenstva,
-presojal z merili nacionalnega moralizma '
'potrjeval: lastnosti, kjer se kažejo nacionalna identiteta, njena vezanost na
narodno skupnost in moralno trdnost;
'zavraèal: vse izrazitejše pojave subjektivizma, sklepticizma, pesimizma;

2.) UMETNOSTNI - ESTETSKI:
-manj popularen, vendar bolj razvit in tvoren,
-ob Prešernovi poeziji dobro utemeljen,
-literaturo meril z umetnostnega vidika,
-prednost dajal ustvarjalnemu subjektu,
-presojal z vidika razvitih evropskih literatur,
-poreklo: pri Èopu;

REALIZEM:

-oba modela delujeta še naprej, vendar pride do inverzije,
-pragmatièni model se okrepi zaradi moènega narodnopolitiènega gibanja in zavlada do konca stoletja,
-po letu 1848 se liberalnemu pridruži še verski moralizem ' kljub sprtosti sta se strani ujemali v temeljni presoji literature (bali sta se svobodnega subjekta, zahtevali idealizacijo življenja, duhovno varnost, moralno trdnost, duševno zdravje,…) in prišlo je do notranjega zavezništva med nacionalnim in verskim moralizmom, kar pa je pripeljalo do najtrše in najbolj zavirajoèe kritike;
-umetnostni model: zaradi razmer se pojavi samo obèasno; ker je bil brez trdne kontinuitete in polovièarski je potonil v pragmatizem;

Pragmatizem je vedno pomenil pritisk na razvoj èasovnih slogov in zahtevo po njihovi redukciji ter povezanosti s tradicijo. Èim bolj je kritika pristajala na merila nacionalnega in verskega moralizma, tem manj je bilo prostora za polni razvoj slogov. Ob tem pa je prihajalo do podaljševanja razsvetljenskega modela. Umetnostna kritika je spet oživela šele s pojavom moderne in novega vala kakovostne literature.
6. LITERATURA

Boris Paternu: Model slovenske literarne kritike (od zaèetkov do 20. stoletja). Ljubljana: Znanstveni inštitut FF, 1989. (Knjižnica FF, sign.: Lit. hist. II 3736 [5 ex.] ).

Simon Gregorèiè: Poezije. 1 / zložil S. Gregorèiè; (spremna beseda Mihael Glavan). - Faksimile št. 33/100 po izvodu v NUK v Ljubljani. - Ljubljana: DZS, 1994. (domaèa knjižnica)

France Prešeren: Poezije. ZD, 1. (domaèa knjižnica)

Anton Aškerc: Balade in romance. ZD,1. Ur. Marja Borštnik in Vlado Novak. DZS, 1946-93. (domaèa knjižnica)

Oton Županèiè: Èaša opojnosti. ZD, 1. Ur. Josip Vidmar, Dušan Pirjevec, Joža Mahniè.
DZS 1956-92 (domaèa knjižnica)

Avtor: