Saint-Simon definira družbo kot organizirani stroj, kateremu vsi deli prispevajo na različne načine. Združevanje ljudi, pripelje do pravega bitja, katerega eksistenca je včasih bolj močna ali šibka, odvisno od organov, a ti opravljajo svoje funkcije ali pa ne. Za njega je značilna biologističnost. Saint-Simon je verjel v napredek. Ta napredek naj bi zagotovil industrijski napredek in uveljavitve takšnih primerov družbene organizacije, ki jih ima produkcija.. Bil je mnenja, da je politika birokratska dejavnost, politiki pa so paraziti. Zato je politiko potrebno odpraviti. Družbo morajo voditi znanstveniki in ne politiki.. Saint-Simon razlaga, da obstajata dva razreda:
- parazitski razred (fevdalci, politiki, visoka duhovščina - ti ne prispevajo nič kotistnega).
- delavski ali industrijski razred (industrijalci, kmeti, umetniki, delavci - ti so nosilci funkcioniranja družbe).
Saint-Simon uporablja izraz socialna fiziologija.. Ko analizira ta znanost, ugotavljajo pomen posameznih dejavnikov: znanost, politične ideje, politični in geografski dejavniki, bistveni dejavnik družbe je lastninska organizacija. Napredek je nujen, mi pa lahko pripomoremo, da lažje pride do tega. Cilj napredka je razvoj splošne blaginje v korist vseh koristnih sposobnosti vseh posameznikov. Družba je nadrejena posamezniku.
MONTESQUIEU (1689-1755)
Montequieu si prizadeva ugotoviti splošne pravilnosti funkcioniranja družbe. Ukvarjal se je z popolnostjo državne ureditve. Sprašuje se, ali so mogočni imperiji (Rim, Perzija) propadli zaradi nemorale.. Veliki imperiji začnejo propadati, ker se pripadniki elite začnejo obnašati nenormalno. Da bi razumeli družbeno ureditev motamo poznati dejavnike.
Upoštevati moramo štiri dejavnike:
- Geografski dejavniki povzročajo, da so južni narodi bolj leni in jih je potrebno bolj zatiralno vzpodbujati k delu. Na severnem pasu so sicer delavni, ampak ne ustvarjajo pomembnih kulturnih stvaritev. Najboljši je srednji pas.
- Prebivalstvo (majhno prebivalstvo zavira razvoj).
- Ekonomski dejavniki. Upošteva pomen izmenjave dobrih in pomen denarja ter njegove trdnosti, ne upošteva pa delitev
dela.
- Religija, ta določa determinizem družbenega življenja.
Pravi, da obstajajo tri oblike družbene ureditve: - despotija (princip strahu). Despot je vsemogočen, vsi ostali morajo doživljati strah. Despotija je nujna za južna in za večje teritorije. - monarhija (čast). Pripadniki posameznih stanov morajo doživljati pripadnost stanov kot določeno čast. Značilno za majhne države. - republika (vdanost).. Državljani morajo biti vdani celoti.. Montesquieujeva ideja je delitev oblasti Montesquieu meni, da naj se veje oblasti prepletajo ene z drugo iz tako preprečijo despotijo. Oblikovanje zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti, naj bi brzdale ene drugo in tako preprečile despotijo. On je predvideval, da bo zakonodajalno oblast imelo v rokah meščanstvo. Izvršilna oblast bo imela v rokah birokracijo. Sodna vejo pa fevdalni gospodarji. Te tri veje naj bi se oblikovale in brzdale. Ta ideja je trajno vplivala na oblike državne ureditve.
MAX WEBER (1864-1920)
Weber definira sociologijo s teorijo individualno - psiholoških stališč. zagovarjal je, da naj razumevajoča sociologija in širše družboslovje oblikuje idealne tipe. Idealni tip je - model - miselna predstavitev določenih razmerij, kjer odmislimo manj pomembne dejavnike in oblikujemo sliko z omenjenimi dejavniki. Idealni tip je sredstvo, ki ga znanstvenik uporabi, da bi zoperstavil sliko empirične znanosti s tem modelom in ugotovil, zakaj prihaja do odstopanja. Webrov idealni tip je nekaj, kar je zaželjeno, nekaj k čemur mi vsi tendiramo. Weber je menil, da je za analizo družbenega življenja potrebno določiti vedenje posameznika:
Weber si je prizadeval, naj bi sociologija postala resna teoretična znanost. Ne enaka naravoslovnim znanostim, ampak resna teoretična znanost z metodološkimi instrumenti, ki zagotavljajo zanesljivo znanstveno analizo. Po njegovem je racionalizacija jedro modernizacije. Racionalizacija je dvig učinkovitosti, zato pri racionalnih postopkih vlada logika, inteligenca in ne čustva.
. Zahteval je vrednostno nevtralno sociologijo torej naj se sociolog znanstvenik ne vtika v vrednote, ker jih ni mogoče znanstveno utemeljiti. Znanstvenik lahko samo pove, kako bomo uresničili vrednote, kakšno ceno bomo plačali, naj pa ne zagovarja določenega sistema vrednot, ker so te iraciolnalne in škodujejo znanosti., Po njegovem razredi obstajajo, to so skupine bogatih in revnih na trgu, vendar je družbena struktura večdimenzionalna. Razen gmotnega bogastva obstajajo tudi druge razsežnosti, ki jih moramo upoštevati:
- prva razsežnost je gmotno bogastvo, ki pripelje do oblikovanja razredov.
- druga razsežnost je ločena od prve, to je vpliv, moč, politika. V družbi kot celoti poteka proces razdelitve družbenega vpliva, tako da so nekateri bolj vplivni (imajo večjo količino družbene moči) kot drugi.
- tretja razsežnost se nanaša na ugled. Večjo ali manjšo količino ugleda, ki jo ima posameznik. Ugled se kaže skozi stan.
KARL MARX (1818-1883)
Marx zavrača misel, da je človek subjekt in sprejme idejo, da so družbeni procesi določeni, povzročni, neodvisni od človeške zamisli.
Pravi da je država prisilna izmišljena in tvorjena skupnost, posledično jo povezuje z odtujenostjo (alienacija). Alienacija pomeni, da v danih okoliščinah potek življenja ne ustreza njegovem bistvu. Človeku je odvzeto nekaj kar je že imel ali pa ni pridobil tisto, kar mu je dano kot možnost. Torej je Marx težil k takšnim pogojem v katerih bo uresničena njegova neomejena dejavnost. Pri Marxu je pomembna popredmetitev, odtujitev (reifikacija), torej razmerja med ljudmi in sredstvi za dosego ciljev, da bi zadostili našim potrebam. Vendar so proizvodi postali sami sebi namen. Ne kupujemo več izdelke, da bi jih koristili, ampak da pokažemo svoj status (imajo odtujen pomen). Izdelki dobijo fetiški pomen - fetišizem blaga. Marx je domneval, da je možno odpraviti odtujitev, možno je vzpostaviti skupnost, kjer ne bo institucij, ki se vsiljujejo
Marx pojmuje delavski razred kot skupino, ki je zmožna strmoglaviti ne samo vladajoči red, temveč preseči pogoje življenja za katere je značilno, izkoriščanje vladavine in odtujitev.. Kapitalisti ne bodo več nujni, proces produkcije se bo socializiral.. Stopnja razvoja tehnologije pa bo določala organizacijo družbe, institucionalizacijo družbe in nekoliko manj pogojevala tudi kulturo
Po Marksu namreč ljudje izpopolnjujejo produkcijska sredstva. V produkcijskem procesu si prizadevajo učinkovito delovati in oblikovati produkcijska sredstva. Ko že enkrat oblikujejo produkcijska sredstva, ti oblikujejo tipe lastnine.
Razred, ki je izkoriščan ne trpi tega pasivno on se upira. Upira se zaradi tega, ker mu je delo vsiljeno. Delo je v nasprotju z njegovim bistvom, lahko pa bi bilo v skladu z njim. Struktura družbe je stalno konfliktna.. Konflikt je zatiran do stopnje, da družba lahko normalno funkcionira. Če niso okoliščine zrele, vladajočega razreda ni možno strmoglaviti.Ko se oblikuje spopad med razredoma, vladajoči razred oblikuje institucije, ki zagotavljajo njegovo vladavino.
o religiji je trdil, da je opij množic. Samodejno pride do ustvarjanja tega sredstva, ki mili bolečino (dolina solz). Marx je menil, da je do religije prišlo spontano. Pravi pa, da je nujna v okoliščinah odtujitve ker naredi življenja znosno (dolina joka). Šele določene družbene okoliščine lahko odpravijo pogoje religije
AUGUSTE COMTE (1798-1857)
Ukvarjal se je z reformami, ki bi zagotovile trdnost družbe in gotovost družbenega življenja. Štejemo ga za ustanovitelja pozitivizma. Pozitivizem naj bi bil v nasprotju s teološko, filozofsko miselnostjo, z vsem kaj je neresnično. Značilnosti pozitivizma:
- pozitivizem naj bi se držal principa realnosti,
- prizadeva si po ugotovitvi tisto, kar je koristno za družbo,
- njegova miselnost mora biti natančna,
- poudarja in relativizira povezanost pojavov,
- njegova misel je holistična.
