Temeljna značilnost patriarhalne delitve vlog med spoloma je hirarhičen odnos med njihovimi nosilci. Spolna hirarhija izhaja iz dejstva, da se osebe obravnavajo neenako, zaradi njihove spolne pripadnosti. Pripadnost določenemu spolu določa možnost razpolaganja z viri družbenega bogastva in iz njih izhajajočo družbeno močjo. V patriarhalnih družbah je manjši del virov in družbene moči v rokah žensk, večji pa v rokah moških. Gre torej za obliko diskriminacije, ki temelji na spolni pripadnosti in jo imenujemo seksizem.

Ta pojem označuje tudi niz družbeno sprejetih stališč in praks, ki enemu spolu zanikajo možnosti, svobode in koristi, ki so dostopne drugemu spolu. V večini sodobnih družb so v takšnem položaju ženske in, ker sem sama ženska ali pa bom to šele resnično postala me seveda čista ženska radovednost sili, da si problem ogledam nekoliko pobliže.

Menim, da družbeno razlikovanje med spoloma služi v prvi vrsti, da se ohranja obstoječa socialna stratifikacija in priviligirani položaji nosilcev družbene moči, moških. Ko govorimo o seksizmu, moramo pripadnost določenemu spolu razumeti predvsem kot pripadnost ťdružbenemu spoluŤ. Biološki in fiziološki determiniranosti je pripisan določen družben pomen. Družben značaj moškega ali ženske se kaže v kulturni in zgodovinski spremenljivosti le tega: na primer, kar je bilo pred desetletji za ženske formalno in dejansko neuresničljivo, kot zasedanje nekaterih javnih položajev, je danes običajen pojav. Razkazovanje ženskega obraza, ki je v naši družbi popolnoma normalno, je v tradicionalnih, islamskih družbah skrajno nemoralno in celo kaznivo. Družbena konstrukcija pomena spola gre predvsem v smeri razlikovanja na izrazito ťženskoŤ in izrazito ťmoškoŤ. Najglobje posledice polarizacije po spolu so vidne pri družbenih vlogah: na področju zaposlovanja je močno prisotna delitev na moška in ženska delovna mesta, pri vzgoji otrok se vlogi staršev močno razlikujeta. Razlike so vidne tudi v načinu oblačenja, obnašanja, govorjenja... Pojavljajo se na vseh področjih človekove dejavnosti in zavesti - v ekonomiji, znanosti, umetnosti, politiki, religiji, morali.

Družbeno zaželene in pričakovano spolno opredeljene vloge, vrednote in načini obnašanja so trdno zasidrani v identiteti človeka in v celotni družbeni konstrukciji. Tako lahko usodno determinirajo različne življenjske izkušnje in položaj žensk in moških.

Seksizem ima veliko pojavnih oblik, ki so se skozi zgodovino speminjale. Po vidnosti jih lahko razvrstimo na:
odkriti
prikriti in
subtilen seksizem.

Odkrito seksistični pojavi namerno in neprikrito diskriminirajo ženske. V preteklosti so bile odkrite oblike seksizma pogoste in legalne, kot na primer trgovanje z ženskami, nekaznovano ubijanje žensk, prepoved šolanja za ženske ali odrekanje volilni pravici. S časoma je njihovo izvajanje postalo nezakonito in kaznivo, kar pa samo po sebi še ni izkoreninilo odkritega seksizma. Danes so najpogostejše oblike odkritega seksizma družinsko nasilje in posilstva. Druge oblike odkritega seksizma se pojavljajo na področju dela, kot na primer nižje plačilo ženskam za enako delo, spolno nadlegovanje na delovnem mestu, majhna prisotnost žensk v političnem delovanju in druge.

Subtilni seksizem je manj viden, saj je pogosto družbeno spremenljiv, ljudje ga dojemajo kot normalnega, je neformalen in je zato tudi težje dokazljiv. Oblika subtilnega seksizma je na primer pokroviteljski odnos do žensk ( kot izjava ťti tega ne zmoreš narediti samaŤ), spodbujanje žensk, da se izobražujejo samo na enih področjih in žaljive šale na račun žensk.

Oblike odkritega seksizma so bile v preteklosti pogostejše kot danes. Depriviligiran položaj žensk v vsakdanji praksi je bil utemeljen in usklajen v vseh oblikah zavesti - v morali, v religiji, v zakonodaji. Z zmanjševanjem odkritega seksizma je položaj žensk navidez postajal kontraverzen: na eni strani so danes ženskam zakonsko zagotovljene enake pravice-na drugi strani pa ženske še vedno opravljajo večino neplačanih del, na primer gospodinjska dela, zasedajo slabše plačana delovna mesta, v političnem delovanju so redke.

Seksizem v resnici ni izginil, le spremenil je pojavne oblike in postal vse bolj subtilen. Depriviligiranost žensk izhaja iz formalnih in eksplicitnih oblik v neformalne in latentne. Razkorak med razglašeno enakostjo spolov in dejanskim, depriviligiranim položajem je danes večji kot kdaj koli prej. Z večanjem tega razkoraka raste tudi potreba po opravičevanju obstoječega stanja.

Spreminjanje oblik seksizma zahteva tudi drugačne oblike njegovega opravičevanja in utemeljevanja, ki se seli iz formalnih oblik v odsevna stališča in moralne norme. Seksistično zakonodajo nadomeščajo stereotipne predstave. Ohranjanje spolnega razlikovanja in neenakega vrednotenja ženskih in moških vlog postajata vse bolj naloga dejavnikov, ki oblikujejo stališča in vrednote.

Zanima me torej, kaj socialni psihologi menijo o stališčih, predsodkih, stereotipih in stigmah, ki lahko vsaj malo osvetljijo ta sila trdovraten pojav.

V praktičnem delu pa bom s pomočjo ankete poskušala izvedeti ali določeni predsodki, stereotipi, mnenja o ženskah res držijo in v kolikšni meri.

SOCIALNO PSIHOLOŠKE RAZLAGE

PSIHOLOGIJA STALIŠC

Stališče gotovo sodi med najpomembnejše in nepogrešljive konstrukte socialne psihologije. Zakaj je temu tako?
Z definicijo pojma stališča so želeli socialni psihologi oblikovati teoretski koncept, ki naj bi omogočil povezovanje notranjih in zunanjih vidikov človekovega obnašanja. Po teh predpostavkah stabilnost stališč pomembna vpliva na stabilnost obnašanja, sprememba stališč pa nujno vodi do modifikacije obnašanja. Povezavo med stališči in obnašanjem lahko podam tudi s primeroma:
1. Negativna stališča, kot so predsodki do določenih socialnih skupin, na primer žensk, lahko vodijo do aktivne diskriminacije teh skupin.
2. Moški želi izvedeti vaša stališča do uveljavljanja žensk v družbi, da bi na osnovi tega predvidel kako se bo obnašal v prihodnje.

Pojem stališč igra centralno vlogo pri psihološkem modelu razlage in napovedovanja človekovega obnašanja. Stališča usmerjajo naše početje v svetu, kakor se tudi spremembe v socialnem cvetu najprej odrazijo v naših stališčih. To vpliva na spreminjanje naših dejanj ali vedenjskih oblik. Zaradi tesne povezave stališč z obnašanjem so stališča ključna za izoblikovanje predstav o nas samih, naše motivacijske strukture itd. Tako si izoblikujemo socialno konstrukcijo subjekta, predstave o drugih osebah in raznih sestavinah družbene stvarnosti.

Stališča so postala eden najbolj raziskanih pojavov v socialni psihologiji, saj omogoča predvidevanje. Pojem je pomemben tudi zato, ker zajema soodvisnost človekove duševnosti in njegovega socialnega obnašanja. Nobena druga osebnostna lastnost ni toliko pod vplivom socialnih dejavnikov in nobena druga lastnost ne vpliva tako močno na dogajanja med ljudmi kot prav struktura stališč posameznika.

Do seksizma prihaja torej prav zaradi razlik v stališčih.

ZNAČILNOSTI STALIŠČ

V psihologijo sta pojem vpeljala Thomas in Znaniecki, da bi pojasnila probleme poljskih imigrantov pri vključevanju v ameriško družbo. Interes zanje je zelo velik iz dveh razlogov:
1. Teoretski razlog - kaj so osnovne značilnosti, kako se formirajo in pod kakšnimi pogoji se spreminjajo, kateri faktorji naredijo stališča odporna na spremembe?
2. Pragmatski razlog - merjenje in ugotavljanje stališč določene populacije, vplivanje na spremembo stališč v čisto komercialne ali politične namene, ki so lahko tudi seksistični.

Stališča imajo naslednje značilnosti:
ˇ Dispozicijski karakter - stališča so trajna duševna pripravljenost na soločen način reagiranja.
ˇ Pridobljenost stališč - pridobivamo jih v teku življenja, v procesih socializacije.
ˇ Delovanje na obnašanje - stališča imajo direktivni in dinamični vpliv na doslednost človekovega obnašanja.
ˇ Sestavljenost stališč - stališča so integracija treh osnovnih duševnih funkcij (kognitivne, emotivne, dinamične) in vsebujejo te komponente.

1. KOGNITIVNA KOMPONENTA

Sem sodijo vedenja, znanja, izkušnje, informacije, tudi vrednotne sodbe in argumenti v zvezi z objektom, dogodkom, osebo ali situacijo, o kateri oblikujemo stališče.
Najosnovnejša oblika kognitivnega elementa so kategorije, s katerimi razvrščamo objekte v razrede. Če je objekt stališč oseba, je kognitivna komponenta pogosto nek stereotip. W. Lippmann (1922), avtor pojma stereotip, ugotavlja, da ť odkar je svet tako poln izvirnosti, različnosti, permutacij in kombinacij..., ga rekonstruiramo na enostavnejši model, preden upravljamo z njim...Ť (cit.po Ule,1994 str. 75)
Stališča, ki so zasnovana na nepreverljivih dejstvih, govoricah, imenujemo predsodki.

2. EMOTIVNA / EVALUTIVNA KOMPONENTA

To so pozitivna ali negativna občutja na ocenjevanja objektov stališč. Simpatija, obžalovanje, sovraštvo, jeza, privlačnost, zaničevanje se nahajajo med emocijami, ki jih lahko vzbujajo določene osebe, socialne situacije itd.
Kognitivna in emotivna komponenta sta navadno usklajeni med seboj. Če pride do razlik med njima, to skoraj nujno vodi do spremembe stališča bodisi z dodajanjem novih informacij bodisi z apelom na naša čustva.

3. KONATIVNA (aktivnostna, dinamična) KOMPONENTA

To je težnja ali dispozicija posameznika, da deluje na določen način glede na objekt stališč, ko na primer podpre tiste objekte ali situacije, do katerih ima pozitivna stališča. Poudarek je na pripravljenosti za diskriminacijo tistih ljudi, za katere nekdo meni, da so manjvredni. To še pa ne pomeni, da se bo ta težnja spremenila v diskriminacijsko obnašanje.

Slika 1: MODEL STALIŠČ (cit.po Ule, 1994, str.75)

Neodvisne spemenljivke Intervenirajoče spemenljivke Odvisne spemenljivke

Te značilnosti je mogoče ločiti le pojmovno ne pa tudi realno. Stališča so lahko bolj ali manj splošna oziroma specifična in ekstremna.

Stališče lahko pogosto zamenjamo s prepričanjem. Tako kot imamo stališče do nečesa, imamo lahko tudi prepričanje o nečem. Bistvena razlika med stališčem in prepričanjem je, da je prepričanje zasnovano na intelektualni komponenti, stališče pa na intelektualni, emocionalni in aktivnostni komponenti.

Pojmu stališče je soroden tudi pojem mnenje (opinion), ki so bolj specifična od stališč in bolj nestabilna oziroma laže spremenljiva. Predstavljajo konkretizacijo stališč.

S pojmom stališče pogosto zamenjujemo tudi pojem vrednote, ki označuje ideje ali situacije, ki predstavljajo nekaj pozitivnega npr.svoboda, človekove pravice, demokracija...

Funkcija stališč je bila naslednji problem, ki so ga reševali socialni psihologi. Njihova osnovna teza je bila, da ljudje sprejemajo stališča, zato ker pomagajo zadovoljevati njihove potrebe, saj vplivajo na mentalno pripravljenost za določen način reagiranja. Vplivajo na to, kako doživljamo in zaznavamo določene situacije in objekte, kako o njih mislimo in nanje emocionalno reagiramo. Usmerjajo tudi našo pozornost, torej delujejo na selektivnost percepcije - v množici dražljajev in vtisov izberemo in vidimo le tisto, kar se sklada z našimi stališči.

Znani psiholog D. Katz govori predvsem o naslednjih funkcijah stališč (Katz, 1967, cit po Ule, 1994, str. 77):

ˇ OBRAMBA JAZA - Stališča nam služijo zato, da nas branijo pred trdimi realnostmi življenja in negativnih spoznanjih o nas samih. Služijo kot obrambni mehanizmi.
ˇ VREDNOTNO-EKSPRESIVNA FUNKCIJA - Ljudje imajo potrebo po izražanju stališč, ki jim omogočajo posredovanje centralnih vrednostnih predstav. Takšna stališča krepijo občutek samorealizacije in samoizražanja.
ˇ PRILAGODITVENA FUNKCIJA - Pomagajo ljudem, da dosežejo željene cilje in se izognejo kaznim proti nagradam.
ˇ KOGNITIVNA FUNKCIJA - Stališča nam pomagajo strukturirati in organizirati kaotičen svet.

Stališča so eden najpomembnejših rezultatov socialne konstrukcije človeka. Za njihovo oblikovanje so pomembni naslednji faktorji (Ule,1994, str. 86):
 
ˇ skupinska pripadnost (vpliv primarnih in referenčnih skupin)
ˇ informacije in znanje
ˇ osebnostne lastnosti in značilnosti (izkušnje, potrebe, motivacija)
Tudi nenehno ponavljanje negativnih opazk o pripadnikih neke skupine, recimo o ženskah, lahko izzove nagativna stališča do članic te skupine.

PSIHOLOGIJA PREDSODKOV

Žal predsodki niso stvar preteklosti. Gergen pravi: ŤDružbe so prežete s predsodki. Vsakdo ima nekaj predsodkov in je obenem žrtev predsodkov.Ť (Ule,1994, str. 101)

Pojem predsodek ima več pomenov. V socialni psihologiji se definira kot vrsta stališč, ki niso upravičena, preverjena in argumentirana, a jih spremljajo intenzivne emocije in so odporna na spremembe. (cit.po Ule, 1994, str. 101) Tako so predsodki lahko pozitivni ali negativni.

Socialni psihologi posvečajo največ pozornosti negativnim etničnim, rasnim in spolnim predsodkom, ki negativno vplivajo na medosebne in medskupinske odnose. Negativni etnični predsodki temeljijo na odklanjanju in sovražnosti do posameznih skupin in pripadnikov teh skupin, npr. Židov, črncev, žensk, duševno bolnih itd. Za predsodke je značilno predvsem to, da sodbe, vedenje, argumenti, na katerih temeljijo predsodki, niso preverjeni, niso utemeljeni in da so spremljani z intenzivnimi, sovražnimi emocijami.

 H. Blumer (cit.po Ule, 1994, str.101) je definiral štiri osnovne tipe občutkov in sodb, ki so značilni za negativne socialne predsodke v dominantnih skupinah:
 
ˇ Občutek superirnosti dominantne skupine;
ˇ Občutek, da je manjšinska skupina manjvredna od večinske skupine;
ˇ Občutek oz.prepričanje o lastninski pravici dominantne skupine do moči, privilegijev, statusa;
ˇ Strah in sum, da manjšinska skupina ogroža dominantno skupino.
                                        
Pomembni primeri negativnih predsodkov so antisemitizem, rasizem, spolni predsodki, religiozni predsodki in še mnogi drugi.

Kot vsa stališča imajo tudi predsodki kognitivno, emotivno in konativno komponento. Kognitivna komponenta sestoji iz določenih nepreverjenih posplošenih konceptov o določenih skupinah. Za predsodke je še posebej pomembna emotivna komponenta, ki daje duševno energijo in hrani nezavedno dinamiko predsodkov. Konativna komponenta pa predstavlja pripravljenost na določeno vrst obnašanja do tistih v katere so predsodki usmerjeni. Primer družbenega predsodka do žensk: kažejo se v tem, da so jim zaprti vodilni ali vodstveni položaji, ki so povezani s centri politične in ekonomske moči.

Predsodki potencirajo določene značilnosti ljudi, narodov, objektov in odnosov. Ne zanimajo jih nianse, temveč ekstremni prikazi. Ocenjevanje in vrednotenje nujno spremlja predsodke, ki vodijo našo percepcijo zunanjega sveta. Največkrat povzročajo negativno popačenje podobe objekta in selektivno pozornost opazovalca do obnašanja drugih ljudi.

Ljudje se ne delimo po tem, ali imamo predsodke ali ne, temveč potem, kateri socialni objekti so primarni objekti naših predsodkov, ravno s tem nemara izražajo svoj največji predsodek. Uporaba predsodkov je pretežno nezavedna in avtomatsko potekajoča navada, ki daje posamezniku občutek zadoščenja. Predsodki pa postanejo izrazito osebnostno in družbeno negativni, kadar vodijo posameznike in družbene skupine do množičnega, pogosto sistematičnega nasilja nad osebami, ki so objekti negativnih predsodkov.(cit.po Ule, 1994, str. 103)

Osnovni mehanizem, ki vpliva na oblikovanje predsodkov, je kategorizacija objektov, s katerimi pridemo ljudje v stik. Pravzaprav so predsodki procesi socialne kategorizacije pri čemer značilnosti socialnih stanj generaliziramo v stereotipne predstave in sodbe.

Za predsodke je značilna kompleksnost (gre za sisteme karakterizacij z različno stopnjo diferenciranosti. Tako je karakterizacija ťtipična ženskaŤ določena s solastnostmi kot so: gospodinja, mati, emocionalnost in občutljivost, socialna zadržanost, razumno upravljanje družinskih zadev, pomanjkanje družbene ambicioznosti in kariernosti, skrb za druge ipd.), strukturiranost predsodkov, skupinska specifičnost (predsodki so stvar skupin in si jih deli več skupin), stabilnost (predsodki so zelo odporni na spremembe, absolutne stabilnosti nimajo. Časovno stabilni predsodki so tisti, ki niso v kakšni neposredni ali posredni povezavi s posameznikom, ki izraža predsodke.) in splošnost.

Pogoji za nastanek predsodkov so ekonomsko-politični in kulturno-normativni. Za socialno psihologijo so pomembni predvsem mikrosocialni pogoji nastanka predsodkov. Glavna dva izvira predsodkov sta : zgodnja socializacija ter frustracijske in krizne situacije v odraslem življenju. V psihologiji se je razvilo več teorijskih razlag o izvoru predsodkov, ki lahko izhajajo iz prirojenega strahu pred vsem tujim in drugačnim, potlačenih frustracij iz otroštva, iz razvoja določene strukture osebnosti, iz socialnega okolja. Še posebej veljajo za pomembne družinski modeli, ki so bistveni socializacijski modeli pri nastajanju predsodkov. Obstaja pozitivna korelacija v predsodkih med starši in otroci. Tudi šola bistveno vpliva na nastajanje predsodkov, lahko je tudi ključni potencialni indoktrinator učencev. Veliko vlogo igrajo tudi mediji (literatura, množična komunikacijska sredstva).

Predsodki niso samo posledica identifikacije skupinskimi normami in ideologijami, ampak obstajajo še določeni osebnostni dejavniki, k vplivajo na sprejemanje predsodkov. Raziskave kažejo, da so ljudje z določenimi osebnostnimi lastnostmi (submisivnost, podredljivost, labilnost osebnosti itd.) prej pripravljeni pristajati na predsodke. Predsodki, ki so usmerjeni na manj zaščitene skupine in posameznike, so torej primerna oblika izražanja lastne nakopičene napetosti, nezadovoljstva, agresivnosti.

Vsak izmed nas ima takšne ali drugačne predsodke. To pa še ne pomeni, da bomo sovražni, diskriminirajoči v odnosu do drugih. Predsodki se lahko manifestirajo v blažji ali težji, obliki, morda pa se sploh ne manifestirajo. Allport (cit.po Ule, 1994, str. 114) razlikuje pet stopenj izražanja predsodkov, ki predstavljajo hierarhično razvrščene kategorije obnašanja, na predsodkih:
 
ˇ Ogovarjanje je izraz določenih antipatij v odnosu do drugih skupi. Šali in vici so taka oblika izražanja predsodkov na navidezno družbeno sprejemljiv način.
 
ˇ Izogibanje se izraža v ustvarjanju socialne distance do pripadnikov drugih skupin, do katerih imamo predsodke. Socialna distanca je izraz potrebe po izogibanju med osebnim odnosom oziroma intimnejšim kontaktom z drugimi. Lahko se kaže na individualnem nivoju kot individualno izogibanje kontaktov, ali na družbenem nivoju kot vzpostavljanje zakonskih norm oziroma preprek pri vzpostavljanju kontaktov.
 
ˇ Diskriminacija je neposredno usmerjena proti pripadnikom drugih skupin, ki se kaže v preprečevanju dostopa ogroženih skupin do nekih občih dobrin, na primer neenake možnosti šolanja, zaposlovanja, bivanja, oziroma v kratenju njihovih osnovnih državljanskih svoboščin in pravic, ki jih ima na razpolago dominantna skupina.
 
ˇ Nasilje predpostavlja tisto stopnjo izražanja predsodkov, kjer je ogrožena fizična integriteta posameznikov oziroma onemogočeno normalno življenje normalnih manjšinskih skupin (prepoved vstopa v različne javne institucije, fizični napadi,itd.)
 
ˇ Genocid se kaže v iztrebljanju, fizičnem preganjanju celih skupin, manjšin, narodov.

Prva oblika je razširjena v vseh skupnostih med tem ko je diskriminacija kot tudi nasilje in genocid je družbeno organiziran množični pojav in ni več izraz osebnostnih značilnosti.

Predsodki so resen družben problem in odpirajo pomembno vprašanje, kaj lahko storimo za zmanjševanje predsodkov. Obstajajo določene strategije spreminjanja in razgrajevanja predsodkov, kot na primer sprejemanje zakonskih aktov in predpisov proti diskriminaciji do sistematičnega informiranja o nesmiselnosti in neupravičenosti predsodkov do neposrednih kontaktov z žrtvami diskriminacije. Razloga za optimizem ni, saj so predsodki zelo trdovratni, še posebej tisti, ki imajo globlje vzroke v osebnosti nosilca predsodkov. Centralni katalizator za vzdrževanje in prenašanje predsodkov na naslednje generacije je prav gotovo odvisnost od lastnih predsodkov.

PSIHOLOGIJA STEREOTIPOV

O stereotipih govorimo tedaj, ko neke sodbe temeljijo samo na kognitivni komponenti, torej na nepreverjenih dejstvih in govoricah. Pojem je v socialno psihologijo uvedel W. Lippman. Tako zunanji svet vidimo v stereotipnih formah naše kulture. Stereotipi so neke vrste predstopnja predsodkov, tako kot so mnenja predstopnja stališč.

PSIHOLOGIJA DISKRIMINACIJE

Pojma predsodek in diskriminacija v uporabi večkrat zamenjujemo, čeprav se v bistvu nanašata na različne stvari. Predsodek je stališče, skupek prepričanj, ki so utemeljen samo na osnovi pripadnosti določeni skupini. Diskriminacija je posebno obnašanje do oseb oziroma različna obravnava oseb zaradi njihove osebnosti, ki so označene kot drugačne.

Oseba, ki je objekt diskriminacije nosi težko psihološko breme žrtve diskriminacije pogosto razvijejo občutek manjvrednosti in neadekvatnosti, še posebej v primerjavi z dominantni skupino. Raziskave o spolnih razlikah v sedemdesetih letih so pokazale, da so bile ženske ocenjene kot bolj obzirne, nežne in občutljive za počutje drugih kot moški. Ugotovili so, da oba spola ocenjujeta moške kot bolj neodvisne, objektivne, aktivne, logične, voditeljske, ambiciozne, radovedne... od žensk. Moške lastnosti so bile označene kot bolj željene kot ženske. (Rosenkrantz idr., 1968 cit.po Ule 1994, str. 115) Druge raziskave so pokazale, da ženske sebi pripisujejo več negativnih lastnosti, kot jim jih pripisujejo moški. Ženske lastnosti so pogosto označene z negativno konotacijo, zato ženske pogosto razvijejo negativno samopodobo.

Ko so ljudem vrata do uspeha zaprta je ena možnost, da nehajo poskušati oziroma da obupajo. Težnja po uspehu je globoko odvisna od percepcije možnosti uspeha. Žrtve diskriminacije pogosto razvijejo samo-ponižujoče vzorce obnašanja, s čemer so se posebej ukvarjale ženske študije. M. Horner (cit po Ule, 1994, str.116) je leta 1972 ugotovila, da se ženske bojijo dosegati uspehe, ker pričakujejo negativne posledice svojega uspeha, posebej na področjih, ki so že tradicionalno rezervirana za moške.

Žrtev diskriminacije se začne obnašati v skladu s predsodki, saj le-ti delujejo kot neke vrste pričakovanje. Do obnašanja v skladu s pripisano diskriminacijo pride toliko prej, kolikor je večja razlika v družbeni moči in v družbenem položaju obeh oseb. Če se take razmere ohranijo dlje časa in skozi več generacij, lahko podrejeni razvijejo pravo identifikacijo s svojo vlogo. V duhu se začno poniževati in sovražiti same sebe.

PRAKTIČNI DEL - ANKETA

O NAČINU ANKETIRANJA

Anketa je sestavljena iz petih vprašanj, ki zadevajo mnenja o ženskah in sicer o zaposlovanj žensk, predsodkih o ženskah na vodilnem delovnem mestu, ženski kot klepetulji ... Šesta točka je Likertova skala s pomočjo katere sem spraševala o tipičnih moških in ženskih lastnosti na podlagi 22 pridevnikov.
Anketa je bila izvedena v Mariboru 3. Septembra, 1997

O ANKETIRANCIH in ANKETIRANKAH

Anketa je bila anonimna; anketiranci so bili naključni. Anketirala sem 10 moških in 10 žensk starih med 22 - 60 let. Večinoma so z veseljem izpolnili anketo, čeprav se mi je nenehno zdelo, da se ankete v splošnem jemljejo zelo neresno.

O INTERPRETACIJI ANKETE

Anketo sem skušala primerjalno interpretirati tako iz moškega kot tudi iz ženskega zornega kota. Prvo vprašanje se povzela po raziskavi SJM iz leta 1982, vprašanje 4.13 (cit.po Jogan, 1990, str. 71), da bi lahko primerjala odgovore.
Prvih pet vprašanj sem obdelala z hi-kvadratom (c2), da bi lahko ugotovila stopnje povezanosti in primerjala distribucije.

REZULTATI IN INTERPRETACIJA ANKETE

1. V Sloveniji je že več kot 44% žensk zaposlenih. Kakšno je vaše mnenje o zaposlovanju žensk?

ODGOVOR	MOŠKI V %	ŽENSKE V %	Primerjava rezultatov -SJM, 1982
Vsak človek, ne glede na spol, naj s svojim delom skrbi za svoj obstoj	80%	90%	54.8%
Ženska naj bo zaposlena le, če ni poročena in nima otrok	0%	0%	5%
Poročena ženska naj bo zaposlena le, če mož premalo zasluži	10%	0%	16.6%
Poročena ženska naj bo zaposlena le, če se z možem tako dogovorita	10%	10%	16%
Drugo	0%	0%	1.1%
Ne vem	0%	0%	6.4%
SKUPAJ	100%	100%	100%

OBDELAVA REZULTATOV / Hi-kvadrat preizkus

Hipoteza:	Mnenje o zaposlovanju žensk ne glede na spol je pozitivno.
	Testiranje pri =o.o5

Na podlagi dobljenih vrednosti lahko hipotezo sprejmemo, saj je stopnja povezanosti dovolj velika. Tako je mogoče trditi, da je mnenje o zaposlovanju žensk ne glede na spol pozitivno.

Lastna interpretacija:

Moja anketa je pokazala, da so tako moški kot ženske danes bolj liberalni, čeprav menim, da so rezultati procentualno višji tudi zaradi pilotskega vzorca in so zato tudi manj diferencirani.
2. Pri uvajanju bolj gibčnega delovnega sistema zaposlovanja se večkrat omenja tudi možnost skrajšanega delovnega časa. Za koga bi bil takšen delovni čas zlasti primeren?

ODGOVOR	MOŠKI V %	ŽENSKE V %
Ženske	30%	10%
Za zaposlene starše (moške in ženske)	50%	70%
Za mlade matere	20%	20%
Za moške	0%	0%
Takšen delovni čas ni primeren	0%	0%
SKUPAJ	100%	100%

OBDELAVA REZULTATOV / Hi-kvadrat preizkus

Hipoteza:	Skrajšan delovni čas bi bil primeren za moške in ženske.
	Testiranje pri =o.o5

Hipotezo lahko sprejmemo, saj potrjuje, da je skrajšan delovni čas primeren za moške in ženske.

3. V pretežno moškem kolektivu prevzame vodilno mesto ženska. Kakšen je po vašem mnenju njihov odnos do nje?

ODGOVOR	MOŠKI V %	ŽENSKE V %
Enak kot do moškega	30%	10%
Drugačen kot do moškega	70%	90%
Nisem razmišljal/a	0%	0%
SKUPAJ	100%	100%

OBDELAVA REZULTATOV/ Hi-kvadrat preizkus

Hipoteza:	Odnos do ženske v pretežno moškem kolektivu je drugačen kot do moškega
	Testiranje pri =o.o5

Povezanost distribucij je dovolj močna, da lahko hipotezo sprejmemo. Hipoteza potrjuje, da je odnos do ženske v pretežno moškem kolektivu drugačen kot do moškega.

Lastna interpretacija

Ti odgovori potrjujejo, da obstaja nek predsodek o nesposobnosti žensk, da bi opravljale vodilne položaje. Še posebej ženske so zelo prepričljivo izrazile mnenje, da je odnos do ženske na vodilnem mestu drugačen kot do moškega. To mnenje je verjetno povezano z žensko vsako dnevno prakso, kjer se ženske srečujejo s takšnimi predsodki.

4. Menite, da je ťspodobnoŤ, če gre ženska sama v restavracijo, gostilno, cafe bar ipd.?

ODGOVOR	MOŠKI V %	ŽENSKE V %
Da	70%	90%
Da, če je z njo moški	10%	10%
Ne, nikoli	0%	0%
Nisem razmišljal/a	20%	0%
SKUPAJ	100%	100%

OBDELAVA PODATKOV / Hi-kvadrat preizkus

Hipoteza:	Spodobno je, če gre ženska sama v restavracijo, gostilno...
	Testiranje pri =o.o5

Hipotezo sprejmemo.

5. Ali je ženska klepetulja?

ODGOVOR	MOŠKI V %	ŽENSKE V %
Da	0%	70%
Da, včasih	100%	30%
Ne	0%	0%
Nisem razmišljal/a	0%	0%
SKUPAJ	100%	100%

OBDELAVA REZULTATOV / Hi- kvadrat preizkus

Hipoteza:	Ženska ni klepetulja.
	Testiranje pri =o.o5

Povezanost ni dovolj močna, da bi lahko hipotezo sprejeli, zato jo zavržemo. Tako ni mogoče trditi, da ženska ni klepetulja.

Lastna interpretacija

Moje predvidevanje, da bodo moški absolutno potrdili ta star stereotip o ženski kot o klepetulji, se je potrdilo. Moški sicer menijo, da je ženska le včasih klepetava, ženske pa, da klepetave zares so - vedno. (70%)

6. Zanima me vaše mnenje o lastnostih moških in žensk. Spodaj je navedenih 22 pridevnikov. Pri vsakem obkrožite številko, do katere mere pridevnik opisuje moškega ali žensko!

