Jure Bukovnik
1. UVOD

1.1.

Mladost v tradiconalnem pomenu besede izginja ali je izginila - kaže se težnja po odmiku od vodilnih interesov in vrednot, s katerimi se je, ali bolje reèeno, so jo identificirali nekoè. Tako so sodobne družbe postale "mladostniške družbe", kar pomeni, da se mladost ne tretira veè zgolj kot prehodno obdobje med otroštvom in odraslostjo ali kot podaljšano otroštvo, za njo ni znaèilna veè infantilnost ( v smislu nekompetentnosti "odrasli" družbi), temveè je njena nekonformnost postala ideal. Nikoli odrasti je geslo èloveka, ki želi biti kompetenten moderni družbi. Neprestano se je treba uèiti in graditi nove subjektivne definicije resniènosti. Mladost ni veè objekt, temveè subjekt.

" Vse bolj se predstavniki 'družbe' (uèitelji, medijski vodje , politiki, predstavniki pomembnih institucij) prizadevajo, da bi ustregli željam in predstavam mladih. Odrasli sprejemajo "mladostniški videz, skušajo slediti mladinskim vedenjskim stilom, modi itd., zdi se, kot bi se podrejali mladim, ne pa nasprotno. Ta situacija je seveda polna novih odtujitev, npr. težnje k infantilizaciji vse družbe. Namesto da bi se mladi otresli svojega socialnega infantilizma, se ta razširja na vso družbo. Vsi se 'poèutijo kot otroci', državni in drugi aparati pa kot skrbniki in 'oèetje' teh 'otrok'. V tem primeru se narcizem 'socializira'."
( Ule, M., 1988, 120 )

V šolah in doma je nad avtoritarnim prevladal permisivni vzgojni stil, ki naj bi mladim dajal veè svobode in individualnosti pri konstruiranju svojih lastnih stališè in razumevanj družbene resniènosti. Vendar se s takšno vzgojo pri posamezniku konstruira nadjaz, ki pa je za razliko od avtoritarnega iracionalen. Posameznik se torej ne zaveda ponotranjenih norm in vrednot, ki pa so lahko prav tako vsiljene s strani zunanjih avtoritet (države, cerkve, kapitala ... ), ki imajo tako možnost in sposobonost, da s svojimi aparati ( šolo, elektronski in drugi mediji itd. ) ustvarijo drugaèen svet od resniènega in ga "ponudijo" patološkemu narcisu ( kot prevladujoèemu tipu osebnosti moderne družbe) , ta pa ga bo sprejel za resniènega.

1.2.

Pri obravnavi tega problema se bom omejil na posledice rabe elektronskih "medijev" - televizije. Naèin delovanja in njihovo funkcijo, ki jo imajo pri posredovanju in s tem tudi konstruiranju družbene resniènosti, bom primerjal z mediji, ki naj bi posredovali tisto pravo resniènost in èloveku ponujali ne umetnega, navideznega, temveè resnièen svet.

1.3.

Sprašujemo se, kaj je mladost, kdo je mlad in kje, oziroma, ali sploh so meje med otrošvom, mladino in odraslostjo. Da bi prišli do odgovora, si lahko pomagamo z biološkimi, psihološkimi in socialnimi smernicami, ki se kažejo v kulturah ali subkulturah doloèenih socialnih skupin, bodisi statusnih, spolnostnih ali vrstniških. Pri slednjih nam pridejo prav spoznanja, do katerih pridemo s preuèevanjem njihovih vedenjskih vzorcev, razumevanja in odnosa do družbene resniènosti. Tu pa naletimo na kopico problemov, èe sami ne vemo, kaj pravzaprav je družbena resniènost. V primeru, ko nam jo posredujejo masovni elektronski mediji, smo zagotovo v zmoti. Takrat ne moremo zagotovo vedeti niti, ali je glasbo, ki jo slišimo na televiziji res zaigral èlovek, ki ga gledamo na video spotu.
Tak primer je prišel v javnost pred leti (duet Milli Vanilli). Še sam sem, kot trinajstletnik, takrat že (še Titov) "mladinec", bil njun oboževalec. Koliko je še takih primerov, ne samo na podroèju glasbene industrije, pa mi, kot javnost, za njih ne vemo?!
Kako lahko potem še vedno govorimo o subjektivizaciji mladine, ki je individualizirana in si zares sama izbira v kaj bo verjela?

Mladina ne more biti subjekt družbene resnisniènosti, èe je njeno zavedanje te resniènosti odvisno od slike, ki ji jo posredujejeo masovni mediji. Ta slika pa ne more biti realna, ker je delovanje teh "medijev" usmerjeno k zadovoljevanju posameznih interesov (kapitala, države, cerkve), ne pa k opravljanju njihove osnovne in edine prave funkcije - posredovanju. Èlovek je najbližje resnici, èe vlogo medija opravlja sam in sicer nezainteresirano - brez predsodkov. V tem primeru je hkrati subjekt in objekt svojega opazovanja.

1.4.

Èlovek se mora zavedati sebe, svojega mesta in vloge v družbi. Mora se zavedati svoje drugaènosti in enkratnosti, in da imajo to lastnost tudi drugi. Znati mora gledati nase kot gleda na druge in obratno. Zavedati se mora, da je eno s svetom, ki ga obdaja in ga (se) doživljati kot subjekt in objekt hkrati. Le tako bo lahko deloval po svoji volji.
Vse to pa otežujejo številni dejavniki, ki so del življenja sodobnega èloveka. Eden od teh so masovni mediji, ki so znaèilni za moderno družbo.

2. OBRAVNAVA PROBLEMA

Izraz "medij" izvira iz latinskega izraza "medium", kar pomeni sredino, srednje; tisto, kar posreduje. Pri izrazu "masovni mediji" (, tu so mišljeni èasopis, film, radio in televizija, ) gre za posrednike komunikacije med ljudmi. Tu se poraja vprašanje, ali zaslužijo svoje ime. Odgovor je ne. Elektronski masovni medij, kot je televizija, je postal ena od nepogrešljivih znaèilnosti komunikacijske dobe v kateri živimo. Gledanje televizije je postalo del našega vsakdanjika in prevladujoè naèin obvešèanja javnosti - množice (mase) o družbenem dogajanju. Zraven tega, oziroma, istoèasno pa televizija služi kot sredstvo za sprostitev, zabavo in preživljanje prostega èasa.

2.1. Znaèilnosti, delovanje, funkcija in posledice televizije kot medija

Zakaj televizija ne zasluži imena "medij"?
Že zaradi tega, ker bolj "zabava" kot pa "informira - posreduje". Celo vsakodnevna poroèila in njihove reportaže so posneta tako, da bodo v prvi vrsti šokirala in s tem pritegnila pozornost obèinstva, ne pa da bi posredovala resnièno "sliko". Še posebej je to vidno pri zasebnih komercijalnih televizijskih hišah, kjer je v ozadju interes kapitala po èim veèjem dobièku. Na delovanje televizije vpliva tudi politika in interes države. Tako je gledalcu "posredovana" izkrivljena slika družbene resniènosti.

Da bi gledalcu bilo še težje podvomiti v verodostojnost prikazanega, pa za to "poskrbijo" še druge znaèilnosti televizije. Pri gledanju televizije se namreè dogaja, da leva hemisfera naših možgan enostavno preneha delovati. To pa zato, ker smo vajeni opazovati v trodimenzionalnem prostoru, kar nam talevizijski ekran onemogoèa. Oddaje so posnete tako, da se posamezni kadri menjavajo zelo hitro. Tudi tega nismo vajeni in mu ne moremo zavestno slediti. Tako dogodke na televiziji doživljamo le s èustvi, do njih nimamo kritiènega subjektivnega odnosa in ne išèemo vzroènih povezav. Nezavedno se prepustimo toku dogajanja. Vse skupaj nam daje le obèutek vkljuèenosti v dogajanje, dejansko pa smo le objekt, v katerega se projecira umetna resniènost. S tem, ko je izkljuèeno naše poseganje v dogajanje, je zreducirana tudi naša volja. Televizijo skoraj nikdar ne prižgemo z namenom, da bi si ogledali nekaj toèno doloèenega. S takim naèinom sprostitve postanemo ob vsakodenvnem gledanju televizije nekako odvisni od nje. Navzamemo se verovanj, preprièanj, ki se jih sicer ne zavedamo in se za njih zavestno ne bi "odloèili". Vseeno pa igrajo odloèujoèo vlogo pri konstruiranju norm in vrednot ter družbene resniènosti, ki jo imamo potem za naš lasten konstrukt.

Tak odnos, kot ga imamo do dogajanja na televiziji in sveta, ki nam ga "posreduje", potem avtomatsko prenesemo v dejanskost. Naši odnosi z ljudmi postanejo brezosebni, druženje postane zgolj razvedrilo. S tem se zapiramo vase.
Naprimer (predvsem) ženski del gledalstva se pred dejanskostjo vsak dan zapira v umetni svet neskonèno dolgih televizijskih nadaljevank, ki njihova (zdaj "razgaljena") èustva "bombardirajo" s spektakularnimi ljubezenskimi tragedijami, spletkarjenjem ipd. (npr. Santa Barbara).

Med nami in svetom - subjektom in objektom zazija prepad. "Trpljenje mladega Wertherja" je še zmeraj aktualna tema družboslovcev.