Razvil je sistem znanosti - šest znanosti: astronomija, matematika, fizika, kemija, biologija, sociologija. Te znanosti gredo od najširše znanosti k najožji. Astronomija je najmanj kompleksna znanost, sociologija pa je najbolj kompleksna. Sociologija je znanost, ki proučuje najkompleksnejši vidik stvarnosti. Za osnovno sociološko enoto obravnava družino. V njej se kažejo vsa razmerja, ki so značilna za družbo kot celoto. Kaže se tudi avtoriteta in neenakost. Comte je pomemben ker je sociologijo razdelil na dva dela:
a) na proučevanje družbene statike in
b) na proučevanje družbene dinamike.
a) Pri statiki proučujemo zgradbo in sestavo, bistveno je to, da mora v njem obstajati konsens, ki je duševnega izvora. Izvira iz enotnega sistema idej in vlada v družbi. Osnovna enota pri proučevanju družbene statike je družina.
b.) Comta ne zanima zakaj prihaja do razlik v družbi. Zanima ga enotna podmena v sociologiji. To opravi z zakonom o treh stadijih razvoja človeštva. Tri stadiji (stadiji ustrezajo: otroštvu, mladosti in zrelosti v človeštvu).
Teološki stadij (družbe so znotraj stabilne, fetišizem, politeizem, monoteizem): V tem stadiju ne prihaja do notranjega razkraja. Teološko-vojaški stadij ima vero v bogove in s tem tudi v družbeno ureditev. Ljudje sčasoma ugotovijo da bogov ni. Razmišljajo o naravi na spekulativen in metafizičen princip, človeštvo takrat preide v drugi metafizični stadij.. Prihajajo do različnih ugotovitev metafizike in s tem tudi do sporov. Ta je označen z vojnami, revolucijami in drugimi pretresi. Menil je, da je v njegovem času skrajni čas, da se to obdobje preseže v pozitivni znanstveni stadij, kjer bodo znanstveniki nadaljevali družbeni razvoj, še posebej sociologija, ki bo v tej fazi pomemben instrument varovanja družbenega miru in ohranjanja temeljev družbene ureditve
zaupal je v znanost, po njemu je ta oblika družbene zavesti, ki zagotavlja, da bo družba funkcionirala zrelo. Družba bo organizirana znanstveno, iz tega pa ne bo sledila odprava zasebne lastnine. Znanost je nekakšna odrešiteljica družbe, odpravila bo družbene probleme.
Na stara leta je spremenil oz. dopolnil svoje nazore, namreč da brez religije ni več možna integracija družbe. Mora se ustanoviti nova religija, ki ne sme imeti utvar in mora temeljiti na stvarnosti (pozitivna religija). Nova religija naj bi imela človeštvo za predmet spoštovanja.
Pomanjkljivosti pozitivistične znanosti:
- omejena je na tisto, kar lahko direktno opazimo, zanemarja teorijo in teoretične pojme;
- pozitivizem v obeh različicah zanemarja človeško zavest, pravi da je to delovanje determinirano (Comte: z kulturo, Mill: z instinkti motivi);
- pozitivizem je prispeval odločilno vlogo k oblikovanju sociologije, ostale znanosti niso imele tako sistematiziran pristop;
- ne zagovarja globinskega raziskovanja, zanemarja fenomenalizem.
FUNKCIONALIZEM
funkcionalizem je sociološka teorija, kjer gre za določeno pojmovanje družbe kot skladne celote, kjer vsak del (institucija ali vedenjski vzorec ali skupina) prispeva k funkcioniranju celote in ki zagotavlja svojo ravnovesje.. To kar prispeva, ne more prispevati neka druga družbena skupina (ali religija in ideologija).
Vse institucije v družbi so nujne, sicer bi ne obstajale, bi ne preživele. Tu se srečujemo z določenim pojmovanjem človeka, človek je akter, ni subjekt, osebek, ki bi ustvarjal zgodovino, je samo akter oz. nosilec vlog, ki jih pridobi s socializacijo. Človek potemtakem ni ustvarjalno bitje ni tvorec izumov, kulture.
Funkcionalizem je v večini osnovnih različic spiritualistična teorija, ki pripisuje prednost duhovni plati družbenega življenja v nasprotju z družbeno organizacijo, institucijami in s prisilo.
Avtorji zagovarjajo stališče da so družbeni odnosi v bistvu harmonični, kar izhaja iz brezhibnega procesa socializacije in absorpcije kulture.Tej teoriji gre pripomniti na odsotnost pojmovanja družbene dinamike. Če vsak element obstaja le zato, da bi prispeval k funkcioniranju celote, potem ni spopadov in ni razloga za družbene spremembe.To pa je huda pomanjkljivost, kajti družba je spremenljiva. Zato pravimo, da je funkcionalizem statična teorija.
Funkcionalisti govorijo samo o pozitivnih funkcijah, ki prispevajo k enovitosti, funkcioniranju družbe - enfunkcije, ne priznava obstoje disfunkcij, ki rušijo enovitost.
Stratifikacija po njih ima funkcijo, ki jo ne more prevzeti noben organizem, zlasti pa ne družbeni egalitarizem (enakost). Nujno je da obstaja sistem neenakosti. Ta motivira nekatere, da se šolajo in na ta način preložijo prihodek, ki bo višji in zagotavlja vestno opravljanje teh del. Tako motivira vse, da vestno opravljajo svoje delo. Zaradi tega je bil zelo kritiziran v času študentskih nemirov in uporov 1968.
Funkcionalizem ima številne pomanjkljivosti:
- prva pomanjkljivost je vidna v pojmovanju posameznika kot pasivnega bitja, ki absorbira kulturne vzorce; -
- statičnost;
- pojmovanje družbe kot brezkonfliktne tvorbe; to se nanaša na spopade. Če vsak element, družbeni vzorec, institucija obstaja le, da bi prispevala brezhibnemu funkcioniranju celote, potem ni prostora za družbene spopade. Dejansko pa obstajajo družbeni spopadi. Pri funkcionalistih se ne vidi od kod bi ti izvirali. Kasneje Parsons in drugi dovoljujejo, da se posamezni deli družbenega sistema neenakomerno razvijejo in iz tega izhajajo družbeni spopadi. V izvirnem funkcionalizmu ni prostora za družbene spopade;
- zanemarjenost ustvarjalnosti človeka;
- da je ekonformističen in konzervativen, ker brani vsak sistem.
- pri funkcionalističnem pojmovanju delitev dela poteka preko pokline diferenciacije, členitev dela pripelje do oblikovanja čim večjega dela poklicev. Za moderno družbo je pomembno, da se oblikujejo stroke, kot poseben tip poklicev. Parsons je vzel členitev kot osnovni vzorec družbenih sprememb. V tem pogledu med njimi in evolucionisti ni nobene razlike, ampak Parsons zahteva še določene druge pogoje, da bi lahko govorili o modernizaciji. Parsons je zelo poudarjal kulturo, znotraj kulture obstajajo predvsem norme in vrednote. Vrednostni vzorci se spreminjajo iz partikularzma (navezanost na skupino iz katere izviramo) v univerzalizem. Za moderno družbo je značilno univerzalistično vedenje, ne gleda na to kakšnega izvora so ljudje s katerimi smo v stiku. V tem primeru je pomemben prehod iz askriptivnosti v neasktiptivnost. To pa ni res, moderna družba je še vedno močno askriptivna. Parsons je rekel, da se razlike zmanjšujejo, da poteka proces oblikovanja neaskriptivne stratifikacije.
Pitirim Sorokin
Zagovarja idejo, da se od tradicionalne do moderne družbe ni nič spremenilo, glede razmerja med ljudmi iz nižjih in ljudmi iz višjih slojev. Že tukaj se kaže osnovna ideja, da družbenega napredka ni.
Sorokin je izhajal iz domneve, da obstajata dva tipa resnice (glede doseganja resnice in pojma resnice same):
- ideatski tip
- senzatski tip
Senzatska resnica je tista, ki jo dojamemo s čutili. Osnovna pot k tej resnici je ZNANOST. Ideatski tip resnice pa je tisti, ki ga dobimo nadčutno (npr. z razodetjem). Osnovna oblika uresničevanja le-tega je RELIGIJA. Ta dva tipa resničnosti sta hkrati podlaga za oblikovanje družbenega in političnega sistema. Niti eden niti drugi tip ne zadovolji vseh človekovih potreb. Tipi družb so nepopolni. Skozi čas postanejo te hibe vedno izrazitejše in pride do propada oziroma sesutja sistemov. Gre za dejstvo, da s stališča pričakovanj človeka ti sistemi niso več zadostni. Iz tega razloga ima zgodovina obliko nihanja med senzitizmom in ideatizmom. Če pride do povezave obeh se oblikuje idealizem kot skladna kombinacija obeh.
Sorokin je na podlagi določene tipologije proučil zgodovino na vseh možnih področjih (umetnost, pravo,...) in sistematično podal poteze raznih področij družbenega življenja.
|
|
senzitizem |
ideatizem |
|
tip osebnosti |
hedonizem - kopiči gmotne dobrine |
askeza - odpoveduje se materialnemu svetu |
|
umetnost |
umetnine se hitro spreminjajo in večajo obseg - kolosalizem |
nadčutna narava stvarnosti; ne šokira, je nestilizirana in enostavna |
|
politika |
organizacija prevlada organizatorjev in manipulatorjev |
teokracija vlada se v božjem imenu |
|
družbena razmerja |
1. faza kontraktualizem bistvo je v pogodbah (malo dati in veliko dobiti) 2. faza politična prisila-diktatura pogodbe izginejo - za kohezijo je nujno nasilje |
familizem bistvo v družini (dobro kot lastnost, intimnost,...) |
|
pravo |
bestialnost |
ni bistvenih razlik, bolj humano |
Tako trdi da je v Rimu od 4. stoletja pred našim štetjem do 4. stoletja našega štetja prevladoval senzatizem. V Evropi gre med 4. in 6. stoletjem za skladje oz. idealizem. Srednji vek je ideacionističen, med 12. in 14. stoletjem (gotika) vlada idealizem. Od 14. stoletja do danes pa senzatizem.
Sorokin upošteva, da je za današnjo dobo značilen razpad senzatizma
- moralna in estetska anarhija ( ne ve se več kaj je lepo in kaj grdo,...)
- medsebojne manipulacije
- iz družbe izginejo soglasje in moralne vrednote
- ideja svobode je degradirana v puhla gesla, ki služijo manipuliranju množic
- padeta kvaliteta in standard
- dvigne se socialna patologija
- v političnem sistemu prevladuje apatija (skrajni egoizem in beg v zasebnost)
BIOLOGISTIČNE TEORIJE
Zanje je značilno, da družbo razlagajo z dejavniki, mehanizmi, kakršni se pojavljajo v biologiji. To so:
- naravna izbira
- prilagajanje
- boj za preživetje
- organizem
- funkcionalna enotnost organizma
Obstaja več skupin teh teorij:
- organicistična teorija
- teorija o boju in neenakosti ras
- evolucionistična teorija
Organicistično evolucionistična teorija
Glavni predstavnik je H. Spencer eden izmed ustanoviteljev sociobiologije, ni ekstremen zagovornik te teorije. Spencerjeva teorija je med organicistično in evolucionistično. Z ugotavljanjem analogije med živim organizmom in družbo spoznava bistva družbenega življenja Po njemu je družba podobna organizmu, v tem smislu, da se razvija kot se razvijajo organizmi v evoluciji (od enostavnih do kompleksnejših oblik). Družbe enako kot organizem v evoluciji ustvarjajo specializirane organe (primer: v primitivni družbi ni šole, izobraževanje in specializirana funkcija, otrok opazuje in se uči z imitacijo, obstajajo obredi prehoda. Kasneje se postopoma oblikujejo specializirane ustanove za šole - univerze v 11. Stoletju, v 15. Stoletju prve gimnazije (Strasbourg), osnovne šole množično v 19. Stoletju. To je vzorec za spremembe v celotni družbi). Specializirajo se posamezniki, oblikuje se poklicna delitev dela, še bolj pomembno: oblikujejo se specializirane institucije in ustanove, oblikujejo se tudi pravila, ki postanejo vse bolj kompleksnejša. Z evolucijskimi spremembami tako družba pridobi stabilnost in verjetnost, da bo preživela v tekmi z drugimi družbami in da bo preživela spremembe , ki se dogajajo v njenem okolju
Evolucionizem je zelo vplival na sociologijo, kar ne moremo reci za druge. Ta ideja progresivne delitve je navzoča pri ideji modernizacije.
Teorija o neenakosti in boju med rasami - socialdarvinizem
Zagovorniki te teorije so mnenja,da so neenakosti normalen, naraven pojav, ki ga je treba spoštovati.Trdijo da ne sme priti do mešanja ras,kajti to vedno povzroča razpad civilizacij, prav zaradi tega pa tudi grozi propad Zahodni civilizaciji.Po njih obstajajo višje in nižje rase, bela rasa pa je superiorna.
Najbolj resen predstavnik te teorije je G. Lapouge, pisal in delal je na začetku 20. Stoletja. Opravljal je antropometrične raziskave (višina, teža, barva las, oči in zlasti je meril razsežnost lobanje).
Iz tega je razvil cel nauk in pripisal določene značilnosti vsakemu od tipov in izvedel določene konsekvence za organizacijo družbe.Tako iz njegovega nauka sledi:
- Arijevec ima velike želje, velik pogum in je izjemno uspešen. Napredek je njegova najmočnejša potreba.
- Alpski človek je zmeren delaven in moder, ni pa bojevit.
- Človek Sredozemlja nima energije, nima individualnosti in ni iniciativen,
Gledano v celoti so socialdarvinistične teorije neznanstvene in izrazito konservativne, čeprav je npr. Lapouge uporabljal znanstven pristop.
SOCIOBIOLOGIJA
Pri sociobiologiji gre za določena stališča, ki domnevno izhajajo s razvoja sodobne genetike in za večjo izkustveno utemeljenost tez o biološki pogojenosti človeškega družbenega življenja. Sociobiološka teorija predvideva človeško družbo le kot primer iz širše skupine pojavov, kjer veljajo iste zakonitosti in determinizmi. Nista pomembni niti človekova zavest niti kultura. Mehanizem človekovega vedenja je genetsko določen. Vse kar se v družbi dogaja je določeno z geni.