1= sploh ne 2= zelo malo 3= srednje 4= zelo dosti 5= izjemno

ODGOVORI ŽENSK        ODGOVORI MOŠKIH

Povprečne moške lastnosti	Povprečne ženske lastnosti	Pridevnik	Povprečne moške lastnosti	Povprečne ženske lastnosti
1.	3.3	3.9	radoveden/a	3.1	3.8
2.	3	4.6	ima domišljijo	3.7	3.8
3.	3.3	4.0	radoveden	3.4	3.8
4.	2.1	2.4	čudaški	3.1	4.3
5.	3.5	4.1	sposoben/a	4.2	3.4
6.	2.8	3.1	se pritožuje	3.1	4.3
7.	3.4	4.0	dejaven/a	3.6	3.3
8.	2.4	2.5	zmeden/a	2.7	3.5
9.	2.8	3.0	obupan/a	3.2	4.4
10.	3.1	4.3	čustven/a	3.6	4.1
11.	4.2	4.0	inteligenten/a	4.1	2.9
12.	3.3	3.1	jamrav/a	2.8	3.3
13.	3.1	3.4	pustolovec/ka	3.4	2.9
14.	3.3	2.2	hladen/a	3.1	2.7
15.	2.7	2.7	neambiciozen/a	2.8	4.2
16.	2.2	3.1	sanjav/a	3.3	3.8
17.	3.6	4.0	delaven/a	3.9	2.9
18.	2.8	2.5	samopomilujoč/a	2.9	2.5
19.	3.4	2.6	usmerjen/a k sebi	3.0	3.6
20.	3.2	3.9	zaupljiv/a	3.2	3.6
21.	3.1	3.9	samostojen/a	3.6	3.6
22.	3.2	4.1	spreten/a	4.0	3.9

Ženske so v povprečju same sebe opisale z veliko boljšimi pridevniki in tako zaključile,da imajo ženske v povprečju boljše lastnosti od moških. Same so ocenile značilnosti žensk kot zelo radovednih, sposobnih, dejavnih, čustvenih, inteligentnih, delavnih, zaupljivih in samostojnih. Vse te pridevnike so ženske zelo visoko ocenile. S tem so podrle mojo prepričanje, da bodo reproducirale predsodke, ki jih imajo moški o njih in tako opravičile obstoj samih predsodkov. Bravo ženske!

Označile so se tudi kot bolj pustolovske od moških in enako neambiciozne kot so označile moške. S tem so izrazile, da so ženske neambiciozne.Presenetljivo je morda, da so se označile kot bolj usmerjene k sebi kot moški, saj to navadno ne drži.

Moške so označile kot sicer malo bolj inteligentne, a manj pustolovske in bolj zmedene in obupane od žensk. Moški so po mnenju žensk tudi bolj sanjavi, manj sposobni, dejavni, delavni, zaupljivi, samostojni in spretni od žensk.

Čustveni so moški srednje, ženske nekoliko bolj; odgovor je bil pričakovan. Delno sem pričakovala tudi, da bodo morda ženske izrazile, da so moški zelo malo čustveni, a se je izkazalo drugače.

Moški so skladno s pričakovanji sebe opisali z boljšimi lastnostmi. Predvsem izstopajo v naslednjih lastnostih: so sposobni, dejavni, inteligentni,spretni, pustolovski. Moja hipoteza se je potrdila, namreč moški so ženskam pripisali tiste tipične lastnosti žensk in sicer: ženske so zelo čudaške,srednje zmedene, zelo obupane in zelo srednje inteligentne. Moški tudi menijo, da so zelo neambiciozne, sanjave in seveda čustvene.

Menim, da je likertova skala pokazala, da določeni stereotipi o ženskah in moških držijo, da pa ženske sebe vidijo tudi v eni zelo pomembni dimenzij - to je, da je ženska tudi človek enaka moškemu.

LITERATURA

Cigale, M. Et al. (1992): KO ODGRNEŠ SEDEM TANČIC. Ljubljana:Društvo iniciativa

Jalušič, V. (1992): DOKLER SE NE VMEŠAJO ŽENSKE. Ljubljana: Krt

Jogan, M. (1990): DRUŽBENA KONSTRUKCIJA HIRARHIJE MED SPOLOMA. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo

Ule, M. (1994): TEMELJI SOCIALNE PSIHOLOGIJE. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče

Verša, D. (1996): MEDIJSKA PODOBA SPOLOV. Ljubljana: Vlada Republike
politiko, Zbirka za enake možnosti žensk, zvezek 3

Avtor: Andrej Naterer