altruist - (fr. altruiste, Comte 1830, iz altruit
- bližnji) nesebičnež, človekoljub, nasprot.
egoist; altruističen - nesebičen,
človekoljuben, požrtvovalen; altruizem
- nesebičnost, nesebična ljubezen do bljižnjega
I. ALTRUIZEM ZARADI SOCIALNE ODGOVORNOSTI
" Številni avtorji izenačujejo termin "altruizem"
s terminom "prosocialno vedenje". Prvi v altruistično
obnašanje vključuje sleherno obnašanje, ki pomeni
pomoč ene osebe drugi(m) osebi(am). Drugi pa iz definicije
altruizma izključuje pomoč iz egoističnih
pobud (npr. pričakovanje, da nam bo pomoč vrnjena)
in poudarjajo čustveno motivirano pomoč ( npr.
pomoč iz sočutja)."
Socialna psihologija, Mirjana Nastran-Ule, Znanstveno in
publicistično središče, Ljubljana 1992, stran
226
Kako pride do altruističnega dejanja?
1. Po Biernhoffu (1980)
2. Po Derleyu in Lataneu (1968)
Izredno pomembno vlogo, kot pogoj za in tudi med samim altruističnim
dejanjem igra socialna odgovornost. S tem razumemo nudenje
pomoči ljudem, ki so od nas odvisni. Norma socialne odgovornosti
ni formalna. Je zgolj osebno prepričanje posameznika, da
bo v določenem trenutku nudil pomoč tistemu, ki
jo potrebuje. Če ta vrsta odgovornosti spada med osebne
norme posamezniko, bo do altruističnega dejanja skoraj
zagotovo prišlo.
Z vidika altruističnega dejanja zaradi socialne odgovornost
sta Schwartz in Howard podala 5 faz:
bumerang učinek se pojavi, ko ljudje, ki
so nagnjeni k altruizmu, postanejo nezaupljivi do ljudi, ki jim
pomagajo, ker se bojijo, da bi začeli na račun tega
z njimi manipulirati.
II. ALTRUIZEM NA OSNOVI RECIPROČNOSTI
Altruistično dejanje, ki temelji na recipročnosti,
je dejanje, ki pomeni medsebojno izmenjavo med dajalcem pomoči
in njenim prejemnikom (dejalec pomoči bo morda sam nekoč
prejemnik in obratno). Po Gouldnerjevih besedah je norma recipročnosti
prednostna norma za pravično organiziranje družbe.
Povdariti pa je treba, da recipročnost velja tudi v zvezi
s slabim dejanje (zlo za zlo) in ne le za dobrim oz. pomočjo.
"Pomoč je sprejemljiva le v toliko, kolikor jo je mogoče povrniti; če je več kot to, izziva sovraštvo namesto hvaležnosti."
Ta starodavna Tacitova misel samo še podkrepi dejstvo, da
večina ljudi odklanja pomoč zato, ker imajo velikokrat
občutek, da sami ne bodo mogli vrniti pomoči v
enakem obsegu.
Brickman in sodelavci predlagajo kompenzacijski model nudenja
pomoči; pravilno doziramo pomoč žrtvam in jih
s tem razbremenimo odgovornosti za nastanek nesrečnih
okoliščin, ne razbremenimo jih pa reševanja le
teh (oseba se mora imeti za dovolj kompetetno, da sama sebi pomaga).
Bierhoff je empirično dokazal Gouldnerjevo trditev ("Pomagaj
onim, ki so sami nekomu pomagali" ter "Ne napadaj onih,
ki so nekomu nudili pomoč"), da pogostost altruističnih
reakcij dajalca lahko napove altruistično reakcije prejemnika
pomoči. Gouldner pa je postavil še druge pomembne
hipoteze recipročnosti, npr. da občutek obveznosti,
ko nekdo povrne pomoč z nečim dobrim, pozitivno
sovpada z znano vrednostjo poprej sprejetega poplačila
(majhna sredstva, ki so bila vložena v pomoč izzivajo
večjo pripravljenost za vračilo).
NORMA PRAVIČNOSTI - ljudje naj bi bili pripravljeni
pomagati le, če vloženi napori ustrezajo pričakovanim
učinkom (če se "investiranje splača").
NORMA ENAKOSTI - ta norma je nasprotna normi pravičnosti.
Po njej naj bi ljudje težili k enakopravni porazdelitvi dobrin
(največ takega altruizma najdemo v majhnih, homogenih skupnostih
npr. družini).
III. SPONTANI ALTRUIZEM
Spontani altruizem predstavlja "impulzivno" pomoč.
To je dejanje, ki ga vsi najbolj cenimo
(je altruistično dejanje brez pomisleka - altruizem "
iz srca ").
Latane in Darlay sta navedla 5 značilnosti spontanega altruizma:
1. nevarne okoliščine
2. redkost dogodka
3. malo skupnega z drugimi dogodki
4. nepredvidljivost dogodka
5. zahteva po takojšnjem ravnanju
Latane je v raziskavi dokazal, da je pripravljenost nudenja pomoči
večja, če je oseba, ki naj bi nudila pomoč
sama, kot pa če jih je več ( če je prisotnih
več ljudi, pride do difuzije odgovornosti, to pa
pomeni, da je možnosti za altruistično ravnanje bistveno
manj). Drugi zavodni dejavnik spontanega altruizma je pluralistična
ignoranca opazovalcev (prisotnost množice izzove v posamezniku
negotovost). Strah pred ocenjevanjem je tretji zavorni
dejavnik. Dvom opazovalce v uspešnost pomoči, ki naj
bi jo nudili vodi k zmanjšanemu altruizmu. Po drugi strani
pa je mogoče, da prav ta dejavnik (ocenjevanje) poveča
možnosti za altruizem. Povdariti je treba, da se vsi trije
dejavniki, ki zavirajo spontani altruizem, medsebojno jačajo.
Kaj pa so pozitivni dejavniki, ki podpirajo altruistično
obnašanje, in ki lahko znižajo vpliv zavornih dejavnikov?
Med najpomembnejše pozitivne dejavnike spadata uspešno
vodenje skupine ( odločitve se sprejemajo hitreje in
učinkoviteje, hitro se definira problem in sredstva za
rešitev,...) in koncentriranost odgovornosti skupine na
eno osebo.
| Avtor: Marko Kovačič |
|
|