Glavni predstavnik sociobiologije je Edmund Wilson. Razlaga, da osnovne enote življenja niso organizmi, temveč geni in geni so sebični, si prizadevajo samo preživeti ni se razširiti, množiti. Prganizmi so le začasni nosilci genov. Iz tega izhaja, da je osnovna zakonitost v življenju večni konflikt spopad vojna med posamezniki, ki so nosilci različnih genov. Na vprašanje, zakaj prihaja do altruističnega vedenja, so sociobiologi prišli do naslednjih razlag:
1. Sorodstveni altruizem: je altruistično vedenje sorodnikov, ne samo staršev, ki ima naslednjo logiko. Posameznik pomaga pri preživetju njegovih bratov, ker imajo več istih genov kot on sam. Mati se žrtvuje za preživetje dveh otrok, ker imata večje število genov, sta mlajša. Sorodniki se žrtvujejo.
2. Vzajemni altruizem: srečujemo ga vsak dan. Nekdo stori uslugo drugemu, zato da mu jo bo on vrnil. Na ta način se poveča možnost preživetja genov, katerih je nosilec.
3. Posedna vzajemnost: dejansko ni pomoči. Mi ne pomagamo človeku v težavah (npr. ponesrečencu, ki umira), vendar pa izrazimo obžalovanje. S tem dvigujemo naš status in povečujemo verjetnost preživetja naših genov.
4. Čisti altruizem: žrtvujemo se za blagor družbe kot celote, kar ima smisel s stališča preživetja genov, ker v naši družbi obstajajo še posamezniki, ki imajo iste gene.
5. Inducirani altruizem: ne prihaja do žrtvovanja, prihaja do preslepitve, goljufije. Naredimo lažen vtis, da smo se žrtvovali, to se dogaja tako pri živalih kot pri človeku.
Pomanjkljivosti sociobiologije:
a) Zagovorniki ne priznajo specifičnosti človeške družbe.
b) Vmešuje pojave iz človeške družbe v naravo (človeški sloji so isti kot pri mravljah in nika, da bi bila slojevitost specifična v človeški družbi).
c) Nika, da bi človeška kultura bila nekaj specifičnega. Pravijo da je morala pri živalih, vse razen jezik (za jezik Wilson prizna, da je nekaj posebnega, pojmuje ga kot bolj učinkovito sredstvo za signalizacijo od tistega, ki ga najdemo pri opicah), je povsem nekaj običajnega za živali.
d) Socialni antropologi očitajo sociobiologiji, da uveljavlja principe kapitalizma, kapitalistično konkurenco, uničevanje, najprej iz kapitalističnega gospodarstva transponira v svet živali potem pa za človeško družbo trdi, da je samo primer kakršnega najdemo pri živalih.
e) Je nominalistična teorija, kar pomeni, da ne upošteva dejstva, da organizacija družbe tvori raven, ki ni identična z delovanjem posameznikov, ki jih zreducira na gene.
f) Sociobiologije pojmuje človeka kot sebično, egoistično bitje, ena od predpostavk, ki ni potrjena.
SIGMUND FREUD
Najbolj pomembna Freudova ideja je njegova teorija o troplastni strukturi vsake osebnosti.
1. Najgloblja plast (id) je tista, ki jo tvorita dva instinkta.
a) Instinkt življenja ali spolni instinkt - eros.
b) Instinkt smrti in uničevanja - tanatos.
Energija, ki žene posameznika k zadovoljitvi teh nagonov je libido ali destrudo.
2. Druga plast je racionalna plast (ego), ki določa, kako se lahko instinktivna energija kanalizira.
3. Tretji element je super ego - nadjaz. Vsebuje moralo oz. vest, ki jo pridobimo s socializacijo. Gre za sprejemanje družbenih norm in vrednot.
Freud izrecno zagovarja možnost zreduciranja vseh družbenih dogodkov na psihološko raven teh treh elementov
. Človek ima potrebe, instinkte, vendar jim družba onemogoča, da bi jih uveljavljal, Freud v zvezi s tem ugotavlja prisotnost določenega mehanizma v sodobni sociologiji, zato mora človek to zatreti ali pa preoblikovati v nekaj drugega
Pravi, da so dogodki v človeški zgodovini, interakcije med človeškim značajem in kulturnim razvojem.samo refleks/odsev dinamičnih spopadov med egom, idom in superegom, ki jih psihoanaliza proučuje pri posamezniku – isti dogodki ponovljeni na širnem prizorišču.
