V zakonu kralja Laiosa in njegove  žene dolgo ni bilo otrok. Naposled se je le odločil, da bo povprašal deljske preroke za nasvet. Ti mu odvrnejo, naj raje ostane brez otrok. Prerokovali so mu, da če njegova žena, Jokasta, rodi sina, bo ta ubil lastnega očeta. Kljub svarilu prerokov, je njegova žena rodila Laiosu sina. Ker se je bal, da bi se napoved  uresničila, je otroka dal svojemu pastirju z naročilom, naj ga na planini Kitairon izpostavi divjim zverem. Pastirju pa se je dete zasmililo, zato ga ni izpostavil zverem, ampak  ga je dal  pastirju, ki je živel na planini. Ta ga je odnesel na dvor svojega gospodarja, korintskega kralja Poliba. Kralj Polib je bil brez otrok, zato je dete posvojil in mu dal ime Ojdipus. Tako je Ojdipus odraščal na korintskem dvoru in po pameti ter bistroumnosti prekašal vse vrstnike. Nekega dne, ko je bil zmerjan z besedo 'zmene' in od staršev ni  dobil odgovora na to besedo, se je odločil, da  pojde  v Delfe. Hotel je izvedeti od kod v resnici prihaja. Preroki mu niso hoteli povedati kdo je, ampak so mu odgovorili, da bo  nekega  dne ubil lastnega očeta in se  poročil s svojo materjo. Od tega dne dalje se je

izogibal korintske  dežele, misleč, da sta tamkaj njih kralj in kraljica njegova starša.Takrat  pa je v Delfe potoval tudi Laios. Na ozkem razpotju je naletel na popotnika. Med njima je prišlo do pretepa, v katerem je umrl Laios. Ta  popotnik pa  ni bil nihče drug kot Ojdipus. Prvi del prerokbe se je uresničil.Tebe je zadela huda nesreča. V deželo je prišla Sfinga.  Po deželi je ubijala vsakogar, ki ni rešil njene uganke. Tebanci so rešitelju ponujali vladarski prestol in kraljico. Ko je prišel v Tebe Ojdipus, je rešil uganko in postal tebanski kralj. Žena, ki je bila v resnici njegova mati, mu je rodila  tri otroke.

Čez nekaj let je v Tebah izbruhnila kuga, ki jo  je  poslal Apolon,  ker je v mestu živel morilec kralja Laia. Ojdip  je začel  iskati storilca in naročil naj ga izženejo. Kmalu  je odkril, da je on morilec Laia in, da se je poročil z lastno materjo. Jokasta se je obesila, Ojdip pa se je sam oslepil. Slepi Ojdip zapusti s svojo hčerko Tebe in pristane v Kalanasu, kjer tudi ostane.

ZNAČAJSKA OZNAKA OSEB:

KRALJ OJDIPUS: Je zelo trmast in hoče na vsak način izvedeti kdo je Laiov morilec. Se pa tudi izjemno sramuje umora očeta in oploditve matere, kar pokaže z obžalovanjem in s tem, da se oslepi.

TEJREZIAS: Je videc, ki Ojdipu pove vso zgodbo, ki ji pa Ojdip ne verjame, dokler sam ne poveže dogodkov. Tejrezias se tudi tukaj pri svojem napovedovanju ne zmoti, pravilno pa napove tudi posledice.

KREON:  Nastopa kot brat Jokaste, Ojdipove žene in matere. Je odkrit do Ojdipa, ko ga ta izprašuje o vsem povezanim z Laievim umorom.

JOKASTA:  Je Ojdipova žena in mati hkrati, ki že pred Ojdipom spozna celotno zgodbo in se ubije. Je prijazna in poštena. Poskušala je tudi prepričati Ojdipa, naj ne raziskuje, saj je že vedela, kaj bo izvedel.

NAJPOMEMBNEJŠI  MOTIVI:

Najpomembnejši motivi so: Napoved bogov Laiu, rojstvo Ojdipa, njegovo odraščanje, Laiev umor, zavladanje Ojdipa v Tebah, poroka s svojo materjo, rojstvo njunih otrok, Tejreziasova prerokba Ojdipu, Ojdipovo odkritje, Jokastina smrt, Ojdipova oslepitev in odhod iz Teb.

NAJPOMEMBNEJŠA TEMA:

Napovedi bogov se zmeraj uresničijo in jih je potrebno ubogati (aktualno v takratnem času).

SPOROČILO:

Literarno delo nam sporoča, kako se ti lahko življenje v trenutku obrne na glavo, če začneš brskati po svoji preteklosti.

ČASOVNI POTEK DOGAJANJA:

Časovni potek dogajanja je analitičen, saj sledimo le delom zgodbe, ki jim neposredno sledi konflikt. Pri razumevanju si osvetlimo dogajanja z retrospektivo. Kralj Ojdipus je tipičen primer tragedije z analitičnim dogajanjem.

OBNOVA SPREMNE ŠTUDIJE (BESEDE):

Sofokles je  v tragedijo vnesel več pomembnih novosti,  s  čimer je omogočil, da je drama postala zares drama v  popolnem pomenu. Uvedel je TRETJEGA IGRALCA, s  čimer je dosegel večjo razgibanost dejanja in večjo dinamično napetost med osebami na odru. Zbor je povečal od 12 na 15 oseb, zato pa mu je vzel glavno vlogo, ki jo je opravljal dotlej. Vendar je  tudi Sofoklesov zbor tisti, ki  presnavlja  dve  osnovni prvini

tragedije, dialog in liriko v homogeno celoto. Sofokles je zboru pravično odmeriti lirično,  meditativno in dejavno vlogo, s čimer je dosegel maksimum dramatične napetosti.Tretja važna novost pa  bila,da je razbil okvir trilogije. Poprej je namreč morala vsaka

trilogija obravnavati zaokroženo mitično snov. Sofokles je to zahtevo prekršil in v sleherni tragediji obdelal samo eno zaokroženo snov. S tem je predvsem dosegel večjo zgoščenost v zgradbi dejanja.

Avtor: