ter nekateri vidiki obnašanja hominidov
Pred orodji
Ostanki hominidov so znani že izpred 5.5 milijonov let (ml) iz Lothagama, čeprav so zelo fragmentarni. Bolj popolni ostanki so znani od približno 4 ml naprej, vključno s 40% ohranjenim okostjem "Lucy". Stopinje iz Laetolija, stare 3.6 ml, pa dokazujejo, da je vsaj ena od takratnih vrst že bila dvonožna.Hominidi so orodja verjetno uporabljali že pred prvimi najdenimi ostanki, vendar obstaja meja, ko ne moremo več ugotoviti, kaj je morda rabilo kot orodje. Treba je poudariti razlikovanje med artefaktom in orodjem. Orodje je tu razumljeno, kot vsak pripomoček, ki poveča učinkovitost, medtem ko je artefakt vsak obdelan predmet. Tako lahko obstajajo orodja, ki niso artefakti in artefakti, ki niso orodja.
Na tem temelju lahko rečemo, da morajo biti prva za preučevanje dostopna orodja hkrati tudi artefakti. Kamen, ki bi bil obdelan le z enim udarcem (ali pa sploh ne bi bil obdelan), bi zelo težko ločili od kamna, ki bi razpadel zaradi naravnih vplivov - še posebej, ker so bila najzgodnejša znana orodja verjetno uporabljana le prehodno, občasno in ne kažejo pretiranih znamenj obrabe. Prav tako se orodja iz organskih materialov ne bi ohranila tako dolgo in na njihovo uporabo lahko sklepamo le posredno.
Oldowan
Najstarejša izdelana orodja so našli v Hadarju, Etiopija in jih datirajo nekje med 2.7-2.4 miljona let pred sedanjostjo. Skupaj z orodji iz najdišč Omo Valley(2.4-2.3), Senga (2.3-2.0), Olduvai Gorge (2.0-1.7) in Koobi Foora jih označujejo s skupnim imenom oldowanska orodja oz. prodniška (pebble tool) industrija.Na teh najdiščih so odkrili ostanke Australopithecus afarensis, Australopithecus boisei/aethiopicus in Homo Habilis.1 Včasih so z uporabo orodij povezovali H. habilisa (tako je tudi dobil ime - "spretni človek"), vendar se sedaj zdi bolj verjetno, da so orodja izdelovali vsi tedanji hominidi.
Za ta orodja je značilno, da so izdelana iz prodnikov. Verjetno so jih obdelali tako, da so s kamnom tolkli ob večjo skalo ali pa so uporabili skalo kot nakovalo in po kamnu tolkli z drugim kamnom. Orodja so tradicionalno delili na čoperje oz. udarjalna orodja in odkruške (flakes), danes pa se vedno več arheologov strinja, da so bili čoperji verjetno le stranski produkt izdelave ostrih odkruškov in je zato pravilnejše ime jedra.
To sicer ne pomeni, da jeder njihovi izdelovalci niso uporabljali, vendar v njih ne smemo gledati nekakšnega načrtovanega končnega produkta. Še posebej, ker imajo odkruški, tako kot jedra , dokaj konstantne oblike, kar pa je le posledica strukture prodnikov, ki povzroča, da se lomijo v določene oblike. Zato lahko imamo ta prva orodja za naključne produkte, ki izvirajo iz lastnosti materiala in preprostih obdelovalnih tehnik. Raziskava, v kateri so morali neizkušeni študenti izdelovati orodja iz kamna, je pokazala, da začetna oblika močno vpliva na končni izdelek (TLCHE: 368-369). Poleg tega pa so bila nekatera od teh orodij zelo podobna oldowanskim.
Vseeno pa Toth in Schick (TLCHE: 349) poudarjata, da so ti zgodnji izdelovalci orodij obvladali nekatere osnovne veščine. Morali so prepoznati kote na površinah kamnov, da so lahko usmerili udarec; kar pomeni, da so imeli dobro koordinacijo oči in rok in dovolj spretne dlani, da so jim omogočile natančne in močne udarce, s katerimi so kamen oplazili pod želenim kotom.
Nekatera jedra kažejo, da so bila pri obdelovanju obračana v smeri urinega kazalca, to pa bi pomenilo, da so bili izdelovalci desničarji. Ni pa povsem jasno, kaj naj bi ta zaključek pomenil. Lahko bi to bila zgodnja specializacija možganov, ki je kasneje vodila k razvoju drugih funkcij (morda tudi jezika) - hkrati pa tudi pri drugih primatih opažajo preferenco ene ali druge roke, čeprav veliko manj izrazito kot pri ljudeh.
Prav tako izgled najdišč kaže, da so orodja in material prenašali naokoli in jih puščali na nekaterih krajih z večjo gostoto, tako obnašanje bi lahko bilo posledica predvidevanja. Na nekaterih najdiščih so tudi našli kosti z vrezninami, ki bi jih lahko povzročila kamnita orodja. Vseeno pa je med paleoantropologi še veliko nestrinjanja, kakšne so sploh bile navade teh zgodnjih hominidov in kakšne so bile njihove kognitivne sposobnosti. Nekateri mislijo, da so bili morda mrhovinarji in so orodja uporabljali za razkosavanje trupel, vendar pa Tattersal opozarja, da so bili ti osebki precej majhni in bi težko tekmovali s specializiranimi mrhovinarji na primer hijenami, vendar pa bi ta bitja zopet imela prednost, če bi na primer metala kamenje.
Večina paleoantropologov pa se strinja, da so bili takratni hominidi pri svojem izdelovanju orodja naprednejši, kot so to današnji primati. Pri nobeni skupini šimpanzov, ki uporablja orodja, do sedaj niso odkrili tako velike koncentracije materiala, kot na Oldowanskih najdiščih; če pa bi imeli dostop tudi do orodij iz organskih materialov, bi bile te količine verjetno še večje. Poleg tega se zdi, da prepoznava kota pod katerim je treba udariti kamen, da dobiš uporabne odkruške, presega kognitivne zmožnosti šimpanzov (Toth & Schick: TLCHE 351).
Oldowan je bilo zelo dolgo in oblikovno razmeroma stabilno obdobje. Trajalo je najmanj 1.5 ml.
Acheuleen
Okoli 1.5 ml nazaj se na vzhodnoafriških najdiščih poleg oldowanskih začnejo pojavljati ostanki nove, acheuleenske industrije. Ta orodja so večja, bolje uravnotežena, pa tudi bolj dodelana po večji površini in med njimi je veliko več dvostransko obdelanih orodij.Narejena so na nov način, iz večjih kosov, odkrušenih od celih kamnov. Tako je ena stran bolj ravna, druga pa je še naknadno obdelana. Za izdelavo orodja so uporabljali nove materiale: bazalt, ignimbrit, kremenjak in obsidian, ki so zaradi svoje strukture primernejši za pridobivanje ostrih robov. Mnogo večja je raznolikost oblik: pestnjaki, strgala, sekači; vsaj tako so jih poimenovali - nevtralnejše ime bi bilo "dvostranska jedra", vse to so pridobitve te nove industrije. Materiale in orodja so prenašali; v Gadebu (Etiopija) so bili prinešeni iz približno 100 kilometrov oddaljenih virov. Možno je, da so take najdbe posledica sezonskih selitev skupin, v iskanju primernih krajev s hrano. Morda pa so hominidi namenoma hodili na ta najdišča, prav zaradi materialov, ki so jih tam dobili.
Pojav teh novih orodij sovpade s pojavom nove vrste: Homo erectus (pokončni človek), vendar pa ob tej hkrati živijo tudi starejši pripadniki rodu Homo in pa tudi A. boisei. Ker je ob acheuleenski dolgo soobstajala tudi oldowanska industrija, je možno, da se je nova tehnologija razvila z novo vrsto, pripadniki starejših vrst pa so še naprej uporabljali preprostejše tehnike. Vendar je vsaka taka teorija zaenkrat zelo spekulativna saj se scenarij "nova vrsta - nova orodja" ne ponovi v nobenem drugem obdobju.
Pestnjaki (dvostransko obdelana orodja) se na nekaterih najdiščih (Kilombe, Olorgesailie; oba Kenija) pojavljajo v ogromnih količinah, kar vodi k misli, da so jih izdelovali po "mentalnih šablonah" in morda celo za zabavo - z navdušenjem, da so sposobni narediti toliko podobnih predmetov.
Davidson & Noble (TLCHE: 372) temu ugovarjata in pravita, da gre za zmoto dokončanega artefakta - arheologi naj bi napačno sklepali, da so imeli izdelovalci v mislih neko določeno obliko, ko so začeli obdelovati kamen, medtem ko so morda le izkoriščali material, dokler ni postal neuporaben. V prid temu govorijo raziskave, ki nakazujejo obrabo odkruškov. V zvezi s tem je zanimivo tudi to, da je na nekaterih najdiščih veliko " pestnjakov", manj pa je odkruškov. To bi lahko pomenilo, da so jedra zavrgli, koristne odkruške pa odnesli s seboj za nadaljnjo uporabo.
Hkrati pa so druge raziskave pokazale, da so takšna orodja (jedra) zelo primerna za razkosavanje trupel, lupljenje skorje in kopanje (HE: 181). Z njimi je mogoče celo predreti slonjo kožo.
Acheuleenske oblike so se ohranile malo manj kot 1.5 ml (do 0.2 ml pred sedanjostjo) in se v tem času skorajda niso spremenile (malo so se spremenile le tehnike obdelave, ki so omogočale izdelavo tanjših pestnjakov). Z ozirom na kasnejše industrije je to izredno počasi, kar zopet postavlja vprašanje: Če so bili ti hominidi tako kognitivno razviti, da so si lahko zamislili obliko in jo prenesli oz. jo vsilili zunanjemu svetu - zakaj potem niso izdelovali novih oblik ampak so tako dolgo vztrajali pri starih? Ali bi bilo tako stabilnost mogoče pojasniti s pojavom kulture, norm, družbeno zakodiranih načinov vedenja - ali pa je boljši pristop Davidsona & Nobla (glej zgoraj), ki poudarjata naključen izvor oblik orodja in ga navezujeta na značilnosti materialov.
H. erectus je bil tudi prvi hominid, ki se je iz južne in vzhodne Afrike začel širiti na nova področja. Verjetno se je selitev začela že 1.5-1 ml nazaj. Ostanke orodij iz Ubeidiya, Gruzija so ocenili na starejše od milijona let morda pa celo 1.2 ml. Približno 1-0.7 ml nazaj so znani ostanki predvsem z Jave (Sangiran, Puchangan), malo kasneje pa tudi iz današnjega Maroka in Alžirije. Nekatera datiranja evropskih najdišč (Isernia la Pineta, Soleilhac) kažejo starost okoli 0.7 ml (TLCHE: 352; PSF: 223). Vendar so na vseh teh najdiščih našli orodja, "primitivnejša" od acheuleenskih in bi jih lahko označili kot oldowanska. Zdi se, da H. erectus, ko je odšel iz Afrike, s seboj ni vzel orodij.
Ena od razlag za take najdbe vključuje možnost, da so se hominidi začeli seliti iz Afrike pred začetkom acheuleena. Ali pa vsaj, da skupine, ki so se izselile, še niso poznale tovrstne obdelave kamna. Na to kažejo nekatere zelo stare najdbe iz Azije, vendar njihova datacija zaenkrat še ni bila splošno sprejeta (PSF: 305).
V drugi teoriji pa je razlog v velikih območjih, ki so jih morali ti človečnjaki prehoditi. Selitve prek tako velikih področij se gotovo niso zgodile v eni generaciji, nove generacije se zato ne bi mogle naučiti izdelovati orodja. Komunikacijske sposobnosti v tem primeru očitno še niso omogočale učenja brez posnemanja, zaradi česar bi populacije pozabile, kako se izdeluje acheuleenska orodja. Hkrati ta razlaga izključuje uporabo jezika pri H. erectusu, saj bi le-ta omogočala prenašanje izkušenj na simbolno-pojmovni ravni, brez praktičnega izkustva.
Tretja razlaga pa poudarja, da se vzhodna meja razširjenosti acheuleenskih orodij v Aziji ujema z zahodno mejo razširjenosti bambusa. To bi lahko pomenilo, da so hominidi začeli uporabljati nov material, kamena orodja pa so uporabljali za preprostejša opravila in izdelavo orodij iz bambusa.
Hkrati je acheuleen tudi obdobje, za katerega imamo prve dobre dokaze o uporabi ognja. Najstarejša najdišča, ki se jih da povezati z ognjem so sicer stara okoli 1.5 ml (Swartkraans, Koobi Fora; PSF: 262), vendar iz teh zgodnjih najdišč še ne moremo sklepati na redno uporabo in udomačitev ognja. Bolj zanesljivi dokazi za redno uporabo ognja in s tem ognjišč so znani iz najdišč Terra Amata, Torralba in Ambrona, ki so jih datirali na 0.4 ml pred sedanjostjo (PSF: 222-223). Na najdišču v Terra Amati pa so našli ostanke nečesa, kar bi lahko bila preprosta koča, zgrajena iz mehkih stebel.
Proti koncu acheuleena se začnejo pojavljati pripadniki nove vrste2, ki jih označujemo s skupnim imenom arhaični H. sapiens - kasneje pa ločimo vsaj dve podvrsti H. sapiens neanderthalensis in H. sapiens sapiens. Pojav teh novih vrst med 0.5 - 0.2 ml ne sovpade z nobeno očitno spremembo v izdelavi orodij.
Sicer pa je obdobje acheuleenskih orodij, torej obdobje starejšega in srednjega pleistocena, izredno razgibano. Tako je, če pogledamo raznolikost vrst, ki sega od avstralopitekov pa do arhaičnih H. sapiensov; ali pa glede razselitve hominidov po Afriki in Evraziji in s tem soočenja s popolnoma novimi okolji. Acheuleenska orodja, oz. natančneje jedra, so nesporno bolj obdelana kot oldowanska, kaj pa to pomeni pa še zdaleč ni stvar konsenza. Veliko antropologov prav v to obdobje uvršča začetke modernega vedenja hominidov - od začetkov lova, premišljene obdelave orodij, udomačitve ognja, pa do zametkov jezika v modernem smislu. H. erectus je tudi prvi hominid, ki je popolnoma pokončen in po velikosti možganov (775-1255 cm3) in telesnih razmerjih primerljiv s H. sapiensom. Vendar pa nobena večja sprememba v kognitivnih sposobnostih ni dokazana, zato nekateri opozarjajo, da ne smemo prehitro zaključevati in da so take hipoteze morda le plod naših želja, da bi nastanek človeka in vseh značilnosti, ki si jih pripisujemo danes, potisnili daleč v preteklost.
Tehnike mlajšega pleistocena
Mlajši pleistocen se začne nekako v obdobju 130.000 - 125.000 let pred sedanjostjo (lps), se pravi v začetku zadnjega obdobja med ledenimi dobami. Neandertalci so bili ena glavnih skupin, ki je takrat živela in naseljevala celo Evropo, Bližnji vzhod, Rusijo in Zakavkazje do Uzbekistana in verjetno severno Afriko. Najstarejše neandertalske fosile štejemo v obdobje med 200.000-150.000 let, moderni človek pa se pojavi med 150.000-100.000 leti; razmerja med vrstama pa še zdaleč niso pojasnjena. Na Bližnjem vzhodu sta vrsti živeli skupaj okoli 50.000 let; medtem ko so v Evropi moderni ljudje potem, ko so prišli, verjetno iz Afrike, hitro zamenjali neandertalce ti izginejo pred približno 30.000 leti. Možgani neandertalcev so bili enake velikosti kot naši, le da so zaradi oblike lobanje ležali bolj zadaj. Zato se tudi pojavljajo težave pri interpretaciji orodij, saj mnogokrat ni jasno s katero vrsto naj jih povezujemo.Sicer pa raziskave, ki jih je opravil Binford kažejo, da neandertalci za razliko od modernih ljudi, verjetno niso načrtno lovili velikih sesalcev.
Z neandertalci se večinoma povezuje levalloiso-mousterienska industrija, ki je bila prav tako razširjena po celi Evropi, v Rusiji globoko do arktičnega kroga in Himalaje na jugu, ter na Bljižnjem vzhodu in severni Afriki.
Po klasični razlagi arheologov in paleoantropologov je to prva tehnika, ki je vključevala pripravo jedra. Robove kamna so najprej grobo oblikovali. Nato so odbili zgornji rob kamna, da so dobili oster greben na sredini. Potem so odstranili kos, da so dobili dobro površino za končni udarec. Nazadnje so iz jedra izbili orodje. Na ta način so lahko natančneje določili obliko in dobili več rezalne površine in več orodja iz enake količine materiala. Torej naj bi bil namen te tehnike dobiti velik odkrušek z vnaprej določeno obliko.
Davidson & Noble predlagata drugačen pogled. Po njunem mnenju bi na te ostanke lahko gledali kot na stranski produkt manj premišljene obdelave kamnov. Hominidi so po tem scenariju izrabljali kamen za pridobivanje odkruškov. V nekem trenutku se iz kamna ni več dalo dobiti primernih odkruškov, zato so odbili večji kos in tako pomladili kamen za nadaljnjo obdelavo. Prav tako pravita, da je mogoče levalloijske oblike dobiti na različne načine.
Razlika med interpretacijama je ta, da prva vključuje namen narediti neko končno obliko, pri drugi pa se odločitev nanaša le na naslednji odkrušek (udarec), je neposredna in torej zahteva veliko manjšo kognitivno udejstvovanje izdelovalca.
Razhajajo se tudi razlage diskoidnih jeder, ki so znana iz tega časa. Tradicionalni pogled je, da so bila izdelana namenoma, s predvidevanjem in morda celo estetskim občutkom. Vendar pa so podobni diskoidi znani iz najglobjih nivojev soteske Olduvai, torej iz najdišča starega skoraj dva milijona let (glej sliko).
Davidson & Noble se prav tako ne strinjata z razlago, po kateri naj bi bil mousterien zaradi večjega števila oblik naprednejša tehnika. Tak pogled razlaga raznolikost s premišljeno obdelavo v določene oblike, ki naj bi služile različnim namenom (ročne sekire, strgala, sekala,...). Za njiju pa je raznolikost lahko le posledica po- in preobdelave: orodje so uporabljali, dokler se ni na primer skrhalo, nato pa so ga zopet "nabrusili" (glej sliko). Ne strinjata se s teorijo o stalnem napredku tehnik in s tem kognitivnih zmožnosti hominidov in pokažeta na pomanjkljivosti in protislovja takega pogleda.
Mousterien je trajal nekako do 50.000 lps, čeprav mu na nekaterih najdiščih v zahodni Evropi lahko sledimo do 32.000 lps. Hkrati v Afriki obstajajo podobne industrije (Klassie´s river mouth, Howieson´s poort), katerih ostanki so poimenovani mikroliti. Njihova posebnost je oblika polmeseca.
Po tem pa se v Evropi začnejo pojavljati industrije, pri katerih ni več mogoče dvomiti. Gre za izdelke, ki so bili narejeni premišljeno. Oblike teh orodij kažejo visoko specializacijo uporab glede na prejšnja orodja. Tako najdemo rezila, strgala, dleta, koščene igle, gravirna orodja in druge izdelke iz roževine in slonove kosti. Orodja niso več obdelovali samo s tolčenjem temveč so jih drgnili in rezali; material pa ni bil več vpliven dejavnik pri končni obliki. S temi orodji so nato lahko naprej izdelovali konice puščic, harpune,... Tradicionalno so ta orodja pripisovali H. s. sapiensu, vendar pa danes lahko skoraj z gotovostjo rečemo, da so tudi neandertalci izdelovali te artefakte. Prvič se pojavijo se okrasni predmeti, gravure na kosteh, slike in pa okra, verjetno za slikanje po telesu.
V Evropi je mousterienu sledil aurignacien (40.000-25.000 lps), za katerega je sprejeto, da je bil kultura zgodnjih modernih ljudi (PSF, 225). V obdobju okoli 45.000 lps pa je bila poseljena Papua-Nova Gvineja, to pomeni, da so morali ti zgodnji ljudje narediti plovilo, s katerim so lahko prepotovali 80-100 kilometrov po morju. Kmalu za tem je bila poseljena tudi Avstralija. Skupine, ki so jo naselile, so bile precej napredne. Poznali so upepeljevanje, slikanje na kamen, ribiške mreže in izdelovanje jezov - znani so primeri stenske umetnosti, datirani na več kot 40.000 let.
Le-temu sledi oziroma se na nekaterih najdiščih prekriva z njim chatelperronien (nekje med 35.000-30.000 lps), ki ima nekatere značilnosti mousteriena, nekatere pa že najavljajo vznik novih, mlajše-paleolitskih industrij. Njegova značilnost so orodja izdelana na klinah - oziroma odbitkih, dvakrat daljših od njihove širine. Za to industrijo ni jasno ali naj jo povezujemo z modernimi ljudmi ali pa z neandertalci.
Naslednja industrija je gravetien, med 28.000-22.000 lps. Temu sledi solutreen, katerega značilnost so konice v obliki lovorjevega lista. Zadnja paleolitska industrija pa je magdalenien, ko že prevladujejo orodja izdelana iz organskih materialov, kot sta kost in roževina.
Sledi neolitik in naslednja obdobja, ki jim lahko sledimo, so že popolnoma moderna: človek začne udomačevati rastline in živali, izdelovati keramične posode, graditi stalne naselbine,...kar pa je že bolj domena arheologije, kot pa paleoantropologije.
Literatura:
| - | Bilsborough, Alan (1995). Human Evolution. Glasgow. Blackie Academic & Professional. |
| - | Gibson, Kathleen R. in Ingold, Tim ur.(1994). Tools, Language and Cognition in Human Evolution. Cambridge. Cambridge University Press. |
| - | Tattersall, Ian (1999). Po sledi fosilov (kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji). Ljubljana. Znanstveno in publicistično središče. |
Opombe
1. Nekatere klasifikacije štejejo robustni vrsti boisei in aethiopicus v poseben rod Paranthropus. Poleg tega Tattersall našteva še vee vrst: P. robustus, H. rudolfensis, H. ergaster in iz zgodnejšega (4.5 ml) obdobja A. ramidus.2. Tattersall opozarja, da je nesmiselno tlaeenje tako razlienih primerkov v eno samo vrsto in vztraja, da bi si vsaj neandertalski fosili zaslužili posebno vrsto H. neanderthalensis.
| Avtor: Marko Kovačič |
|
|