VILFREDO PARETO (1848-1923)
Zahteva, da se sociologija oblikuje kot logična eksperimentalna znanost, poudarja, da so humanistični ideali in vrednote utvare, laži in podobno, da se ljudje medsebojno slepijo in varajo, to pa je fundamentalno pomembno za sestoj človeške družbe. Poudarjal je tudi pomen propagande. Pravi, da je za funkcioniranje družbe znanost samo tehničnega pomena. Zavedal se je, da je propaganda zelo učinkovita in ta mora predstavljati ideološke pojme in izraze, ki so nabiti s čustvi, zlasti če so pogosto ponavljana.Bil je zagovornik logično eksperimentalne znanosti,humanizem, demokracija pa so zanj samo zaslepitve, zlasti med intelektualci. Znanstveni pristop terja razlikovanje med reziduumi (dejanski nagoni in čustva, ki povzročajo delovanje) in derivacijami (družbeno ugodna upravičila, ki lepo zvenijo) ljudi.
Reziduumi so razširjeni v družbi in nujno je, da v eliti dominirata reziduuma raznih oblik goljufij in preslepitev množic kot torej stalna, nespremenljiva nagnjenja v posamezniku, kajti ljudje se ne zavedajo resničnih nagonov svojih dejanj, sami sebe slepijo in slepijo druge z derivacijami kot logičnimi - racionalnimi opravičili, ki so s strani družbe sprejemljiva in ugodno zveličana.
Družbeno življenje je ena nenehna dinamika reziduumov in derivacij, vendar problem, ki je najbolj obremenjeval Pareta, je bil problem družbenega ravnotežja, ki se zagotovi z elito posameznikov, pri katerih so razviti dominantni reziduumi uporabe prisile za vzdrževanje družbene stabilnosti. Vendar je problem v tem, da so elite zaprte. Posamezniki podedujejo položaj po starših in dediči nimajo več tistih reziduumov, kot so jih imeli predniki. Elita postaja vse bolj mehkobna in ni več tako prozna v kombiniranju in uporabljanju sile. Zato zunanja elita uspe strmoglaviti elito, ko je ugodna priložnost za strmoglavljenje. Ta proces se dogaja periodično.
Pareto je bil zelo ciničen avtor, štejemo ga za fašističnega človeka, zato ker je imel demokracijo za utvaro in ker je menil, da ima propaganda pozitivne lastnosti. Zagovarjal je način državne ureditve z elito.
LEVI-STRAUSS
Lévi-Strauss pravi, da obstaja psihična enotnost človeštva in da ta determinira tako kulturo kot organizacijo družbe. Naloga družboslovja je ugotoviti te osnovne strukture oz. pravila. Vzor naj bo lingvistika, ki je na tem področju dosegla največ. V jeziku na katerega se lingvistika nanaša se kažejo splošne mentalne strukture, ki determinirajo družbeno življenje. Ko gre za družbeno življenje gre predvsem za ugotovitev določenega reda. Znanost mora v kaosu ugotoviti določeno globinski raven, kjer obstaja red, struktura. Ta struktura ja določena s človekovimi podzavestnim, mentalnimi, psihičnimi sposobnostmi.
Pojavi se lahko najdejo v nizu zoperstavljanj ali pa v nizu strinjanj. Z ugotavljanjem takšnih struktur, torej nizov pojavov (strinjanja ali ne strinjanja) znanstvenik prihaja do spoznanja o strukturah. Ta metoda je uveljavljena že v fonologiji (veja lingvistike), naša naloga pa je, uveljaviti jo v analizi kulturne in analizi organizacije družbe. Ugotavljamo ta red, na površju družbe lahko izgleda, da gre za nered, netrajen, trajen pa je red, ki ga ugotavljamo.
Pri Lévi-Straussu je pomembno stališče družbenih sprememb. Pravi, da ga spremembe ne zanimajo, da ne morejo biti pomembni. Strukturalisti menijo, da je možnost, da se spreminjajo razmerja med pojavi, to pa niso bistvene spremembe, kajti ti trdijo, da vsebina ni pomembna, pomembna so razmerja med elementi. Ta pa so lahko opozicijska ali korelacijska.
Med pojavi družbenega življenja torej obstajata samo dve vrtsi odnosov:
- odnosi strinjanja ali korelacije;
- odnosi zoperstavljanja oz. opozicije.
Strukturalisti menijo, da celota obvlada dele. Deli so nesamostojni, neavtonomni.
KRITIČNA TEORIJA
V širšem smislu pod kritično teorijo razumemo vse kar nasprotuje "establishmentu", vsemu tistemu kar je institucionalizirano, kar je del vladajočega reda v sociologiji (ne v družbi). V ožjem smislu pod kritično teorijo razumemo samo t.i. Frankfurtsko šolo.
