Domače branje
Obnova dela
Dihurjevi imajo skromno posestevce. Mlakuže, kjer udarja voda na dan in ki se selijo po ilovici, jim uničujejo plodno zemljo; imenujemo jih požiravnike. Imajo mnogo otrok in malo zemlje, zato je življenje na Dihurjevini trdo. Mladi Dihur je moral že kot deček za pastirja k bogatemu gruntarju. Zaradi slabega ravnanja in pretepanja je ušel domov. Mati, ki ni vedela, kaj naj stori, ga je skušala skriti pred očetovo jezo. Vendar ga je oče odkril, do nezavesti pretepel in odvedel nazaj h kmetu. Zaradi očetovih udarcev je poslej Dihurja metala božjast. Dihur je odrastel in postal gospodar na domu. Zemlja mu ni dajala dovolj za življenje, zato je moral hoditi vsako leto gozdarit v Savinjsko dolino, da prisluži kruha sebi in družini in da se izkoplje iz dolgov. Z naporom vzredi dva voliča. Ko za jesen dorasteta, eden pogine. To hudo prizadene družino. Dihur in žena delata pri sosedih in skrbita za vsakdanji kruh, ki ga za petero otrok zmerom premalo. Toda Dihurjeve spet udari nesreča; Dihurka, ki je nosila najtežjo breme v družini, umrje. Po ženini smrti Dihur prevzame vse družinske skrbi, a pod njimi omaguje. Gospodarstvo začne propadati. Starejši sin Neč si že sam služi kruh v Savinjski dolini. Trdo življenje pri Dihurjevih pa še bolj otežujejo župnik, župan in žandarji; ti vidijo v siromaku stroj, ki naj dela za njihove koristi. Boj z novim požiravnikom, ki uničuje krompir, ugonobi Dihurja. Četrti dan najde Dihur žilo, toda skala se zavali nanj. Strast po zemlji ga niti v zadnjih urah ne zapusti. Dihurjeva domačija pride v roke bogatega soseda, Dihurčke pa potaknejo po službah.
Nekaj o avtorju
Prežihov Voranc (pravo ime Lovro Kuhar) se je rodil 1893 v revni kmečki družini v Kotljah na Koroškem. Tam je končal osnovno šolo. Med prvo svetovno vojno je na soški fronti pobegnil iz avstrijske vojske na italijansko stran. Po končani vojni se je vrnil domov, se zaposlil kot delavec in kasneje uradnik v guštanjski (danes Ravne) jeklarni. Hkrati je politično deloval kot sindikalist in viden član KPJ. 1930 je moral emigrirati, v desetletju pred drugo svetovno vojno pa je kot član Kominterne deloval v več evropskih državah. Precej časa je preživel v Parizu. Leta 1939 se je vrnil v Jugoslavijo, živel v Ljubljani in njeni okolici v ilegali, 1943 pa so ga Italijani zaprli. Nato so ga Nemci poslali v taborišče, od koder se je ob koncu vojne vrnil v svoj domači kraj; precej bolehen je živel še pet let in umrl 1950 v Mariboru.
Prežihovo literarno delo je v celoti vezano na pripovedništvo. Bol je literarni samouk, ki pa je ustvaril pomembne zglede slovenske novelistike in se povzpel do najznačilnejšega predstavnika slovenskega socialnega realizma.
Objavljati je pričel že 1909. Leta 1925 je izšla njegova prva knjiga Povesti, ki pa je bila malo opažena. Njegova najpomembnejša dela so nastala v politični emigraciji; prek ljubljanske Sodobnosti, kamor je Prežih pošiljal svoje prispevke, je postal znan in ugleden pisatelj. Novele, objavljene pod skupnim naslovom Samorastniki, so v knjižni obliki izšle 1940. V njih je Prežih predstavil proletarsko-kmečko problematiko svoje pokrajine in ustvaril nekaj monumentalnih ljudskih likov. Prežih je napisal tudi tri obsežne romane, v katerih je v ospredju kolektivna skušnja in volja. Požganica (1939, roman govori o razmerah na Koroškem po prvi svetovni vojni do plebiscita 1920), Doberdob (1940, vojni roman o slovenskih vojakih med prvo svetovno vojno) in Jammnica (1945, o kmečkem življenju na Koroškem v 20. letih). Po drugi svetovni vojni je napisal manjše število del ( Od Kotelj do Belih vod, 1945, Borba na tujih tleh, 1946), najboljši pa so mladinski spisi, zbrani v zbirki Solzice (1949).
Ideja in motiv
V tej noveli so globoko v življenje segajoče podobe trpljenja, ponižanja, ljubezni in sovraštva koroških kmečkih ljudi. To se predvsem kaže pri Dihurjevih, ko jim sledi nezgoda z nezgodo, ampak bogatejši (župan, župnik) jih vidijo samo, kot delovno silo.
Zunanja in notranja podoba
besedila
Zunanjo zgradbo novele sestavlja 7 delov, drugih delitev ni. Za notranjo bi lahko rekli, da jo sestavlja par delov, vsak s svojim vrhuncem: najprej odraščanje Dihurja, ki kasneje postane mož, težko življenje Dihurjevih, ki ima za vrhunec smrt matere, zadnji del pa je verjetno življenje brez mame, ter smrt Dihurja.
Oznaka pripovednih oseb preko opisa, dialoga, pripovedi
Najbolj pomembna oseba v delu je seveda oče Dihur, ki ga spoznavamo že od otroških let. Že takrat ga je mučila božjast, imel je tudi trdo vzgojo, ki jo je potem prenašal na otroke. Sovraži hlapčevstvo in verjame v boljši jutri.
Mati Dihurka je možu pokorna, vedno samo dela in skrbi za otroke. Ti se z drugimi otroci ne razumejo, kar je posledica vzgoje.
Medčloveški odnosi med Dihurjevimi in njihov odnos do širše okolice
Vsi Dihurjevi so velika družina, kjer en drugemu pomagajo preživeti. Otroci očeta spoštujejo, a se ga hkrati tudi bojijo. Pogosto se s tujimi otroci, saj eni druge sovražijo. Prav tako sovražita okolico tudi starša, le da sta prisiljena v spoštljiv odnos, saj za te ljudi delata.