Ta fenomen je mogoèe osvetliti še na drugaèen naèin. In sicer s konceptom auriènosti W. Benjamina. Iz ezoterike si je sposodil pojem aure in z njim poimenoval tisto, kar po njegovem vspostavlja osebni odnos med ljudmi. Brez tega si družbenosti ni mogoèe zamisliti.

V eseju " Umetniško delo v èasu tehnološke revolucije" pravi:
" Definicija aure kot 'edinstvenega fenomena distance, ne glede na to, kako blizu je', ne predstavlja niè drugega kot formalacijo kultne vrednosti ('cult value') umetniškega dela v kategorijah prostorske in èasovne percepcije."
( Benjamin, W., 1985, 42,43)

On definira "auro" kot enkratni pojav daljine. Dojemanje neskonène oddaljneosti in neskonène bližine istoèasno. Kar pomeni, da sta prostor in èas ena in ista dimenzija. Ohranjanje aure po Benjaminu omogoèa živost doživljanja in spoznavanja umetniškega ali katerega drugega predmeta ("umetniško delo" je v našem primeru lahko tudi družbena resniènost). Ta živost pa se v odnosu "èlovek" - "stroj" - "èlovek", ko igra, naprimer, televizija vlogo medija, razblini. Tukaj "neskonèna oddaljenost bližine" ni veè mogoèa.

Z rabo masovnih medijev se auriènost torej zmanjšuje, to pa pomeni nevarnost za vspostavljanje kakršnekoli družbenosti, ki bi temeljila na humanih odnosih.

2.2. Kakšen bi naj bil "pravi" medij ?

Z besedo "pravi" mislim tistega, ki posreduje resnièen svet Ta svet je v našem primeru družbena resniènost. In "pravi" medij bi nam jo moral tako približati, kot da bi bili sami del nje. To pa ni mogoèe, èe nismo ta medij mi sami. Kajti le tedaj je izkljuèena vsakršna možnost izkrivljanja resniènosti s strani okolice, oziroma tujih interesov. Vzpostaviti je torej treba subjektivni odnos do opazovanega fenomena. Hkrati pa je treba biti objektiven v svojem aktu opazovalca, v kolikor si ne želimo, da bi naši lastni interesi in predsodki vplivali na konstruiranje naše resniènosti.

S tem problemom se je ukvarjal tudi F. Nietzsche in sicer na podroèju umetniškega ustvarjanja in odnosa do umetnosti pri starih Grkih. V enem svojih zgodnejših del, "Rojstvo tragedije iz duha glasbe", piše o dioniziènem umetniku:
"...Se pravi, da je vsa naša vednos o umetnosti povsem iluzorna, ker kot vedoèi nismo istovetni z bitjem, ki si kot edini ustvarjalec in gledalec te umetnostne komedije pripravi veèni užitek. Genij ve to in ono o veènem bistvu umetnosti le toliko, kolikor se v aktu umetniške stvaritve spoji v eno s praumetnikom sveta; v tem stanju je namreè po nekakšnem èudežu podoben skrivnostni podobi iz pravljice, ki lahko vrti oèi in se ogleduje; zdaj je hkrati subjekt in objekt, hkrati pesnik, igralec in gledalec."
( Nietzsche, F., 39)

Ko govori o umetnostni komediji, ima v mislih resniènost, ki je bistvo èloveka in njegove družbenosti - "praeno", ki bi lahko bila katerakoli resniènost. Tudi družbena. "Genij" imenuje subjektivnega umetnika - lirika, ki pa zasluži ime umetnik, kajti kljub svoji subjektivnosti gleda z oèmi nezainteresiranega opazovalca. Njegov jaz ni enak jazu budnega empiriènega - realnega èloveka. V svojem mistiènem zamaknjenem stanju samoodtujenosti in enosti je loèen od svoje individualne volje - zdaj je le medij.
Njegova umetniška stvaritev ( umetnina ) je potem le "simbol", preko katerega nam ta umetnik - medij posreduje objektivno resniènost. S tem "simbolom" pa je W. Benjamin definiral auro kot formalacijo kultne vrednosti umetniške stvaritve.

Po mojem mnenju bi takšen naj bil "pravi" medij. To je medij, ki je sposoben premostiti prepad med subjektom in objektom, kar je za sodobnega zahodnega èloveka, še posebej "mladega", velik problem, in mu tako ponuditi realno sliko sveta v katerem biva. Potem bi se zares lahko govorilo o mladini kot subjektu družbene resniènosti.

Literatura:

- Buddemeier, H., Življenje v umetnih svetovih, Lj., 1996
- Fištravec, A., Transformacije modernih konstrukcij resniènosti
- Nietzsche, F., Rojstvo tragedije iz duha glasbe, Lj., 1995

Avtor: Jure Bukovnik