Predstavniki:
- Theodor Adorno
- Herbert Marcusse
- E. Fromm
Nauk kritične teorije sloni na domnevi opredmetenih razmerij med med ljudmi, kar pomeni, da ljudje vidijo v drugih samo sredstva za uresničitev svojih ciljev in da se cilji predrugačijo v sredstva. Ljudje pa so odtujeni drug od drugega. Torej razmerja med ljudmi niso čustvena, ustvarjalna, človeška
Po njih se človek do narave vede dot diktator, namesto da bi ustvaril nekakšno harmonijo, skladje z naravo. Ta diktatorska drža pa ima svoj izziv v znanosti in tehnologiji, ki je izpeljana iz nje. Znanost je kriva, da smo prišli v krizo, diktatura v družbi pa je podaljšanje diktature v naravi. Pri obravnavi kritične teorije se srečamo s pojmom strukture umetnih potreb, ki ga uvaja Marcusse.
Umetne potrebe so instrumenti s katerimi človek, ki je dejavno ustvarjalno, erotično bitje, še zlasti reklame, mu vsiljujejo, da živi v eni sami dimenziji kot potrošniško bitje. Ustvarjajo izumetničene umetne (lažne) potrebe, ki so takšne vrste, da jih lahko zadovolji potrošniška družba. S sistemom množičnega komuniciranja so ustvarjeni takšni pogoji družbenega življenja, kjer človek ne teži več k osvobodilni spremembi, ne prizadeva si spremeniti pogojev svojega življenja, kjer bi odpravil zatiranje, temveč se mu zadosti nenehni potrošnji. Človek je zreduciran na eno samo razsežnost - potrošniško bitje, kjer troši tiste dobrine, ki mu jih vsiljujejo z reklamami. Trdi, da ni rešitve iz sveta zatiranja, represije, da je kapitalizem našel takšen sistem s katerim uspešno, na ravni potreb človeka, manipulira s posameznikom. Končno skromno tudi izjavlja, da le obstajajo določeni subjekti, ki bi lahko prispevali k spremembi družbe.
To so:
- brezposelni,
- študentje,
- izkoriščane množice iz tretjega sveta.
Pojem, ki so ga oblikovali avtorji kritične teorije,je tudi »avtoritarna osebnost«, ki se nanaša na tip osebnosti značilen za udeležbo v desno ekstremističnih gibanjih. Tisto, kar proizvaja avtoritarno osebnost je pretirana strogost in konvencionalnost v zgodnjem otroštvu, ter pomanjkanje čustvenosti v razmerju starši - otroci. Sestavine, ki so globlje in bolj
površinske avtoritarne osebnosti so:
1. Antiintraceptivnost - nezmožnost razumevanja drugačnosti;
2. Pretirana konvencionalnost - zahteva po tem, da se običaji in druga pravila strogo spoštujejo in da se strogo kaznujejo tisti, ki jih ne spoštujejo;
3. Zagovarjanje, da je učinkovit politični vodja bolj pomemben od spoštovanja demokratičnih postopkov;
4. Zagovarjanje potrebe po strogi disciplini v družini;
5. Ksenofobija - sovraštvo do tujcev;
6. Hirarhično pojmovanje družbe;
7. Fundamentalistično stališče do vere;
8. Zavračanje novosti in odprtosti;
9. Nacionalizem - etnocentrizem:
10. Pripravljenost na omejevanje človekovih pravic in svoboščin:
11. Pretiran interes za spolnost.
LOUIS ALTHUSSER
Althusser trdi, da se v družbi oblikujejo strukture iz naslednjih elementov:
1. Predmeti dela,
2. Proizvajalski odnosi,
3. Produkcijske sile,
4. Izdelki (proizvodi).
Ti elementi tvorijo družbeno strukturo, ki se sicer spreminja, vendar ne pod vplivom človekove subjektivitete. Analizira kapitalizem, kjer ugotavlja, da se ti elementi povezujejo in v nasprotju z nekaterimi marksisti meni, da se bo kapitalizem reproduciral neodvisno od človeških namenov vse do tiste točke, kjer bo neka kriza zajela vse segmente kapitalistične družbe, kadar bo prišlo do splošne krize kapitilizma, takrat bo tudi ta razpadel, vendar neodvisno od namenov ljudi. Pojaviti se mora kriza, ki zajame gospodarstvo, državo in kulturo. Na državo se številni sklicujejo. Althusser pravi, da država obsega ne samo kar običajno štejemo za držav, monopol fizične prisile (vojska, policija). Za funkcioniranje je pomembno, da se reproducirajo tudi mehanizmi za ideološko zatiranje. Sem sodijo šola in cerkev.
Pri njem ne gre za strukturalizem v takšnem smislu kot pri Lévi-Straussu, je zelo deterministični marksizem, kjer je potek pojavov dogodkov neodvisen od človeške zavesti, pogojen z dejavniki objektivnega značaja.
| Avtor: |
|
|
